Jedro

Če je sodišče prve stopnje s sodbo ugodilo tožničini tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v nov postopek, tožnica nima pravnega interesa za revizijo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 11.7.2005, ter ji zadevo vrnilo v novo odločanje. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana z dne 3.2.2003. S tem sklepom je prvostopni davčni organ sklenil, da se postopek prisilne izterjave zoper tožnico, ki je bil uveden s sklepom o prisilni izterjavi sodne takse iz premičnega premoženja z dne 14.1.2003, ustavi, sklep o prisilni izterjavi ter vsa opravljena dejanja v postopku prisilne izterjave pa se razveljavijo (1. točka izreka); da se zoper tožnico uvede nov postopek prisilne izterjave s sklepom z dne 4.2.2003 (2. točka izreka), to pa zato, ker datum izvršljivosti ni bil pravilen.

Prvostopno sodišče je ugodilo tožničini tožbi in odločbo tožene stranke odpravilo, ker je potrdila prvostopni sklep, katerega izrek je v nasprotju z obrazložitvijo. Glede 1. točke izreka se prvostopni sklep opira tako na odločbo 47. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 do 37/01), ki ureja odpravo, razveljavitev oziroma spremembo potrdila o izvršljivosti, kot tudi na 1. odstavek 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki ureja popravo očitne pomote, torej na določbi, ki se med seboj izključujeta. Druga točka izreka prvostopnega sklepa pa po presoji prvostopnega sodišča sploh ni obrazložena. Zato je toženo stranko opozorilo na določbe 251. člena ZUP (delo organa druge stopnje s pritožbo), ki pa ga tožena stranka v tem primeru ni uporabila. Posledica tega pa je, da zakonitosti odločbe tožene stranke in sklepa prvostopnega organa ni mogoče preizkusiti. Kljub temu pa je pritrdilo razlogom tožene stranke za zavrnitev pritožbenih ugovorov tožnice in se je glede tega sklicevalo na obrazložitev iz odločbe tožene stranke (2. odstavek 67. člena ZUS).

Zoper prvostopno sodbo tožnica vlaga revizijo. Navaja, da ne sme od nje nihče ničesar prisilno izterjati, prav tako nima od nje nihče pravice zahtevati, da plačuje pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest. Po gozdnih cestah so ves čas brezplačno vozili in bodo tudi v bodoče. Zavoda za gozdove ni pooblastila, naj ceste vzdržuje. Enako meni tudi glede pristojbine za veterino, članarino za kmetijsko gozdarsko zbornico, Upravno enoto Grosuplje in druge. Vsi ti grobo kršijo njene človekove pravice. Ti naj plačujejo takse, njej pa naj povrnejo izgubljeni čas in stroške v zvezi s tem. Zahteva, da se jo izbriše iz članstva v kmetijsko gozdarski zbornici in davčnega registra. Uveljavlja preteklost, sedanjost in prihodnost brez davka, tako kot so bili svobodnjaki v srednjem veku.

Revizija ni dovoljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbe po tej določbi, štejejo za revizije.

Ker je tožničina pritožba vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Čeprav je v 2. odstavku 107. člena določeno, da se revizija po tej določbi šteje za pravočasno in dovoljeno, jo je v tem primeru vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno, ker tožnica zanjo nima pravnega interesa oziroma pravovarstvene potrebe.

V upravnem sporu mora namreč vsakdo, ki zahteva varstvo sovjih pravic oziroma pravnih koristi, ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Tožnica pa si z razveljavitvijo izpodbijane sodbe, kar pravzaprav zahteva z revizijo, svojega pravnega položaja ne more izboljšati. Z izpodbijano sodbo je bilo njeni tožbi zoper izpodbijano odločbo tožne stranke ugodeno, izpodbijana odločba tožene stranke je odpravljena, in mora v zvezi s sodbo tožena stranka ponovno odločati o tožničini pritožbi zoper prvostopni upravni sklep, saj je v skladu z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 prvostopna sodba postala pravnomočna s 1.1.2007. Ob takšnem stanju stvari si tožnica po presoji pritožbenega sodišča svojega pravnega položaja v tej zadevi z revizijo ne more izboljšati, torej zanjo nima pravnega interesa oziroma ne izkazuje pravovarstvene potrebe. Zoper upravne akte, ki bodo v nadaljevanju izdani, pa bo imela tožnica na razpolago pravna sredstva po ZUP (prvostopni upravni akt) oziroma po ZUS-1 (odločba tožene stranke).

Ker mora na obstoj pravovarstvene potrebe oziroma pravnega interesa strank sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče revizijo zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. Ker je vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno, se do revizijskih razlogov ni opredeljevalo.