Jedro

Iz navedenega sledi, da sta sodišči prve in druge stopnje v zvezi z dokaznim predlogom obrambe, ki je bil zavrnjen, ugotovili, da ni podana dovolj visoka stopnja verjetnosti, da bi predlagani dokaz lahko potrdil zatrjevano dejstvo oz. drugače - sodišči sta ugotovili, da ni podlage za upošteven dvom v verodostojnost za obrambo spornega dokaza.

Iz določbe 5.odst. 178.čl. ZKP izhaja, da mora preiskovalni sodnik (organi za notranje zadeve) na primeren način obvestiti državnega tožilca, obdolženca, zagovornika in oškodovanca, kdaj in kje bodo opravljena preiskovalna dejanja, pri katerih so lahko navzoči, razen če bi bilo nevarno odlašati. Navedene osebe imajo torej pravico biti navzoče pri preiskovalnem dejanju (ogledu), ni pa njihova navzočnost obvezna... Okoliščina, da oškodovanec morebiti ni bil ves čas navzoč pri ogledu, ne predstavlja kršitve določb postopka.

Tudi če se šteje, da obdolženec o ogledu ni bil obveščen in je zato podana kršitev njegove pravice biti navzoč na ogledu po 5. in o.odst. 178.čl. v zvezi z 2.odst. 164.čl. ZKP, ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1.odst. 371.čl. ZKP (razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po 2.tč. 1.odst. 420.čl. ZKP) niti za kršitev določbe kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe (3.tč. 1.odst. 420.čl. ZKP). Kršitev, ki jo uveljavlja vložnik, bi bilo namreč moč upoštevati v postopku zahteve za varstvo zakonitosti le, če bi bila izkazana vzročna zveza med kršitvijo in izpodbijano sodbo.

Sodišče dokaze, ki jih zberejo organi za notranje zadeve, presoja v skladu z načelom proste presoje dokazov (1.odst. 18.čl. ZKP). Posebej je treba opozoriti, da v tem primeru, ko so organi za notranje zadeve podali daktiloskopsko strokovno mnenje, ne gre za izvedenstvo, v zvezi s katerim pa bi se, v kolikor bi ga opravilo Ministrstvo za notranje zadeve, lahko utemeljeno postavljalo vprašanje nepristranskosti takšnega izvedeništva.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6.3.1996 I.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ in mu izreklo kazen 7 mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 24.10.1996 pritožbi zagovornika I.S. deloma ugodilo tako, da je izrečeno kazen znižalo na 5 mesecev zapora, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik je dne 27.3.1997 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in predlagal, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije ustrezno spremeni pravnomočno odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, kot tudi Okrožnega sodišča v Ljubljani in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da obe odločbi razveljavi in zadevo vrne v novo presojo. Predlagal je tudi, da bodisi prvostopno sodišče bodisi Vrhovno sodišče odredi odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da je višje sodišče sledilo nesprejemljivi oceni prvostopnega sodišča, da naj bi obsojenec storil dejanje, ki mu ga je očitala obtožba. Opustitev izvedbe predlaganih dokazov v zvezi s spornim ogledom kraja kaznivega dejanja je nezakonita, nezakonito je bil izveden ogled kraja domnevnega vloma. Strokovno mnenje o prstnem odtisu obsojenca je okrožnemu državnemu tožilstvu posredovalo Ministrstvo za notranje zadeve, Urad kriminalistične službe, to je zainteresirana in zato pristanska institucija. Obsojencu je bil prstni odtis podtaknjen in gre za zlorabo, katere žrtev je obsojenec. Pri ogledu se ni iskalo vlomilskega orodja, tako da niti ni jasno, ali to obstoja. Vse to kaže, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil obsojen.

Vrhovni državni tožilec svetnik V.B. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da se obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti vsebinsko sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in je zato treba zahtevo zavrniti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obramba obsojenca je že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je bil prstni odtis, najden na eni od pisemskih ovojnic, v katerih je bil denar, obsojencu podtaknjen. Sodišče prve stopnje je takšno možnost zavrnilo na podlagi ugotovitve, da številni drugi dokazi potrjujejo, da je obsojeni I.S. storil dejanje, ki mu ga je očitala obtožba, poleg tega pa je sodišče tudi ocenilo, da ni podlage za dvom v resničnost oziroma pravilnost ugotovitev organov za notranje zadeve glede najdene prstne sledi in vsebine strokovnega mnenja. To je bil tudi razlog za zavrnitev predloga obrambe za zaslišanje delavcev UNZ, ki so opravljali ogled oziroma izdelali strokovno mnenje o najdenem prstnem odtisu. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo navedeni dokazni predlog obrambe in je pritrdilo oceni, da je bilo dejansko stanje dovolj razčiščeno in da ni razloga za dvom v nepristransko ugotovitev delavcev policije glede najdene prstne sledi in vsebine strokovnega mnenja, po drugi strani pa trditve obrambe o spornosti tega dokaza nimajo v spisu nobene podlage.

