Jedro

Sestopanje z zidarskega odra samo po sebi ne pomeni tvegane dejavnosti, ki bi zahtevala povečano previdnost, ki bi bistveno odstopala od običajne previdnosti pri vsakodnevnih zidarskih opravilih, niti ne gre za gibanje, ki bi zahtevalo večjo sposobnost in gibljivost. To pa ne pomeni, da takšna dejavnost, ki sama po sebi ni nevarna, ne more postati nevarna v posebnih okoliščinah. Posebne okoliščine so bile v tem sporu, da so bile prečke, na katere je stopala tožeča stranka, slabo pričvrščene, česar ni bilo mogoče opaziti, tako da je za nastalo škodo tožena stranka objektivno odgovorna.

Izrek

Pritožbama tožeče stranke in pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba in dopolnilna sodba delno spremenita tako, da se v celoti glasita: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 14.700,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2007 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (20.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 307,77 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnejo in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdita izpodbijana sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 13.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2007 dalje in ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.188,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka. Višji tožbeni zahtevek – razlika do 35.500,00 EUR je sodišče z dopolnilno sodbo zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper stroškovno odločitev v sodbi in zoper dopolnilno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da ju v izpodbijanem delu spremeni, podrejeno pa, da ju v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi zoper dopolnilno sodbo navaja, da je sodišče pri odmeri višine denarne odškodnine upoštevalo le okvaro meniskusa levega, ne pa tudi desnega kolena. Pri tem se je oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. A.A., ki je navedel, da je tožeča stranka že od prvega obiska pri zdravniku tožila za bolečinami in težavami v obeh kolenih. Tudi tožeča stranka je pojasnila, da se je zaradi hujših bolečin v levem kolenu odločila najprej za operativni poseg levega, nato pa še desnega kolena. Zato ne drži zaključek sodišča, da do takšnega zamika pri diagnozi ob hkratni poškodbi ne bi prišlo. Ne drži niti zaključek sodišča, da naj bi si tožeča stranka meniskus desnega kolena poškodovala že v letu 2003. Da tožeča stranka vse do zadevnega škodnega dogodka ni imela poškodovanega desnega kolena kaže dejstvo, da je tožeča stranka vse do poškodbe v letu 2006 opravljala delo zidarja, ki je povezano s celodnevno hojo, hojo po stopnicah, lestvah, z dvigovanjem bremen in dolgotrajno prisilno stoječo drži. Svoje delo je opravljala nemoteno, zaključek izvedenca, da je zidarsko delo lahko opravljala, vendar s povečanim naporom in z bolečinami v desnem kolenu pri preobremenitvah, pa ne drži in gre zgolj za izvedenčevo domnevo. Možnosti istočasne poškodbe meniskusov na obeh kolenih izvedenec ni dopustil, zaradi česar bi moral sodišče ugoditi dokaznemu predlogu za dopolnitev mnenja izvedenca z upoštevanjem rentgenskih posnetkov obeh kolen. Pri odmeri višine denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem sodišče ni upoštevalo občasnih bolečin, ki se ji pojavljajo pri ponavljajočem počepanju, poklekanju, dolgotrajni hoji navkreber in navzdol ter po stopnicah, hoji po lestvah, odrih in podestih. Glede na poklic bo tožeča stranka bolečine trpela praktično vsak dan. Izvedenec je zaključil, da pri tožeči stranki ni mogoče pričakovati predčasne degenerativne spremembe, ki so povezane z dodatnimi bolečinami. Sodišče ni upoštevalo uporabo bergel pri hoji, zato je tožeča stranka upravičena še do 4.500,00 EUR odškodnine. Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu je tožeča stranka že v tožbi konkretizirala svoje občutke ob samem dogodku in med zdravljenjem. Izpovedala je, da ob padcu ni mogla priti k sebi in da se občasno prebuja zaradi podoživljanja travmatičnega dogodka. Med zdravljenjem jo je bilo strah za izid operacije. Tudi izvedenec je potrdil doživljanje kratkotrajnega primarnega strahu. Potrdil je sekundarni strah srednje hude intenzitete v trajanju 72 ur kumulativno v zvezi z operacijo, tekom zdravljenja pa je tožeča stranka trpela strah srednje intenzitete v trajanju mesec dni in lahke intenzitete v trajanju dveh mesecev. Ob takšnih ugotovitvah je zaključek, da tožeča stranka strahu ni dokazala v nasprotju z izvedenimi dokazi, zahtevek pa je ob pravilni uporabi materialnega prava v celoti utemeljen tudi po višini. Zaradi posledic delovne nezgode je tožeča stranka bistveno omejena pri opravljanju življenjskih in delovnih aktivnosti. V večji meri bi moralo sodišče upoštevati, da tožeča stranka opravlja poklic zidarja, ki je povezan ravno z vsakodnevnimi gibi in opravili, ki jih ne zmore, oziroma mora vanje vlagati več napora, da s svojim delom preživlja še ženo in dva osnovnošolska otroka ter da je izvedenec že predvidel v prihodnosti še dodatno poslabšanje zdravstvenega stanja zaradi razvoja predčasnih degenerativnih sprememb. Tožeča stranka je zato iz tega naslova upravičena še do zneska 12.000,00 EUR. V pritožbi zoper stroškovno odločitev navaja, da je sodišče pri odmeri stroškov spregledalo dejstvo, da sta bila sporna tako temelj kot višina zahtevka. Po temelju je uspela 100 %, po višini pa 40 %, zato je končni uspeh tožeče stranke znašala 70 %. Sodišču prve stopnje še očita, da ji ni priznalo potnih stroškov za osebni pregled pri sodnem izvedencu v višini 71,00 EUR, pa tudi izvedenina ni znašala 748,12 EUR, temveč 785,00 EUR. Predlaga spremembo izpodbijanega dela stroškovnega dela sodbe, v obeh pritožbah pa tudi priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in tožeči stranki naloži v povrnitev stroške pritožbe. Sodišče je vzrok padcu z odra tožeče stranke pripisalo ugotovitvi, da je popustila spojka prečke, ki je služila sestopu z odra, vendar ni jasno, ali sodišče šteje, da je bila prečka vpeta na obeh straneh ali le na eni strani, zaradi česar ni mogoče presoditi zaključka, da se je prečka ob sestopu tožeče stranke zavrtela in povzročila njen zdrs. Meni, da okoliščine padca tožeče stranke niso bile popolnoma raziskane. Dela tožeče stranke na gradbenem odru ni mogoče v nobenem primeru subsumirati pod pravni standard nevarne dejavnosti. Samo delo na 1,5 m visokem gradbenem odru samo po sebi ne more pomeniti nevarne dejavnosti. Tožeča stranka kot gradbeni delavec vsakodnevno in običajno izvaja delo na gradbenem odru in zato za takšno dejavnost ni potrebna skrbnost, temveč le previdnost. Krivdna odgovornost delodajalca pa v obravnavani zadevi ni bila ne zatrjevana in ne dokazana. Zato je sodišče pri presoji zahtevka po temelju zmotno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju po temelju sodišče ni upoštevalo, da je škoda deloma nastala tudi zaradi dejanja tožeče stranke, ki ga ni bilo mogoče pričakovati. Tožeča stranka bi morala, v kolikor je zaznala, da prečke niso ustrezno pritrjene oziroma na kakršenkoli način predstavljajo nevarnost zdrsa, obvestiti delodajalca. Ker dela očitno ni opravljala z ustrezno skrbnostjo, gre zdrs deloma pripisati tudi njenemu ravnanju. Sodišče je s tem, ko tožeči stranki ni odmerilo pravične odškodnine, zmotno uporabilo materialno pravo. Iz medicinske dokumentacije je razvidno, da je večji del škode potrebno pripisati poškodbi desnega kolena. Zdravljenje levega kolena je bilo zaključeno že 11. 10. 2006, zato je zdravljenje po tem datumu izključno v vzročni zvezi s poškodbo desnega kolena. Previsoka je odmerjena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz zaslišanja tožeče stranke ni mogoče zaključiti, v čem so sposobnosti na celotnem področju njenega udejstvovanja zmanjšane. To da tožeča stranka ne more hoditi več kot 2 ali 3 km in da ne more do konca počepniti, še ne pomeni, da je ovirana pri svojih običajnih življenjskih aktivnostih. Tudi pri prisoji odškodnine iz tega naslova bi moralo sodišče razmejiti med škodo zaradi poškodbe desnega in levega kolena. Sodišče je tudi napačno odmerilo stroške postopka, saj ni upoštevalo stroškov tožena stranke, ki je uspela v 60 %. Temu ustrezno bi moralo sodišče toženi stranki v skladu s 154. členom ZPP izračunati stroške tožene stranke in opraviti pobot med njenimi stroški in stroški tožeče stranke. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Tožena stranka je zoper obe pritožbi tožeče stranke vložila odgovora na pritožbo, v katerem prereka navedbe tožeče stranke in vztraja, da je odločitev sodišča v izpodbijanem delu pravilna in zakonita. Uveljavljala je povrnitev stroškov obeh odgovorov na pritožbo.

