Jedro

Ker je tožnik že pred vstopom v RS v drugi državi članici že zaprosil za mednarodno zaščito, na odločitev pa ni počakal, lahko utemeljeno pričakuje, da bo enako storil tudi v RS. Poleg tega je na zapisnik o ustnem izreku izpodbijanega ukrepa kot ciljno državo navedel Nemčijo, kjer ima brata. Ravno tako je kot ciljno državo navedel Nemčijo ali pa katerokoli drugo državo EU na zaslišanju pred sodiščem. Po presoji sodišča je na podlagi navedenega tožena stranka pravilno sklepala, da je RS za tožnika zgolj tranzitna država. Pravilno je tudi ugotovila, da je s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju RS, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

Tožena stranka je s tem, ko je preverjala, ali bi bil primeren milejši ukrep, in pri tem ocenila, da pri tožniku obstaja nevarnost, da bo pobegnil, in da zato glede na milejši režim v azilnem domu, ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega ukrepa, opravila tudi oceno nujnosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa. Takšna odločitev je tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožnika pridržala zaradi predaje odgovorni državi članici po Uredbi EU št. 604/20131 (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, in sicer od 4. 12. 2021 od 12.55 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnika obravnavala policija 17. 11. 2021. Ob tej priložnosti je povedal, da je iz Irana odšel skupaj z bratrancem letos avgusta. Z letalom sta odpotovala do Turčije, od tam pa ilegalno prek Grčije, Albanije, Kosova, Srbije, Bosne in Hercegovine na Hrvaško. Na Hrvaškem ju je po prijetju policija odpeljala v kamp v Zagreb, kjer je ostal v karanteni do 14. 11. 2021. Nato sta z bratrancem skušala zapustiti hrvaško ozemlje, a ju je policija ob kontroli na Reki zadržala še za en dan. Potem pa sta se z avtobusom odpeljala do meje s Slovenijo in pot nadaljevala peš. Ko ju je na slovenskem ozemlju našla policija, je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito.

3. Ob vložitvi prošnje je poleg navedenega povedal še, da je bil na Hrvaškem tri mesece zaprt, preden je vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Njegova ciljna država je bila Nemčija, kjer ima brata. Irak je zapustil, ker ni imel kje bivati. Ko je bil star deset let, mu je umrla mama. Oče se je ponovno poročil in mu odrekel dom. Osebnih dokumentov pri sebi ni imel. 4. Na podlagi podatkovne baze sistema Eurodac je tožena stranka ugotovila, da je 25. 10. 2021 na Hrvaškem že zaprosil za mednarodno zaščito, vendar na odločitev ni počakal. 5. V zvezi s tem je tožnik povedal, da so bile razmere na Hrvaškem slabe, da so mu že ob vstopu na Hrvaško policisti razbili telefon, mu vzeli denar in ga pretepli. Nato so ga zaprli v zaprti kamp in mu govorili, da ga bodo deportirali v BiH. Ker so z njim ravnali grobo, nehumano in ponižujoče, bi se tudi sam raje vrnil v BiH. Razmere v kampu so bile slabe. V sobi je bival s petimi osebami, bili so brez televizorja, vse je smrdelo, tudi hrana je bila slaba. Zato je veliko ljudi tam zbolelo. Za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni želel zaprositi, a so ga v to prisilili. Ker je želel oditi iz kampa, je vse podpisal. Po tem, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, so ga namestili v odprti kamp v Zagrebu. Tam je dobil močno alergijo. Zdravnika je lahko obiskal šele po treh dneh, vendar mu krema, ki mu jo je predpisal, ni pomagala. Zato si je kremo z denarjem, ki mu ga je poslal brat, kupil sam. Povedal je še, da na Hrvaško ne želi zaradi grdega in ponižujočega odnosa ter zaradi slabih razmer v prostorih, kjer je bil nastanjen.

