Jedro

Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami in kot določa 3. odst. 189. čl. ZPP, če se taka pravda začne, sodišče tožbo zavrže.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi toženih strank se ugodi in v izpodbijanem (ugodilnem delu 1. točke izreka in v stroškovni odločitvi - 3. točka izreka) delu r a z v e l j a v i sodba sodišča prve stopnje in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženim strankam, da sta dolžni plačati razliko kupnine za stanovanje v P., v višini 14.060,52 EUR (prej 27.500 DEM) po fiksnem tečaju Sveta Evropske skupnosti na dan 1.1.2002 v tolarski protivrednosti na dan 1.7.2003 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tolarske protivrednosti posameznih zneskov 500 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan zapadlosti posameznega zneska posebej od 1.1.2002 dalje v protivrednosti EUR po fiksnem tečaju Sveta Evropskih skupnosti v tolarski protivrednosti na dan zapadlosti posameznega zneska, od posamično navedenih datumov v 1. točki izreka dalje do plačila ter znesek 7.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 1.6.1999 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tolarske protivrednosti posameznih zneskov 500 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan zapadlosti posameznega zneska posebej, od posamično navedenih datumov v 2. točki izreka dalje do plačila, v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženim strankam je naložilo, da sta dolžni solidarno povrniti toženi (pravilno tožeči) stranki 421.448,00 SIT oz. 1.758,67 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh (3.tč. izreka).

V pritožbi zoper sodbo, vloženi po pooblaščencu, tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se sodbo spremeni, tako da se zahtevku tudi v tem delu ugodi in toženim strankam naloži v plačilo tudi pritožbene stroške z obrestmi. Navaja, da je sodišče dokaze nepravilno ocenilo in sprejelo napačne materialnopravne zaključke. Razlogi sodbe so protispisni. Iz podatkov spisa izhaja, da sta toženca z A.K. sklenila prodajno pogodbo že z zapisom potrdila dne 15.3.1994. Cena stanovanja je bila zapisana 65.000 DEM in doplačilo 3.000 DEM, torej je znašala 68.000 DEM in ne 65.000 DEM, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Dokazano sta toženca izročila 7.000 ATS, kar je 1.000 DEM. Če verjamemo, da je znesek 3.000 DEM iz posojilne pogodbe bil del kupnine in da sta toženca dokazano vrnila od januarja 1995 do decembra 1996 24 obrokov po 500 DEM iz naslova posojila in da gre za del kupnine, je to še 12.000 DEM, kar skupaj znese 16.000 DEM. Če upoštevamo pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v P. za znesek 4.500 DEM kot del kupnine, da preprost matematični izračun znesek 20.500 DEM. Če je torej sprejeti, da je šlo pri dveh posojilnih pogodbah v resnici za plačevanje dela kupnine, za kar pa ni trdnih dokazov, je torej maksimalno dokazan znesek, ki sta ga toženca plačala za nakup stanovanja, 20.500 DEM. Ker je kupnina znašala 68.000 DEM, znaša razlika, ki ni plačana, 47.500 DEM. Sodišče ni imelo podlage za priznanje toženi stranki, da je plačala tudi znesek 10.000 DEM. V tem delu ni moglo slediti izpovedi priče A.G.. Toženca za plačilo 10.000 DEM nimata nobenega potrdila in sta trdila, da je iz kupne pogodbe razvidno, da sta takšen znesek plačala. Taka trditev je neresnična, v nasprotju z vsebino kupoprodajne pogodbe, na katero se toženca sklicujeta. Iz zapisa v 2. odst. 2. tč. prodajne pogodbe z dne 9.1.1995 izhaja, da bosta toženca znesek 10.000 DEM plačala prodajalki na roke ob prepisu v zemljiški knjigi. Sodišče netočno povzema vsebino prodajne pogodbe z dne 9.1.1995 v 2. odst. 2. tč., saj ne piše, da kupca izročata del kupnine v višini 10.000 DEM ob podpisu pogodbe, niti da prodajalka potrjuje prejem zneska 10.000 DEM s podpisom pogodbe. Gre za očitno protispisno trditev sodišča prve stopnje. Ni prezreti, da je bila pogodba sklenjena 9.1.1995, vpis v zemljiško knjigo pa podan 2.10.1995, torej skoraj 9 mesecev po sklenitvi prodajne pogodbe. Toženca sta za vsa plačila sestavljala potrdila in je zato nenavadno, da za največji enkratni znesek potrdila nista sestavila oz. od prodajalke dobila potrditev plačila tega zneska. To pa zato ne, ker ga nikoli nista plačala. Priča A. o tem dejansko nima pojma in je njeno pričanje v nasprotju z ostalimi dejstvi, razvidnimi v spisu. Toženca torej dolgujeta najmanj 47.500 DEM v tolarski protivrednosti z obrestmi, ob plačilu pa preračunano v EUR po fiksnem tečaju. Znesek 10.000 DEM v tolarski protivrednosti, kot del kupnine, je zapadel 2.10.1995 in zato nanj tečejo obresti od tega dne, najmanj pa od dneva uveljavitve zahtevka s tožbo.

Toženca sta na tožničino pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Toženi stranki v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, izpodbijata 1. in 3. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in tožbo zavrže, podrejeno, da se sodbo spremeni, tako da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške, oz. da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajata, da je sodba nerazumljiva, nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbo v tej zadevi zavreči. Tožnica je s primarnim zahtevkom zahtevala ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba nična. Tak zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen, nakar tožnica zahteva plačilo razlike kupnine v višini 42.000 DEM (zapisnik z dne 2.3.2004, pri tem pa ne navede, da terja plačilo 42.000 DEM od obeh tožencev solidarno, kot tudi ne navede, komu naj tožena stranka plača). Plačilo istega zneska pa tožnica zahteva tudi v zadevi opr. št. P Okrožnega sodišča v K., pri čemer gre za isti zahtevek, isti znesek in isto dejansko podlago. V zadevi opr. št. P je bila vložena revizija tožeče stranke in Vrhovno sodišče o reviziji zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Cp 765/2003 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v K. še ni odločilo. Zato bi bilo potrebno tožbo v tej zadevi zavreči, saj gre za dvakratno sojenje o isti stvari oz. za že razsojeno stvar - obstoji pravnomočna zavrnilna sodba v zadevi opr. št. P. Opozarja tudi, da je izrek sodbe nerazumljiv oz. neizvršljiv, saj je v točki 1 izreka sodišče toženima strankama naložilo v plačilo določen znesek, pri čemer ni navedeno, komu morata toženi stranki plačati, kot tudi ni navedeno, ker sta toženi stranki dve, da sta dolžni nerazdelno plačati ali da je le eden od tožencev dolžan plačati. Poleg tega glavnica obsega znesek 27.500 DEM, iz obrestnega zahtevka - seštevka časa od 1.12.1998 do 1.7.2003 pa izhaja, da gre za plačilo 56-krat po 500 DEM, tako da znaša vsota 28.000,00 DEM, tako da je 1. točka izreka sama s seboj v nasprotju. Tudi zato je potrebno tožbo zavreči kot nesklepčno. 2. točke izreka tožena stranka ne izpodbija. Meni, da je nerazumljiva tudi 3. točka izreka, saj piše, da je tožena stranka dolžna solidarno povrniti toženi stranki stroške. Obstaja pa nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje ugotavlja tudi različno kupnino, ki naj bi znašala 65.000 DEM, pri tem pa tožena stranka dopušča, da gre za strojepisno pomoto v 7. vrstici 2. odstavka na 4. strani sodbe in v 1. odstavku 7. vrstice na 5. strani sodbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila dogovorjena kupnina za stanovanje 65.000 DEM. Pravilna je ugotovitev, da sta toženca najprej izročila 1.000 DEM, potem 3.000 DEM, ob podpisu pogodbe še 10.000 DEM, tako da sta dolgovala še 19.000 DEM. Slednje sta se toženca zavezala plačati v mesečnih obrokih po 500 DEM. Iz potrdila v spisu izhaja, da sta toženca plačala obroke do decembra 1996, skupaj 6.000 DEM. Sodišče pravilno ugotavlja, da je bil plačan zadnji obrok za december 1996 oktobra 1996. Nato ugotovi, da sta toženca že plačala 26.000 DEM in da dolgujeta še razliko 39.000,00 DEM, kar je tožnica upravičena terjati. Ugotavlja tudi, da sta toženca v zamudi za dolgovani znesek 39.000 DEM, in sicer za znesek iz naslova posojilne pogodbe kot navideznega pravnega posla v višini 32.000 DEM. Sodišče upošteva tudi plačani znesek 4.500 DEM v izvršilnem postopku. Če naj bi bila po posojilni pogodbi toženca dolžna plačati 4.500 DEM, zmanjšano za plačano v izvršilnem postopku In, bi torej znašala glavnica še 27.500 DEM. Toženca opozarjata, da sta že v predlogu za sodni depozit z dne 21.11.2003 navedla, da znaša dolg še 32.000 DEM. Glede na to, ker sta toženca ponujala tožnici izplačilo, kot tudi dala predlog za sodni depozit, seveda tedaj prenehajo teči zakonske zamudne obresti. Dolžnik je v zamudi, če ob zapadlosti dolgovanega zneska ne poravna. Če pa upnik izpolnitve ne želi, pa nastopi tako imenovana upniška zamuda. 