Jedro

Tudi dejstva, ki jih v svoje evidence zabeleži občina in posreduje davčnemu organu za potrebe odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, so (lahko) predmet preizkusa na podlagi pravnih sredstev zoper odmerno odločbo. Razlogovanje, da so za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pomembni le podatki, navedeni v uradnih evidencah, in da dokazovanje nasprotnih dejstev v postopku odmere tega nadomestila ni mogoče, je materialnopravno napačno.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-3847/2020-000265-13-120-14 z dne 27. 7. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Finančna uprava Republike Slovenije kot prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo tožnici kot zavezanki odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: NUSZ ali nadomestilo) na območju občine Ilirska Bistrica za leto 2020 v znesku 154,14 EUR, in sicer za stanovanjsko nepremičnino na naslovu B. (ID stavbe ...), ob upoštevanju površine 270,00 m2, 220 točk in faktorja 1,50. V nadaljevanju izreka je še odločila, kako in v katerih rokih je treba plačati odmerjeno NUSZ, ker se bodo sicer zaračunale zamudne obresti in začela davčna izvršba, ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se NUSZ plačuje v skladu z 58. členom Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju: ZSZ/1984) ter Odlokom o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v občini Ilirska Bistrica (Uradne objave Primorskih novic, št. 14/93, do Uradni list RS, št. 77/17, v nadaljevanju: Odlok), ki ga je Občinski svet Občine Ilirska Bistrica sprejel na podlagi 218. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1). Kot navaja prvostopenjski organ, je podatke za odmero NUSZ prejel od Občine Ilirska Bistrica (v nadaljevanju: občina) ter so del evidence, ki jo vodi občina, ki je tudi pristojna za zbiranje in urejanje teh podatkov. Višina NUSZ se določi ob upoštevanju z Odlokom določene metode točkovanja in vrednosti točke, ki za leto 2020 znaša 0,00173 EUR (Uradni list RS, št. 4/2020). Skladno s 13. členom Odloka se letna višina NUSZ za neto tlorisne površine objektov po merilih iz 6. do 10. člena Odloka določi tako, da se skupno število izračunanih točk pomnoži z veljavno vrednostjo točke in površino objekta. Letna višina NUSZ za zunanje nepokrite poslovne površine po merilih iz 6. do 10. člena Odloka se določi tako, da se skupno število izračunanih točk pomnoži s površino zavezančevih nepokritih poslovnih površin, pomnoži z veljavno vrednostjo točke ter pomnoži s faktorjem 0,6. Letna višina NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča po merilih iz 6. do 10. člena Odloka se določi tako, da se skupno število izračunanih točk pomnoži s površino zavezančevih nezazidanih stavbnih zemljišč, pomnoži z veljavno vrednostjo točke ter pomnoži s faktorjem 0,5. Letna višina NUSZ po merilih iz 10. člena se določi tako, da se glede na skupno površino stavbnih zemljišč zavezanca kompleks najprej razvrsti v ustrezen razred, nadalje se od skupne površine odšteje 5.000 m2, tako dobljeno površino pa se pomnoži s številom točk, določenih za posamezni razred, ter veljavno vrednostjo točke. Podatki o identifikacijskih oznakah nahajališč objektov ali zemljišč so na voljo na javnem prostorskem portalu Geodetske uprave RS (http://e-prostor.gov.si). Nato prvostopenjski organ citira šifrant komunalne opremljenosti. Sklicuje se na 403. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2), ki določa, da zavezanec plačuje NUSZ na podlagi odločbe, ki jo izda davčni organ, kjer nepremičnina leži, in na 404. člen istega zakona, ki predpisuje, da izda davčni organ odločbe o NUSZ po podatkih, ki mu jih posreduje občina, na podlagi odloka in vrednosti točke na dan 1. januarja leta, za katero se določa NUSZ. Povzema še določbe ZDavP-2, s katerimi utemeljuje nadaljnji del izreka.

Odločba drugostopenjskega upravnega organa

3.Tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance z odločbo, št. DT 499-13-858/2020-2 z dne 8. 3. 2021, zavrnilo. V obrazložitvi uvodoma navede, da tožnica v pritožbi ugovarja površini, od katere ji je bilo odmerjeno NUSZ, in meni, da ta ni pravilna, ter da ji je bilo v preteklih letih NUSZ odmerjeno od nižje površine. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da se v skladu s prvo alinejo 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju: ZSZ/1997) tudi po uveljavitvi tega zakona dne 25. 7. 1997, kakor tudi po uveljavitvi Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, v nadaljevanju: ZUreP-1) dne 1. 1. 2003, uporabljajo v zvezi z odmero NUSZ kot veljavne določbe VI. poglavja ZSZ/1984 o NUSZ. Te zakonske določbe so sicer po izrecni določbi 33. člena Zakona o davku na nepremičnine (v nadaljevanju: ZDavNepr) prenehale veljati z uveljavitvijo tega zakona (1. 1. 2014), vendar je Ustavno sodišče z odločbo U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 razveljavilo ZDavNepr in odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr, med katerimi so tudi določbe VI. poglavja ZSZ/1984 o NUSZ in na tej podlagi izdani občinski odloki. Drugostopenjski organ povzame še določbe 58., 61. in 62. člena ZSZ/1984 ter pojasni, da je občino zaprosil, da se opredeli do tožničinih pritožbenih navedb. Občina je v mnenju z dne 26. 8. 2020, ki ga je poslala tožnici, navedla, da je v letu 2020 pristojna služba občinske uprave uskladila podatke za odmero NUSZ s podatki Geodetske uprave RS (v nadaljevanju: GURS) ter da je bilo za nepremičnino na naslovu B. ugotovljeno, da znaša površina stavbe 270 m2 (priložen izpis iz REN) in da je tožnica v preteklih letih plačevala NUSZ za manjšo površino. V posledici uskladitve površine z dejanskim stanjem stavbe je prišlo do spremembe višine NUSZ. Tožnica je občini poslala odgovor, da se z mnenjem ne strinja in da površina ni skladna z dejanskim stanjem, nakar je občina v dopisu prvostopenjskemu organu z dne 16. 9. 2020 navedla, da je tožnico seznanila s podatki za odmero in ji dala možnost izjave, da pa se tožnica s podatki ne strinja in da tudi ni poskrbela za uskladitev oziroma spremembo podatkov v evidencah GURS.

4.Drugostopenjski organ poudarja, da v skladu z določbami 404. člena ZDavP-2 davčni organ izdaja odločbe o NUSZ po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki veljata na dan 1. januarja leta, za katero se določa NUSZ. Slednje davčni organ določi zavezancem na podlagi podatkov občine do 31. marca za tekoče leto oziroma v treh mesecih po prejemu podatkov, ki mu jih posreduje občina. Odlok v 3. členu določa, da se nadomestilo za zazidana stavbna zemljišča plačuje od neto tlorisne površine/površine stavbe oziroma dela stavbe, zmanjšane za odprte prostore, in da podatke o dejanski rabi objekta in površinah vodi GURS v svojih uradnih bazah podatkov, ki se nanašajo na stavbe in dele stavb (prvi odstavek). Nadomestilo se odmeri od površine vseh zaprtih delov stavbe ali delov stavb. Nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča se plačuje ne glede na to, ali se površine dejansko uporabljajo ali ne (drugi odstavek). V 15. členu Odlok določa, da strokovna služba občine podatke v evidenci za nadomestilo vzdržuje v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, dopolnjuje in spreminja sama, in sicer na osnovi uradnih podatkov GURS in drugih javno dostopnih evidenc (evidenca stavbnih zemljišč, register nepremičnin, zemljiški kataster, kataster stavb, poslovni register, centralni register prebivalstva...). Zavezanci so dolžni občini posredovati vse potrebne podatke za izračun nadomestila oziroma sodelovati pri vodenju evidence, ki jo izvaja občina, ter prijaviti vse spremembe v zvezi z uporabo stavbnega zemljišča, in sicer v 30 dneh po nastali obveznosti oziroma spremembi. Na poziv občinske uprave so dolžni posredovati verodostojne podatke za odmero nadomestila v roku 15 dni od prejema poziva.

5.Po presoji drugostopenjskega organa je prvostopenjski organ odločil skladno z materialnimi predpisi, saj ni sporno, da je tožnica kot neposredna uporabnica predmetne nepremičnine zavezanka za plačilo NUSZ. Nadalje je iz citiranih predpisov razvidno, da davčni organ odmeri NUSZ na podlagi podatkov, ki mu jih posreduje občina, ter da občina za namene NUSZ pridobi podatke iz katastra stavb oziroma mora uporabiti podatke, ki so vpisani v kataster stavb kot katastrski ali registrski podatki v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin. Drugostopenjski organ po vpogledu v REN ugotavlja, da se na naslovu B. nahaja stavba št. ..., št. dela stavbe 1, k.o. ..., z dejansko rabo: stanovanje v enostanovanjski stavbi velikosti 270 m2. Glede na navedeno je bilo tožnici pri odmeri NUSZ upoštevano dejansko stanje, ki izhaja iz podatkov uradne evidence GURS. Zato je njen pritožbeni ugovor, da je bilo NUSZ odmerjeno od nepravilne površine, šteti kot neutemeljen. Nadalje iz podatkov v spisu izhaja, da tožnica potem, ko je bila seznanjena s podatki, od katerih ji je bilo odmerjeno NUSZ, tekom pritožbenega postopka ni uspela dokazati, da so njene pritožbene navedbe, da ji je bilo NUSZ odmerjeno od nepravilne površine, utemeljene. Tožnici je bilo pojasnjeno, da je pristojna občinska služba v letu 2020 uskladila podatke za odmero NUSZ s podatki iz uradnih evidenc, po katerih znaša površina njene stavbe 270 m2, in da je zato tožnica v preteklih letih plačevala NUSZ od manjše površine. Kot dodaja drugostopenjski organ, kolikor tožnica meni, da podatki v REN niso pravilni, lahko njihovo spremembo uveljavlja le preko postopkov, določenih v veljavnih predpisih. Po prvem odstavku 100. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju: ZEN) se v REN prevzemajo podatki iz zemljiškega katastra, katastra stavb, zemljiške knjige, registra prostorskih enot, centralnega registra prebivalstva in poslovnega registra Slovenije, iz zbirk podatkov samoupravnih lokalnih skupnosti ter iz javnih in drugih zbirk podatkov. Po 2. točki prvega odstavka 98. člena ZEN se v REN o stavbah in delih stavb vodijo podatki iz katastra stavb, na podlagi tretjega odstavka tega člena pa so podrobnejši podatki o stavbah in delih stavb, ki se vodijo, določeni v Pravilniku o vpisih stavb v kataster stavb.

Tožba

6.Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilne uporabe materialnih predpisov, bistvene kršitve določb postopka in nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ob tem posebej izpostavlja, da ji je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom in pravica do učinkovitega pravnega sredstva (14. in 25. člen Ustave Republike Slovenije ter 6. in 13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah). Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka in sodnih taks.

