Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predlagatelj k pritožbi ni priložil dopolnitve tožbe. Glede na navedeno se z vprašanjem obstoja ostalih pogojev za presojo, ali je pritožbo mogoče šteti kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ni ukvarjalo.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 119766/2017 z dne 13. 12. 2017, tudi v 1. in 3. odstavku izreka. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni pravočasno vložila dopolnitve tožbe po pozivu sodišča z dne 6. 2. 2018. Svojo odločitev je oprlo na določilo četrtega odstavka 108. člena ZPP.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi je dobesedno navedla: „Prosim vas, da današnji dopis sprejmete kot pravočasno poslan, saj sem bil sam dalj časa odsoten in tožbe v roku nisem mogel dopolniti. Kot sem navedel že v dopisu, z dne 16. 1. 2018, predlagam, da se na zaslišanje pokliče kot pričo arhitekta, kateri je vodil objekt.“

3. Tožena stranka je pravočasno odgovorila na pritožbo. Predlagala je, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo ter izpodbijani sklep ohrani v veljavi, tožeči strani pa naloži plačilo vseh stroškov postopka tožene stranke s pripadki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Poziv za dopolnitev tožbe je bil tožeči stranki vročen 15. 2. 2018 (vročilnica pri list. št. 28a). V pozivu je bila tožeča stranka opozorjena na posledice, če tožbe v danem roku ne bo dopolnila. 15 dnevni rok za dopolnitev tožbe se je iztekel 2. 3. 2018. Dotlej pa dopolnitev tožbe ni bila vložena. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je skladno z določilom četrtega odstavka 108. člena ZPP tožbo zavrglo in izvršilni sklep z dne 13. 12. 2017 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka.

6. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (druga točka 365. člena ZPP).

7. Ne glede na zgornje razloge se je pritožbeno sodišče ukvarjalo z vprašanjem ali bi bilo mogoče pritožbo šteti tudi kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

8. Po določilu prvega odstavka 116. člena ZPP sodišče stranki, če zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila rok iz upravičenega razloga. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je treba vložiti v petnajstih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela (drugi odstavek 117. člena ZPP). Predlagatelj mora ob vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje opraviti tudi zamujeno dejanje (četrti odstavek 117. člena ZPP). Vsi navedeni pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predlagatelj k pritožbi ni priložil dopolnitve tožbe. Glede na navedeno se z vprašanjem obstoja ostalih pogojev za presojo, ali je pritožbo mogoče šteti kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ni ukvarjalo.

10. Ker odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

11. Za odločitev o stroških, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje, tožena stranka, pa jih je priglasila šele v odgovoru na pritožbo, pritožbeno sodišče ni pristojno (sedmi odstavek 163. člena ZPP).