Jedro

Ker naj bi A.A. tožnika naznanil, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog (k.d. krive obvadbe) in ne po uradni dolžnosti, tako A.A. ni mogel storiti kaznivega dejanja krive ovadbe, zato niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči v kazenski zadevi opr. št. I K 7940/2010, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju zoper obdolženega A.A. zaradi storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po 1. odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (KZ). V svoji obrazložitvi se sklicuje na določbe 13., 14. in 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in 23/08, v nadaljevanju ZBPP). Navaja, da je tožnik v svoji prošnji navedel, da sta B.B. in A.A. dne 29. 4. 2007 pri Policijski postaji Šentjur lažno naznanila, da je tožnik dne 16. 3. 2007 rekel, da ju bo ustrelil, če se ne odstranita s ceste, s čemer naj bi tožnik storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (KZ). Kaznivo dejanje krive ovadbe po 1. odstavku 288. člena KZ stori, kdor koga naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ve, da ga ni storil. Po tožnikovih navedbah sta B.B. in A.A. naznanila, da je tožnik storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti. To kaznivo dejanje pa se po 2. odstavku 145. člena KZ preganja le na predlog in ne po uradni dolžnosti. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik v predmetnem kazenskem postopku nima možnosti za uspeh, saj je očitno, da B.B. in A.A. nista storila kaznivega dejanja krive ovadbe v nobeni od izvršitvenih oblik, določenih v 288. členu KZ. Zato tožena stranka ocenjuje, da je bilo treba prošnjo tožnika, ki ne izpolnjuje vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da je toženec izdal odločbo Bpp 1016/2010 z dne 19. 11. 2010, s katero mu je prošnjo zavrgel. V njej lažno navaja, da kot prosilec nima možnosti za uspeh. Toženec je očitno spregledal določbe KZ, da državni tožilec lahko spozna, da se je motil in da lahko tožnik sam nadaljuje kazenski pregon. V konkretnem primeru je dokaz, da je policist PP Šentjur C.C. nalagal državnega tožilca in je to vidno v spisu Okrajnega sodišča Šentjur I K 7940/2010, saj je očitno, da se je toženec dogovoril s CSD Kranj, tako da je zato ustavljen postopek in zato vložena tudi tožnikova pritožba z dne 8. 12. 2010, saj je ob tem hudo ponižan, osramočen, ustrahovan in hudo oškodovan. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek oziroma odloči tako, da se mu brezplačna pravna pomoč dodeli in da ga zastopa Odvetniška pisarna D. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v konkretnem primeru ni imel izgledov za uspeh v kazenskem postopku kot subsidiarni tožilec. Po 1. odstavku 288. člena KZ kaznivo dejanje krive ovadbe po 1. odstavku 288. člena KZ namreč stori kdor koga naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ve, da ga ni storil. Zakonski znaki tega kaznivega dejanja na podlagi navedb v prošnji tožnika niso bili podani. Obdolženec A.A. naj bi po navedbah tožnika naznanil, da je tožnik storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, to kaznivo dejanje pa se po 2. odstavku istega člena preganja na predlog in ne po uradni dolžnosti, tako da A.A. ni mogel storiti kaznivega dejanja krive ovadbe. Tožena stranka zato sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi 24. člena ZBPP pravilno odločila, ko je prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila. Po citirani zakonski določbi se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem pa, da ima zadeva verjeten izgled za uspeh oziroma da ni očitno nerazumna (1. alinea 1. odstavka 24. člena ZBPP). Kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh, je določeno v 3. odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi, kadar je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. V obravnavanem primeru je sporna odločitev glede dodelitve brezplačne pravne pomoči v kazenski zadevi, ki se pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju vodi zoper obdolženega A.A. zaradi storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po 1. odstavku 288. člena KZ. Po presoji sodišča se je tožena stranka pri izpolnjevanju pogojev, določenih za odobritev brezplačne pravne pomoči, pravilno oprla na določbe 24. člena ZBPP glede izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP glede razumnosti zadeve oziroma verjetnega izgleda za uspeh. Sodišče se strinja z razlogi, kot jih je navedla tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju, nanje v svoji sodbi tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče zato zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene, saj na drugačno odločitev sodišča v zadevi ne morejo vplivati.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.