Jedro

Pravica do razlike v plači na drugem ustreznem delu je pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj gre za pravico zavarovanca iz zavarovalnega razmerja in ne za pravico delavca iz delovnega razmerja glede na delodajalca. Nepravilno odmero nadomestila za delo na drugem ustreznem delu mora delavec uveljavljati v upravnem postopku pred ZPIZ. Zato je sodišče njegov zahtevek zoper delodajalca pravilno zavrnilo. Ker tožnik spora glede višine nadomestila zaradi razporeditve na drugo ustrezno delo pred ZPIZ ni sprožil, tudi ne more zahtevati odškodnine od delodajalca, ker naj bi ta zavodu sporočal napačno višino plače, na podlagi katere je bilo nadomestilo odmerjeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 371.880,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva

1.4.1999 dalje do plačila ter povrniti stroške postopka po enaki obrestni meri od dneva odločitve sodišča prve stopnje dalje vse v 15 dneh pod izvršbo. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 72.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni storilo očitanih bistvenih kršitev, niti takšnih, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tožniku nastala razlika v plači oz. nadomestilu plače glede na podatke, ki jih je tožena stranka posredovala za tožnika Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Ljubljani, pri čemer ni posredovala ustreznih podatkov o višini plače, ki bi jo tožnik sicer prejemal, če ne bi bil invalid

III. kategorije in še nadalje opravljal isto delo, kot ga je opravljal v času pred nastankom invalidnosti. Višino plače, ki jo je tožnik prejemal, bi bilo treba ugotavljati s primerjavo podatkov tožnikovih sodelavcev, ki so pred tožnikovo invalidnostjo prejemali enako plačo kot on, po priznanju invalidnosti tožnika pa s primerjavo plač tožnikovih sodelavcev in plač tožnika na njegovem delovnem mestu.

Pritožba navaja, da je tožnik že v tožbi predlagal, naj sodišče prve stopnje pribavi spis SPIZ-a, ki je izdalo odločbo o priznanju invalidnosti III. kategorije že z odločbo št. 4037941 z dne 6.9.1994. V tem spisu se nahajajo listine, za katere meni prvostopno sodišče, da niso bile sodišču predložene, to je pogodba o zaposlitvi tožnika, aneks k pogodbi o zaposlitvi in odločba o priznanju invalidnosti z dne 6.9.1994. Ker sodišče ni izvedlo tega predlaganega dokaza in ob tem, da je prav iz tega razloga zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, je bistveno kršilo določbe postopka. V invalidskem spisu se nahajajo tudi podatki in dokazi, da je tožnik že pred izdajo aneksa pogodbe o zaposlitvi uveljavljal razliko v plači, zaradi priznanja nadomestila razlike v plači, tako da ni točna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnik te razlike v plači ni uveljavlja pri organih SPIZ v smislu določila 262. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Iz invalidskega spisa tožnika je razvidno, da je tožena stranka dostavljala SPIZ-u podatke o plačah tožnika in sodelavcev, ki niso bili odgovarjajoči podatkom, ki jih je tožena stranka predložila šele v letu 2000, ko je tožniku s 1.4.2000 bilo odmerjeno pripadajoče mu nadomestilo plače zaradi njegove invalidnosti III. kategorije. Če bi bili SPIZ-u predloženi s strani tožene stranke ustrezni pravi podatki o plači tožnika in sodelavcev tožnika G. J. in S. F., bi bilo tožniku odmerjeno nadomestilo plače tudi že od leta 1994 dalje.

Po stališču pritožbe odškodninska odgovornost tožene stranke zato temelji na njeni krivdi, ker je pošiljala SPIZ-u napačne podatke o plačah. To dejstvo bi bilo evidentno izkazano, če bi prvostopenjsko sodišče izvedlo s strani tožeče stranke predlagani dokaz v tožbi o pribavi teh podatkov. Razlika v plači je bila v letih 1999 in 2000 enaka kot 1.4.2000 dalje, ko je tožniku priznavana razlika s strani SPIZ-a. Tožena stranka tako nosi krivdo, da tožniku ta razlika ni bila priznana in mu je dolžna povrniti škodo, ki mu je zato nastala.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze, upoštevalo obrazložitev sodišča prve stopnje, pritožbene navedbe in zaključuje, da slednje niso utemeljene. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje, da je pravica do razlike zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Je pravica zavarovanca iz zavarovalnega razmerja, ne pa delavca iz delovnega razmerja napram delodajalcu.

Pravilno je tudi stališče, da bi tožnik kot zavarovanec mogel morebitno nepravilno odmero nadomestila uveljavljati v upravnem postopku pred Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tudi v tem postopku bi uveljavljal nepravilnosti podatkov, ki jih je tožena stranka posredovala SPIZ-u. V postopku pri SPIZ-u ima zavarovanec pravico, v kolikor na prvi stopnji odločanja ne uspe s svojo zahtevo, vložiti pravno sredstvo po Zakonu o upravnem postopku.

V primeru, če ni zadovoljen z dokončno odločitvijo v upravnem postopku, ima pravico po 63. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004) sprožiti oz. vložiti tožbo pred socialnim sodiščem v socialnem sporu. V tem sporu ima možnost uveljavljanja svoje pravice do pravilne odmere nadomestila zaradi invalidnosti III. kategorije. Stvar zavarovanca je, ali se te poti posluži ali ne.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da zavarovanec K. Z. kot delavec pri toženi stranki za svoj zahtevek priznanja odškodnine od delodajalca, zaradi nepravilne odmere nadomestila pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje nima pravne podlage, da bi mu tožena stranka, to je delodajalec, odškodninsko odgovarjal zaradi morebitnih napačnih podatkov, ki jih je pošiljal Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Že zaradi navedenega niso odločilne druge obrazložitve sodišča prve stopnje. Zato za zakonito odločitev ni bilo potrebno pribaviti predlagani spis SPIZ št. I 4037941. Tudi ni bilo potrebno izvajati dokazov oz. dokaznega postopka, glede zatrjevanega pošiljanja napačnih podatkov tožene stranke Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Delavec v delovnem sporu nima pravne podlage uveljavljati odškodninski zahtevek napram delodajalcu, saj ima delavec kot zavarovanec pravico uveljavljati svojo pravico iz zavarovanja v upravnem postopku pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in še potem v sodnem sporu, če ni zadovoljen z dokončno odločitvijo v upravnem postopku.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena, zato tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.