1. odst. 325. čl. ZOR določa, da upnik pride v zamudo, če brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali s svojim ravnanjem to prepreči. Če pride upnik v zamudo, preneha dolžnikova zamuda, prenehajo teči obresti. Upnik je prišel v zamudo, saj sta dolžnika 25.11.2003 vložila predlog za sodni depozit. Upnik je prišel v zamudo tudi zato, ker je tožena stranka na obravnavi 18.1.2005 navedla, da je pripravljena plačati kupnino ta trenutek, vendar ne kot posojilo, pač pa kot plačilo kupnine. Toženca sta ponudila plačilo, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, tudi na glavni obravnavi 14.2.2003. Glede na navedeno je kakršenkoli obrestni zahtevek po 14.2.2003 oz. od tedaj dalje neutemeljen. Napačna je tudi odločitev o stroških, saj je tožnca z enim zahtevkom, na ničnost, propadla, z drugim zahtevkom pa je bila le delno uspešna, tako da je v skladu z načelom uspeha tožena stranka uspela v pretežnem delu. Sodišče je prisodilo (domnevno tožeči stranki, saj v izreku ne piše, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožnici) od zahtevanih 42.000 DEM le 27.500 DEM, tako da je uspeh približno polovičen oz. 65 %. Celoten uspeh tožene stranke je: 100 % (za zahtevek glede ničnosti) + 45 % je skupaj 145, deljeno z 2 je 72,5 %. Tožena stranka je upravičena najmanj do 72,5 % stroškov, tožeča pa le do 27,5 % stroškov.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženih strank pa je utemeljena.

K pritožbi tožnice: Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, da je pok. A.K. prodala tožencema stanovanje v P. za kupnino 65.000 DEM, tako da sta ji do konca leta 1996 plačala 26.000 DEM (3.000 DEM - "posojilna pogodba z dne 15.6.1994", 1.000 DEM - 2. tč. "kupne pogodbe" z dne 9.1.1995, 10.000 DEM - ob prepisu pogodbe v zemljiški knjigi - zemljiškoknjižni sklep z dne 2.10.1995), 12.000 DEM obročno do oktobra 1996 (potrdilo - B4, B5 spisa) in da dolgujeta še 39.000 DEM. Iz potrdila z dne 15.3.1994 (priloga B7 spisa), na katerega se sklicuje pritožba, jasno izhaja dogovorjena višina kupnine 65.000 DEM, "doplačilo 3.000 DEM" pa se je nanašalo na zagotovilo, da toženca ne bosta odstopila od kupoprodaje (izpoved tožene stranke - list. 52 spisa) in kar sta toženca tudi plačala (posojilna pogodba z dne 15.6.1994), kar je vse pritožbeno sodišče že pojasnilo ob predhodnem pritožbenem odločanju in se tudi že opredelilo do za pritožbo spornega plačila 10.000 DEM. Res sta v 2. tč. kupne pogodbe pogodbeni strani zapisali, da bosta toženca prodajalki izročila 10.000 DEM na roke ob prepisu v zemljiški knjigi (in ne kot navaja izpodbijana sodba ob podpisu pogodbe), bistveno pa je, (ali) da sta to tudi izvršila (stran 4 sodbe). Zato ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovljeno plačilo zneska 10.000 DEM, oprto na prepričljivo izpoved tožene stranke in priče A. in dejstvo opravljenega z.k. prepisa. Povsem jasen je tudi izračun prvostopenjskega sodišča, ob ugotovljeni kupnini 65.000 DEM in plačilu v višini 26.000 DEM, o dolgu v višini 39.000 DEM oz. z upoštevanjem plačila 4.500 DEM (v izvršilnem postopku) še 34.500 DEM, medtem ko iz že navedenih razlogov s pritožbo ponujenemu izračunu dolga v višini 47.500 DEM ni mogoče slediti. Tožničina pritožba zato ni utemeljena, pravilna je izpodbijana odločitev o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka (tedaj za 17.500 DEM).

