Jedro

Tožnik zaradi nezgode pri delu v tem sporu od prve toženke (zavarovalnice) in druge toženke (delodajalca) vtožuje premoženjsko škodo. Tožnik je zaradi istega škodnega dogodka zoper prvo toženko (zavarovalnico) vložil tožbo za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo pri sodišču splošne pristojnosti. V tamkajšnjem sporu je prva toženka temelj odškodninskega zahtevka v celoti priznala, zato je sodišče odločalo le o višini nepremoženjske škode. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo v konkretnem sporu upoštevati, da temelj tožbenega zahtevka med strankami ni sporen. Sodišče v tem sporu na odločitev glede temelja ni vezano, ker druga toženka v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti ni sodelovala, odgovornost prve toženke pa temelji na zavarovalni pogodbi med obema toženima strankama. Poleg tega sodišče v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZPP odloča v mejah postavljenih zahtevkov, zato se pravnomočnost lahko nanaša le na zahtevke, ki jih je tožnik s tožbo uveljavljal, ne pa tudi na morebitne druge zahtevke, ki jih ni uveljavljal. Tožbeni zahtevek za plačilo mesečne denarne rente zaradi izgubljenega zaslužka zaradi nadaljnje nezmožnosti za delo (v posledici škodnega dogodka) temelji na določbi 174. člena OZ. Sodišče prve stopnje se je glede višine tožnikovega prikrajšanja pravilno oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke za ekonomijo, ki je izračunala razliko med dohodkom, ki bi ga tožnik prejemal ob normalnem teku stvari in med njegovimi prejemki po škodnem dogodku ter odločilo, da je tožnik iz tega naslova upravičen do denarne rente v določenem znesku.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se II. točka izreka izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka (VI. in VII. točka izreka) delno spremenita tako, da se na novo glasita: „II. Tožena stranka A. d. o. o. je dolžna tožeči stranki od 1. 2. 2014 dalje plačevati mesečno rento za premoženjsko škodo v znesku 127,86 EUR, in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo zapadle rentne obroke v 15 dneh, v bodoče v plačilo zapadle mesečne rente pa do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega rentnega obroka dalje do plačila, s tem da rentni obrok zapade v plačilo 15. dne v mesecu za pretekli mesec, pod izvršbo, v presežku (za znesek 72,14 EUR) se tožbeni zahtevek za plačevanje mesečne rente zoper A. d. o. o., zoper B., d. d. pa v celoti, zavrne.

VI. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.“

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba prvo tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 176,43 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

IV. Prvo tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki (prvo tožena stranka le do višine preostalega dela zavarovalnega jamstva v višini 9.932,21 EUR) dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino za premoženjsko škodo (izgubljen zaslužek) v znesku 10.495,94 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega dela glavnice dalje, v presežku, tj. za 13.831,16 EUR, pa je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Nadalje je razsodilo, da je prvo tožena stranka dolžna tožniku od 1. 2. 2014 dalje plačevati mesečno rento za premoženjsko škodo v znesku 71,19 EUR neto, in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo zapadle rentne obroke v 15 dneh, v bodoče v plačilo zapadle mesečne rentne obroke pa do 15. v mesecu za pretekli mesec, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega rentnega obroka dalje do plačila, s tem da rentni obrok zapade v plačilo 15. dne v mesecu za pretekli mesec. V presežku, tj. za 128,81 EUR, je tožbeni zahtevek za plačevanje mesečne rente zoper prvo toženo stranko in v celoti zoper drugo toženo stranko zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Toženima strankama je nadalje naložilo, da sta na neto znesek dosojene odškodnine za premoženjsko škodo iz I. in II. točke izreka sodbe dolžni obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke (III. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je tudi sklenilo, da se zaradi umika dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo mesečne rente od 1. 11. 2011 do 31. 1. 2014 v višini 550,00 EUR mesečno in dela mesečne rente od 1. 2. 2014 dalje v višini 350,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, postopek ustavi (IV. točka izreka sklepa), da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 80,00 EUR na transakcijski račun sodišča v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (V. točka izreka sklepa), da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 1.331,79 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (VI. točka izreka sklepa) ter da je tožnik dolžan prvo toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 278,92 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (VII. točka izreka sklepa).

