Jedro

Pri predlogu za razširitev tožbe na novega toženca gre za naknadno sosporništvo na pasivni strani, za kar pa mora biti poleg splošnih predpostavk za nastanek sosporništva iz 1. odstavka 191. člena ZPP podana tudi posebna predpostavka za naknadno sosporništvo na strani tožene stranke, to je privolitev novega toženca. Ravno zaradi možnih materialnopravnih posledic razširitve je v sodni praksi dokaj enotno zastopano stališče, da je treba vedno spoštovati pravico toženca, da se upre razširitvi tožbe, sodišče pa privolitve ne more nadomestiti s svojim sklepom.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se razširitev spora na novo toženo stranko O.V. ne dovoli. Kot je razvidno iz obrazložitve, je tako odločilo na podlagi določbe 2. odstavka 191. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ker O.V. v razširitev tožbe ni privolila.

Proti sklepu se je s pomočjo pooblaščenca pritožila tožeča stranka, ki meni, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje v zaključku, da O.V. v razširitev tožbe nanjo ni privolila; meni pa tudi, da so podane kršitve pravil postopka, vendar teh ni obrazložila, ter da je potrebno izpodbijani sklep razveljaviti in dovoliti razširitev tožbe tudi na O.V.. Slednja je namreč že sodelovala v dosedanjem teku postopka in se tudi že spustila v obravnavanje, kar vse je razvidno iz zapisnikov z glavnih obravnav, na tak način pa je O.V. sprejela vlogo stranke v postopku, zato je sodišče napačno štelo, da O.V. ni privolila v razširitev tožbe nanjo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko na predlog tožeče stranke, da iz previdnosti razširja tožbo še na O.V. (v pripravljalni vlogi na list. št. 6-7 spisa), take spremembe ni dovolilo, ker O.V. v razširitev tožbe ni privolila. Tožeča stranka je ta predlog podala potem, ko je bila tožba že vročena toženi stranki in je ta nanjo že odgovorila, zato gre pri predlogu za razširitev tožbe na novega toženca za naknadno sosporništvo na pasivni strani, za kar pa mora biti poleg splošnih predpostavk za nastanek sosporništva iz 1. odstavka 191. člena ZPP podana tudi posebna predpostavka za naknadno sosporništvo na strani tožene stranke, to je privolitev novega toženca. Tisti, na katerega se je razširila tožba, mora namreč pravdo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo, saj to določilo ustvarja fikcijo, da se je pravda zoper novega toženca začela že takrat, ko je bila vložena tožba zoper prvotnega toženca in je procesni položaj novega toženca v primeru vstopa v pravdo lahko slabši kot bi bil, če bi bila zoper njega vložena posebna tožba. Ker je O.V. izrecno nasprotovala, da se pravda razširi nanjo že takoj v odgovoru na vlogo tožnika, s katero je predlagal razširitev tožbe nanjo (list. štev. 14 in 15 spisa) in tudi na naroku dne 20.10.2004 (list. številka 83 do 85 spisa), pogoji za razširitev tožbe na novo toženo O.V. niso bili podani. Neutemeljeno zato tožnik meni, da je O.V. konkludentno privolila v razširitev tožbe nanjo, ker je tudi vsebinsko nasprotovala tožbenemu zahtevku, saj bi taka domneva bila upravičena le, če bi se O.V. spustila v obravnavanje brez poprejšnjega nasprotovanja razširitivi tožbe (smiselna uporaba določila 2. odstavka 185. člena ZPP). Ravno zaradi možnih materialnopravnih posledic razširitve je v sodni praksi dokaj enotno zastopano stališče, da je treba vedno spoštovati pravico toženca, da se upre razširitvi tožbe, sodišče pa privolitve ne more nadomestiti s svojim sklepom. Ker je torej O.V. izrecno izjavila, da razširitvi tožbe nasprotuje, je njeno stališče povsem nedvoumno in navzočnosti njenega pooblaščenca v postopku, (ki je mimogrede isti kot pooblaščenec prvotno toženega H.F.), v času do odločitve o predlogu za razširitev tožbe, ni mogoče šteti kot njeno privolitev v razširitev tožbe.

Sodišče je vsa navedena relevantna dejstva, ki jih izpostavlja tožeča stranka v pritožbi, pravilno presodilo, ko je zaključilo, da O.V. v razširitev tožbe ni privolila. Ob takem dejstvu pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se razširitev tožbe na O.V. ne dovoli pravilna in v skladu z določbo 191. člena ZPP, saj tu določeni pogoji, ob katerih je se tožba lahko razširi na novega toženca, niso podani.

Izkaže se tako, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno podane pa niso niti uradoma upoštevne bistvene kršitve določb postopka, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).