Jedro

Določbe PUP ne dajejo podlage za stališče, da lahko za urbano opremo štejejo le objekti, postavljeni na javnih površinah. Take omejitve namreč 21. alineja 9. člena PUP ne postavlja, sodišče pa meni, da ni ovire, da ne bi „enostavno premakljivi objekti“ oziroma „premeti, s pomočjo katerih se zagotavlja namenska raba javnih površin“ stali tudi na zasebnem zemljišču. Kot že rečeno, 16. člen PUP določa le merila za oblikovanje, tudi sicer pa zgolj iz tega, da omenja urbano opremo skupaj z objekti oziroma predmeti, s katerimi se opremljajo javne površine (med obema pojmoma je veznik „in“) ni mogoče sklepati, da bi omejeval postavljanje urbane opreme na javne površine.

Da je objekt „enostavno premakljiv“ še ne pomeni, da ga je mogoče prosto premikati, kot to očitno meni toženka. Nasprotno – v primeru, če predmet ne bi bil povezan s tlemi, sploh ne bi šlo za objekt v smislu gradbene zakonodaje oziroma urejanja prostora. Pojem „enostavne premakljivosti“ je torej treba razlagati relativno, v okviru zakonske opredelitve objekta, ki jo v bistvenem povzema tudi PUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Kranj št. 351-549/2012-13 z dne 8. 11. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožničin zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo reklamnega stolpa in reklamnih panojev na zemljišču parc. št. 1311/1 k.o. ... V obrazložitvi med drugim navaja, da nameravana gradnja ni v skladu z določbami Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za morfološko enoto urbanistične zasnove mesta Kranj (v nadaljevanju PUP). Obravnavani objekti so namreč temeljeni, njihova gradnja pa je predvidena na zasebnem zemljišču, zato po določbah PUP ne spadajo med urbano opremo, ki mora biti enostavno premakljiva oziroma mora biti namenjena opremljanju javnih površin (21. alineja 9. člena in 16. člen PUP). Gradnja reklamnih stolpov in panojev pa po 11. členu PUP na zemljiščih, ki se nahajajo znotraj območja z namensko rabo MB, ni dovoljena.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da so po določbah PUP na predmetnem območju dovoljene le v PUP izrecno naštete gradnje, poleg stavb in sprememb namembnosti še gradnje ograj, začasnih objektov, spominskih obeležij in urbane opreme. Obravnavani objekti niso stavbe, prvostopenjski organ pa je pravilno ugotovil, da ne gre niti za urbano opremo. Sklicuje se tudi na Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba) in našteva, kateri objekti za oglaševanje po njenih določbah veljajo za urbano opremo. Obravnavani objekti presegajo dimenzije, predpisane v Uredbi.

Navaja še, da glede dovoljenosti gradnje ne prihajajo v poštev določbe 16. člena PUP, ki se nanaša izključno na krajinsko oblikovanje, dopustnost posegov pa je določena v 11. členu. V tem členu so navedene dopustne gradnje, ne pa kaj je prepovedano, zato ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da ker gradnja reklamnih objektov ni prepovedana, je dopustna.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri meni, da je reklamni stolp urbana oprema in da ga je glede na določbe PUP možno postaviti v območju, kjer je predvidena postavitev urbane opreme. PUP ima določbe, ki se nanašajo na urbano opremo, ki je na javnih površinah, vendar teh določb ni mogoče uporabiti v obravnavani zadevi, ko gre za gradnjo urbane opreme na zasebnem zemljišču. Po argumentu teleološke redukcije je treba določbe o urbani opremi smiselno uporabiti za obravnavani objekt, pri tem pa uporabiti izhodišča Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost. Po tem argumentu je treba jasno ločiti dve ureditvi, ki veljata za urbano opremo, v nadaljevanju presoje pa uporabiti pravno analogijo iz 9. člena četrtega odstavka, točke 3.2., ki se nanaša na oblikovanje okolice objektov. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, poleg tega pa naj ji naloži povračilo stroškov postopka in takse za tožbo.

Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Glede na tožbene navedbe je med strankama sporno, ali je obravnavane objekte mogoče šteti za urbano opremo v smislu določb PUP. Po 11. členu PUP je namreč v območju z namensko rabo MB gradnja take opreme dovoljena.

Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v času izdaje izpodbijane odločbe ni opredeljeval pojma urbane opreme, po presoji sodišča pa je brezpredmetna tudi opredelitev tega pojma v Uredbi. Ta opredelitev je namreč namenjena določitvi objektov, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja (12. člen Uredbe), torej ureditvi povsem drugega področja od prostorskega načrtovanja, ki je v tem primeru glede na drugi odstavek 11. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) v pristojnosti občine. V obravnavani zadevi je torej za presojo dovoljenosti gradnje odločilna izključno opredelitev urbane opreme oziroma objektov oglaševanja v občinskem prostorskem aktu, torej PUP.

Po prvi alineji 9. člena PUP je objekt s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, po 21. alineji istega člena pa so urbana oprema enostavno premakljivi objekti oziroma predmeti, s pomočjo katerih se zagotavlja namenska raba javnih površin. Urbano opremo omenja tudi 16. člen PUP, ki pa tako glede na naslov tega člena – merila in pogoji za krajinsko oblikovanje – kot glede na vsebino njegovih določb predpisuje zgolj merila za oblikovanje urbane opreme.

Sodišče najprej ugotavlja, da navedene določbe PUP ne dajejo podlage za stališče, da lahko za urbano opremo štejejo le objekti, postavljeni na javnih površinah. Take omejitve namreč 21. alineja 9. člena PUP ne postavlja, sodišče pa meni, da ni ovire, da ne bi „enostavno premakljivi objekti“ oziroma „premeti, s pomočjo katerih se zagotavlja namenska raba javnih površin“ stali tudi na zasebnem zemljišču. Kot že rečeno, 16. člen PUP določa le merila za oblikovanje, tudi sicer pa zgolj iz tega, da omenja urbano opremo skupaj z objekti oziroma predmeti, s katerimi se opremljajo javne površine (med obema pojmoma je veznik „in“) ni mogoče sklepati, da bi omejeval postavljanje urbane opreme na javne površine.

Da ne gre za „enostavno premakljiv objekt“ (21. alineja 9. člena PUP), toženka utemeljuje s tem, da so vsi obravnavani objekti temeljeni, torej „ fiksno povezani s tlemi in jih ne bo mogoče premikati“. Tako razlogovanje pa je v nasprotju s prej navedeno prvo alinejo 9. člena PUP, ki je vsebinsko deloma identična s 1. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1, po kateri je bistvena lastnost objekta, da je povezan s tlemi. Po točki 1.1.5. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je objekt povezan s tlemi, če je temeljen ali s pomočjo gradbenih del povezan s tlemi na stalno določenem mestu in ga ni mogoče premakniti ali odstraniti brez škode za njegovo bistvo.

Da je objekt „enostavno premakljiv“ torej še ne pomeni, da ga je mogoče prosto premikati, kot to očitno meni toženka. Nasprotno – v primeru, če predmet ne bi bil povezan s tlemi, sploh ne bi šlo za objekt v smislu gradbene zakonodaje oziroma urejanja prostora. Pojem „enostavne premakljivosti“ je torej treba razlagati relativno, v okviru zakonske opredelitve objekta, ki jo v bistvenem povzema tudi PUP.

Toženka je torej napačno uporabila materialnopravni predpis glede presoje, ali obravnavani objekti predstavljajo urbano opremo. Ta presoja je odločilno vplivala na izdajo izpodbijane odločbe, zato je sodišče to odločbo v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponoven postopek. V tem postopku bo toženka morala presoditi lastnosti obravnavanih objektov s stališča opredelitve objekta, kot izhaja iz ZGO-1 in PUP (npr. enostavnost demontaže ali drugačne odstranitve objekta). Poleg tega sodišče v zvezi z dovoljenostjo gradnje opozarja še na določbo prve alineje 4. člena Odloka o spremembah in dopolnitvah PUP z dne 31. 10. 2010, ki prvemu odstavku 10. člena, ki določa, katere vrste ureditev in gradenj so dovoljene na celotnem območju PUP, dodaja alinejo, v kateri kot take opredeljuje tudi objekte za oglaševanje na lokacijah, ki so opredeljene v strokovni podlagi Primernost lokacij za postavitev objektov za oglaševanje, ki bo sprejeta v roku enega leta od uveljavitve tega odloka.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, določenem v Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnice pa v postopku ni zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 80,00 EUR (tretji odstavek 3. člena Pravilnika). Taksa za tožbo bo v skladu s točko c opombe 6.1 k taksni tarifi, ki je priloga k Zakonu o sodnih taksah, vrnjena po uradni dolžnosti.