2. Zoper zavrnilni del I. in II. točke izreka navedene sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka (VI. in VII. točka izreka sklepa) se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženima strankama naloži plačilo njegovih stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje glede njegovega 20 % soprispevka k nastali škodi protispisna, ker nasprotuje izpovedim zaslišanih prič in izvedenskemu mnenju izvedenca C.C.. Toženi stranki v postopku na prvi stopnji nista dokazali, da je tožnik z električnim viličarjem zadel v stroj za rezanje stekla, kot tudi ne, da bi trk z viličarjem padec stroja sploh lahko povzročil. Toženi stranki tudi nista zatrjevali, da se stroj za rezanje stekla zaradi nizkega težišča brez vpliva zunanje sile ne more prevrniti. Prvo tožena stranka temelja tožbenega zahtevka ni pravočasno prerekala, zato je treba šteti, da ga je priznala. Ker je sodišče prve stopnje raziskovalo nesporna dejstva, je kršilo načelo dispozitivnosti. Da je do trka viličarja s strojem za rezanje stekla sploh prišlo, ni potrdila nobena izmed zaslišanih prič, tožnik pa je to zanikal. Poleg tega sodišče prve stopnje te ugotovitve ni obrazložilo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Toženi stranki nista zatrjevali, da se je v trenutku škodnega dogodka ob stroju za rezanje stekla nahajal le tožnik, zato je sodišče prve stopnje tudi v tem delu preseglo njuno trditveno podlago. Izvedenec za varstvo pri delu na vprašanje, ali bi trk viličarja lahko povzročil prevrnitev stroja, ni znal odgovoriti. Na to bi lahko odgovoril le sodni izvedenec strojne stroke, ki pa s strani toženih strank ni bil predlagan. Po mnenju izvedenca bi prevrnitev stroja za rezanje stekla lahko povzročil le trk z veliko silo, do česar v obravnavanem dogodku gotovo ni prišlo, poleg tega pa se v tem primeru stroj ne bi prevrnil na tožnika, temveč stran od njega. Sodišče prve stopnje je samo skonstruiralo njegov soprispevek, pri tej odločitvi pa tudi ni upoštevalo, da je bil obravnavani dogodek posledica neurejenega delovnega prostora in transportnih poti. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani (opr. št. III P 1830/2008) je bilo o temelju tožbenega zahtevka že pravnomočno odločeno, kar bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri odločitvi v tej zadevi. Tožbeni zahtevek za škodo, ki je tožniku nastala pred 21. 10. 2008, ni zastaral, saj bi sodišče prve stopnje o ugovoru zastaranja moralo odločiti na podlagi drugega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika, po katerem odškodninska terjatev zastara v 5 letih. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve, da bo tožnik tudi v bodoče prikrajšan le v višini prikrajšanja za mesec december 2013 (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), poleg tega pa je ta odločitev tudi materialnopravno zmotna. Iz tabel v izvedenskem mnenju izvedenke za ekonomijo je razvidno, da je bilo tožnikovo prikrajšanje v mesecu decembru najnižje v letu 2013. Sodišče prve stopnje bi zato višino mesečne rente moralo izračunati na podlagi povprečja več zaporednih mesecev v letu 2013. Sicer pa toženi stranki tožbenemu zahtevku iz naslova mesečne rente sploh nista obrazloženo ugovarjali, zato bi sodišče prve stopnje moralo šteti, da sta ga priznali. Sodišče prve stopnje je napačno izračunalo uspeh strank v postopku, zaradi česar je tudi napačno odmerilo stroške postopka. Tožnik v tem sporu ni uspel le z 42,47 %, saj je po temelju uspel z 80 %, po višini pa približno s 50 %, zato njegov skupni uspeh v postopku znaša približno 65 %. Sodišče prve stopnje bi mu moralo priznati priglašene stroške kilometrine za njegovo pooblaščenko, saj v obravnavani zadevi ni šlo za enostavno zadevo, tožnik pa ima pravico izbrati pooblaščenko, ki ji zaupa. Sodišče prve stopnje je pooblaščenki prvo tožene stranke neupravičeno priznalo stroške kilometrine za prevoz iz D. v E. v znesku 384,90 EUR (pravilno 384,80 EUR), saj bi na narok za glavno obravnavo lahko pristopila pooblaščenka iz matične družbe, ki ima sedež v E.. Priglaša pritožbene stroške.