6. Zaradi vsega navedenega je tožena stranka tožniku ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep omejitve gibanja. Pri tem se je sklicevala na prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna, in na drugi odstavek 28. člena, ki določa pogoje za pridržanje prosilca zaradi izvedbe postopka za predajo prosilca v odgovorno državo članico. Kot nadalje izhaja iz obrazložitve, je 5. 12. 2021 pristojnim hrvaškim migracijskim organom že posredovala prošnjo za ponovni sprejem prosilca. Ker je pridržanje prosilca mogoče le, če obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, je tožena stranka ob sklicevanju na tretjo alinejo 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), po kateri se šteje, da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je ta predhodno že vložila prošnjo v RS ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila, ocenila, da je ta podana. Tožnik je na Hrvaškem že zaprosil za mednarodno zaščito in iz države odšel, ne da bi počakal na odločitev o svoji prošnji, poleg tega pa izjavil, da se na Hrvaško, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje, ne želi vrniti in da je njegova ciljna država Nemčija. Tožena stranka zato meni, da so v tej zadevi podani pogoji za omejitev gibanja tožniku, saj obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik sicer pobegnil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici.

7. Tožena stranka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma, zato meni, da so podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Glede na njegova pretekla ravnanja ocenjuje, da bi azilni dom, ki je nastanitev odprtega tipa, lahko samovoljno zapustil. S takšnim ravnanjem pa bi onemogočil zaključek postopka predaje odgovorni državi članici. Meni namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 sklenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

8. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov (razen ničnosti) po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

9. Tožnik v prvi vrsti opozarja, da prosilec ne sme biti pridržan zgolj zato, ker v zvezi z njim poteka postopek predaje po Uredbi Dublin III (prvi odstavek 28. člena), za samo pridržanje pa mora biti podana znatna nevarnost pobega. Sklep tožene stranke, da je ta podana že zgolj s tem, ker je tožnik na Hrvaškem že zaprosil za mednarodno zaščito, na zaključek postopka pa ni počakal, ker naj bi se bal, da bo vrnjen v Turčijo in od tam v izvorno državo, je po njegovem mnenju napačen. Prav tako naj bi napačno sklepala, da bo iz tega razloga zapustil tudi RS. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 11/2019 z dne 20. 5. 2019, iz katere izhaja stališče, da za pridržanje prosilca ni jasne zakonske podlage. Meni, da kljub spremembam ZMZ-1 in členu 84.a ta še vedno ni jasna in dovolj konkretna. V tretji alineji 84. a člena ZMZ-1 naj ne bi bilo pojasnjeno, kateri objektivni kriteriji morajo biti podani, da je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba dejansko pobegnila. Vsebina navedenega zakonskega določila naj bi bila še vedno preskopa in presplošna. Zgolj na podlagi ugotovitve, da je tožnik prošnjo že vložil v drugi državi članici EU in nato to državo zapustil še pred odločitvijo o njegovi prošnji, ne more sklepati, da bo zapustil tudi RS. Navedel je razloge, zakaj je Hrvaško zapustil ter jasno izrazil namen, da bo v RS počakal na zaključek postopka. V zvezi z nasilnim ravnanjem hrvaških varnostnih organov se sklicuje na poročila več spletnih virov. Izpostavlja še, da je bil v času med 16. 11. 2021 ter 4. 12. 2021 nastanjen v Azilnem domu, ki ga v tem času ni samovoljno zapustil. 10. Z izrečenim ukrepom naj bi kršila njegovo pravico do osebne svobode in prostosti iz 19. člena Ustave RS, 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Izrek ukrepa mora biti nujen in sorazmeren, kar naj tožena stranka ne bi presojala. Pri tem bi morala upoštevati tudi njegove osebne okoliščine. Sklicuje se še na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 39/2015 ter Upravnega sodišča I U 312/2015, iz katerih izhaja stališče, da je poseg v človekove pravice v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave dopusten samo v primerih, ki jih dopušča ustava. Izpostavlja še, da je ukrep tožniku izrekla neposredno po zaslišanju, kar pomeni, da njegovih navedb ni ne presojala in ne upoštevala. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

11. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da mednarodna zaščita ni namenjena prostemu ilegalnemu prehajanju oseb med državami članicami EU, ampak zaščiti tistih, ki pomoč dejansko potrebujejo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

12. Pred narokom za glavno obravnavo je tožnik vložil še pripravljalno vlogo, v kateri ponovno opozarja, da njegova begosumnost ni izkazana. Toženi stranki očita, da zgolj ponavlja dejstvo, da je Hrvaško, kjer je prošnjo najprej vložil, zapustil, ne da bi počakal na zaključek postopka v zvezi z njegovo prošnjo. Tožena stranka naj pri tem ne bi upoštevala okoliščin, v katerih je prošnjo na Hrvaškem podal (prisila), niti razlogov, zaradi katerih je Hrvaško predčasno zapustil (slabi pogoji nastanitve in ponižujoč odnos). Poudarja, da se ti razlogi nanašajo izključno na Hrvaško, ne pa na RS, kjer razmer za bivanje ni mogoče enačiti z razmerami na Hrvaškem. Navaja, da je bil v azilnem domu v RS nastanjen med 16. 11. in 4. 12. 2021 in v tem času azilnega doma ni skušal zapustiti.

13. Dne 16. 12. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je zaslišalo tožnika ter prebralo upravni in sodni spis ter v tožbi navedene spletne strani.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke je ugotovitev, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz pete alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi s tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1, da so torej izpolnjeni pogoji za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III.

16. Uredba Dublin III pogoje za izrek obravnavanega ukrepa določa v drugem odstavku 28. člena, in sicer: „Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.“ Bistveno v tej zadevi torej je, da v zvezi s prosilcem poteka postopek predaje v odgovorno državo članico, obenem pa je podana znatna nevarnost, da bi prosilec brez izrečenega ukrepa pridržanja pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopkov za predajo.

17. Uredba Dublin III v 3. členu določa splošno načelo oziroma pravilo, po katerem prošnjo za mednarodno zaščito obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja te uredbe. Uredba Dublin III določa tudi, da kadar država članica, pri kateri prosilec vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito, meni, da je za obravnavo te nove prošnje pristojna druga država članica, zahteva, da to osebo ponovno sprejme ta druga država članica (prvi odstavek 23. člena). V ta namen poda zahtevo za ponovni sprejem zadevne osebe (drugi odstavek 23. člena).

18. Tožnik se v prvi vrsti sklicuje na sodbo VS RS, X Ips 11/2019 z dne 20. 5. 2019, iz katere izhaja, da za pridržanje prosilca v zvezi s katerim poteka postopek predaje po Uredbi Dublin III v ZMZ-1 (ali drugem ustreznem zakonu) ni jasne zakonske podlage. Meni, da kljub spremenjenemu ZMZ-1 in dodanemu 84.a členu, ta še vedno ni jasna in dovolj konkretna.

19. V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja, da v skladu z (n) točko 2. člena Uredbe Dublin III nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec je šele naknadno z določili noveliranega ZMZ-12 posebej uredil objektivne kriterije za opredelitev nevarnosti pobega z določili 84.a člena v povezavi z 31. točko 2. člena ZMZ-1, ki določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Zakonodajalec je s tem postavil domnevno bazo, zato je na strani tožnika, da to domnevno bazo ovrže, česar pa tožnik s svojimi navedbami, kot bo pojasnjeno tudi v nadaljevanju, ni storil. Glede na navedeno je presoja tožene stranke, da je podana domneva iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1, pravilna.

20. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa in ugotavlja, da je podan razlog za pridržanje po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (tretja in četrta stran izpodbijanega sklepa) in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil tožnik že obravnavan s strani hrvaške policije, pri čemer je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, na odločitev o svoji prošnji pa ni počakal. V zvezi z navedenim je tožena stranka tudi pojasnila, da poteka postopek za ponovni sprejem tožnika na Hrvaško, kar v predmetni zadevi niti ni sporno. Prav tako je po presoji sodišča tožena stranka pravilno sklepala, da so z ravnanjem tožnika izkazane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo pobegnil ob sklicevanju na tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1.3 Ker je tožnik že pred vstopom v RS v drugi državi članici že zaprosil za mednarodno zaščito, na odločitev pa ni počakal, lahko utemeljeno pričakuje, da bo enako storil tudi v RS. Poleg tega je na zapisnik o ustnem izreku izpodbijanega ukrepa kot ciljno državo navedel Nemčijo, kjer ima brata. Ravno tako je kot ciljno državo navedel Nemčijo ali pa katerokoli drugo državo EU na zaslišanju pred sodiščem. Po presoji sodišča je na podlagi navedenega tožena stranka pravilno sklepala, da je RS za tožnika zgolj tranzitna država. Pravilno je tudi ugotovila, da je s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju RS, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

21. Glede tožbenih navedb, kjer tožnik pojasnjuje, da je imel upravičen razlog, da na Hrvaškem ni počakal na rešitev svoje prošnje za mednarodno zaščito, pa sodišče pojasnjuje, da tudi če sodišče sledi njegovi izpovedbi, da so bile razmere v azilnem domu na Hrvaškem slabe, da je bilo v sobi istočasno nameščenih več oseb, da je na prihod zdravnika zaradi alergije čakal tri dni, da telefonov niso smeli uporabljati, hrvaški policisti pa so se do njih obnašali ponižujoče, vodo pa so morali pili iz umivalnika v sanitarijah, ta razlog v zvezi s presojo izpodbijanega ukrepa ni utemeljen. Kot nadalje izhaja iz tožnikove izpovedbe, da si vrnitve na Hrvaško nikakor ne želi, saj tudi po tem, ko ga je policija na Reki po odhodu iz azilnega doma legitimirala in ga poučila, da se mora vrniti v azilni dom, tega ni storil in je pot proti RS nadaljeval, tudi po presoji sodišča obstoji znatna nevarnost, da tudi v RS ne bo ostal, če mu ne bi bilo omejeno gibanje na območje Centra za tujce.

22. Sodišče tudi ne more slediti tožnikovi izpovedbi, da na Hrvaškem ni vedel, ali je tekel postopek v zvezi s prošnjo za azil ali deportacijo, saj iz njegovega zaslišanja v upravnem postopku izhaja, da je prošnjo na Hrvaškem vložil, osebni razgovor pa naj bi imel čez približno tri mesece. Sodišče sicer dopušča možnost, da bi mu lahko kdo od policistov ali drugih oseb tudi izjavil, da do mednarodne zaščite ni upravičen, kot je povedal zaslišan pred sodiščem, vendar pa po presoji sodišča to ni upravičen razlog, da na zaključek postopka tam ni počakal. 23. Tožnik je še navajal, da je bil v času med 16. 11. in 4. 12. 2021 nameščen v Azilnem domu, ki je nastanitev odprtega tipa, in ne v Centru za tujce, ki je nastanitev zaprtega tipa. V zvezi s tem je izpostavljal, da bi to nastanitev lahko tudi zapustil in iz RS odšel, kar pa ni storil. Slednje naj bi kazalo na to, da tožnik ni begosumna oseba in bo v RS počakal do zaključka postopka. V zvezi s tem je tožena stranka pojasnila, da se je tožnik v tem obdobju res nahajal v Azilnem domu v Ljubljani, vendar v sprejemnih prostorih, ki so nastanitev zaprtega in ne odprtega tipa. Pojasnila je, da so v tem delu doma nameščene rešetke na oknih in vhodnih vratih, ta vrata pa so pod nadzorom varnostne službe. Tožnik temu ni oporekal, navedel pa je, da če bi izhod iskal, bi ga tudi našel. V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja, da tak režim nastanitve nikakor ne gre enačiti z nastanitvijo v Azilnem domu, ki je odprtega tipa, režim le-tega pa podrobneje izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa na strani štiri in pet. Po presoji sodišča tožnik tudi z navedenim ni uspel izpodbiti domnevne baze, kot izhaja iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1. 24. Ukrep omejitve gibanja na Center za tujce je po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti (milejšega) ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Ker ZMZ-1 izrecno govori o posameznem primeru, je toženka v konkretnem primeru to storila s sklicevanjem na nevarnost tožnikovega pobega iz azilnega doma.

