Jedro

Glede na razloge v 39. točki obrazložitve sodbe je sodišče druge stopnje po tretjem odstavku 377. člena ZKP opravilo poizvedbe ter ugotovilo, da je bilo o premoženjskopravnem zahtevku v višini 9.284,50 EUR, ki ga je v pravdnem postopku podala oškodovana gospodarska družba, pravnomočno odločeno s sodbo I Cp 276/2021 z dne 20. 7. 2021. Pomeni, da od razglasitve sodbe sodišča prve stopnje do predložitve zadeve sodišču druge stopnje ni bilo več podlage za odločbo o odvzemu premoženjske koristi po prvem odstavku 75. člena KZ-1, saj se po prvem odstavku 76. člena KZ-1 premoženjska korist odvzame le, ko presega prisojeni premoženjskopravni zahtevek. To v obravnavani zadevi ni primer, zaradi česar je posredi kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki je obdolženki v škodo.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolžene A. A. se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremeni tako, da se obdolženi premoženjska korist v višini 1.035,55 EUR ne odvzame.

II. Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 17. 5. 2021 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja ter pod posebnim pogojem, po katerem mora oškodovani gospodarski družbi K. d.d. v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plačati denarni znesek v skupni višini 1.035,55 EUR, sicer lahko sodišče pogojno obsodbo prekliče in v njej določeno kazen zapora tudi izreče. Po drugem v zvezi s prvim odstavkom 75. člena KZ-1 je obdolžena dolžna plačati 1.035,55 EUR, kar ustreza premoženjski koristi pridobljeni s kaznivim dejanjem na škodo navedene gospodarske družbe, medtem ko je bila po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščena vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse. To je v odločilnem vsebina izreka, izdanega v sodbi II K 11123/2019. 2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženo obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati s predlogom je še zahteval, da se ga skupaj z obdolženo o seji obvesti.

3. Skladno z zahtevo je sodišče druge stopnje o seji obvestilo pritožnika, obdolženko ter po presoji senata še višjo državno tožilko. Seje so se udeležili vsi obveščeni.

4. Po opravljeni seji je sodišče druge stopnje ugotovilo naslednje:

5. Glede na razloge v 39. točki obrazložitve sodbe je sodišče druge stopnje po tretjem odstavku 377. člena ZKP opravilo poizvedbe ter ugotovilo, da je bilo o premoženjskopravnem zahtevku v višini 9.284,50 EUR, ki ga je v pravdnem postopku podala oškodovana gospodarska družba, pravnomočno odločeno s sodbo I Cp 276/2021 z dne 20. 7. 2021. Pomeni, da od razglasitve sodbe sodišča prve stopnje do predložitve zadeve sodišču druge stopnje ni bilo več podlage za odločbo o odvzemu premoženjske koristi po prvem odstavku 75. člena KZ-1, saj se po prvem odstavku 76. člena KZ-1 premoženjska korist odvzame le, ko presega prisojeni premoženjskopravni zahtevek. To v obravnavani zadevi ni primer, zaradi česar je posredi kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki je obdolženki v škodo. Ker sodišče druge stopnje po pooblastilu iz 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP na takšne kršitve pazi po uradni dolžnosti, je sodbo sodišča prve stopnje skladno z izrekom spremenilo (prvi odstavek 394. člena ZKP).

6. V ostalem je pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP posredno in neposredno. Posredno z navedbo, da se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo do Pogodbe o trgovskem zastopanju z dne 20. 12. 2010, sklenjene med obdolženo in oškodovano gospodarsko družbo, s katero je bil dogovorjen način poslovanja med pogodbenima strankama. Neposredno je navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka obrazložena z njenim zakonskim opisom. V prvem primeru je pritožnik prezrl, da Pogodba o trgovskem zastopanju z dne 20. 12. 2010 ni sestavni del konkretnega opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe, in hkrati razloge v 7. točki obrazložitve sodbe, po katerih je jasno, da je bila pogodba v določenem kontekstu ocenjena. Ker pa pritožnik v nadaljevanju pritožbene obrazložitve podaja razlago dolžnosti strank po tej pogodbi, vsebinsko ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi s pogodbo, ki po vsebini in obsegu ustreza njenemu (obrobnemu) pomenu glede na omenjeni konkretni opis kaznivega dejanja v izreku sodbe. Posredno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v zvezi z razlogi sodbe tako ni podana, medtem ko v drugem primeru pritožnik ni navedel predmeta (izreka ali razlogov) neposredno uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kaj šele, da bi kršitev samo ustrezno opisal. Kršitev je bila zato preizkušena le še po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), vendar niti v tem primeru ni bila ugotovljena.

8. Podobno velja za neposredno uveljavljano kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP, ko pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ne navede nobene konkretne okoliščine, ki izključuje krivdo ali kaznivost, kar končno ni isto kot dokazanost krivde ali kaznivega dejanja, ki je predmet posebej uveljavljanega izpodbojnega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter obenem v pretežni meri vsebina pritožbene obrazložitve.

9. Pritožnik tako vsaj na dveh mestih pravi, da oškodovana gospodarska družba ni predložila naročilnic in dobavnic, po katerih bi bilo mogoče zatrjevane poslovne dogodke najbolj zanesljivo preveriti. Še zlasti zaradi zakonske dolžnosti hrambe navedenih listin po oškodovani gospodarski družbi in ker so bile priče, ki so navedene dogodke posplošeno potrjevale, zaposlene pri tej družbi. Ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z obsegom naročenega in dobavljenega blaga so zato nepopolne ter dodatno, ker ni bilo upoštevano, da obdolžena glede na predloženo medicinsko dokumentacijo dejavnosti niti ni mogla opravljati in je potem jasno, da ji v takšnem primeru preslepitvenega namena ni bilo mogoče dokazati.

10. Dokazni pomen naročilnic in dobavnic je v pritožbeni obrazložitvi pretiran. Ne samo zaradi izpovedb prič B. B., C. C., D. D., ki bi o naročilih in dobavah blaga obdolženki morale dobesedno lagati, ampak dodatno zaradi izpovedb prič E. E., F. F. ter pred vsemi priče G. G., ki je bil z obdolženo najpogosteje v stiku ter v izpovedbi posledično najbolj določen. Razen tega so njihove izpovedbe medsebojno skladne ter podprte z izdanimi računi, s čemer se pritožnikova ocena o posplošenosti ter o odvisnosti povezave med vsebino izpovedb prič in dejstvom, da so priče zaposlene pri oškodovani gospodarski družbi, izkaže za domnevo, ki nima podlage v ostalih dokazih in ne v katerihkoli drugih okoliščinah, ki bi to domnevo potrjevale. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav še tedaj, ko je sledilo izpovedbi priče G. G. o prodaji blaga v kiosku, čeprav obdolžena sama dejavnosti ni ali vsaj ne bi mogla opravljati in ko je na koncu ugotovilo, da obdolžena sprejetih zavez ni hotela izpolniti.

11. Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar jo je sodišče druge stopnje po uveljavljanih izpodbojnih razlogih kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja samo preizkusilo (386. člen ZKP). Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ocenilo vsa dejstva in okoliščine, ki določajo izbiro in odmero kazenske sankcije, da ta v splošnem ustreza namenu kaznovanja iz 45.a člena KZ-1 ter posledično navedene odločbe v obdolženkino korist ni spreminjalo.

12. Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolžene A. A. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Sodna taksa ni bila določena, ker je bilo s to odločbo deloma odločeno obdolženki v korist.