Jedro

Čeprav je bila tožnica precej občutljiva, je zaradi dejstva, da je bila tri mesece izpostavljena ravnanju tožene stranke, ki je objektivno gledano pomenilo trpinčenje na delovnem mestu (direktor je kričal nanjo, jo zmerjal, žalil po telefonu, ji očital, da je nesposobna in podobno), upravičena do odškodnine v višini 2.000,00 EUR.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I izreka, v odločitvi o stroških postopka delno spremeni tako, da se tožnici naloži, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 843,75 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka do plačila.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnice zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 94,20 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici plača odškodnino v višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2010 dalje in ji povrne stroške postopka v višini 281,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navajam, da odškodnina v znesku 2.000,00 EUR ni primerna teži škodnega ravnanja in posledicam, ki jih je tožnica trpela. Že sama dlje časa trajajoča duševna stiska predstavlja nepremoženjsko škodo, za katero je oškodovanec upravičen do satisfakcije. Ta duševna stiska je bila tako intenzivna, da je tožnica morala poseči po zdravniški pomoči in zdravilih. Sodišče prve stopnje se je pri zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka sklicevalo na to, da tožnica poslabšanja zdravstvenega stanja ni podkrepila z dokaznim predlogom za zaslišanje psihiatra. Tožnica tega ni predlagala, ker bi to zanjo predstavljajo le dodaten poseg v njeno osebno dostojanstvo in zasebnost ter bi pomenilo podoživljanje stresne situacije. Sicer pa bi sodišče prve stopnje lahko samo imenovalo izvedenca s področja psihologije, če je po izvedbi predlaganih dokaz prišlo do zaključka, da ni mogoče ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Sodišče prve stopnje tudi ni ocenjevalo duševne stiske tožnice zaradi izgubljene službe. Prav tako sodišče prve stopnje kot škodo, ki jo je utrpela tožnica, ni ocenjevalo posledic zdravljenja, ki so se odražale z obiskom psihiatra. Tudi tožničina odpoved pogodbe o zaposlitvi je pokazatelj intenzivnosti duševne stiske, pa tudi nerazumnega ravnanja kot pokazatelja intenzivnosti duševnih bolečin, česar sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo pri odločanju. Sedem let pred obravnavanimi dogodki tožnica sploh ni obiskala zdravnika, nato pa je bila kar 8 mesecev podvržena psihiatrični terapiji. Sodišče prve stopnje neutemeljeno meni, da tožnica pretirava pri časovni opredelitvi duševnih bolečin, ki jih prenaša zaradi zaposlitve pri toženi stranki. Intenzivnost doživljanja je res v upadanju, vendar pa njeno duševno stisko povzroča podoživljanje dogajanje, do katerega prihaja v tem sporu. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku.

