Jedro

Če bi upnica predlogu za izvršbo priložila (notarsko) overjen prepis menice, bi bil njen predlog za izvršbo popoln. Ker pa je upnica predlogu za izvršbo priložila le (navaden) prepis menice, je bil njen predlog za izvršbo formalno pomanjkljiv.

Podaljšljiv rok je v primeru, da podaljšanje ni predlagano pravočasno ali predlogu za podaljšanje ni ugodeno, prekluziven, kar pomeni, da procesnega dejanja po poteku tega roka ni več mogoče opraviti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Upnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je predlog za izvršbo zavrglo, ker upnica ni pravočasno dopolnila predloga za izvršbo tako, kot ji je bilo naloženo s sklepom.

Zoper ta sklep je upnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZIZ). Sodišču prve stopnje očita, da ni odločilo o njenem predlogu za podaljšanje roka za predložitev originala menice niti ni odločilo o njenem predlogu za opravo poizvedb o obstoju originala menice oz. poizvedbe ni opravilo. Upnica ve, da v konkretnem primeru predstavlja verodostojno listino izključno original menice, vendar pa pri tem poudarja, da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi od sodišča, kjer se original menice nahaja, pridobila ta original. Sodišče upnici ni smelo odreči pravnega varstva. Upnica je pričakovala, da bo sodišče opravilo poizvedbo o obstoju originala menice pri drugem sodišču, česar sama ni mogla storiti. Sodišče je bilo v skladu z določilom tretjega odstavka 226. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ dolžno po uradni dolžnosti pridobiti predlagano listino od Okrožnega sodišča v Ljubljani kot državnega organa, vendar tega na predlog upnice ni storilo. Opisano ravnanje sodišča predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču zato upnica predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povračilo priglašenih stroškov, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je bila pravilno vročena v odgovor dolžniku, vendar ta nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

Ne držijo pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o predlogu upnice za podaljšanje roka za predložitev originala menice in o njenem predlogu za opravo poizvedb o obstoju originala menice oz. da bi moralo opraviti predlagane poizvedbe. Po podatkih spisa je upnica sklep z dne 1. 9. 2006, s katerim jo je sodišče prve stopnje pozvalo, naj predlog za izvršbo v roku 8 dni ustrezno dopolni, prejela 18. 10. 2006, torej je bil zadnji dan, ko bi predlog za izvršbo še lahko ustrezno dopolnila, 26. 10. 2006 (torek). Kljub temu, da je bila upnica v pozivnem sklepu izrecno opozorjena na pravno posledico neravnanja v skladu s pozivnim sklepom, predloga za izvršbo v roku ni dopolnila, predlog za podaljšanje roka za dopolnitev pa je vložila šele po poteku roka za dopolnitev (3. 11. 2006), pri čemer ni navedla nobenega razloga, zakaj podaljšanja roka ni mogla predlagati pravočasno oz. ni predlagala vrnitve v prejšnje stanje zaradi zamude roka. Po določbi tretjega odstavka 110. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora stranka predlagati podaljšanje sodno določenega roka, še preden se ji ta rok izteče. Podaljšljiv rok je v primeru, da podaljšanje ni predlagano pravočasno ali predlogu za podaljšanje ni ugodeno, prekluziven, kar pomeni, da procesnega dejanja po poteku tega roka ni več mogoče opraviti. Če rok ni podaljšan, torej nastopi prekluzija (1).

Dodati je še, da upnica s prepozno vlogo z dne 3. 11. 2006 ni z ničemer izkazala svoje trditve, da je istega dne Okrožno sodišče v Ljubljani zaprosila, naj ji vrne original menice zaradi predložitve v tem izvršilnem postopku (temveč prilaga dopis Okrožnemu sodišču v Ljubljani šele v pritožbi). Ne gre pa tudi prezreti, da je upnica prosila za podaljšanje roka za dopolnitev predloga za nadaljnji rok 30 dni, nato pa je šele po več kot dveh mesecih in pol sodišču z vlogo z dne 24. 1. 2007 predlagala, naj opravi poizvedbo o obstoju originala menice pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, ne da bi izkazala, da sama od tega sodišča originala menice ni mogla pridobiti.

Glede na navedeno po oceni pritožbenega sodišča pritožnica ni mogla utemeljeno pričakovati, da bo sodišče opravilo poizvedbo o obstoju originala menice pri drugem sodišču. Sodišču prve stopnje tako ni mogoče očitati relativne bistvene kršitve določb postopka, ker o prepoznih predlogih dolžnice z dne 3. 11. 2006 in 24. 1. 2007 ni odločilo, temveč je njen predlog za izvršbo kot nepopoln zavrglo. Pritožbeni očitek, da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno po uradni dolžnosti pridobiti predlagano listino v skladu s tretjim odstavkom 226. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, bi držal le v primeru, da bi upnica predlagala opravo poizvedb pri Okrožnem sodišču v Ljubljani v roku za dopolnitev predloga za izvršbo (to je do vključno 26. 10. 2006) ter ob tem izkazala, da listine od Okrožnega sodišča v Ljubljani ni mogla pridobiti sama. V konkretnem primeru pa je upnica opravo poizvedb predlagala prepozno niti ni izkazala svoje navedbe o nujnosti oprave uradnih poizvedb.

Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upnico s sklepom z dne 1. 9. 2006 pozvalo, naj predloži verodostojno listino, saj mora upnik, ki predlaga izvršbo na podlagi menice kot verodostojne listine, predložiti menico v izvirniku ali v overjenem prepisu. Glede na to, da se pri izdaji plačilnega naloga po prvem odstavku 431. člena ZPP zahteva, da mora biti mandatni tožbi priložena verodostojna listina v izvirniku ali v overjenem prepisu, velja, upoštevajoč določbo 15. člena ZIZ, smiselno enako tudi pri predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ko upnik predlaga izvršbo na podlagi menice (prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 386/2003 z dne 11. 12. 2003). V primeru, da bi upnica predlogu za izvršbo priložila (notarsko) overjen prepis menice (2), bi bil njen predlog za izvršbo popoln, in sodišče prve stopnje ne bi imelo pravne podlage za pozivanje upnice k dopolnitvi predloga za izvršbo. Ker pa je upnica v konkretnem primeru predlogu za izvršbo priložila le (navaden) prepis menice (sicer izdan v skladu z določbama 66. in 67. člena Zakona o menici, ne pa tudi overjen), je bil njen predlog za izvršbo formalno pomanjkljiv in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upnico pozvalo k dopolnitvi.

Ker zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi niso bile ugotovljene nobene kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo upnice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Upnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, saj ti za izvršbo niso bili potrebni (peti odstavek 38. člena ZPP).

(1) Aleš Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, leto 2005, strani 454, 455. (2) Oseba, ki potrjuje, da se prepis listine ujema z izvirnikom, je notar (prvi odstavek 61. člena Zakona o notariatu). Ker notar potrdi prepis listine, potem ko ga primerja z izvirnikom in ugotovi, da se prepis natančno ujema z njim, notarsko potrdilo daje polno verodostojnost celotnemu prepisu.