Pritožbi tožeče in pritožba tožene stranke so delno utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Glede temelja: Na podlagi 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42-2006/2002 s spremembami) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninsko odgovornost ureja Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) in sicer kot krivdno ali objektivno. V 2. odstavku 131. člena OZ je določena objektivna odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo ali dejavnostjo, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, ne glede na krivdo. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo pa se šteje, da izvira iz te stvari oz. te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. čl. OZ).

Vprašanje nevarne dejavnosti je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru vsebinsko pojasniti. Sodna praksa je dejavnost opredelila kot nevarno ne le tedaj, ko je glede na izkušnje, pogostost škodnih posledic pri takšni dejavnosti večja, temveč tudi takrat, ko dejavnost oziroma opravilo samo po sebi sicer ni nevarno, postane pa nevarno glede na okoliščine v konkretnem primeru. Te okoliščine pomenijo po svoji naravi in načinu povečano nevarnost nastanka škode za okolico, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik.

Iz dokaznega postopka izhaja, da se je tožeča stranka poškodovala dne 28. 6. 2006, ko je delala na zidarskem odru ob nadstrešku stanovanjske hiše na višini vsaj 1,8 m. Ugotovljeno je bilo, da je do padca prišlo zaradi tega, ker je popustila spojka prečke, ki je služila sestopu z odra. Do takšnega dejanskega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo po zaslišanju tožeče stranke in njenih sodelavcev delovodje K. ter delavca H., ki sta izpovedala, da je bila prečka vpeta le na eni strani. Sodišče ni imelo razloga za dvom v njihovo verodostojnost, saj so vsi trije delali na istem odru. Iz izpovedi priče K. in takratnega direktorja tožene stranke P.T. sicer izhaja, da spojka ni mogla tako popustiti, da bi prečka padla, vendar sta dopustila možnost, da se je prečka zavrtela, kot je škodni dogodek opisala tožeča stranka. Pritožbeno sodišče zato ni imelo razloga za dvom v verodostojnost izpovedi tožeče stranke in sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je ob sestopu z odra prečka (izpoved K., H. in tožeče stranke), vpeta le na eni strani, zavrtela, zaradi česar je tožeči stranki zdrsnilo in se je pri padcu udarila v obe koleni. Trditev, da ni jasno, ali je bila prečka vpeta le na eni strani in da okoliščine padca tožeče stranke niso raziskane, glede na izpovedi tožeče stranke in njenih sodelavcev pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Sestopanje z zidarskega odra samo po sebi resda ne pomeni tvegane dejavnosti, ki bi zahtevala povečano previdnost in ki bi bistveno odstopala od običajne previdnosti pri vsakodnevnih zidarskih opravilih, niti ne gre za gibanje, ki bi zahtevalo večje sposobnosti in gibljivosti. To pa ne pomeni, da dejavnost, ki sama po sebi sicer ni nevarna, takšna ne more postati. Tožeča stranka je namreč sestopala z delovnega odra v višini vsaj 1,8 metra. Ob sestopanju z odra je tožeča stranka stopila na prečko, ki se je zasukala. Popuščene spojke in slabo pričvrščene prečke v konkretnih okoliščinah po izpovedi tožeče stranke in njenih sodelavcev, ki so delali na istem odru, ni bilo mogoče opaziti. Ker je morala tožeča stranka z višine sestopati z odra v takšnih okoliščinah, je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je obstajala povečana nevarnost oz. tveganje za nastanek škode. Tožena stranka za škodni dogodek dejansko objektivno odgovarja (150. čl. OZ), te odgovornosti pa se ni uspela razbremeniti. Toženkine trditve glede prispevka tožeče stranke oziroma o tem, da bi moral delavec sam o nevarnosti obvestiti delodajalca in da dela ni opravljal z ustrezno skrbnostjo, predstavljajo nedovoljeno novoto: kaj takega do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo tožena stranka ni trdila, v pritožbi pa ni trdila, da tega iz utemeljenih razlogov ni mogla storiti (prvi odstavek 337. člena v zvezi s 286. členom ZPP), pa tudi, če tožena stranka za takšno trditev ne bi bila prekludirana, te trditve niso podprte z nobenim dokazom. Pritožbeno sodišče potemtakem sprejema dejanske zaključke prve stopnje o obstoju škodnega dogodka, da je bil pravno upošteven vzrok za utrpelo škodo v sferi tožene stranke in so s tem izpolnjene vse predpostavke za nastanek odškodninske odgovornosti.