K pritožbi tožene stranke: Kot izhaja iz spisovnih podatkov in kot opozarja pritožba toženih strank, je tožnica vložila tudi tožbo s primarnim zahtevkom za "razveljavitev posojilne pogodbe z dne 15.6.1994 in plačilo tolarske protivrednosti 27.500 DEM (sedaj 14.060,52 EUR) z obrestmi" in podrejenim zahtevkom za "ugotovitev, da je ta posojilna pogodba razdrta in za plačilo tolarske protivrednosti 27.500 DEM z obrestmi", kar je predmet pravde, ki se vodi pri istem sodišču pod opr. št. P 113/2001. Sodišče prve stopnje je zavrnilo oba zahtevka, pritožbeno sodišče tako sodbo potrdilo, o reviziji, kot navaja pritožba, pa še ni bilo odločeno. Ob zaključku, da sta v obravnavanem primeru obe posojilni pogodbi (z dne 15.6.1994) s kupno pogodbo predstavljali posel kupoprodaje, je jasno, da tožnica plačilo istega zneska 27.500 DEM uveljavlja v obeh pravdah, gre za zahtevek, ki izvira iz istega življenjskega dogodka, kupoprodaje stanovanja, le da je v tej pravdi (sedaj P) zahtevala plačilo razlike kupnine v višini 52.000 DEM, v tem znesku pa je zajet tudi znesek 27.500 DEM, vtoževan že v pravdi opr. št. P. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku. Dokler pravda teče, se namreč ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami in kot določa 3. odst. 189. čl. ZPP, če se taka pravda začne, sodišče tožbo zavrže. "Razširitev" tožbe v pravdni zadevi opr. št. P je bila toženim strankam nedvomno vročena že v letu 2001 (odgovor na tožbo podan 16.7.2001), denarni tožbeni zahtevek v tej pravdi pa je tožnica postavila (šele) na naroku 2.3.2004. Na to procesno situacijo bi moralo prvostopenjsko sodišče reagirati ( ko je bilo na to opozorjeno že na naroku 8.4.2003 - l.30 spisa) in delno litispendenco upoštevati v delu, kjer se denarna zahtevka prekrivata. Litispendenca je procesna predpostavka, torej okoliščina, od katere je odvisna dopustnost tožbe. Že iz tega razloga bi bila pritožba toženih strank, ki izpodbija prvo točko izreka, o naloženi obveznosti plačila razlike kupnine v višini (prej 27.500 DEM) 14.060,52 EUR utemeljena. Pritožba pa tudi utemeljeno opozarja, da je izrek izpodbijane sodbe v tem delu nerazumljiv in tudi v nasprotju z obrazložitvijo, saj iz obrestnega zahtevka za čas od 1.12.1998 do 1.7.2003 izhaja, da gre za plačilo obresti (od) 56 zneskov po 500 DEM, zadnjega julija 2003, kar znaša 28.000 DEM, v nasprotju s tem pa v obrazložitvi ugotavlja, da se obroki vračajo po 500 DEM, nazadnje v juniju 2003. Neutemeljeno se sicer pritožba sklicuje na predlog za sodni depozit, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil ta zavrnjen, pravilno pa opozarja na ponujene izpolnitve plačila 32.000 DEM v smislu zatrjevane upniške zamude (325. čl. ZOR), o čemer pa se sodišče prve stopnje ni izjasnilo, kar vse predstavlja bistveno kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Ob vsem povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi, sodbo v izpodbijanem delu (v 1. točki in posledično v 3. točki izreka) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (354. člen ZPP), z upoštevanjem razlogov tega sklepa.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. čl. ZPP.