Jedro

Naročnik ni upravičen do znižanja plačila samo v primeru, če prevzemnik del odpravo napak odkloni zaradi pretiranih stroškov, ampak tudi v primeru, če napak ne odkloni v določenem primernem roku. To smiselno izhaja iz načela enake vrednosti dajatev.

Izrek

1. Pritožbi glede 101.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.1.1994 do plačila, glede 105.862,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.4.1994 do plačila, glede 4.140,00 SIT izvršilnih stroškov in glede pravdnih stroškov se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v tem delu razveljavi ter se mu zadeva v razveljavljenem delu vrne v novo odločanje.

2. Pritožba glede preostalega dela se zavrne kot neutemeljena ter se sodba sodišča prve stopnje potrdi, tako da sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. VII Ig 1884/94-2 z dne 1.10.1994, ostane v veljavi v 1. točki izreka za 672.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.6.1994 do plačila, v 3. točki izreka pa za 20.265,00 SIT izvršilnih stroškov.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi ohranilo v veljavi v 1 in 3. točki izreka (prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe). Pri tem je toženi stranki naložilo povrnitev 42.985,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke (drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe).

Proti navedeni sodbi se je zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka, po pooblaščenem odvetniku. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve prvostopnemu sodišču v nov postopek in odločanje oz. (podrejeno) spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka (v celoti). Pri te je priglasila stroške pritožbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, iz katerih je toženi stranki z izpodbijano sodbo naložilo plačilo 672.000,00 SIT po računu št. 52/94 (priloga A 5). Pri tem pa v zvezi pritožbenimi navedbami dodaja, da bremepis tožene stranke z dne 20.7.1994 (priloga B 2) ne izkazuje zatrjevanega avansa. Zato se tožena stranka na omenjeni bremepis ne more uspešno sklicevati. Prav tako pa se ne more sklicevati na zavrnjena dokaza (z zaslišanjem njenega direktorja A. K. in s postavitvijo izvedenca gradbene stroke) saj iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 8.9.1995 v zvezi 241. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ne izhaja, da bi ju predlagala v zvezi z zatrjevanim avansom. Iz omenjenega zapisnika namreč izhaja, da naj bi njen direktor potrdil dogovor o kompenzaciji (v zvezi z računoma št. 1/94 in št. 37/94), izvedenec gradbene stroke pa višino zneska, ki ga je tožena stranka odtegnila iz naslova nekvalitetno opravljenih del. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 368. čl. ZPP pritožbo glede 672.000,00 SIT kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (2. točka izreka), kar pomeni, da je izdani sklep o izvršbi v 1. točki izreka ohranilo v veljavi za navedeni znesek s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, v 3. točki izreka pa za pripadajoče izvršilne stroške. Slednje tvorijo stroški sestave izvršilnega predloga v znesku 6.500,00 SIT, stroški obvestila stranki v znesku 325,00 SIT ter stroški sodnih taks za predlog in sklep o izvršbi v znesku 13.440,00 SIT.

Zato pa se sodišče druge stopnje ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, iz katerih je toženi stranki z izpodbijano sodbo naložilo plačilo 101.200,00 SIT po računu št. 1/94 (priloga A 2) in 105.862,50 SIT po računu št. 37/94 (priloga A 3). Iz zapisnika z dne 14.2.1994 (priloga B 5) namreč izhaja, da tožeča stranka (montaže tehnološke opreme) ni opravila kvalitetno. To izhaja tudi iz bremepisa tožene stranke z dne 20.7.1994 (priloga B 2); medtem ko iz 4. točke njenega pripravljalnega spisa z dne 19.6.1995 (redna št. 5) izhaja, da tožeča stranka (ugotovljenih) "pomanjkljivosti in napak ni sanirala oz. odpravila".

Ker je slednje v direktnem nasprotju z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, navedeno v razlogih izpodbijane sodbe, da "tožena stranka ni povedala, kako je v danem primeru ravnala tožeča stranka", je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 369. čl. v zvezi s 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP pritožbi glede 207.062,50 (101.200,00 + 105.862,50) SIT pripadajočimi obrestmi in stroški ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. točka izreka).

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva, da je zaradi ugovora predpravdnega pobotanja, ki ga je podala tožena stranka, predvsem potrebno raziskati, ali sta res obstajali obe terjatvi; prav tako (po potrebi) pa, ali so bili podani pogoji pobotanja in ali je bila pobotna volja izjavljena na pravno učinkovit način (tako Jože Juhart v Civilnem procesnem pravu FLR Jugoslavije, na strani 295, v prvem odstavku II).

Tako naj sodišče prve stopnje v zvezi s terjatvijo tožeče stranke upošteva, da gre pri delih po računu št. 1/94 in št. 37/94 za "dodatna dela" (za katera je v zvezi s pogodbo z dne 3.11.1993, št. 113/10 (A 9), toženi stranki po računu št. 37/94, ne pa tudi po račun št. 1/94, priznala 10 % rabat), ne pa za odpravo napak.

V zvezi s terjatvijo tožene stranke pa naj upošteva, da je tožena stranka zatrjevala, da tožeča stranka ugotovljenih pomanjkljivosti in napak ni sanirala oz. odpravila (pri čemer tožeča stranka zaenkrat ni dokazala nasprotnega), ter da je v dokaz višine zneska (350.000,00 SIT), ki ga je v bremepisu z dne 20.7.1994 upoštevala kot "odbitek na nekvalitetno izdelavo opreme", predlagala postavitev izvedenca gradbene stroke (da je torej za znižano plačilo ponudila dokaz). S te v zvezi je namreč potrebno upoštevati, da naročnik do znižanja plačil po 3. odst. 618. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni upravičen samo v primeru, če prevzemnik del odpravo napak odkloni zaradi pretiranih stroškov, ampak tudi v primeru, če napake ne odprav v (s strani naročnika določenem) primernem roku (1. odst. 618. čl. ZOR). To smiselno izhaja iz načela enake vrednosti dajatev (15. čl. ZOR).

Ker je sodišče prve stopnje delno razveljavilo izpodbijano odločbo, j na podlagi 4. odst. (v zvezi s 3. odst.) 166. člena ZPP odločitev o pritožbenih stroških (tožene stranke) pridržalo za končno odločbo (3. točka izreka). V njej pa bo sodišče prve stopnje moralo odločiti tudi o 4.140,00 (24.405,00 - 20.265,00) SIT "izvršilnih stroškov" ter o dosedanjih in dodatnih stroških postopka na prvi stopnji.