Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zaradi samostojnosti postopka s tožbo za razveljavitev sodne poravnave, njegove ločenosti od odločanja v rednem – nepravdnem – postopku, odločitev o stroških postopka s tožbo za razveljavitev sodne poravnave temelji na drugi podlagi kot odločitev o stroških rednega postopka (zakrivljenost stroškov).
Dejstvo, da je pravna narava postopka z izrednim pravnim sredstvom drugačna od pravne narave rednega postopka, je treba upoštevati pri odločanju o stroških postopka. V nepravdnem postopku udeleženci praviloma trpijo svoje stroške postopka. Taka ureditev je utemeljena z dejstvom, da je postopek običajno v interesu vseh udeležencev. V postopku izpodbijanja sodne poravnave pa je drugače. Interes za prenehanje veljavnosti sodne poravnave ima le vlagatelj izrednega pravnega sredstva. Zato je prav, da je uspeh strank merilo za odločitev o stroških postopka; tako kot to velja za pravdni postopek,v katerem imamo dve stranki z različnimi interesi.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Nasprotni udeleženki - toženki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Z izpodbijanim sklepom je odločeno o stroških postopka, nastalih v postopku zaradi izpodbijanja sodne poravnave: predlagateljica – tožnica, ki je s tožbo neuspešno izpodbijala sodno poravnavo, je nasprotnima udeleženkama – toženkama dolžna povrniti stroške postopka v višini 994,15 EUR, svoje stroške postopka pa krije sama.
2. Pritožuje se predlagateljica – tožnica. Sklep izpodbija v celoti. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na prvi odstavek 35. čl. Zakona o nepravdnem postopku, ki določa, da vsak udeleženec nepravdnega postopka trpi svoje stroške postopka, če zakon ne določa drugače. Za obravnavani nepravdni postopek zakon ne določa drugače. Predlaga spremembo sklepa tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, nastale v postopku izpodbijanja sodne poravnave.
3. Nasprotni udeleženki – toženki sta na pritožbo odgovorili. Menita, da prvega odstavka 35. čl. Zakona o nepravdnem postopku ni mogoče uporabiti. Podlaga za odločitev je lahko peti odstavek 35. čl. Zakona o nepravdnem postopku ali prvi odstavek 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata zavrnitev pritožbe in zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodna poravnava ima učinke (procesne posledice) pravnomočnosti; enako kot končna odločba v rednem postopku. Tožba na razveljavitev sodne poravnave je kot eno od izrednih pravnih sredstev urejeno v šestnajstem poglavju ZPP. Ker je tudi nepravni postopek – enako kot pravdni postopek – s sodno poravnavo končan, je s 392. in 393. čl. ZPP predvideno izredno pravno sredstvo (tožba na razveljavitev sodne poravnave) predpisano tudi za izpodbijanje v nepravdnem postopku sklenjene sodne poravnave. V nepravdnem postopku se določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) smiselno uporabljajo (37. čl. Zakona o nepravdnem postopku).
6. Postopek z izrednim pravnim sredstvom je poseben postopek, ki sledi rednemu postopku odločanja. Začne se na predlog ali zahtevo; njegova sprožitev je vezana na rok. Predpisani so materialni pogoji za dopustnost posameznega izrednega pravnega sredstva in procesni pogoji za njegovo obravnavanje. To kaže na samostojnost postopka z izrednim pravnim sredstvom, njegovo ločenost od odločanja v rednem postopku.
7. Odločanje o izrednem pravnem sredstvu je lahko pridržano organu, ki je odločal v rednem postopku (npr. obnova postopka, tožba za razveljavitev sodne poravnave) ali podeljeno drugemu organu (npr. o revizij in zahtevi za varstvo zakonitosti odloča Vrhovno sodišče RS). Za obravnavanje tožbe za razveljavitev sodne poravnave je pristojno sodišče, ki je pristojno za odločanje o predmetu, o katerem je bila sklenjena sodna poravnava (četrti odstavek 393. čl. ZPP). To pa ne pomeni, da je postopek zaradi razveljavitve sodne poravnave nadaljevanje rednega postopka. Postopek s tožbo za razveljavitev sodne poravnave je – kljub temu, da o tožbi odloča isto sodišče, kot je odločalo o glavni stvari – še vedno poseben, samostojen postopek, ločen od rednega postopka, urejen s posebnimi procesnimi pravili in pogoji za dopustnost. To je razlog za samostojnost odločitve o stroških v vsakem od postopkov – rednem postopku in postopku zaradi izpodbijanja sodne poravnave.
8. Dejstvo, da je pravna narava postopka z izrednim pravnim sredstvom drugačna od pravne narave rednega postopka, je treba upoštevati pri odločanju o stroških postopka. V nepravdnem postopku udeleženci praviloma trpijo svoje stroške postopka (prvi odstavek 35. čl. Zakona o nepravdnem postopku). Taka ureditev je utemeljena z dejstvom, da je postopek običajno v interesu vseh udeležencev. V postopku izpodbijanja sodne poravnave pa je drugače. Interes za prenehanje veljavnosti sodne poravnave ima le vlagatelj izrednega pravnega sredstva. Zato je prav, da je uspeh strank merilo za odločitev o stroških postopka; tako kot to velja za pravdni postopek,v katerem imamo dve stranki z različnimi interesi.
9. Tudi Zakon o nepravdnem postopku v 35. čl., ki ureja stroške nepravdnega postopka, uveljavlja načelo krivde (peti in šesti odstavek). Ker je tožba za razveljavitev sodne poravnave sprožena v interesu ene od strank, je prav, da je kot podlaga za odločitev o stroških postopka s tožbo zaradi izpodbijanja sodne poravnave upoštevan ne/uspeh, to je ne/zakrivljenost stroškov, predvidena s petim in šestim odstavkom 35. čl. Zakona o nepravdnem postopku.
10. Ker je stranka upravičena le do povrnitve potrebnih stroškov postopka, nasprotni udeleženki – toženki pa z odgovorom na pritožbo nista prispevali k razjasnitvi stvari in torej stroški njunega odgovora na pritožbo niso potrebni stroški, je odločeno, da jih krijeta sami (prvi odstavek 155. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku).