Jedro

S tem, ko obdolženec o zaslišanju prič ni bil korektno obveščen, mu je bilo kršeno eno izmed temeljnih načel v postopku o prekršku kot delu kazenskega prava in najbolj temeljna procesna pravica obrambe nasploh, ker ni imel možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev ter da se seznani s potekom dokaznega postopka in se postopka tudi udeleži, in se tako sodba o prekršku opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in na dokaze, na katere se po določbah ZP-1 ne more opirati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), mu zanj izreklo globo v višini 1.200,00 EUR, v katero mu je vštelo čas pridržanja v višini 20 EUR, in 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov postopka o prekršku v višini 184,48 EUR ter plačilo sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Zoper takšno sodbo se pritožuje obdolženčeva zagovornica, ki v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, saj je sodbo oprlo le na izpovedi prič policistov, medtem ko drugih dokazov ni izvedlo in tudi ni obrazložilo, zakaj ne sledi izpovedi priče N. Sodišče tekom postopka ni sprejelo dokaznega sklepa, iz katerega bi bilo razvidno, kateri dokazi bodo na naroku za glavno obravnavo izvedeni, prav tako ni sprejelo sklepa, da je glavna obravnava zaključena. Obdolženec tako ni bil seznanjen z dejstvom, da je dokazni postopek zaključen in da sodišče ne bo več izvajalo dokazov, niti z zaslišanjem prič, na katere je sodišče v celoti oprlo sodbo, ker vročilnice za narok na glavno obravnavo ni podpisal. Sam bi v primeru, da bi bil vabljen oziroma obveščen o naroku za prekršek zagotovo pristopil na narok in policistom postavil določena vprašanja. Obdolženec bi moral na naslednji narok za glavno obravnavo pristopiti z zagovornico, ki bi predlagala tudi dodatne dokaze in se je imel namen zagovarjati po zaslišanju policistov. Posledično pa je prejel sodbo, ki ga je presenetila. Obdolžilni predlog bi moral vsebovati dokaze, katerih pa predmetni obdolžilni predlog z dne 15. 5. 2012 ne vsebuje in obdolženec niti ni mogel predvideti, katere dokaze bo sodišče izvedlo in katere ne. Obdolžilnega predloga z dokazi obdolženec namreč ni prejel in niti ni natančno vedel, česa je obdolžen. V obdolžilnem predlogu je navedeno, da so bile poslane tudi določene priloge, obdolžencu pa ni znano, če jih je sodišče upoštevalo, medtem ko zaslišanje prič v obdolžilnem predlogu ni navedeno in tako obdolženec ni vedel, da bo dne 3. 7. 2012 potekalo zaslišanje prič, o naroku ni bil obveščen, prav ni bil obveščen, da bodo zaslišane predmetne priče, ker bi se drugače naroka vsekakor udeležil in nanj pripravil. Priče bi bilo potrebno temeljiteje izprašati, obdolženca povprašati po podatkih, kateri bi bili pomembni za ugotovitev vseh olajševalnih okoliščin v primeru obsodbe ter angažirati ustreznega izvedenca. Obdolženec preizkusa alkoholiziranosti ni želel podpisati iz razloga, ker z vozilom ni upravljal in ni vozil pod vplivom alkohola, dejstvo, da bi vozil, pa je ostalo nedokazano. Sodišče se je napačno oprlo na preizkus alkoholiziranosti, ker slednjega obdolženec ni podpisal in bi se moralo opreti zgolj na poročilo, izpovedi zaslišanih prič pa sta zelo kontradiktorni. Priča N. J. je potrdila, da je njen sin predmetnega dne bil pod vplivom alkohola in mu je zaradi tega vzela ključe avtomobila, da ne bi slučajno vozil pod vplivom alkohola, na katerih pa so tudi ključi od stanovanja. Zato je obdolženec posledično prespal v avtomobilu, ker se mu sopotnikova stran ne da zakleniti, a vozila ni upravljal, ker ni imel ključev. Sam rezervnega ključa od avtomobila nima, ker ga ob nakupu avtomobila ni prejel. V stanovanje pa ni mogel in je posledično prespal v avtomobilu. Policisti so si zgodbo glede ustavitve obdolženca na cesti izmislili zaradi predhodne problematičnosti obdolženca in predhodnega obravnavanja, pri tem pa je tudi sporna smer vožnje, kot je opisana v obdolžilnem predlogu. Nadalje zagovornica navaja, da odvzem krvi in urina ni bil opravljen v skladu s predpisi, da subjektivni znaki prekrška niso izpolnjeni in da se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem prištevnosti ob upoštevanju stopnje alkoholiziranosti, ki se obdolžencu očita, da sodišče ni obrazložilo izrečenih sankcij in se ni opredelilo do olajševalnih okoliščin, medtem ko se je do obteževalnih okoliščin opredelilo napačno. Zagovornica še predlaga, da se obdolžencu globa nadomesti z opravo nalog splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti, podredno in iz previdnosti pa predlaga tudi omilitev stranske sankcije 18 kazenskih točk, saj zaradi opravljanja službe nujno potrebuje vozniško dovoljenje, in tudi obročno plačilo globe v 24 mesečnih obrokih.