7.Kot opozarja, je že v pritožbi pojasnila, da izpodbijana odločba temelji na napačnih podatkih, ki jih je GURS arbitrarno spremenila tako, da ne odražajo dejanskega stanja in so izrazito v tožničino škodo. Pri predmetni nepremičnini gre za stanovanjsko enoto v stavbi, ki spada med najstarejše objekte v naselju (leto izgradnje 1370) in je bila last prednikov njenega pokojnega soproga, tožnica pa v njej živi približno 50 let. Stavba ni bila nikoli prenovljena, saj kamnita konstrukcija ne omogoča utrditve etažnih ali stropnih konstrukcij, ter jo je zaradi propadanja notranjih lesenih delov možno varno uporabljati le še v pritličju. Leta 1975 je bila na stavbi zamenjana streha in izravnan strešni naklon ter nato line na prednji in južni strani provizorično zaprte z okni. Hiša ni imela in nima tretje etaže, saj podstrešnega prostora, ki ga od spodnjega dela loči samo provizoričen pod, glede na veljavne gradbene standarde ni mogoče opredeliti kot etažo. Med zidaki so velike špranje, prostor ni zaprt niti zaščiten pred zunanjimi vplivi, predvsem pa nima izdelane niti talne nosilne niti stropne konstrukcije, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot samostojen del stavbe v smislu drugega odstavka 3. člena Odloka. Kakršen koli poseg v smeri nove etaže je pred prenovo strehe izrecno odsvetoval tudi statik. Ob zamenjavi strehe ni prišlo do zvišanja ter je sleme vseskozi na isti višini kot sleme sosednje stavbe (C., ki leži na parceli ..., št. stavbe ...), saj gre za konstrukcijsko povezan objekt z enotnim podaljšanim slemenom, ki je bil v preteklosti ločen na dva dela zgolj zaradi potreb lastništva. Ne glede na to omenjeni stavbi GURS pripisuje dve, tožničini pa tri etaže. Pri tem se tožnica sklicuje na izris parcele ... k.o. ... iz evidence zemljiškega katastra, izpiska javnega vpogleda v evidenco nepremičnin GURS za stavbi ... in ... ter fotografije.

8.V nadaljevanju pojasnjuje, da je izpolnila ter GURS, Geodetskemu uradu Postojna predala vprašalnik "Podatki o delu stavbe", v katerem je navedla, da uporabna površina stavbe znaša 45 m2. O podatku glede sedaj upoštevane skupne površine stavbe se ni izrekala, saj je ob hiši tudi parcela. Za obračun NUSZ se uporablja podatek o neto tlorisni površini, ki jo razume tudi kot uporabno površino, saj so tako navajale tudi predhodne odločbe o odmeri NUSZ. Prilaga te odločbe za leta 2000 ter 2016 do 2019 in dodaja, da njihove obrazložitve kot obračunsko površino navajajo izraz uporabna površina, ki je čista tlorisna površina. Ker je v izpodbijani odločbi upoštevana površina 270 m2 v očitnem nasprotju z dejanskim stanjem nepremičnine, je temu podatku v pritožbenem postopku ugovarjala. Občina ji je v odgovor posredovala dopis z dne 26. 8. 2020 in tožnico napotila, naj se za vsa vprašanja obrača na g. A. A., vendar ji niti občina niti GURS oziroma g. A. A. niso pojasnili, kako oziroma na kateri podlagi je bil v evidenco nepremičnin vpisan podatek o 270 m2 površine in zakaj se je občina nenadoma odločila uporabljati ta podatek, ki ne odraža neto tlorisne površine stavbe, od katere se odmerja NUSZ v skladu z Odlokom. Tekom postopka je sicer občina dopolnila Odlok tako, da je posebej specificirala, da se NUSZ plačuje od neto tlorisne površine objekta (Uradni list RS, št. 189/2020).