3. Prvo tožena stranka je zoper navedeno sodbo pravočasno vložila predlog za popravo sodbe zaradi očitne pomote, podrejeno pa pritožbo zoper III. točko izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi, tožniku pa naloži plačilo njenih stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je prišlo do očitne pomote, saj je sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve sodbe navedlo, da je prvo tožena stranka na izplačan znesek (neto) odškodnine dolžna obračunati le akontacijo dohodnine, iz III. točke izreka sodbe pa izhaja, da sta toženi stranki (torej tudi prvo tožena stranka) na neto znesek odškodnine dolžni obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke. Prvo tožena stranka prispevkov ni dolžna plačati, saj gre za odškodnino, ki je določena v neto znesku, Zakon o prispevkih za socialno varnost pa določa, da so zavezanci prispevke za socialno varnost dolžni plačevati (le) iz bruto plače in njenih nadomestil. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba prvo tožene stranke pa ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi izrecno uveljavlja tožnik, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, sodba pa tudi nima takšnih bistvenih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo tistih določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2006 pri drugo toženi stranki zaposlen na delovnem mestu ročni pihalec 2 za nedoločen čas (A6). Med strankami ni sporno, da je 23. 10. 2006 z električnim ročnim viličarjem peljal model za pihanje stekel na odlagalno mesto. Ko se je peljal mimo stroja za rezanje stekla, se je ta prevrnil nanj in ga poškodoval. Pravna podlaga za odločanje je podana v prvem odstavku 184. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V prvem odstavku 131. člena OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde.

7. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od toženih strank zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (izgubljen zaslužek) v znesku 24.327,10 EUR ter plačevanje mesečne denarne rente zaradi izgubljenega zaslužka v bodoče v znesku 200,00 EUR mesečno od 1. 2. 2014 dalje, oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer mu je prisodilo 10.495,94 EUR odškodnine za premoženjsko škodo in 71,19 EUR mesečne rente zaradi izgubljenega zaslužka v bodoče. O pritožbi tožnika:

8. Med strankami ni sporno, da je tožnik zaradi istega škodnega dogodka zoper prvo toženo stranko vložil tožbo za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo pri sodišču splošne pristojnosti. Okrožno sodišče v Ljubljani je o tem odločilo s sodbo in sklepom opr. št. P 1830/2008-III z dne 29. 6. 2011 (A2), ki je s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 3674/2011 z dne 16. 5. 2012 (I B9) postala pravnomočna. Ker je v zadevi opr. št. P 1830/2008 prvo tožena stranka temelj odškodninskega zahtevka v celoti priznala, je Okrožno sodišče v Ljubljani odločalo le o višini nepremoženjske škode. Tožnik v pritožbi uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje zato tudi v tej zadevi moralo upoštevati, da temelj tožbenega zahtevka med strankami ni sporen. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem v obrazložitvi sodbe pravilno navedlo, da na odločitev glede temelja iz odločbe opr. št. P 1830/2008 ni vezano, ker drugo tožena stranka v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani ni sodelovala, odgovornost prvo tožene stranke pa temelji na zavarovalni pogodbi med obema toženima strankama. Poleg tega sodišče v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZPP odloča v mejah postavljenih zahtevkov, zato se pravnomočnost lahko nanaša le na zahtevke, ki jih je tožnik s tožbo uveljavljal, ne pa tudi na morebitne druge zahtevke, ki jih ni uveljavljal. Ker je Okrožno sodišče v Ljubljani v zadevi opr. št. P 1830/2008 odločalo le o plačilu odškodnine za nepremoženjsko škodo, sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo na navedeno odločbo ni bilo vezano. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da je prvo tožena stranka temelj tožbenega zahtevka priznala tudi v tej zadevi. Pritožbeno sodišče namreč po pregledu listin v spisu ugotavlja, da je prvo tožena stranka v odgovoru na tožbo tožbenemu zahtevku nasprotovala tako po temelju kot tudi po višini, v prvi pripravljalni vlogi z dne 11. 4. 2012 pa navedla, da se strinja z navedbami iz odgovora na tožbo drugo tožene stranke (ta je kot tožnikov delodajalec v času škodnega dogodka podrobneje obrazložila, zakaj odškodninski zahtevek po temelju ni utemeljen) in jih povzema kot svoje.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je odškodninska terjatev za škodo, nastalo pred 21. 10. 2008, zastarala. Odškodninska obveznost za premoženjsko škodo se v skladu s 165. členom OZ šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, škoda, ki jo tožnik vsakomesečno trpi zaradi izgubljenega zaslužka, pa v plačilo zapade najkasneje 18. dne v mesecu za pretekli mesec (drugi odstavek 134. člena ZDR). V skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v 3 letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, med strankami pa ni bilo sporno, da je tožnik vse od škodnega dogodka dalje (23. 10. 2006) vedel, kdo škodo povzroča (drugo tožena stranka) in kakšen je njen obseg (znesek vsakomesečnega prikrajšanja zaradi izgubljenega zaslužka). Tožnik je tožbo vložil 21. 10. 2011, zato je škoda, nastala pred 21. 10. 2008, ob vložitvi tožbe že zastarala, sodišče prve stopnje pa je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na to obdobje, pravilno zavrnilo kot neutemeljenega. Tožnik se v pritožbi sicer zavzema, da bi sodišče prve stopnje o ugovoru zastaranja moralo odločiti na podlagi drugega odstavka 352. člena OZ, ki za zastaranje odškodninskih terjatev določa 5 letni (objektivni) rok, vendar pa objektivni zastaralni rok pride v poštev le v primeru, če oškodovancu oškodovalec ali obseg škode nista znana, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

10. Sodišče prve stopnje se je pri presoji, ali je drugo tožena stranka v zvezi s škodnim dogodkom opustila dolžno skrbnost, oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na Pravilnik o varnostnih znakih (Ur. l. RS, št. 89/99 in nadalj.) ter na Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/99 in nadalj.). Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da transportne poti v delovnem prostoru niso bile urejene kot to zahtevajo predpisi, saj odločitev sodišča prve stopnje o obstoju krivdne odgovornosti drugo tožene stranke temelji prav na očitkih, da drugo tožena stranka stroja za rezanje stekla ni pritrdila v tla (s tem bi preprečila, da bi se ta prevrnil) in da v delovnih prostorih ni označila transportnih poti z vidnimi črtami rumene oz. bele barve kot to določa tretji odstavek 54. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (13. točka obrazložitve sodbe).

11. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnik k nastali škodi delno soprispeval in sicer do višine 20 %, zato sta toženi stranki po temelju odgovorni za 80 % nastale škode (tretji odstavek 153. člena OZ). Tožnik sodišču prve stopnje v zvezi s tem sicer očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa s pritožbeno navedbo, da je odločitev o višini soprispevka v nasprotju z izvedenimi dokazi, po vsebini v resnici uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da se stroj za rezanje stekla, ki je visok približno 2 metra, širok približno 1 meter in tehta približno 600 kilogramov, ni mogel prevrniti sam od sebe, temveč je prevrnitev povzročila zunanja sila, ki je delovala nanj. Ker se je v trenutku škodnega dogodka v bližini stroja za rezanje stekla nahajal le tožnik (nasprotno nobena od strank ni zatrjevala), je sodišče prve stopnje kot edino logično sprejelo razlago, da je tožnik z električnim viličarjem stroj za rezanje stekla oplazil in povzročil, da se je ta prevrnil nanj, ob upoštevanju krivdne odgovornosti drugo tožene stranke pa je njegov soprispevek k nastali škodi ocenilo v višini 20 %. Razloge za to odločitev je navedlo v 11. točki obrazložitve sodbe, zato tožnik neutemeljeno navaja, da sodba o tem nima razlogov (očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da toženi stranki v postopku na prvi stopnji nista zatrjevali, da se stroj za rezanje stekla brez zunanjega vpliva ne more prevrniti. Drugo tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo zapisala, da „se je delavec (tj. tožnik) z ročnim viličarjem zadel ob stroj, in da se je ta stroj zato prevrnil. Stroj ni padel sam od sebe.“, zato sodišče prve stopnje ni preseglo njene trditvene podlage, kot to zatrjuje tožnik. Tožnik v pritožbi nadalje zatrjuje, da toženi stranki v postopku na prvi stopnji nista dokazali, da je prevrnitev stroja za rezanje stekla povzročil prav on, saj tega ni potrdila nobena izmed zaslišanih prič, sodni izvedenec za varstvo pri delu in požarno varnost pa za izračun, ali bi lahko viličar prevrnitev stroja za rezanje stekla sploh povzročil, ni imel ustreznega znanja. Toženi stranki bi zato po mnenju tožnika njegov soprispevek k nastali škodi lahko dokazali le s sodnim izvedencem strojne stroke, vendar njegove postavitve nista predlagali. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da nobena od zaslišanih prič res ni potrdila, da je prevrnitev stroja za rezanje stekla povzročil tožnik (vse so tožnika videle, ko je že ležal na tleh, torej po škodnem dogodku), kar pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje „skonstruiralo“ njegov soprispevek, kot to trdi tožnik. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je že na podlagi logičnega sklepanja mogoče zaključiti, da se tako masiven stroj brez zunanje sile, ki bi delovala nanj, ne more prevrniti. To je potrdil tudi sodni izvedenec za varstvo pri delu in požarno varnost C.C. (str. 4 izvedenskega mnenja), matematični izračun, kolikšna sila bi prevrnitev takšnega stroja povzročila, pa za odločitev v zadevi niti ni potreben. Bistveno je namreč le, da je takšna zunanja sila v trenutku škodnega dogodka nanj očitno delovala, saj se je stroj prevrnil in tožnika poškodoval, dokazna ocena sodišča prve stopnje glede tega dejstva pa je prepričljiva in popolna, zato so vse nasprotne pritožbene navedbe tožnika neutemeljene. Ob upoštevanju vseh varnostnih ukrepov, ki jih je drugo tožena stranka opustila in dejstva, da je prevrnitev stroja za rezanje stekla povzročil tožnik, pritožbeno sodišče soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede porazdelitve odgovornosti za nastalo škodo, zato se tožnik v pritožbi neutemeljeno zavzema v smeri znižanja njegovega soprispevka k nastali škodi.

13. V skladu z načelom popolne odškodnine za premoženjsko škodo (169. člen OZ), je tožnik upravičen do odškodnine v znesku, ki je potreben, da je njegov položaj takšen, kakršen bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo. Tožbeni zahtevek za plačilo mesečne denarne rente zaradi izgubljenega zaslužka zaradi nadaljnje nezmožnosti za delo (v posledici škodnega dogodka) temelji na določbi 174. člena OZ. Sodišče prve stopnje se je glede višine tožnikovega prikrajšanja pravilno oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke za ekonomijo - plačilo za delo mag. F.F., ki je izračunala razliko med dohodkom, ki bi ga tožnik prejemal ob normalnem teku stvari in med njegovimi prejemki po škodnem dogodku ter odločilo, da je tožnik iz tega naslova upravičen do denarne rente v znesku 71,19 EUR. Tožnik v zvezi s tem sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo (sicer napačno) odločitev o višini mesečne rente v 22. točki obrazložitve sodbe utemeljilo, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da toženi stranki tožbenega zahtevka iz tega naslova nista prerekali, saj je iz odgovorov toženih strank na tožbo razvidno nasprotno (odgovor prvo tožene stranke na list. št. 27 in odgovor drugo tožene stranke na list. št. 36). Utemeljena pa je pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno določilo višino mesečne rente. Ta odločitev namreč temelji le na podatku o tožnikovem prikrajšanju v mesecu decembru 2013, čeprav je treba o povrnitvi bodoče škode, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, odločati na podlagi predvidevanj o t. i. normalnem teku stvari(1). Ker je bilo tožnikovo prikrajšanje zaradi izgubljenega zaslužka v mesecu decembru 2013 (88,99 EUR) skoraj najmanjše v letu 2013 (manjše je bilo le še v mesecu novembru - 86,05 EUR), v preostalih mesecih leta 2013 pa je bilo bistveno večje (največje je bilo v mesecu februarju - 224,69 EUR), tožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje naredilo napačno oceno normalnega teka stvari. Po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna uporaba materialnega prava narekuje določitev višine mesečne denarne rente na podlagi povprečnega mesečnega prikrajšanja tožnika v celotnem letu 2013. Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke za ekonomijo, ki ga tudi pritožbeno sodišče ocenjuje kot strokovnega in popolnega, so razvidni podatki o tožnikovem prikrajšanju za vse mesece v letu 2013 (tabela 1 - 3 na list. št. 129), pritožbeno sodišče pa je na podlagi teh podatkov izračunalo, da je tožnikovo povprečno mesečno prikrajšanje v letu 2013 znašalo 159,82 EUR. Tožnik je zato, ob upoštevanju ugotovljenega 20 % soprispevka k nastali škodi, upravičen do mesečne denarne rente v znesku 127,86 EUR(2).

14. Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je le delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremenilo tako, da je prisojeno denarno rento zvišalo za 56,67 EUR (razlika od prvotno prisojenega zneska 71,19 EUR do zneska 127,86 EUR), tako da je drugo tožena stranka dolžna tožniku od 1. 2. 2014 dalje plačevati mesečno odškodninsko rento za premoženjsko škodo v znesku 127,86 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhaja iz izreka te sodbe.

O pritožbi prvo tožene stranke:

15. Pritožbeno sodišče je vlogo prvo tožene stranke z dne 13. 10. 2014, ki jo je naslovila kot predlog za popravo sodbe, obravnavalo kot pritožbo, saj je poprava sodbe mogoča le, če gre za napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom (prvi odstavek 328. člena ZPP). Prvo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da tožniku prispevkov za socialno varnost ni dolžna plačati, ker mu je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino, ki je določena v neto znesku. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je od odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek, na podlagi 5. točke 27. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur l. RS, št. 117/2006 in nadalj.) treba plačati dohodnino, odškodnina za izgubljen zaslužek pa se kot obdavčljiv dohodek uvršča med druge prejemke po 105. členu ZDoh-2. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sta toženi stranki na neto znesek odškodnine za premoženjsko škodo dolžni obračunati in plačati davke in prispevke (III. točka izreka izpodbijane sodbe), posledično pa je neutemeljena pritožbena navedba prvo tožene stranke, da je dolžna na izplačan (neto) znesek odškodnine obračunati le akontacijo dohodnine (ne pa tudi prispevkov za socialno varnost), saj za takšno odločitev ni pravne podlage. To je v 19. točki obrazložitve sodbe sicer navedlo tudi sodišče prve stopnje, vendar pa je odločitev v III. točki izreka sodbe kljub delno napačni obrazložitvi materialnopravno pravilna, zato je pritožba prvo tožene stranke neutemeljena.

16. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker ostali pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v preostalem delu in v celoti pritožbo prvo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v skladu s 353. členom ZPP v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O stroških postopka:

17. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za izračun uspeha v postopku posebej po temelju in posebej po višini. Določbe ZPP namreč podlage za izračunavanje uspeha na ta način ne dajejo, v sodni praksi pritožbenega sodišča pa je uveljavljeno stališče, da je v sporu za plačilo odškodnine pomembno le, do kakšne višine je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel.(3)

18. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati stroške kilometrine njegove pooblaščenke (relacija G.- E.) za udeležbo na narokih za glavno obravnavo. Skladno s sodno prakso pritožbenega sodišča se kot potrebni stroški postopka priznavajo le stroški kilometrine pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča.(4) Ker ima tožnikova pooblaščenka sedež izven navedenega območja, stranka, ki v sporu ni uspela, pa je dolžna nasprotni stranki povrniti le potrebne stroške postopka (155. člen ZPP), tožnik do povrnitve teh stroškov ni upravičen.

19. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je prvo toženi stranki priznalo stroške kilometrine njene pooblaščenke (relacija D. - E.) za udeležbo na narokih za glavno obravnavo v znesku 384,80 EUR. Ker ima matična družba prvo tožene stranke sedež v E., kjer ima sedež tudi sodišče prve stopnje, tožnik pravilno uveljavlja, da prevozni stroški pooblaščenke iz D. niso potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, četudi se spor nanaša na poslovno enote prvo tožene stranke v D..

20. Tožnik v pritožbi tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno določilo vrednost spornega predmeta, posledično pa tudi napačno izračunalo uspeh strank v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo, da je tožnik s tožbo zahteval tudi plačevanje mesečne rente, v skladu s 40. členom ZPP pa se v primeru, če se tožbeni zahtevek nanaša na bodoče dajatve, ki se ponavljajo, vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo 5 let. Po izračunu pritožbenega sodišča je tožnik v postopku na prvi stopnji vtoževal skupno 36.327,10 EUR (24.327,10 EUR odškodnine za izgubljen zaslužek in 12.000,00 EUR iz naslova plačevanja mesečne rente - tj. seštevek mesečnih rent v znesku 200,00 EUR za obdobje 5 let), sodišče prve stopnje pa mu je dosodilo znesek 14.767,34 EUR (10.495,94 EUR odškodnine za izgubljen zaslužek in 4.271,40 EUR iz naslova plačevanja mesečne rente - tj. seštevek mesečnih rent v znesku 71,19 EUR za obdobje 5 let). Tožnik je tako na prvi stopnji uspel 40,65 % (in ne 42,47 %), toženi stranki pa 59,35 % (in ne 57,53 %). Ker pa je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo, je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Glede na to, da so stranke uspele s približno z enakim deležem (tožnik je uspel z zneskom 18.167,54 EUR od vtoževanih 36.327,10 EUR, tj. 50,01 %), je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

21. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Tožnik je s pritožbo delno uspel (uspel je z zneskom 3.400,20 EUR od izpodbijanega zneska 21.559,76 EUR), zato sta mu toženi stranki na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžni nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s pritožbenim uspehom. Tožnik je v pritožbi utemeljeno priglasil 1.118,78 EUR pritožbenih stroškov (587,20 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT, oboje povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT, kar skupaj znaša 740,78 EUR ter 378,00 EUR takse za pritožbo), zato sta mu toženi stranki, glede na pritožbeni uspeh (15,77 %), dolžni nerazdelno povrniti 176,43 EUR stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo stroškov za fotokopiranje in tiskanje po tar. št. 6000 ZOdvT, saj tožnik nastanka in višine teh stroškov ni izkazal. Prvo tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

(1) Tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi in sklepu opr. št. II Ips 100/2011 z dne 24. 5. 2012. (2) Tj. 159,82 EUR pomnoženo s količnikom 0,8. (3) Glej npr. sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1011/2013 z dne 13. 12. 2013. (4) Glej npr. sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 507/2014 z dne 2. 10. 2014, opr. št. Pdp 1232/2010 z dne 17. 2. 2011 in opr. št. Pdp 773/2011 z dne 3. 2. 2012.