Jedro

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženec za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahteval, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imel podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bil toženec kot delodajalec dolžan sprejeti, saj je bila to njegova zakonska dolžnost. Zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila, da so se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili ali enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti in razveljavitev: odredb od 16. 9. 2021 do 15. 10. 2021 za odstranitev tožnika z delovnega mesta in prepoved dela, pisnega opozorila z dne 29. 9. 2021, toženčevih splošnih aktov (Pravilnik 621, Protokol za preprečevanje širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 v skupini A., Dodatna navodila z dne 14. 9. 2021) in vseh drugih toženčevih pozivov, obvestil ter odredb za testiranje tožnika (I/1. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 15. 10. 2021 ter reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek (I/2. in I/3. točka izreka sodbe). Prav tako je zavrnilo tožbene zahtevke, s katerimi je tožnik uveljavljal, da mu je toženec dolžan dopustiti opravljanje dela po veljavni pogodbi o zaposlitvi brez pogojevanja s PCT in brez nošenja kirurške maske, mu zagotoviti varno in zdravju neškodljivo okolje z namestitvijo ustreznih naprav za odvajanje izdihanega zraka in mu plačati 8.888,88 EUR s pripadajočimi obrestmi (I/4. do I/7. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo vlaga tožnik obsežno pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita bistveno kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 8. člena ZPP, 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) in 6. člena EKČP, ker se sodišče ni opredelilo do temeljnih tožnikovih trditev in dokazov. Ni upoštevalo pripravljalne vloge z materialnopravnimi stališči glede zadnjih dveh odločb Ustavnega sodišča RS, ki jo je vložil pred zadnjim narokom, ni zaslišalo prič in ni upoštevalo listin, s katerimi je želel dokazati, da je testiranje neutemeljeno, neprimerno in škodljivo. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni presojalo, ali se je s hitrimi testi preprečevalo okužbe, ali je tožnik sploh koga ogrožal, glede na to, da je hodil na delo zdrav … Ker na koncu glavne obravnave ni razglasilo sodbe, je kršilo 321. člen v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Pogoj PCT ni bil skladen z URS in zakoni, predstavlja kršitev tožnikovih pravic iz 17., 34. in 35. člena URS ter poseg v svobodo dela. Testiranje ni bilo nujna, razumna in učinkovita zaščita varnosti in zdravja pri delu. Vrinjenje testne paličice globoko v nosno votlino je resen medicinski poseg, ki (zlasti ob ponavljanju) lahko povzroči resno okvaro zdravja. Sklicuje se tudi na Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP; Ur. l. RS, št. 15/2008 in nadaljnji). Za sprejem akta, ki bi od delavca zahteval, da mora izkazati pogoj PCT, toženec ni imel podlage v zakonu. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadaljnji) delodajalcu ne daje podlage za izvajanje testiranja glede nalezljivih bolezni. Brez spremembe pogodbe o zaposlitvi delodajalec ne sme enostransko spremeniti pogodbenih pogojev in delavcu brez njegovega soglasja nalagati nove obveznosti (prim. VIII Ips 477/2006). Kljub temu toženec ni ravnal po drugem odstavku 49. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), niti smiselno po 112. do 115. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Ker se cepljenim ni bilo treba testirati, čeprav tudi oni enako ali celo bolj prenašajo okužbo, je bil tožnik diskriminiran. Toženec ni imel zakonske podlage za zbiranje občutljivih osebnih podatkov o zdravstvenem stanju tožnika, kar potrjuje ustavna odločba U-I-180/21-34. Z njo Ustavno sodišče RS ni razveljavilo 13. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1; Ur. l. RS, št. 86/2004 in nadaljnji) in Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006 in nadaljnji), ki določa, katere podatke o delavcu lahko delodajalec zbira. Tožnik za obdelavo osebnih podatkov ni dal pisnega soglasja, 48. člen ZDR-1 pa tudi ni podlaga za zbiranje občutljivih osebnih podatkov. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je tožnik kršil 1. alinejo 12. točke Izjave o varnosti in zdravju z oceno tveganja za A. - B. z dne 19. 3. 2021, saj tega dne pogoj PCT še ni bil uveden. Kršilo je 8. člen ZPP, ker ni presodilo, da toženec ni imel sprejete izjave z oceno tveganja, ki bi zahtevala pogoj PCT. Zmotno je štelo, da je treba pri presoji upoštevati Protokol za preprečevanje širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 z dne 9. 9. 2021, Dodatna navodila v povezavi s protokolom z dne 14. 9. 2021 in Dodatek k oceni tveganja s smernicami za organizacijo delovnega procesa z namenom preprečevanja okužbe z virusom SARS-CoV-2 z dne 30. 3. 2021, saj teh aktov ni sprejel toženec, temveč A. d. o. o., pri katerih tožnik ni bil zaposlen. S temi akti ni bil seznanjen. Sodišče je kršilo 2., 14. in 22. člen URS ter 6. člen EKČP, saj je s tem, ko je potrdilo zakonitost odpovedi, nad tožnikom uvedlo objektivno odgovornost. Tudi krivdno tožnik ni odgovoren, saj drugi odstavek 43. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec dopustiti delavcu prost vstop v poslovne prostore. Odpoved predstavlja nesorazmeren ukrep, še zlasti, ker so bili ukrepi v zvezi z virusom SARS-CoV-2 nato odpravljeni in bi tožnik lahko delo nadaljeval. Z zapisom v sodbi, ki se nanaša na vožnjo z vlakom in na zavržno ravnanje tožnika, je sodišče kršilo 2., 14., 18., 22., 33., 34., 35., 49. in 51. člen URS. O tožniku si je ustvarilo vrednostno sodbo, kar kaže, da ni moglo odločati nepristransko in je podana kršitev iz 6. točke 70. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ter 22. in 23. člena URS. V zvezi z zapisom v sodbi, da ima vsak le toliko pravic, da ne ogroža drugih in ne posega v njihove pravice, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni obrazložen.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljena dejstva je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Očitano mu je bilo odklanjanje spoštovanja PCT ukrepov oziroma neizpolnjevanje pogoja PCT in večkratna odklonitev testiranja s testom HAG za samotestiranje, ki ga je organiziral toženec. Enaka kršitev je bila tudi predmet predhodno podanega pisnega opozorila iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo zavrnitev vseh tožbenih zahtevkov. H ključnim pritožbenim navedbam podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Zmoten je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodbo je bilo mogoče preizkusiti, saj vsebuje odločilne dejanske in pravne razloge, zaradi katerih je sodišče tožbene zahtevke zavrnilo. Uveljavljane kršitve iz 15. točke citiranega člena, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pritožba ne konkretizira, zato tega očitka pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi drugega odstavka 321. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje takoj po koncu glavne obravnave ni izdalo sodbe in je razglasilo. Utemeljeno se je odločilo za uporabo tretjega odstavka 321. člena ZPP, ki v bolj zapletenih zadevah, kar je tudi predmetni spor, sodišču omogoča, da izda sodbo pisno - v takem primeru se sodba ne razglasi.