Tudi tožena stranka zoper ugodilni del izpodbijane sodbe uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Dogodka z dne 18. 11. 2008 sodišče prve stopnje ni postavilo v konfrontacijo s kasnejšimi dogodki in tudi ni pojasnilo, ali šteje trditve tožnice v zvezi s tem dogodkom za dokazane. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede zatrjevanih dogodkov z dne 12. 1. 2009, saj navaja le, da gre za možno ravnanje, kar pa ne zadošča kriteriju materialne resnice. Sugestije direktorja delavcu, naj si raje poišče drugo, sebi primerno službo, ni mogoče šteti za trpinčenje. Tudi glede dogodkov z dne 15. 1. 2009 sodišče prve stopnje ni sprejelo jasno dokazno oceno. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo, ali šteje za dokazana dejstva, ki jih je tožnica navajala v zvezi s pogovorom med njo in direktorjem z dne 27. 3. 2009. Navedeno pomeni, da to dejstvo ni dokazano, razen tega pa tudi ni konfrontirano z ostalimi dejstvi, na katera je sodišče prve stopnje oprlo sodbo. Jasnega stališča sodišče prve stopnje tudi ni zavzelo v zvezi z dogodkom z dne 9. 4. 2009, sicer pa je najlažje, če delavec, ki mu delodajalec očita nesposobnost, odide k zdravniku. Tožena stranka se sprašuje, ali naj torej delodajalec delavca pohvali, če pri njegovem delu opazi napake. Prav tako sodišče prve stopnje dokazno ni ocenilo tožničinih navedb o vsebini razgovora z dne 14. 4. 2009 v zvezi s pornografsko vsebino, ki naj bi jo direktor pošiljal tožnici. Sicer pa se v zvezi s tem očita zgolj en dogodek, kar ne kaže na sistematičnost. Očitno je „dogodek“ plod tožničine domišljije, saj je bi bilo sicer logično, da bi tožnica, ki dogodek opisuje datumsko in urno natančno, takšno e.pošto natisnila. Tožena stranka je tožnici pomagala in ji je v okviru razpoložljivih možnosti iskala primerno delo, kar ni trpinčenje. Možno je, da se je tožnica določenega dne zglasila pri zdravniku in da je bila v stresu, vendar je pravno pomembno le, ali je bila v stresu zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. Takšno ravnanje ni izkazano in ga tudi sodišče prve stopnje ne navaja. Celotna sodba je konceptirana tako, da sodišče najprej kronološko povzema zatrjevana dejstva, kot jih je navajala tožnica, vendar pri tem ne zavzame stališča, ali ta dejstva štejejo za dokazana. Nasprotno, navaja, da dejstva niso dokazana, ali pa izrazi dvom, nato pa v nasprotju s tem napravi zaključek, da so dejstva, ki jih je mogoče opredeliti kot trpinčenje, dokazana z izpovedbo tožnice in njenega moža ter z vpisom v zdravstveni karton. Zaradi navedenega je podano nasprotje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Postavlja se vprašanje, kaj naj bi bilo v celotni zadevi ponavljajoče in sistematično. Ni mogoče šteti za trpinčenje, če je direktor tožene stranke tožnici rekel, da bi bilo bolje, če si poišče drugo službo, oziroma jo je vprašal, ali je kaj storila v tej smeri. Tožničino dojemanje tega vprašanja je potrebno povezati z izpovedbo priče J.T. o tožničini preobčutljivosti. Sodišče bi moralo oceniti, ali to, da je direktor tožene stranke tožnici rekel, da je bolje, če si poišče drugo delovno mesto in da z njenim delom ni zadovoljen, odtehta reakcijo, da tožnica sploh več ne dela. Ne gre za ravnanje tožene stranke, temveč za osebne lastnosti tožnice. Izpodbijana sodba nima nobenih konkretnih razlogov glede višine dosojene odškodnine, zato je ni možno preizkusiti. Ni pravne podlage, da se zamudne obresti na nepremoženjsko škodo presojajo od vložitve tožbe dalje. Tožnica je uspela le z eno osmino zahtevka, sodišče pa pri izreku kljub temu ni upoštevalo stroškov tožene stranke. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zavrne tudi ta del tožbenega zahtevka, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnice Pritožba formalno sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tožnica niti ne izpodbija dokazne ocene sodišča prve stopnje glede dogodkov, ki jih je sodišče opredelilo kot trpinčenje na delovnem mestu v smislu določbe 4. odstavka 6. a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007).

Vse pritožbene navedbe tožnice v zvezi z dejanskim stanjem se nanašajo na škodo, ki je tožnici nastala zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici, da se njeno zdravstveno ni popravilo čez noč, da je psihiatra (zaradi trpinčenja na delovnem mestu) obiskovala osem mesecev, da je zaradi predpisanih tablet imela težave s spanjem in da je dogodke pri sebi vedno znova premlevala. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, ki je kot pretirano ocenilo njeno izpoved, da je takšno stanje trajalo kar dve leti. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo, da ni verjetno, da bi se terapija pri psihiatru končala, če se tožničino zdravstveno stanje ne bi v resnici uredilo.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni po uradni dolžnosti izvedlo dokaza z izvedencem s področja psihologije. V skladu s prvim odstavkom 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) sodišče lahko tudi po uradni dolžnosti izvede dokaze, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Sodišče prve stopnje se ni postavilo na stališče, da ne more ugotoviti vseh za odločitev pomembnih dejstev, zato mu dokazov ni bilo potrebno izvajati po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe sicer res nekoliko neustrezno zapisalo, da je zaradi tega, ker tožnica ni predlagala zaslišanja psihiatra, štelo za dokazano vzročno zvezo med ravnanjem tožene stranke in poslabšanjem tožničinega zdravstvenega stanja, ne pa tudi škode, ki bi ustrezala višini vtoževane odškodnine. Vendar pri tem ne gre za oceno, da dejanskega stanja ni možno ugotoviti, temveč za oceno, da je vtoževana odškodnina previsoka glede na ugotovljeno škodo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je glede na ugotovljeno vrsto trajanja in intenzivnost tožničinih zdravstvenih težav, dosodilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR. Kot pravno podlago za dosojeno odškodnino je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo določbo 5. člena Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO, Ur. l. RS, št. 50/2004 s spremembami), v povezavi s prvim odstavkom 22. člena istega zakona. Prvi odstavek 5. člena ZUNEO kot nadlegovanje opredeljuje nezaželjeno ravnanje, temelječe na katerikoli osebni okoliščini, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo, kar v celoti ustreza definiciji trpinčenja na delovnem mestu iz četrtega odstavka 6. a člena ZDR. Obenem 2. odstavek 5. člena ZUNEO določa, da se nadlegovanje iz prejšnjega odstavka šteje za diskriminacijo po določbah tega zakona, kar pomeni, da imajo diskriminirane osebe (torej tudi žrtve trpinčenja na delovnem mestu) v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUNEO pravico do odškodnine po splošnih pravilih civilnega prava. Tožnica je tako upravičena do odškodnine za vtoževano negmotno škodo ob upoštevanju določb 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007). Tožnica je kot pravno priznano obliko negmotne škode navajala telesne in duševne bolečine, ne da bi natančneje opredelila, za kakšne duševne bolečine gre. Očitno gre za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ki so se odražale tudi v slabšem zdravstvenem stanju tožnice. Glede na ugotovljeni obseg pretrpljenih duševnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem dosojeni znesek 2.000,00 EUR ustreza standardu pravične denarne odškodnine v smislu določbe prvega odstavka 179. člena OZ. Ta znesek tudi ustreza sodni praksi, ki se oblikuje v zvezi z odškodninami zaradi mobbinga.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del (II. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

