Jedro

Posestno varstvo je naravnano predvsem na varovanje obstoječega stanja dejanske oblasti nad stvarmi ( odločba Ustavnega sodišča št. 32/94 ). S tem, ko je prvostopenjsko sodišče zavarovalo močnejšo dejansko posest, je varovalo tudi ustavno varovane pravice toženke, in sicer pravico do zasebnosti iz 35. čl. Ustave RS in pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. čl. Ustave RS, na katere se je toženka v postopku tudi sklicevala.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke nosijo same svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka motila tožeče stranke v neposredni in mirni soposesti nepremičnine, stanovanjske hiše na naslovu B., stoječe na parc.št. 3329, vl.št. 323 k.o. M., s tem, da je v času med 18.10.2004 in 28.10.2004 zamenjala na vhodnih vratih te stanovanjske hiše dve ključavnici ter s tem tožečim strankam onemogočila vstop v stanovanjsko hišo in njeno souporabo. Toženki je naložilo, da je dolžna v roku osmih ur vgraditi v vhodna vrata stanovanjske hiše na naslovu B., ključavnici, ki sta bili vgrajeni pred motitvenim dejanjem ali pa tožečim strankam izročiti ključa novih ključavnic in jim omogočiti nemoten vstop v stanovanjsko hišo in nadaljnjo souporabo stanovanjske hiše, da ne bo izvršbe, ter da se toženki prepoveduje v bodoče s takimi ali podobnimi motitvenimi dejanji posegati v soposest tožečih strank na predmetni stanovanjski hiši, da ne bo izvršbe in bo za vsako bodoče motenje plačala denarno kazen v znesku 300.000,00 SIT (1. tč. izreka). Tožečim strankam je naložilo, da so dolžne toženki plačati stroške postopka v znesku 185.830,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila, v roku 15-tih dni.

Zoper sklep se pritožujejo tožeče stranke po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se sklep spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navajajo, da se je v postopku ugotovilo, da so tožniki imelo vstop v hišo in da so jo tudi uporabljali, večinoma za preoblačenje ob delu na zemlji in to še za življenja očeta prvega tožnika in tudi kasneje, dokler toženka ni zamenjala ključavnice. Ugotovljeno je bilo, da je toženka ključavnico zamenjala in da je za tem bila vložena tožba zaradi motenja soposesti hiše B. Dejstvo zamenjave ključavnice po toženki potrdi trditve tožečih strank, da je toženka s tem motila njihovo soposest in pomeni priznanje toženke te soposesti tožnikov na hiši. Drugačnega zaključka ni mogoče sprejeti, saj ni drugega razloga, zakaj bi toženka to sicer storila, kot le z namenom preprečitve vstopa v hišo tožečim strankam. Nedvomno je, da so tožeče stranke imele soposest hiše v okviru vstopanja v hišo za namen preoblačenja in hrambe obleke, potrebne za izvajanje del in opravil okrog hiše. Zato se tudi tožbeni zahtevek nanaša le na vrnitev prejšnje ključavnice ali izročitev ključa nove ključavnice zaradi vstopa in souporabe hiše v dosedanjem obsegu souporabe. Takšna souporaba, ki je bila v postopku dokazana, pomeni soposest hiše in s tem obvezo sodnega varstva takšne soposesti. Stališče, da bi morali tožniki hišo uporabljati kot toženka, čeprav je jasno, da v hiši niso živeli že dolgo, ampak so jo le uporabljali na v postopku ugotovljeni način, pa je zgrešeno in nevarno. Demonstrirati dejansko oblast nad hišo v okviru izvajanja dejanj vstopanja vanjo zaradi preoblačenja in hranjenja oblačil, je zadostno za izkaz soposesti, glede na konkretne razmere in okoliščino, ko v hiši živi še druga oseba. Stališče sodišča je zato napačno in nevarno za pravni red, saj napeljuje k ravnanjem, ki so prepovedana in nevarna za pravni red in vodijo k nedovoljeni samovolji, ko pravi, da opisana dejstva ne pomenijo soposesti in ne posestnega motenja. Še bolj nevarno za pravni red pa je dejstvo, da posledice takšnega sojenja dajejo spoznanje tožečim strankam, da se na varstvo svoje posesti v opisani obliki ne morejo zanašati, čeprav soposesti v večji meri niso potrebovali že iz obzira do toženke, ki je v hiši stanovala. Takšno stališče prvostopenjskega sodišča tudi ni v skladu z namenom varstva posesti. Sodna praksa se je jasno izrekla, kaj pomeni pravni standard dejanske oblasti nad stvarjo. Tudi občasno uživanje nepremičnine zaradi hrambe stvari in opravljanja dejanj kot je preoblačenje, če je jasno, da ni izkazan namen, da se takšna soposest opusti. V dani zadevi pa je ravno vložena tožba dokaz, da je ta namen vseskozi podan. Razlogi sodbe so zato v nasprotju s podatki spisa.

Na pritožbo je po pooblaščenki odgovorila toženka in predlagala, da se pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Navaja, da je v pritožbi zatrjevano občasno uživanje nepremičnine zaradi hrambe stvari in preoblačenja in s tem v zvezi soposest, novo in ni dokazano. V stanovanju so se hranila otroška oblačila prvega tožnika, katere uporabo je že zdavnaj opustil, v stanovanjsko hišo pa zadnja štiri leta ni vstopil, da pa bi vstopal zato, da si umiva roke, ne gre verjeti, saj s pokojnim očetom ni govoril zadnjih 17 let. Tretji tožnik pa se je v stanovanjski hiši preoblekel, ko je nonotu pomagal pri raznih delih, s čimer pa ni mogel pridobiti soposesti nepremičnine. Smatra, da so pritožbena izvajanja o nevarnosti za pravni red neresna, druga in četrta tožnica pa očitno več ne zatrjujeta soposesti, saj v tej smeri pritožbenih navedb ni.

Pritožba ni utemeljena.

Tožniki s pritožbo uveljavljajo vse pritožbene razloge, pri čemer pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne konkretizirajo, zgolj pavšalno navedejo, da so razlogi sodbe v nasprotju s spisovnimi podatki. Zato je sodišče druge stopnje preizkusilo, ali je v postopku na prvi stopnji prišlo do kakšne bistvene kršitve iz 2. odst. 350. čl. ZPP. Nobene take kršitve (tudi smiselno zatrjevane po 14. tč. 2. odst. 350. čl. ZPP) ni ugotovilo, zato zaključuje, da je ta pritožbeni razlog neutemeljen.

Tudi prvostopenjskih dejanskih ugotovitev pritožba konkretno ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je prvi tožnik z družino izselil iz sporne stanovanjske hiše, B., že leta 1980, toženka pa stalno prebiva v stanovanjski hiši od poroke s pokojnim A.B. leta 1984 dalje; prvi tožnik zadnja štiri leta v stanovanjsko hišo sploh ni vstopil, druga, tretja in četrti tožnik pa so zapustnika le obiskovali, tretji tožnik pa občasno opravil tudi kakšno popravilo v hiši. Zato pritožbenemu izvajanju, da je toženka s tem, ko je zamenjala ključavnico, priznala soposest tožnikov, ni mogoče slediti. Toženka je v odgovoru na tožbo trdila, da tožniki s ključi hiše niso razpolagali, in da je 18.10.2004 prvemu tožniku zaradi njegovih verbalnih groženj in nasilnega obnašanja izročila ključe obeh ključavnic, nato pa jih istega dne zamenjala zaradi bojazni fizičnega nasilja. Tožniki so sicer ( vloga z dne 30.1.2006) vztrajali, da so ključ stanovanjske hiše imeli, da bi se to v izvedenem dokaznem postopku potrdilo, pa iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Tudi pritožbene trditve, da je bilo v postopku ugotovljeno, da so imeli tožniki sporno hišo v soposesti v okviru vstopanja v hišo za namen preoblačenja in hrambe obleke, potrebne za izvajanje del in opravil okrog hiše, v izvedenih dokazih nimajo opore, take pritožbene trditve pa so tudi nove in zato neupoštevne (337.čl. ZPP), saj tožniki soposesti v takem obsegu v postopku na prvi stopnji niso zatrjevali, ampak (v tožbi) dvakrat tedensko prihajanje v hišo zaradi vzdrževanja, enako v vlogi z dne 30.1.2006. Na podlagi izpovedi pravdnih strank in zaslišanih prič pa je prvostopenjsko sodišče zanesljivo ugotovilo, da prvi tožnik že nekaj let v sporno hišo sploh ni vstopil, druga, tretja in četrti tožnik pa le z namenom obiskovanja in pomoči pokojniku in dejanske posesti nad hišo niso izvajali.

Tudi ne drži pritožbena trditev, da se tožbeni zahtevek nanaša le na vrnitev prejšnje ključavnice ali izročitev ključa nove ključavnice zaradi vstopa in souporabe hiše zaradi "preoblačenja in hrambe oblek". Tožniki s tožbo ne uveljavljajo motenja, niti v tožbi niti v pritožbi zatrjevanem obsegu, ampak več, motenje soposesti celotne stanovanjske hiše in zahtevajo, da jim toženka omogoči nemoten vstop in souporabo stanovanjske hiše. Že iz doslej povedanega sledi, da takšen zahtevek ni utemeljen in ga je prvostopenjsko sodišče, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, pravilno zavrnilo.

V pritožbi zatrjevano stališče prvostopenjskega sodišča "da bi morali tožniki hišo uporabljati kot toženka..., kar je nevarno za pravni red", iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je imela toženka že pred zatrjevanim motilnim dejanjem edina dejansko oblast nad stanovanjsko hišo, dočim je prvi tožnik kot dedič po 29. čl. Stvarnopravnega zakonika postal posestnik stanovanja šele v trenutku očetove (zapustnikove smrti). Posestno varstvo je naravnano predvsem na varovanje obstoječega stanja dejanske oblasti nad stvarmi ( odločba Ustavnega sodišča št. 32/94 ). S tem, ko je prvostopenjsko sodišče zavarovalo močnejšo dejansko posest, je varovalo tudi ustavno varovane pravice toženke, in sicer pravico do zasebnosti iz 35. čl. Ustave RS in pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. čl. Ustave RS, na katere se je toženka v postopku tudi sklicevala. O potrebnem upoštevanju ustavnih določb o človekovih pravicah in svoboščinah tudi v motenjskih pravdah, pa se je izreklo tudi že Ustavno sodišče RS v svoji odločbi št. UP-60/00 z dne 13.7.2000 (Ur.list RS, štev. 68/2000). Zato je po mnenju pritožbenega sodišča ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju tudi izpodbijana odločitev, ko je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, materialnopravno pravilna. Zato je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, nosijo sami svoje pritožbene stroške, toženka pa stroške odgovora na pritožbo, ki ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve (154., 155., 165. čl. ZPP).