Jedro

Materialno pravo je pravilno uporabljeno. Tako sodišče prve, kot sodišče druge stopnje sta pojasnili, da je tožnik na podlagi kupne pogodbe, ki jo je sklenil s prvotožencem, s plačilom kupnine in prevzemom stvari v posest, postal lastnik spornega avtomobila po 34. členu ZTLR. Gre torej za stvarnopravno pravico, ki jo je tožnik pridobil potem, ko je bil drugotoženec svoj avtomobil odsvojil tožnikovemu pravnemu predniku. Zato sedaj neutemeljeno zavira registracijo, to je ureditev ustreznih razmerij še pred upravnimi organi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in pod 1. ugotovilo, da je tožnik lastnik osebnega avtomobila znamke BMV 316, registrska številka ... s številko šasije ..., številka motorja ..., letnik .... Pod 2. je tožencema naložilo, da morata tožniku omogočiti registracijo na tožnikovo ime, sicer jo bo lahko predlagal sam na podlagi te sodbe. Poleg tega je odločilo, da morata tožniku nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 81.630,00 tolarjev z obrestmi.

Predlog za izdajo začasne odredbe je s sklepom zavrnilo.

Po pritožbah obeh tožencev in odgovorov na pritožbo, ki sta jih vložila tožnik in drugotoženi, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbi in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. O stroških pritožbenega postopka je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje in v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je pravočasno vložil revizijo drugotoženi. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka proti drugotožencu ter povrnitev vseh pravdnih stroškov. Po njegovem je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je obligacijsko razmerje relativno, tožnik in toženec pa nista sklenila nobenega pravnega posla. Zato lahko tožbo uperi le proti prvotoženemu in ne tudi proti drugotoženemu. Drugotoženec se sedaj počuti v slabšem položaju do osebe, kateri je prodal svoj osebni avtomobil in ki mu še vedno ni plačala vse kupnine in ni prepisala avtomobila. Kršitev postopkovnih določil vidi v tem, da mu je tožbo dostavil tožnik in da je toženec na to opozoril sodišče, ki ni reagiralo. Tudi glede ostalih navedb v pritožbi revident meni, da ni obrazložitve.

Revizija je bila vročena tožniku in prvotožencu, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92).

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevane bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku niso podane, ker je sodišče druge stopnje izčrpno odgovorilo na vse pritožbene navedbe. V zvezi z vročitvijo tožbe je v petem odstavku na 3. strani izpodbijane sodbe opisalo drugotoženčevo zmoto, saj je v spisu povratnica o vročitvi, pa tudi če te ne bi bilo, ne bi šlo za bistveno kršitev, ker je tožnik lahko pravočasno odgovoril na tožbo in sodeloval na glavnih obravnavah.

Tudi materialno pravo je pravilno uporabljeno. Tako sodišče prve stopnje, kot sodišče druge stopnje sta pojasnili, da je tožnik na podlagi kupne pogodbe, ki jo je sklenil s prvotožencem, s plačilom kupnine in prevzemom stvari v posest postal lastnik spornega osebnega avtomobila po določilu 34. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. list SFRJ, št. 6/80 do 36/90). Gre torej za stvarnopravno pravico, ki jo je tožnik pridobil potem, ko je bil drugotoženec svoj avtomobil odsvojil D. D. ZTLR varuje lastninsko pravico v 37. členu in njeno posest v 81. členu. Zato drugotoženec sedaj neutemeljeno zavira registracijo, to je ureditev ustreznih razmerij še pred upravnimi organi. Svoj položaj do D. D. bi moral urediti v času prodaje in se tožnika ne tiče, saj ni sodeloval pri njuni pogodbi.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Drugotoženi z revizijo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve revizijskih stroškov (166. člen v zvezi 154. členom ZPP).