- K pritožbi tožene stranke Tožena stranka sicer ni konkretno opredelila, katere določbe ZPP naj bi sodišče prve stopnje uporabilo napačno oziroma katerih določb ni uporabilo, vendar je iz pritožbenih navedb razvidno, da smiselno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. Res je sicer, da se na prvi pogled zdi, kakor da sodišče prve stopnje ni sprejelo dokazne ocene posameznih ravnanj direktorja tožene stranke, ki naj bi pomenila trpinčenje na delovnem mestu, temveč da v posameznih podtočkah 5. točke obrazložitve le povzema, kaj naj bi tožnica oziroma direktor ter posamezne priče izpovedale o konkretnih dogodkih. Vendar pa je iz celotne obrazložitve povsem nedvomno razvidno, da sodišče prve stopnje šteje, da dogodka z dne 10. 6. 2008 in 18. 11. 2008 ne ustrezata definiciji trpinčenja na delovnem mestu, da pa šteje za dokazano, da je direktor 12. 1. 2009 nad tožnico kričal in pri tem krilil z rokami v zvezi z izdajo blaga, za katerega tožena stranka ni prejela plačila; da je direktor tožene stranke tožnici 15. 1. 2009 v zvezi z računanjem na seštevalni strojček namesto na računalnik očital, da je „glupa, budala in nesposobna“; da je tožnico 27. 3. 2009 žalil po telefonu; da ji je 9. 4. 2009 očital nesposobnost; da je direktor 14. 4. 2009 izjavil, da se je pozanimal o tožnici in njenem možu ter ugotovil, da sta lena, nesposobna in da v življenju nista ničesar dosegla. Iz dokazne ocene je tudi razvidno, da je sodišče prve stopnje verjelo tožnici, da ji je direktor poslal elektronska sporočila s pornografsko vsebino, obenem pa je štelo, da tudi v kolikor je takšno pošto poslal kateri od drugih delavcev, to tožene stranke ne odvezuje, da tožnici zagotovi delovno okolje, v katerem do takih ravnanj ne bi prihajalo. Da je sodišče prve stopnje štelo, da so vsa navedena ravnanja dokazana, je razvidno tudi z dokazne ocene, da zapisi v zdravstvenem kartonu in zdravničino pričanje potrjujejo tožničino izpovedbo o resničnosti ugotovljenih ravnanj in vzročni zvezi med njimi in posledicami, ki so se pokazale v tožničinem zdravstvenem stanju. Očitno je, da vtis o pomanjkljivi dokazni oceni nastal tudi zaradi tega, ker se sodišče prve stopnje na obrnjeno dokazno breme iz šestega odstavka 6. člena ZDR sklicuje tako, da povzame izpovedbo direktorja tožene stranke oziroma navedbe tožene stranke ter nato pojasni, da tožena stranka s tem ni dokazala, da do očitanega ravnanja ni prišlo. Vse navedeno pomeni, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa tudi niso med seboj v nasprotju ali nejasni.