25. Tožnik je sicer na zaslišanju izpovedal, da bo v RS ostal in počakal na zaključek postopka, da je v Centru za tujce neprimerno boljše kot na Hrvaškem, vendar pa je tam zaprt, kar je edina težava. Glede na ugotovljeno nevarnost pobega in izjavo, da se na Hrvaško nikakor ne želi vrniti, kar je cilj postopka, zaradi katerega je pridržan, je tudi sodišče ocenilo, da je pridržanje na Center za tujce utemeljeno. Namestitev v azilnem domu po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je po svoji naravi res milejši ukrep, vendar pa je bilo po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljeno ter dovolj obrazloženo, da pri tožniku, ki je Hrvaško zapustil pred odločitvijo o svoji prošnji, ciljna država pa je Nemčija ali katerakoli druga država EU (razen Hrvaške), ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožena stranka je s tem, ko je preverjala, ali bi bil primeren milejši ukrep, in pri tem ocenila, da pri tožniku obstaja nevarnost, da bo pobegnil, in da zato glede na milejši režim v azilnem domu, ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega ukrepa, opravila tudi oceno nujnosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa. Takšna odločitev je tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita.

26. V zvezi s tožbenim ugovorom, da glede na svojo naravo ukrep omejitve gibanja pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, sodišče pojasnjuje, da gre pri omejitvi gibanja na Center za tujce sicer za (strožji) ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU,4 ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Pojem "pridržanja" po Recepcijski direktivi II, ki glede na enako besedilo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in točke b) tretjega odstavka 8. člena te direktive ustreza pojmu omejitve gibanja po ZMZ-1, že po točki h) drugega člena direktive pomeni, da država članica prosilca pridrži na nekem mestu, ker se mu odvzame svoboda gibanja. To pomeni, da pravna ureditev, na kateri temelji druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, izrecno enači omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito s posegom v svobodo gibanja in s tem v osebno svobodo, morebitna prekomernost tega posega pa tudi iz tožbenih navedb, ki so ostale na ravni pavšalnega zatrjevanja, ne izhaja.

27. Tudi tožbene navedbe v zvezi s nasilnim, poniževalnim in krutim ravnanjem hrvaških policistov, za predmetni postopek niso pravno pomembne. Tožnikove navedbe v zvezi z ravnanjem hrvaških policistov, ki se tičejo nelegalnih prehodov in v zvezi s katerimi je navedel več spletnih virov, ne opisujejo stanja na področju prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem in oseb, ki so vrnjene na Hrvaško v dublinskih postopkih, pač pa naj bi šlo za neprimerno ravnanje hrvaške policije pri ravnanju z ilegalnimi migranti, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško iz Bosne in Hercegovine in ki niti niso prosilci, torej osebe, ki so na Hrvaškem že podale prošnjo za mednarodno zaščito.

28. Ker je glede na navedeno izpodbijani sklep po presoji sodišča pravilen in zakonit, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev), v nadaljevanju Uredba Dublin III. 2 ZMZ-1A, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 54/2021 dne 9. 4. 2021, in se prične uporabljati 9. 11. 2021. 3 Po tretji alineji 84.a člena ZMZ-1 se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila. 4 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96), v nadaljevanju Recepcijska direktiva II.