Pritožba je utemeljena.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na kršitev določb postopka o prekršku je pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotovilo, da je obdolženec na zaslišanju dne 13. 6. 2012 izjavil, da želi biti navzoč pri izvajanju dokazov, s čimer je izkazal svojo željo, da aktivno sodeluje v obrambi. Sodišče prve stopnje je nato po zaslišanju obdolženca razpisalo zaslišanje prič M. M., A. M. in J. N. za dne 3. 7. 2012 in pri tem sicer odredilo, da se o naroku obvesti obdolženca, takšno vabilo pa je tudi bilo spisano in se nahaja na list. št. 19 spisa, vendar pa iz spisovnega gradiva ni razvidno, da je bilo to vabilo obdolžencu tudi vročeno. V odsotnosti nedvomno izkazane obveščenosti obdolženca o izvajanju dokazov z zaslišanjem prič, ki so nato 3. 7. 2012 tudi dejansko bile zaslišane, pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolžencu ni bila zagotovljena možnost njegove dejanske aktivne obrambe, kot utemeljeno navaja zagovornica v pritožbi. Ker sodišče prve stopnje v predmetnem postopku o prekršku ni razpisalo glavne obravnave, temveč je vodilo postopek kot niz narokov, ni bilo dolžno sprejeti dokaznega sklepa in sklepa o zaključku glavne obravnave, kot zatrjuje zagovornica v pritožbi, vendar pa bi vsekakor glede na izrecno izraženo željo obdolženca, da želi sodelovati v postopku, moralo o zaslišanjih prič na pravilen način obvestiti obdolženca tako, da bi to nedvomno bilo izkazano v spisu. Ker je iz izpodbijane sodbe nedvomno razvidno, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev v odločilni meri oprlo na izpovedbe zaslišanih policistov M. M. in A. M., ki pa sta dokaza, pridobljena s kršitvijo 22. člena v povezavi z 2. alinejo 29. člena Ustave RS, takšne dokaze v smislu 6. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1), predstavljajo izpovedbe teh prič nedovoljene dokaze, na katere se sodba ne sme opirati. S tem, ko obdolženec o zaslišanju prič ni bil korektno obveščen, je obdolžencu bilo kršeno eno izmed temeljnih načel v postopku o prekršku kot dela kazenskega prava in najbolj temeljno procesno pravico obrambe nasploh, ker ni imel možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev ter da se seznani s potekom dokaznega postopka in se postopka tudi udeleži, in se tako sodba o prekršku opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in na dokaze, na katere se po določbah ZP-1 ne more opirati. Tudi v postopku o prekršku morajo biti obdolžencu zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, zlasti mu morajo biti dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka, oziroma da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov položaj (22. člen v povezavi z 29. členom Ustave RS). Eno izmed temeljnih jamstev poštenega kaznovalnega postopka, ki izhaja iz 2. alineje 29. člena Ustave RS je namreč tudi pravica obdolženca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, pri čemer ne gre zgolj za fizično prisotnost obdolženca na sodišču, ki odloča o predmetu obtožbe zoper njega, temveč tudi za zagotavljanje možnosti njegove aktivne obrambe.

Utemeljeno pa zagovornica navaja tudi, da obdolžilnega predloga z dokazi obdolženec ni prejel, saj iz spisovnega gradiva nikjer ne izhaja, da bi mu obdolžilni predlog bil vročen, kar prav tako predstavlja kršitev pravice do aktivne obrambe. Utemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi obdolženčeve matere, ki jo je zaslišalo kot pričo na obdolženčev predlog, saj je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zgolj povzela njeno izpovedbo, ne da bi pri tem pojasnilo, kaj na podlagi takšne izpovedbe zaključuje in kako jo ocenjuje samo zase in v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Pravilno pa zagovornica navaja tudi, da se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, ker slednjega obdolženec ni podpisal, zaradi česar je bil opravljen strokovni pregled in bi sodišče moralo svojo odločitev opreti na poročilo o toksikološki preiskavi odvzetih vzorcev krvi in urina. Pri tem je pritožbeno sodišče tudi ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve sicer navedlo, da je pri obdolžencu bil alkohol v organizmu ugotovljen s strokovnim pregledom, vendar je kljub temu v izreku izpodbijane sodbe navedlo, da je bilo z elektronskim alkotestom ugotovljeno, da je imel v času vožnje v organizmu najmanj 0,90 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka, kar predstavlja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo ter nadaljnjo absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Nadaljnjo nasprotje med razlogi v obrazložitvi pa so v 9. in 10. točki, saj je v 9. točki obrazložitve prvostopenjsko sodišče kot obteževalno okoliščino štelo obdolženčevo kaznovanost zaradi istovrstnega prekrška s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah PR 337/2007, ki je postala pravnomočna 6. 1. 2011, v 10. točki obrazložitve pa je navedlo, da je pri številu kazenskih točk upoštevalo obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s svojim ravnanjem zagrešilo absolutno bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 6. in 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 in ker je ocenilo, da glede na naravo kršitve samo ne more odpraviti, je v skladu s petim odstavkom 163. člena ZP-1 pritožbi ugodilo in je izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Glede na ugotovljeno kršitev določb postopka o prekršku in posledično odločitev pritožbenega sodišča se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obdolžencu vročiti obdolžilni predlog in glede na obdolženčevo izrecno zahtevo, da se obvešča o izvajanju dokazov, obdolžencu omogočiti, da se seznani z dosedaj izvedenimi dokazi in mu omogočiti, da do sedaj zaslišanim pričam postavi vprašanja in da do konca postopka na prvi stopnji tudi poda svoj zagovor in se v njem izjasni o vsebini obdolžilnega predloga in o vsebini izvedenih dokazov. Po tako opravljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti obdolženčev zagovor (če ga bo ta podal) in vse izvedene dokaze vsakega posebej in v povezavi z drugimi dokazi za svojo odločitev navesti jasne, razumljive in izkustveno sprejemljive razloge.