S tem v zvezi so glede vzročne zveze med nezgodo in poškodbo tožeče stranke pravilni zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je tožeča stranka utrpela udarec v obe koleni – zvin obeh kolen in poškodbo oziroma okvaro notranjega meniskusa levega kolena, ne pa tudi okvare notranjega meniskusa desnega kolena. O tem, ali je tudi okvaro notranjega meniskusa desnega kolena mogoče pripisati posledici delovne nezgode kot tudi stopnji, trajanju intenzivnosti bolečin in poteka zdravljenja ter posledic poškodbe, je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca za medicino – travmatologa mag. A.A.. V zvezi s pripombami strank, ki sta ju podali na mnenje, ga je prvostopenjski senat tudi zaslišal. Na podlagi preučitve obsežne medicinske dokumentacije in osebnega pregleda tožeče stranke je izvedenec ocenil, da ni medicinskih indikacij, ki bi kazali na to, da poškodba meniskusa desnega kolena izvira iz škodnega dogodka v letu 2006. Izvedenec je ob sklicevanju na tujo strokovno literaturo pojasnil, da je prvi razlog ta, da je v zdravstvenem kartonu zasledil opis, da se je tožeča stranka v letu 2003 udarila v desno koleno in pri tem jo je zabolelo, koleno ji je blokiralo, prisotne so bile krepitacije oziroma škrtanje. Drugi razlog pa je videti v tem, da je bila ob rentgenu po obravnavani poškodbi desno ugotovljena zatrdlina v obliki ciste v območju meniskusa. Takšna cista ni mogla nastati kot posledica škodnega dogodka v letu 2006, temveč je lahko le posledica starejše poškodbe. Na to kažejo tudi popoškodbene posledice, saj je bilo desno koleno brez izliva in zdravljeno na drugačen način kot levo, izliva pa po pojasnilih izvedenca ni mogoče enačiti z oteklino. Večjega vpliva na že poškodovano desno koleno delovna nezgoda v letu 2006 po oceni izvedenca ni mogla imeti, težave z njim pa so se pojavile že po koncu zdravljenja levega kolena v septembru 2006. Pri tem je izvedenec menil, da je ob poškodbi iz leta 2003 tožeča stranka s poškodovanim desnim kolenom lahko opravljala delo zidarja z vlaganjem večjega napora in s prisotnimi bolečinami, ne glede na to, ali je takrat iskala zdravniško pomoč. Pri desnem kolenu po poškodbi ni bilo mogoče opaziti tipičnih elementov poškodbe meniskusa, kot sta kontinuiteta poškodbe in izliv v kolenu. Sodni izvedenec je tudi po presoji pritožbenega sodišča pisno mnenje utemeljil z razumnimi in jasnimi strokovnimi razlogi, dvome, ki jih je v pripombah podala tožeča stranka, pa je sodišče prve stopnje v zadostni meri odpravilo z zaslišanjem. Ob navedenih jasnih, obrazloženih zaključkih izvedenca glede dinamike poškodbe na kolenih ter pojasnjenih razlogih, ki utemeljujejo pisno mnenje, je sodišče utemeljeno sledilo zaključku, da tožeča stranka ob padcu leta 2006 ni utrpela poškodbe meniskusa desnega kolena, zaradi česar ni bilo potrebe po dopolnjevanju izvedenskega mnenja.