9. V 8. členu ZPP je vsebovan metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene. Če sodišče ne izvede določenega dokaza, ne krši te določbe, 22. člena URS in 6. člena EKČP, kot to zmotno meni pritožba, ampak gre kvečjemu za zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar tudi ta pritožbeni razlog v obravnavanem primeru ni podan. Okoliščin o nebistvenih navedbah (narava koronavirusne bolezni, kako delujejo testi, njihova zanesljivost, prisotnost protiteles...) sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno raziskovati in zato tudi ne presojati listin, ki jih je tožnik predložil v zvezi s tem. Delovni spor namreč ni bil namenjen temu, da bi se ugotavljala dejstva, ki zadevajo epidemiološka in druga vprašanja medicinske stroke, temveč je bilo bistveno ugotoviti, ali je tožnik storil očitane kršitve oziroma ali mu je toženec kršil pravice. S tem, ko sodišče na podlagi predloženih listin ni napravilo zaključkov, za katere se je zavzemal tožnik, tudi ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno meni pritožba. Prav tako ni storilo te kršitve zato, ker ni zaslišalo prič. Pravilno je obrazložilo, da te niso bile predlagane o odločilnih dejstvih, ob tem pa tudi utemeljeno poudarilo, da tožnik storitve očitanih kršitev ni zanikal in da je v izpovedi potrdil, da je toženec zahteval izkazovanje pogoja PCT tudi od drugih delavcev.

10. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je bila v Protokolu za preprečevanje širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 v skupini A. z dne 9. 9. 2021 povzeta vsebina Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 142/2021), med drugim tudi določbe, da morajo zaposleni izpolnjevati pogoj PCT, s katerimi dokazili ga izkažejo in da se morajo v primeru, če takšnega dokazila nimajo, testirati s testom HAG za samotestiranje v okviru organizacije delodajalca. Neutemeljene so pritožbene navedbe o neustavnosti toženčevega pogojevanja opravljanja dela z izpolnjevanjem pogoja PCT. Ustavno sodišče RS se je v ustavnih odločbah U-I-793/21 in U-I-822/21 z dne 17. 2. 2022 izreklo o ustavnosti Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 174/2021) oziroma v njem predpisanega izpolnjevanja pogoja PCT. Določbe tega odloka so vsebinsko podobne tistim v Odloku 142/2021. Razlogi citiranih ustavnih odločb so zato smiselno uporabljivi tudi za ta spor in se v zvezi s testiranjem v bistvenem nanašajo na stališča o tem, da testiranje ne predstavlja posega v telesno in duševno integriteto ter osebno dostojanstvo, saj zasleduje ustavno dopusten cilj,1 ukrep je primeren,2 nujen,3 prestal pa je tudi test sorazmernosti v ožjem smislu.4 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT tudi ni posegla v 49. člen URS (svoboda dela). Tudi v tem primeru je ukrep PCT primeren za dosego že obrazloženega ustavno dopustnega cilja, saj se z njim delavcem, ki so lahko vir okužbe, preprečuje možnost širjenja nalezljive bolezni v delovnem okolju. Ukrep je nujen za zmanjšanje možnosti prenosa virusa SARS-CoV-2, saj bi bil brez tega zaposlenim omogočen nenadzorovan dostop v delovno okolje. Podana je tudi sorazmernost v ožjem smislu, pri čemer korist, ki jo prinaša pogoj PCT, tj. omogočanje opravljanja dela in delovanje delodajalca, pretehta nad težo posledic, ki jih ima ureditev za prizadetega posameznika z vidika nemotenega uresničevanja pravice do svobode dela. Če je ustavno dopustno testiranje, je po presoji pritožbenega sodišča še toliko bolj dopustno tudi (manj invazivno) samotestiranje, pri katerem bi lahko tožnik sam reguliral globino odvzema brisa iz nosne sluznice.

11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče ni ugotavljalo, ali se je s hitrimi testi preprečevalo okužbe, ali je tožnik sploh koga ogrožal, glede na to, da je skrbel za to, da ni hodil na delo bolan, da Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB; Ur. l. RS, št. 69/1995 in nadaljnji) med posebnimi in splošnimi ukrepi ne govori o vsesplošnih testiranjih vseh oseb … Kot je namreč pojasnilo že Ustavno sodišče RS v odločbah U-I-793/21 in U-I-822/21, je mogoče odrediti obvezne usmerjene zdravstveno higienske preglede oseb, ki lahko prenesejo nalezljivo bolezen, in to vključno z zdravimi osebami oziroma osebami, ki lahko s svojim delom ali ravnanjem prenesejo nalezljivo bolezen. Ti pregledi lahko vključujejo odvzem materiala za usmerjeno laboratorijsko preiskavo, kar je tudi odvzem bioloških vzorcev človeškega izvora za ugotavljanje zdravstvenega stanja preiskovanca. Po stališču Ustavnega sodišča RS tudi odvzem vzorca nosne sluznice in preiskava (testiranje) tega vzorca na ugotovitev prisotnosti virusa SARS-CoV-2 s podajanjem navodil, kako ravnati v primeru ugotovljene okužbe, pomeni usmerjen zdravstveni pregled oseb zaradi preprečevanja nalezljive bolezni COVID-19. Glede na navedeno se torej tožnik, četudi bi držalo, da je hodil na delo zdrav, ni mogel izogniti izpolnjevanju pogoja PCT oziroma samotestiranju pri delodajalcu.

12. Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženec za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahteval, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imel podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bil toženec kot delodajalec dolžan sprejeti, saj je bila to njegova zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, se je k zagotavljanju varnih delovnih razmer izrecno zavezal tudi v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagal nobenih dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1), h kateri se je tožnik izrecno zavezal tudi v pogodbi o zaposlitvi. Zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila, da so se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili ali enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca, kot to zmotno očita pritožba.

13. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na institut razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. do 115. člen OZ), saj se, kot določa prvi odstavek 13. člena ZDR-1, glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi splošna pravila civilnega prava smiselno uporabljajo le, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. V obravnavanem primeru, kot je bilo že obrazloženo, niti ni šlo za to, da bi se zaradi zahteve po izpolnjevanju pogoja PCT spremenili pogodbeni pogoji, ki bi zahtevali spremembo obstoječe ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Sodna praksa, ki jo navaja pritožba in se nanaša na odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ne obravnava podobnih dejanskih in pravnih vprašanj kot ta spor, zato za odločitev ni pomembna.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženčeva zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila nezakonitega zbiranja osebnih podatkov tožnika. Z obširnim sklicevanjem na razloge ustavne odločbe U-I-180/21-34 z dne 14. 4. 2022 se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da je vprašanje izpolnjevanja pogoja PCT predstavljalo občutljivi osebni podatek, ki ga tožnik zaradi varovanja zasebnosti ni bil dolžan posredovati tožencu, ker naj bi za to ne obstajala pravna podlaga. Toženec je imel podlago za obdelavo podatka o izpolnjevanju pogoja PCT v prvem odstavku 48. člena ZDR-1 v povezavi z (b), (c), (g) in (i) točkami drugega odstavka 9. člena Uredbe (EU) 2016/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (Splošna uredba o varstvu podatkov; UL L 19, 4. 5. 2016), ki se nanaša na prav takšne (občutljive) podatke, kot je izpolnjevanje pogoja PCT. Pridobitev tega podatka je bila potrebna zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, predvsem za zaščito interesov, ki so bistveni za življenje in zdravje širšega kroga posameznikov in ki prevladujejo nad interesi posameznika, da določen osebni podatek delodajalcu prikrije. Informacija o tem, kateri delavci izpolnjujejo pogoj PCT in kateri ne, je omogočala delodajalcu podvzeti ustrezne ukrepe v zvezi z obvladovanjem okužb. Tveganja, ki izvirajo od delavcev in se pojavljajo na delovnem mestu, je namreč dolžan obvladovati skladno s 45. členom ZDR-1 in 5. členom ZVZD-1 z vso dolžno skrbnostjo in potrebnimi ukrepi. Tudi sicer citirana ustavna odločba v tem primeru ni uporabljiva, saj v konkretni zadevi ne gre za odnos med državljanom in državo, temveč za odnos med delavcem in delodajalcem, ki ga posebej ureja ZDR-1 v 48. členu. Poleg tega je bil s to ustavno odločbo presojani Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 126/2021) razveljavljen na način, da začne razveljavitev učinkovati šele eno leto po objavi odločbe v Uradnem listu RS, in sicer iz razloga, ker sta tudi pravica do zdravja in življenja temeljni ustavni vrednoti in bi razveljavitev odloka s takojšnjim učinkom lahko privedla do še hujšega protiustavnega stanja.

15. S sklicevanjem na to, da se cepljenim ni bilo treba testirati, pritožba zmotno zatrjuje diskriminacijo tožnika. Necepljenost ni osebna okoliščina v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1, na kateri bi bilo mogoče utemeljevati neenakopravno obravnavo, temveč gre za izbiro posameznika, kar je pravilno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče. Tudi iz ustavnih odločb U-I-793/21 in U-I-822/21 izhaja, da različno obravnavanje (izvzetje iz dolžnosti testiranja) cepljenih in prebolelih ter na drugi strani necepljenih ne predstavlja nedopustne diskriminacije.

16. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na ZPacP, ki določa pravico do samostojnega odločanja o zdravljenju. Predmet tega spora namreč ni bila presoja pravnega položaja tožnika kot pacienta.

17. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je bila tožniku odpoved podana iz utemeljenega krivdnega razloga, saj je z neupoštevanjem toženčevega navodila o izpolnjevanju pogoja PCT oziroma večkratno odklonitvijo samotestiranja pri delodajalcu kršil 34. člen ZDR-1, prvi odstavek 12. člena ZVZD-1, prvi odstavek 5. člena Odloka o načinu izpolnjevanja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 147/2021), 22. alinejo 5. člena Pravilnika 621, 2. člen Protokola za preprečevanje širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 v skupini A. z dne 9. 9. 2021 in Dodatna navodila v povezavi s tem protokolom z dne 14. 9. 2021. Pritožba navaja, da tožnik ni kršil 1. alineje 12. točke Izjave o varnosti in zdravju z oceno tveganja za A. - B. d. o. o. z dne 19. 3. 2021 z dodatkom z dne 30. 3. 2021 (v nadaljevanju: Izjava), saj tedaj pogoj PCT še ni bil uveden. Ta navedba je neutemeljena, saj prvostopenjsko sodišče tožniku sploh ni očitalo kršitve te določbe, temveč je le pravilno zapisalo, da je bila pod točko 12 Izjave dodana nova biološka nevarnost na vseh delovnih mestih zaradi SARS-CoV-2. Zmotna sta pritožbena očitka, da je C. C. lažno izpovedal, da je Izjava zahtevala pogoj PCT, in da je podana kršitev 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker sodišče ni ugotovilo, da toženec ni imel sprejete Izjave, ki bi zahtevala pogoj PCT. Pritožbeno sodišče kot ključno ugotavlja, da je bil tožnik v skladu z 12. alinejo 12. točke Izjave dolžan upoštevati vse ukrepe, ki jih predpiše delodajalec ali delovna skupina, imenovana na nivoju A., tak ukrep pa je bila tudi uvedba pogoja PCT v omenjenem Protokolu. Pritožbeni očitek, da navedenih aktov ni sprejel toženec, ampak A. d. o. o., pri katerih tožnik ni bil zaposlen, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer ta pritožbeni očitek ne bi bil utemeljen, saj je Izjavo sprejel toženec, ostali akti pa so bili sprejeti za skupino A., pri čemer tožnik niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni navajal, da toženec ni del te skupine. Neuspešno je tudi pritožbeno splošno sklicevanje, da tožnik z navedenimi akti ni bil seznanjen. Sodišče prve stopnje je na podlagi njegove izpovedi pravilno ugotovilo, da je vedel za toženčevo zahtevo glede izkazovanja pogoja PCT, a je ni upošteval, ker je ocenil, da zanjo ni zakonske podlage. Da so bili vsi delavci ustno in pisno seznanjeni s to zahtevo, je potrdil tudi direktor toženca.

18. Neutemeljena je pritožbena navedba, da izpodbijana odpoved predstavlja nesorazmeren ukrep. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je toženec izgubil zaupanje v tožnika, ki je zavračal samotestiranje pri delodajalcu oziroma dokazovanje izpolnjevanja pogoja PCT. Ker pisno opozorilo iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 ni doseglo svojega namena in je tožnik z istovrstno kršitvijo nadaljeval, je toženec utemeljeno ocenil, da delovnega razmerja z njim ne more nadaljevati in mu izrekel sankcijo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

19. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi 2., 14. in 22. člena URS ter 6. člena EKČP, ker naj bi sodišče z odločitvijo o zakonitosti odpovedi uvedlo nad tožnikom objektivno odgovornost. Ta očitek v razlogih izpodbijane sodbe nima nobene podlage, saj se ti nanašajo izključno na presojo obstoja krivdnega odpovednega razloga. Napačno je tudi pritožbeno sklicevanje, da tožnik ni krivdno odgovoren, ker mora delodajalec na podlagi drugega odstavka 43. člena ZDR-1 dopustiti delavcu prost dostop do poslovnih prostorov, medtem ko je tožnika, ki je na delo prišel, toženec poslal domov. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da brez tega, da bi tožnik dokazal izpolnjevanje pogoja PCT tožencu, ta ni mogel zagotoviti varnega opravljanja dela v delovnem okolju, zato je tožniku utemeljeno izdal odredbe o odstranitvi z delovnega mesta. Pravilno je tudi zaključilo, da v objektih, kjer je tožnik opravljal delo, toženec ni bil dolžan namestiti naprave za odvajanje izdihanega zraka, saj je bilo njegovo siceršnje ukrepanje skrbno, zakonito in skladno s priporočili NIJZ.

20. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi 2., 14., 18., 22., 33., 34., 35., 49. in 51. člena URS, ker je sodišče zapisalo, da vožnja z vlakom omogoča številnim ljudem prevozno sredstvo na delo, v šolo ..., ter še, da je zavržno in sebično ravnanje tožnika, ki je izpovedal, da je izpolnjeval pogoj PCT, a ga tožencu ni želel sporočiti. Četudi drži, da tožnik ni bil strojevodja in se ni vozil na vlaku, izpostavljeni prvostopenjski zapis ob nedvomno ugotovljeni storitvi očitanih kršitev ne more biti ključnega pomena. V zvezi s tem zapisom pritožba neutemeljeno očita tudi kršitev iz 6. točke 70. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ter kršitev 22. in 23. člena URS. Izločitev sodnika zaradi dvoma v nepristranskost namreč lahko stranka zahteva najpozneje do konca obravnave (drugi odstavek 72. člena ZPP) in ne šele v pritožbi. Tudi v zvezi z zapisom v prvostopenjski sodbi, da ima vsak le toliko pravic, da ne ogroža drugih in ne posega v njihove pravice, pritožba neutemeljeno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da "ogrožanje" ni obrazloženo. Gre za le splošno zapisan stavek, medtem ko je sodišče prve stopnje že v predhodnih razlogih sodbe jasno obrazložilo, v čem je bilo podano krivdno ravnanje tožnika. Tudi sicer pritožba spregleda obrazložitev sodišča, da tožnikovo ravnanje ni bilo skrbno z vidika skrbi za zdravje sodelavcev, medtem ko si je toženec na drugi strani s sprejetimi ukrepi prizadeval za omejitev širjenja virusa, zagotovitev, da bi bil delovni proces čim manj moten in bi še naprej omogočal izvajanje dejavnosti.

21. Pritožba se neuspešno sklicuje na neupoštevanje materialnopravnih naziranj iz tožnikove zadnje pripravljalne vloge, saj odločbi Ustavnega sodišča RS, ki ju je v njej izpostavil, ne vplivata na sprejem drugačne odločitve v tem sporu. V zadevi U-I-132/21 z dne 2. 6. 2022 je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da so bili podzakonski akti v delu, v katerem so urejali obvezno uporabo zaščitne maske, v neskladju z URS. Tožniku očitane kršitve, ki so bile predmet pisnega opozorila in izpodbijane odpovedi, se ne nanašajo na (ne)uporabo zaščitne maske, zato citirana ustavna odločba za presojo teh aktov ni pomembna. Prav tako ni pomembna z vidika tožbenega zahtevka, ki se nanaša na pogoje nadaljnjega opravljanja dela, saj je sodišče ugotovilo, da je tožniku pogodba o zaposlitvi s tožencem zakonito prenehala veljati. Obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ukrep nošenja zaščitnih mask, tako niso odločilnega pomena in se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tudi navedbe omenjene pripravljalne vloge, ki se nanašajo na razloge ustavne odločbe U-I-180/21-34 z dne 14. 4. 2022, ne morejo biti podlaga za zaključek o utemeljenosti tožnikovih stališč v tem sporu, do česar se je pritožbeno sodišče opredelilo že predhodno.

22. Za obravnavani spor prav tako niso odločilnega pomena pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ukrep prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in izven občin ter na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (Solomakhin proti Ukrajini, Vavrička in drugi proti Češki), ki se nanašata na cepljenje. V obravnavanem sporu so bili namreč presojani vsebinsko drugačni ukrepi. Tudi do teh pritožbenih navedb se zato pritožbeno sodišče ni opredelilo.

23. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje tožbene zahtevke utemeljeno zavrnilo, vključno z odškodninskim zahtevkom, v zvezi s katerim protipravnih ravnanj toženca pravilno ni ugotovilo.

24. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

1 Varovanje zdravja in življenja ljudi, ki se zagotavlja s preprečevanjem ponovnih izbruhov in širjenja okužb. 2 Z ukrepom se osebam, ki so lahko vir okužbe, preprečuje udeležba pri različnih dejavnostih, s tem pa se preprečuje širjenje nalezljive bolezni in posledično zmanjšuje obremenitev zdravstvenega sistema. 3 Da bi se dosegel ustavno dopustni cilj, je nujno, da se zmanjšajo možnosti prenosa virusa SARS-CoV-2 med posamezniki in možnosti težjih potekov bolezni COVID-19, ki zahtevajo hospitalizacijo oziroma koriščenje različnih storitev zdravstvenega sistema. 4 Gre za dokaj neinvaziven ukrep, ki ne pomeni posebnega tveganja za posameznika, četudi se ponavlja. Koristi, ki jih prinaša testiranje za posameznika in za skupnost (delovanje vseh segmentov družbe kljub razširjenosti virusa SARS-CoV-2 med posamezniki, vključno z možnostjo delujočega javnega življenja), odtehtajo težo neprijetnih posledic za posameznika.