9.Tožnica opisuje, da ji je vodja GURS, Geodetskega urada ... telefonsko pojasnil, da so spomladi 2020 pač spremenili vpisane podatke, in če meni, da ne ustrezajo, naj predloži geodetski elaborat. Na vprašanje, kako so prišli do podatka 270 m2, je odgovoril, da so upoštevali skico iz katastra, ki sicer ni natančna, da pa so površino skicirane stavbe množili s 3, ker po videzu stavbe sklepajo, da so v njej tri etaže, ter po dobljenem zmnožku odšteli 10 %. Zakaj 10 % ter kakšni gradbeni standardi in izračuni se uporabljajo za kamnite stavbe, zgrajene pred stoletji, ni želel pojasniti, temveč je napotil na izdelavo geodetskega elaborata. Prav tako ni odgovoril na vprašanje, zakaj je sosednja enota 916, ki je del iste stavbe, z enako višino in konstrukcijo, v evidenci vpisana kot dvoetažna, kot tudi ne na vprašanje, kateri podatki so bili uporabljeni, da je prišlo do rezultata 270 m2, saj (zunanja) tlorisna površina stavbe, vpisana v kataster, znaša 96 m2. GURS je torej brez dejanske izmere, brez upoštevanja pravil gradbene stroke, brez opravičenega razloga in brez obvestila tožnici ter brez ogleda in izmere notranjosti posegla v evidenco nepremičnin in podatke, ki so pomembni tudi za odmero NUSZ. ZEN določa postopek vpisa in spreminjanja podatkov v REN, kot tudi postopek določanja površine stavbe in dela stavbe. Ta se po 78. členu ZEN določi kot neto tlorisna površina, v skladu z veljavnim standardom za izračunavanje površin stavb. To je standard SIST ISO 9836:2000, ki ga tožnica podrobneje pojasnjuje, ter opozarja, da standard izhaja iz dejanskih meritev, ki se izvedejo na podlagi definicije in načina računanja indikatorjev površine in prostornine, ne pa pavšalne ocene na podlagi zunanjega videza ali nenatančne katastrske skice, brez vsake konkretne meritve objekta, kot je bilo to storjeno za njeno stavbo. Prav tako Pravilnik o vpisih v kataster stavb ter "Način izračuna uporabne površine dela stavbe", št. 35331-6/2018-17 z dne 16. 4. 2019 ter 35331- 6/2018-2552-27 z dne 31. 3. 2020, ki ga je na podlagi 79. člena ZEN izdala GURS, kot podlago za vpis površin v kataster stavb uporabljajo metodo meritve in ne pavšalne ocene "preko prsta". Tudi določbe IX. poglavja ZEN, ki se nanašajo na REN in na katere se sklicuje drugostopenjski organ, zahtevajo, da podatki odražajo dejansko stanje nepremičnin v naravi (prvi odstavek 96. člena ZEN). Tožnica je prepričana, da skušata občina in GURS nanjo neupravičeno prevaliti finančno breme izdelave elaborata. Kršena ji je pravica do učinkovitega pravnega sredstva, kot tudi enakost pred zakonom zaradi neenake obravnave (lastnika) stavbe ... k.o. ... Tožnica vztraja, da se kot površina pri odmeri NUSZ upošteva 47 m2 ter predlaga tudi ogled stavbe oziroma dela stavbe.

Odgovor toženke na tožbo

10.Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise obravnavane zadeve, v odgovoru na tožbo splošno prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter predlaga, da se tožba zavrne.

Presoja sodišča

K I. točki izreka:

11.Tožba je utemeljena.

12.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je bilo tožnici odmerjeno NUSZ na območju občine A. za leto 2020. V zadevi je predvsem sporna površina, ki je bila upoštevana pri odmeri NUSZ za tožničino stanovanjsko nepremičnino. Upoštevana je bila namreč površina 270 m2, medtem ko tožnica ugovarja, da bi morala biti upoštevana površina 47 m2.

13.Glede na obrazložitev izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter tožbene ugovore sodišče najprej ugotavlja, da je utemeljen tožbeni očitek o bistveni kršitvi pravil postopka.