Glede višine odškodnine: V okviru presoje pravilnosti sodbe in dopolnilne sodbe je pritožbeno sodišče preizkusilo s strani sodišča prve stopnje uporabljeni pravni standard pravične denarne odškodnine, kot ga opredeljuje 179. člen OZ. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem kot tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse odločilne okoliščine in jih pri višini odškodnine za škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pravilno upoštevalo. V tem delu se je utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca, ki je ocenil, da je zdravljenje v zvezi s poškodovanim meniskusom desnega kolena trajalo do 7. 11. 2006 in ne do 11. 10. 2006, kot to trdi tožena stranka. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke, da gre za bolečine, ki se pojavljajo pri opravljanju aktivnosti, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se takšne bolečine upoštevajo toliko, v kolikor je zaradi njih dejansko zmanjšana življenjska aktivnost oškodovanca in v kolikor oškodovanec duševno trpi zaradi te zmanjšane življenjske aktivnosti, primerno upoštevane pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Izvedenec v mnenju ne navaja, da bi tožeča stranka dalj časa nosila bergle oziroma, da bi v primeru njihove uporabe imel nevšečnosti, temveč le to, da je na pregledu dne 20. 9. 2006 hodil brez bergel. Izvedensko mnenje izpostavlja hude bolečine v trajanju en dan, srednje hude bolečine v trajanju 2 tedna in zmerne ter pojemajoče bolečine v trajanju en mesec in pol, tožeči stranki pa se še pojavljajo blage občasne bolečine. Tožeča stranka je opravila številne specialistične in kontrolne preglede (rentgen, CTI), bila operativno zdravljena, koleno so ji 2-krat punktirali, približno tri tedne je nosila tutor longeto in jemala protibolečinske tablete. Pritožbeno sodišče na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, upoštevajoč trajanje in obsežnost bolečin in nevšečnosti šteje, da znesek 5.500,00 EUR predstavlja ustrezno denarno zadoščenje za tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti tožeče stranke, hkrati pa je tudi v okvirih, ki jih sodna praksa prisoja za take primere.

Pri odmeri nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma trajnih posledic je prvostopenjsko sodišče pravilno sledilo izvedenskemu mnenju, upoštevalo pa je tudi izpoved tožeče stranke, ki pa je v tem delu precej skopa. Ko je sodišče prve stopnje določilo odškodnino v znesku 8.000,00 EUR, je natančno zapisalo, kakšne so trajne posledice in s kakšnimi omejitvami se pri delu in v vsakdanjem življenju srečuje tožeča stranka. V tem delu tožeča stranka v pritožbi ponavlja tisto, kar je zapisalo in ustrezno ovrednotilo že sodišče prve stopnje, in sicer poklic zidarja, ki temelji na fizičnem delu in degenerativne spremembe v posledici, medtem ko so navedbe tožene stranke, da tožeča stranka ne more hoditi in ne do konca počepniti, kar naj ne bi predstavljalo duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v nasprotju s strokovnimi ugotovitvami izvedenca. V navedenem znesku je prikrajšanost ob upoštevanju njegove starosti in poklica tožeče stranke upoštevana v zadostni meri. Višja odškodnina tožeči stranki ne gre, odločitev sodišča pa je tudi v tem delu v skladu s sodno prakso podobnih primerov.