Iz navedenega sledi, da sta sodišči prve in druge stopnje v zvezi z dokaznim predlogom obrambe, ki je bil zavrnjen, ugotovili, da ni podana dovolj visoka stopnja verjetnosti, da bi predlagani dokaz lahko potrdil zatrjevano dejstvo oziroma drugače - sodišči sta ugotovili, da ni podlage za upošteven dvom v verodostojnost za obrambo spornega dokaza. Ob upoštevanju tako ugotovljenega stanja stvari Vrhovno sodišče ugotavlja, da z zavrnitvijo predlaganega dokaza niso bile kršene določbe postopka, ki obdolžencu zagotavljajo ustavno pravico izvajanja dokazov v njegovo korist. Po mnenju vložnika zahteve je bil ogled kraja kaznivega dejanja nezakonito izveden, ker pri njem ni bil navzoč oškodovanec in ker pri njem ni imel možnosti sodelovati obdolženec. V obravnavani zadevi so organi za notranje zadeve ogled opravili na podlagi določbe 2. odstavka 164. člena v skladu z določbami 245. do 247. člena ZKP. V primeru, ko organi za notranje zadeve ogled opravljajo sami, se glede navzočnosti strank in oškodovanca po določbi 9. odstavka 178. člena ZKP uporabljajo določbe 5. in 6. odstavka navedenega člena. Iz določbe 5. odstavka 178. člena ZKP izhaja, da mora preiskovalni sodnik (organi za notranje zadeve) na primeren način obvestiti državnega tožilca, obdolženca, zagovornika in oškodovanca, kdaj in kje bodo opravljena preiskovalna dejanja, pri katerih so lahko navzoči, razen če bi bilo nevarno odlašati. Navedene osebe imajo torej pravico biti navzoče pri preiskovalnem dejanju (ogledu), ni pa njihova navzočnost obvezna. V obravnavanem primeru je bil oškodovanec seznanjen z ogledom, iz podatkov spisa ni razvidno, da bi mu bila navzočnost onemogočena, zato okoliščina, da morebiti ni bil ves čas navzoč pri ogledu, ne predstavlja kršitve določb postopka.

Drugačen je položaj glede navzočnosti obsojenega I.S. pri ogledu. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila obdolžencu v zvezi s sumom, da je storil obravnavano kaznivo dejanje, dne 9.1.1995 odvzeta prostost ob 20. uri in je bil takrat odpeljan na Postajo policije Š. Iz zapisnika o ogledu kraja vloma izhaja, da se je ogled pričel ob 21. uri. Iz podatkov spisa ni razvidno, ali je bil obdolženec obveščen o ogledu oziroma ali mu je bila navzočnost pri njem omogočena. V tem primeru se je pred pričetkom preiskave opravljalo procesno dejanje zoper znanega osumljenca, podana je bila možnost, da se ga o tem dejanju obvesti in mu navzočnost omogoči, ne da bi bilo zato treba z izvedbo ogleda odlašati. Obramba v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje kršitve obdolženčeve pravice biti navzoč na ogledu, ni uveljavljala in tako dejansko stanje glede tega, ali je bil obdolženec morebiti o ogledu obveščen, pa se ga ni želel udeležiti, ni posebej raziskano. Vendar pa tudi če se šteje, da obdolženec o ogledu ni bil obveščen in je zato podana kršitev njegove pravice biti navzoč na ogledu po 5. in 9. odstavku 178. člena v zvezi z 2. odstavkom 164. člena ZKP, ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP (razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP) niti za kršitev določbe kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Kršitev, ki jo uveljavlja vložnik, bi bilo namreč moč upoštevati v postopku zahteve za varstvo zakonitosti le, če bi bila izkazana vzročna zveza med kršitvijo in izpodbijano sodbo. Glede tega je vložnik, čeprav se na povezavo izrecno ni skliceval, zatrjeval, da je bil ogled nepravilno opravljen oziroma, da je bil obdolžencu na ogledu najdeni prstni odtis podtaknjen. V zvezi s tem je bila, kolikor gre za dejanska vprašanja, opravljena presoja sodišča prve in druge stopnje, ki zatrjevanja obrambe ni potrdila, tega pa tudi ne potrjuje presoja Vrhovnega sodišča v zvezi z vprašanjem zakonitosti zavrnitve predlaganih dokazov za preizkus verodostojnosti dokaza, ki obremenjuje obdolženca in je sodišče nanj oprlo obsodilno sodbo. Tako ni podana podlaga za sklep, da je ugotovljena kršitev vplivala na zakonitost sodbe.

V obravnavani zadevi je Ministrstvo za notranje zadeve, Uprava za notranje zadeve, oddelek kriminalistične tehnike, izdelal strokovno mnenje ali prstni odtis, najden pri ogledu kraja kaznivega dejanja na pisemski kuverti, ustreza prstnemu odtisu obdolženca. Vložnik zahteve pri zatrjevanju, da to ni sprejemljivo in da gre "za zavržno ravnanje", ki s samo objektivnostjo nima ničesar opraviti, ne pove, kakšna kršitev zakona naj bi bila s tem podana. Organi za notranje zadeve v skladu z določbami XV. poglavja ZKP zbirajo dokaze o kaznivem dejanju, kadar so podani razlogi, da je bilo to storjeno. Organi za notranje zadeve v skladu z določbami navedenega poglavja tudi opravljajo določena preiskovalna dejanja. Sodišče dokaze, ki jih zberejo organi za notranje zadeve, presoja v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP). Posebej je treba opozoriti, da v tem primeru, ko so organi za notranje zadeve podali daktiloskopsko strokovno mnenje, ne gre za izvedenstvo, v zvezi s katerim pa bi se, v kolikor bi ga opravilo Ministrstvo za notranje zadeve, lahko utemeljeno postavljalo vprašanje nepristranskosti takšnega izvedeništva.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, ki jih vložnik smiselno uveljavlja v svoji zahtevi in da je zahteva za varstvo zakonitosti delno vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.