14.V postopku izdaje odločbe o odmeri NUSZ mora davčni organ, kot izhaja že iz določb ZDavP-2 (ob 403. in 404. členu glej tretji odstavek 2. člena tega zakona), upoštevati tudi določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP, glej še 1. do 3. člen tega zakona). Na tej podlagi mora med drugim upoštevati določbe ZUP, ki predpisujejo, kako mora biti obrazložena odločba. Prvi odstavek 214. člena ZUP določa, da obrazložitev odločbe obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke. V skladu s prvim odstavkom 254. člena ZUP se določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločbo, smiselno uporabljajo tudi za odločbo o pritožbi, pri čemer je v drugem odstavku istega člena ZUP določeno, da se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe; le če je že prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe pravilno presodil navedbe, ki se uveljavljajo v pritožbi, se lahko drugostopenjski organ sklicuje na razloge iz prvostopenjske odločbe. Iz citiranih zakonskih določb izhaja tudi zahteva (ki ima temelj v ustavni pravici iz 22. člena Ustave), da se mora upravni organ v odločbi obrazloženo opredeliti do vseh navedb in ugovorov ter dokazov stranke, ki niso očitno nerelevantni za odločitev. To zajema navedbe stranke o dejstvih ter njene ugovore procesne in materialnopravne narave, kot tudi presojo dokazov, ki jih predlaga. Zakonsko predpisana obrazložitev upravne odločitve, ki vsebuje tudi argumentirano opredelitev do navedb, dokazov in ugovorov, ki jih je stranka podala v upravnem postopku, namreč tej omogoča, da lahko učinkovito uveljavlja pravno varstvo zoper upravno odločbo in tako uresniči ustavni pravici iz 23. in 25. člena Ustave.

15.Obrazložitev izpodbijane odločbe ne ustreza opisanim zakonskim zahtevam. Kot je tukajšnje sodišče že večkrat povedalo, je glede na množičnost postopkov odmere NUSZ mogoče razumeti, da so obrazložitve prvostopenjskih odločb v tovrstnih zadevah, ki so praviloma izdane brez posebnega ugotovitvenega postopka, skope in splošne. Vendar v obravnavanem primeru tudi obrazložitev drugostopenjske odločbe predpisanemu standardu ne zadosti. Navedb, ki jih je tožnica podala že v pritožbenem postopku, namreč drugostopenjski organ ni primerno predstavil (navedel je zgolj, da v pritožbi ugovarja površini, od katere ji je bilo odmerjeno NUSZ, in meni, da ta ni pravilna ter da ji je bilo v preteklih letih NUSZ odmerjeno od nižje površine), v posledici tega pa se do njih tudi ni ustrezno, torej obrazloženo opredelil. V tej zvezi sodišče izpostavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku, v katerem tožnica ni imela možnosti sodelovati. Svoje ugovore je torej lahko podala šele v pritožbenem postopku. Ko je prvostopenjski organ prejel njeno pritožbo, jo je posredoval občini, ki je nato z dopisom z dne 26. 8. 2020 tožnico obvestila o svojih ugotovitvah oziroma stališču in v katerem se je sklicevala, da je v odmernem letu uskladila podatke s podatki GURS, in sicer je bilo za predmetno stanovanjsko stavbo ugotovljeno, da znaša površina 270 m2, posledično pa je prišlo do spremembe v višini odmerjene obveznosti, priložila je izpis podatkov iz evidence GURS in tožnici dala možnost izjave o tem. Tožnica se je na to odzvala z vlogo z dne 11. 9. 2020 s prilogami, ki jo je glede opisani potek postopka poslala občini. Po tem pa niti prvo- niti drugostopenjski organ tožnice nista obrazloženo seznanila z uspehom dokazovanja (prim. 5. točko tretjega odstavka 146. člena ZUP), niti ni drugostopenjski organ tožničinih navedb (s katerimi argumentira, zakaj nasprotuje pri odmeri upoštevani površini) in dokazov iz omenjene vloge, ki jo je glede na opisani potek postopanja treba šteti kot sestavni del pritožbenega postopka, prikazal in obrazloženo obravnaval v svoji odločbi. Zato tudi njegovega povsem posplošenega zaključka, da tožnica tekom pritožbenega postopka ni uspela dokazati utemeljenosti svojih pritožbenih navedb, da je bilo NUSZ odmerjeno od nepravilne površine, ni mogoče preizkusiti. To pa pomeni, da je izpodbijana odločitev obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

16.Kolikor je navedena pomanjkljivost posledica stališča, da podatkom iz uradnih evidenc, ki jih davčnemu organu sporoči občina, zavezanec v postopku odmere NUSZ ne more oporekati, sodišče pojasnjuje, da takšnega stališča ne more sprejeti, saj ga je že zavrnila sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki ji sledi tudi novejša sodna praksa Upravnega sodišča. V času izdaje izpodbijane odločbe je bila obveznost plačila NUSZ določena v VI. poglavju ZSZ/1984. Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) pa je v določbah 218. člena natančneje opredelil zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, za katera se lahko odmeri NUSZ, v določbah 218.c člena pa pridobivanje podatkov za odmero NUSZ. Po prvem odstavku 218.c člena ZGO-1 mora občina za namene nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča uporabiti podatke, ki so vpisani v kataster stavb kot katastrski ali registrski podatki v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, lahko pa uporabi tudi podatke katastra stavb, ki so prevzeti iz drugih evidenc. Po tretjem odstavku istega člena mora zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča, če se s podatki občine ne strinja, v roku enega meseca od javnega naznanila predlagati vpis novih podatkov ali predlagati vpis sprememb podatkov katastra stavb pri pristojni geodetski upravi v skladu s predpisi, ki urejejo evidentiranje nepremičnin. Po četrtem odstavku istega člena ZGO-1 se šteje, da so podatki občine pravilni, če zavezanec ne predlaga vpisa novih ali spremenjenih podatkov. Kot je bilo že povedano, 404. člen ZDavP-2 določa, da davčni organ NUSZ določi na podlagi podatkov občine. Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014, s katero je bil razveljavljen ZDavNepr, pa se VI. Poglavje ZSZ/1984 in na njegovi podlagi izdani občinski odloki ter določbe členov 218, 218.a, 218.b, 218.c, 218.č in 218.d ZGO-1 do nove zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo kot materialnopravna podlaga pri odmeri NUSZ.

17.V zvezi z opisano zakonsko ureditvijo je Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu X Ips 6/2020 z dne 10. 6. 2020 (23. točka obrazložitve) sprejelo stališče, da navedene zakonske določbe ne vzpostavljajo neizpodbojne domneve o resničnosti podatkov občine in da tudi v primeru opustitve pravočasnega predloga zavezanca za NUSZ občini za spremembo podatkov ne izključujejo možnosti uporabe rednih in izrednih pravnih sredstev za izpodbijanje dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za odmero NUSZ temu zavezancu. Tak poseg v pravico do dokazovanja nasprotnih dejstev in učinkovitega pravnega sredstva bi bil nesorazmeren. Svoje stališče je Vrhovno sodišče potrdilo v sklepu I Up 80/2020 z dne 16. 9. 2020, v katerem je pojasnilo (9. točka obrazložitve), da ne glede na to, da je že v postopku ugotavljanja za odmero NUSZ potrebnih podatkov na občini predvideno sodelovanje davčnega zavezanca, se ta postopek ne zaključi z upravnim aktom (občine), temveč se o tem, kdo je zavezanec za plačilo NUSZ in v kakšni višini, odloči šele z odmerno odločbo davčnega organa, izdano na podlagi ZDavP-2. To pomeni, da je davčni organ tisti, ki skladno z ZDavP-2 vodi davčni in s tem tudi ugotovitveni postopek odmere NUSZ. Podatki iz uradnih evidenc občine vzpostavljajo eno od podlag za davčni organ, vendar pa lahko stranka dokazuje tej evidenci nasprotna dejstva, ki jih presodi davčni organ po načelu proste presoje dokazov. Tudi vsa dejstva, ki jih v svoje evidence zabeleži občina in posreduje davčnemu organu za potrebe odmere NUSZ, so tako (lahko) predmet preizkusa na podlagi pravnih sredstev zoper odmerno odločbo o NUSZ.

18.Ob upoštevanju navedenih stališč Vrhovnega sodišča, novejša sodna praksa Upravnega sodišča (prim. sodbi I U 1382/2019 z dne 1. 12. 2020 in II U 215/2020 z dne 10. 5. 2023) odstopa od starejših stališč, kot so bila zavzeta npr. v sodbah I U 963/2019 z dne 14. 5. 2020, I U 1299/2015 z dne 25. 8. 2016 in II U 225/2015 z dne 17. 2. 2016.

19.Kot izhaja iz stališč Vrhovnega sodišča, je namreč razlogovanje, da so za odmero NUSZ pomembni le podatki, navedeni v uradnih evidencah, in da dokazovanje nasprotnih dejstev v postopku odmere NUSZ ni mogoče, materialnopravno napačno. Kolikor torej drugostopenjski organ odločitev utemeljuje na takšnem razlogovanju, gre za nepravilno uporabo materialnega prava. Posledično pa to tudi pomeni, da bi se drugostopenjski organ moral vsebinsko opredeliti do navedb in dokazov, ki jih je tožnica s tega vidika uveljavljala že v pritožbenem postopku, ko je v pritožbi in nato dodatno še v vlogi z dne 11. 9. 2020 ugovarjala pri odmeri upoštevani površini stavbe. Glede na razloge upravnih odločb in tožničine ugovore sodišče še pojasnjuje, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo in zakonom, sicer sodišče njihovo uporabo zavrne (glej 153. in 125. člen Ustave). Za obravnavani primer to pomeni, da je treba tudi določbe Odloka uporabiti skladno z razlago relevantne zakonske ureditve, ki jo je podalo Vrhovno sodišče v opisani sodni praksi. Kolikor pa je drugostopenjski organ tožničino pritožbo zavrnil zato, ker meni, da tožnica zmotno razume materialnopravno ureditev o tem, katera površina je upoštevna pri odmeri NUSZ, oziroma s tem povezane zakonske pojme, bi to moral v svoji odločbi jasno obrazložiti in na tožničine ugovore tudi v tej smeri argumentirano odgovoriti.

20.Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo, v skladu z nadaljnjimi določbami istega člena ZUS-1, vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V tem bo moral upoštevati pravno mnenje in stališča iz te sodbe in v njej izpostavljena stališča Vrhovnega sodišča ter vsebinsko presoditi navedbe in dokaze, ki jih je tožnica podala v pritožbenem postopku, kot tudi vse njene morebitne v ponovnem postopku podane navedbe in dokaze. Pred izdajo odločbe v ponovnem postopku naj prvostopenjski organ tožnico seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka (5. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP), presojo vseh njenih navedb in dokazov pa vključi v obrazložitev odločbe. Sodišče zgolj še pripominja, da z odpravo izpodbijane odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek prvostopenjskemu organu po samem zakonu preneha veljati tudi drugostopenjska odločba, ki vsebuje odločitev o zavrnitvi pritožbe (tako že Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015).

21.Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave na podlagi določbe prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter ostalih upravnih spisov zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na temelju prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka:

22.Odločitev o stroških postopka temelji na določbah tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče ob upoštevanju, da v zadevi ni bila opravljena glavna obravnava, tožnici, ki v postopku ni imela odvetnika, prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 15,00 EUR, ki ji ga mora povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Po Pravilniku določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne, razen sodnih taks. Za tožbo plačano sodno takso bo namreč tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 403, 404 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.