Delno pa je utemeljena pritožba tožeče stranke v delu, kjer izpodbija odločitev, s katero je bil zavrnjen zahtevek za priznanje nepremoženjske škode iz naslova pretrpljenega strahu. Poleg izpovedi tožeče stranke bi moralo sodišče glede te oblike nepremoženjske škode izhajati tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca. Izvedenec je pojasnil, da je tožeča stranka ob padcu utrpela hud primarni strah, ki je trajal nekaj sekund, pa tudi tožeča stranka je povedala, da neposredno po nezgodi ni mogla priti k sebi. Izvedenec je utemeljil tudi sekundarni strah v zvezi zdravljenjem zaradi udarca v obe koleni in okvare notranjega meniskusa levega kolena. Tožeča stranka je trpela strah pred artroskopijo in zdravniškimi pregledi in preiskavami ter zaradi punkcij kolen. Ta strah je bil srednje hude intenzitete v trajanju mesec dni, v blažji obliki dva meseca. Upoštevaje ugotovitev izvedenca je tožeča stranka utrpela kratkotrajen primaren strah in nato cca 2 meseca trajajoč upadajoč sekundarni strah. Glede na intenzivnost in trajanje strahu je zahtevek tožeče stranke, ki iz tega naslova zahteva 4.000,00 EUR, utemeljen v višini 1.000,00 EUR, v preostalem delu pa zahtevek iz tega naslova pretiran.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke delno ugodilo ter sodbo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je odmerjeno odškodnino zvišalo na znesek 14.700,00 EUR. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče in tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo odločitvi sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo glede preostalega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno (2. odstavek 350. člena ZPP).

Glede odločitve o stroških: Pritožbeno sodišče je s svojo odločitvijo spremenilo razmerje uspeha strank v sporu v korist tožeče stranke. Glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje – poleg priznanega zneska je prisodilo še 1.000,00 EUR, je v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločalo o stroških postopka. Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da pri odmeri stroškov postopka na prvi stopnji sodišče ni upoštevalo na glavni obravnavi dne 24. 9. 2008 priglašenih potnih stroškov tožeče stranke za osebni pregled v Ljubljani pri sodnem izvedencu dr. A.A. v znesku 71 EUR, medtem ko je moral tožnik poleg plačanega predujma za izvedbo dokaza z izvedencem v znesku 700 EUR doplačati še razliko v višini 79,97 EUR, kar izhaja iz sklepa z dne 8. 10. 2008. Skupni priznani stroški tožeče stranke znašajo 3.510,88 EUR, 43 % navedenih stroškov, kolikor znaša uspeh tožeče stranke (od vtoževanih 34.500,00 EUR je prisojenih 14.700,00 EUR) pa 1.509,68 EUR.

V zvezi s stroškovno odločitvijo je delno utemeljena tudi pritožba tožene stranke, ki navaja, da je potrebno pri odmeri stroškov upoštevati tudi stroške, ki jih je priglasila tožena stranka in ob upoštevanju končnega uspeha strank opraviti pobot med stroški tožeče in tožene stranke.

Utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke pred sodiščem prve stopnje znašajo 3.330 točk (800 točk za tožbo, 800 točk za zastopanje na prvem naroku, za zastopanje na drugem in tretjem naroku vsakič po 400 točk, trajanje drugega naroka 150 točk, trajanje tretjega naroka 100 točk, čas za potovanje 2 x 40 = 80 točk, 600 točk za pripravljalno vlogo) in kilometrina (Divača – Koper – Divača) 2 x 22,50 EUR = 45,00 EUR, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1298,07 EUR. K temu je potrebno prišteti še 2 % + 1 % za materialne stroške in 20 % DDV ter sodno takso za odgovor na tožbo v višini 177,50 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški postopka tožene stranke pred sodiščem prve stopnje po stroškovniku znašajo 2.108,62 EUR, 57 % od tega zneska pa 1.201,91 EUR.

Po medsebojnem pobotanju priznanih in odmerjenih stroškov sodnega postopka obeh strank je pritožbeno sodišče glede na uspeh v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 307,77 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Čeprav je tožeča stranka s pritožbo zoper zavrnilni del sodbe delno uspela, pa je njen uspeh (1.000,00 EUR od uveljavljanih 20.500,00 EUR) minimalen, zato sama krije svoje stroške pritožbe. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da ob približno enakem uspehu pritožb obeh strank odločitev o stroških na pritožbene stroške ne more imeti vpliva, saj ti nastanejo zaradi odločanja o glavni stvari. Tudi tožena stranka je v neznatnem delu (delno glede odločitve o stroških) uspela s pritožbo, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Ker odgovora na pritožbo tožene stranke nista pripomogla k razrešitvi zadeve, slednja sama nosi svoje stroške odgovorov na pritožbo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 165. v povezavi s 155. členom ZPP odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka .