Jedro

Obrazložitev izpodbijane odločbe, četudi je sprejeta v enostopenjskem postopku, bi morala zadostiti pogojem iz 214. člena ZUP. Slednje se v danem primeru ni zgodilo, kar onemogoča tudi sodišču, da bi pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe lahko v celoti preverilo. Iz skope obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja ugotovitev dejanskih in pravnih okoliščin, ki so narekovale uporabo 12. točke Javnega razpisa oziroma obrazložitve, kako je potrebno omenjeno določilo uporabiti na konkreten primer. Obrazložitev, ki jo je tožena stranka podala v odgovoru na tožbo, ne zadostuje, saj se presoja zgolj pravilnost in zakonitost tistega, kar je zapisano v odločbi oziroma sklepu, kar velja tako glede izreka kot same obrazložitve. Na omenjeni način se morebitna nepravilnost iz izpodbijanega sklepa ne da sanirati.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport št. 6130-7/2012/167 z dne 5. 3. 2013 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport sklenilo, da vlogo predlagatelja A. za sofinanciranje publikacije Socialna pedagogika v okviru otroške, mladinske in strokovne periodike zavrže in publikacije ne sofinancira. V obrazložitvi pojasnjuje, da je strokovna komisija za vodenje postopka Javnega razpisa za sofinanciranje otroške, mladinske in strokovne periodike v Republiki Sloveniji v letu 2012 (v nadaljevanju Javni razpis) ugotovila, da bi v primeru sofinanciranja s strani ministrstva v okviru omenjenega razpisa prišlo do dvojnega financiranja vlagatelja, ki je v skladu z 12. točko razpisa izrecno prepovedano. Prišlo bi namreč do dvojnega financiranja istih stroškov, to je priprave za tisk in tiska ter stroškov jezikovnega pregleda. Zato je predlagala, da se vloga na razpisu ne obravnava, sredstva pa ne odobrijo. Minister je svojo odločitev sprejel v skladu z 226. in 227. členom Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik).

Tožeča stranka vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Meni, da je v danem primeru prišlo do bistvene kršitve pravil postopka po četrti alinei prvega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem sporu (v nadaljevanju ZUP), do napačne ugotovitve dejanskega stanja in do napačne uporabe materialnega predpisa po prvi oziroma drugi alinei 237. člena ZUP. Svoj tožbeni razlog utemeljuje z navedbo, da bi pri izvedbi postopka Javnega razpisa namesto Pravilnika tožena stranka morala uporabiti Uredbo o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog (v nadaljevanju Uredba). Poudarja tudi, da Revija socialna pedagogika v letu 2012 ni imela dvojnega financiranja istih stroškov in ga tudi v primeru financiranja s strani tožene stranke ne bi imela, kar v nadaljevanju pojasnjuje. S strani Javne agencije za knjigo so bili lahko delno kriti samo stroški tiska, nepokriti pa so ostali stroški jezikovnega pregleda, prevodov, oblikovanja uredniškega dela in recenzij. Del stroškov pa sploh ni bil izplačan. Revija je bila tudi v preteklih letih sofinancirana tako s strani Javne agencije za knjigo, kot tudi s strani Ministrstva za šolstvo in šport, kar je navedeno tudi v poročilih in prijavah na javne razpise. Kolikor je bila vloga nepopolna ali nerazumljiva, bi jo moral upravni organ na podlagi 66. člena ZUP tožeči stranki dati v popravo, česar pa ni storil. Tožena stranka si tudi napačno tolmači 12. točko Javnega razpisa, ki govori o prepovedi dvojnega financiranja. Iz omenjenega določila sledi, da vloga zaradi suma dvojnega financiranja ni zavržena, ampak se pogodba sklene. Kolikor pa pride do ugotovitve, da je prišlo do dvojnega financiranja, se pogodba razdre, upravičenec pa je dolžan vrniti neupravičena sredstva.

Tožena stranka v obširnem odgovoru na tožbo navaja, da je bil sporni Javni razpis objavljen med drugim tudi na podlagi Pravilnika in ne na podlagi Uredbe. Pravilnik na podlagi 11. točke prvega odstavka 1. člena ureja tudi postopke dodelitve sredstev subvencij, posojil in drugih oblik sofinanciranj iz državnega proračuna. V 12. poglavju Pravilnika pa je določeno, da se z omenjenim poglavjem določa postopek za izbor projekta ali prejemnika za dodelitev sredstev subvencij, posojil in drugih oblik sofinanciranj iz državnega proračuna. Postopek dodelitve sredstev ni urejen z nobenim posebnim zakonom, tudi ne s podzakonskim predpisom. V odgovoru na tožbo nadalje tudi ugotavlja kaj vse med strankama ni sporno ter da je očitno publikacija Socialna pedagogika ustrezala opredelitvi predmeta iz obeh javnih razpisov, tako konkretnega, kot tistega, ki ga je objavila Javna agencija za knjigo RS (v nadaljevanju JAK). Pri tem tožena stranka meni, da višina zaprošenih sredstev za sofinanciranje nabavnih stroškov in dejstvo, da na razpisu JAK ni prejela stroškov v celotni višini ocenjenih nabavnih stroškov, ne spremenita ugotovitve, da bi bili predmet financiranja stroški, za katere je tožena stranka že prejela sredstva.

V zvezi z očitkom tožene stranke, da bi morala ravnati v smislu 66. člena ZUP, tožena stranka opozarja, da tožeča stranka niti ne pove h kakšni dopolnitvi naj bi jo pozvala tožena stranka. V zvezi z omenjenim vprašanjem, pa se sklicuje na 4. člen ZUP ter 224. člen Pravilnika oziroma 7. točko Javnega razpisa.

Glede tožbenega ugovora, da tožena stranka krši pravila postopka po 4. alinei prvega odstavka 237. člena ZUP ponavlja, da se v postopkih javnih razpisov ZUP uporablja le smiselno. Tožeča stranka ne konkretizira, katere bistvene kršitve postopka naj bi tožena stranka storila. Očita ji, da dvojnega financiranja ni dokazala ter da 12. točka Javnega razpisa ni podlaga za neizbiro na Javnem razpisu. Tožena stranka nasprotno meni, da ni bila podana nobenih od bistvenih kršitev postopka iz 1. - 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Zato je potrebno tožbo tožeče stranke v celoti zavrniti.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba je utemeljena.

V primeru ko gre za sofinanciranje iz javnih sredstev je Upravno sodišče že zavzelo stališče, da je treba upoštevati splošno načelo enakosti pred zakonom, to pomeni, da je treba omogočiti ponudnikom, da za javna sredstva konkurirajo pod enakimi pogoji. Pravica do enakega varstva pravic vključuje tudi pravico do obrazloženosti odločbe, s katero pristojni organ odloča o pravici, dolžnosti ali pravni koristi stranke. Po prvem odstavku 214. člena ZUP, ki se v navedeni zadevi uporablja, ker gre za javnopravno stvar iz 4. člena ZUP, mora obrazložitev odločbe obsegati obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbe določb predpisov na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovitve dejanskega stanja narekujejo takšno odločbo in razloge zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev takšne vsebine nima, stranka nima možnosti argumentirano izpodbijati odločbe, sodišče pa tudi ne more preizkusiti njene zakonitosti. Zahteva po obrazloženi odločbi državnega organa je tudi del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, sicer je pravica do pravnega sredstva le navidezna. Obrazložitev izpodbijane odločbe, četudi je sprejeta v enostopenjskem postopku, bi morala zadostiti pogojem iz 214. člena ZUP. Slednje se, glede na povedano in ugotovljeno v danem primeru ni zgodilo, kar onemogoča tudi sodišču, da bi pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe lahko v celoti preverilo. Na bistvene kršitve pravil upravnega postopka je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Za takšno kršitev pravil pa se v vsakem primeru šteje tudi, če se odločba ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v povezavi s 4. točko prvega odstavka omenjenega člena). Iz skope obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja ugotovitev dejanskih in pravnih okoliščin, ki so narekovale uporabo 12. točke Javnega razpisa oziroma obrazložitve, kako je potrebno omenjeno določilo uporabiti na konkreten primer. Na katerem razpisu Javne agencije za knjigo RS je tožeča stranka kandidirala in na kakšen način, kakšna je primerjava s konkretnim razpisom oziroma na katerem razpisu in kako je tožeča stranka uspela, iz izpodbijane odločbe ni razvidno. Zato je tudi sklicevanje na 12. točko Razpisa preuranjeno. Zaradi odprave kakršnegakoli dvoma v uporabo 12. točke Javnega razpisa, bi morala strokovna komisija svojo odločitev jasno in dovolj argumentirano obrazložiti, Ministrstvo pa v svojem sklepu povzeti. Obrazložitev, ki jo je tožena stranka podala v odgovoru na tožbo, torej ne zadostuje, saj se presoja zgolj pravilnost in zakonitost tistega, kar je zapisano v odločbi oziroma sklepu, kar velja tako glede izreka kot same obrazložitve. Na omenjeni način se morebitna nepravilnost iz izpodbijanega sklepa, ki posledično lahko prizadene tudi tožečo stranko, ne da sanirati. Sklepa torej iz razlogov navedenih zgoraj, ni mogoče preizkusiti.

Zaradi navedenega je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo toženi stranki vrnilo v ponovni postopek, da ravna v smislu četrtega odstavka omenjenega člena in v zadevi ponovno odloči.