Brezpredmetni so pritožbeni očitki tožene stranke o tem, da sodišče prve stopnje dogodka z dne 18. 11. 2008 ni postavilo v konfrontacijo s kasnejšimi dogodki, saj se je sodišče postavilo na stališče, da zaradi časovne oddaljenosti ta dogodek ne ustreza definiciji trpinčenja na delovnem mestu, kar pomeni, da ga pri ugotavljanju nedopustnosti ravnanja tožene stranke ni upoštevalo. Ostala ugotovljena ravnanja tožene stranke v obdobju od 12. 1. 2009 do 14. 4. 2009 pa je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za trpinčenje na delovnem mestu, saj je dejansko šlo za ponavljajoče se, graje vredno ter očitno negativno in žaljivo ravnanje usmerjeno proti tožnici. Četrti odstavek 6. a člena ZDR namreč kot trpinčenje na delovnem mestu opredeljuje vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznem delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

Ni možno slediti pritožbenim navedbam, da naj bi šlo pri tožničini reakciji zgolj za njeno preobčutljivost, ta je sicer prav gotovo igrala določeno vlogo, vendar je bilo tudi ravnanje tožene stranke objektivno takšno, da je pomenilo po zakonu prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, ki je tožnici tudi dejansko povzročilo škodo.

Protispisne so pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba sploh nima razlogov glede višine dosojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je odločitev o višini dosojene odškodnine utemeljilo z ugotovljeno vrsto, trajanjem in intenzivnostjo tožničinih zdravstvenih težav ter sodno prakso v podobnih primerih.

Zmotno je pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine dosodi od vložitve tožbe dalje. Takšna odločitev je v skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002. V tem pravnem mnenju je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da dotakratna sodna praksa sicer res ni priznavala zamudnih obresti, od odškodnine za negmotno škodo od postavitve zahtevka dalje, ker bi do takrat veljavne zamudne obresti po predpisani obrestni meri pomenile tudi valorizacijo terjatve za ta čas, da pa nova ureditev po Zakonu o spremembi in dopolnitvi zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A, Ur. l. RS, št. 109/2001) omogoča, da se od uveljavitve tega zakona dalje priznavajo zamudne obresti od nastanka dolžnikove zamude. Odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti je tako povsem v skladu s sedaj uveljavljeno sodno prakso.

Pač pa se tožena stranka utemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, saj sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa drugi odstavek 154. člena ZPP, čeprav se sklicuje ravno na to določbo. Sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov sploh ni upoštevalo, da je v tem sporu uspela tudi tožena stranka in da je zato upravičena do povrnitve sorazmernega dela utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Razen tega se uspeh stranke v sporu o denarni terjatvi ne ugotavlja posebej za temelj in posebej za višino, temveč se uspeh ugotavlja glede na razmerje med vtoževanim in dosojenim zneskom. Tožnica je s tožbo vtoževala znesek 16.000,00 EUR, dosojeno ji je bilo 2.000,00 EUR, kar pomeni, da je uspela z 12,5 % svojega zahtevka in da uspeh tožene stranke v tem sporu znaša 87,5 %. Tožničini utemeljeno priglašeni stroški znašajo 1.125,00 EUR (nagrada za postopek 477,10 EUR, nagrada za narok 440,40 EUR, pavšal za materialne stroške 20,00 EUR, 20 % DDV v višini 187,50 EUR). Tožnica je upravičena do povrnitve 12,5 % tega zneska, kar znaša 140,62 EUR. Tudi utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke znašajo 1.125,00 EUR, tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 87,5 % tega zneska, kar znaša 984,37 EUR. Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov se pokaže, da je tožnica toženi stranki dolžna povrniti stroške postopka v znesku 843,75 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških postopka spremenilo tako, da je tožnici naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 843,75 EUR. V skladu z 29. členom ZDSS-1 je pritožbeno sodišče določilo 8-dnevni izpolnitveni rok.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

- K odločitvi o stroških pritožbenega postopka Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku je potrebno presojati glede na razmerje med izpodbijanim delom in uspehom tožene stranke v pritožbenem postopku. Tožena stranka je izpodbijala tako dosojeno odškodnino kot prisojene stroške postopka in je skupni znesek 2.281,25 EUR uspela znižati za 1.125,00 EUR, kar pomeni, da je njen uspeh v pritožbenem postopku 49,31 %. Tožena stranka je zato upravičena do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 191,04 EUR (nagrado za postopek 139,20 EUR, pavšal po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, DDV v višini 20 % oziroma 31,84 EUR). Glede na uspeh v pritožbenem postopku je tožnica toženi stranki dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 94,20 EUR.