Jedro

Sodišče prve stopnje bi smelo, četudi bi obstajal predlog tožene stranke, da naj se postopek prekine zaradi rešitve predhodnega vprašanja, samo odločiti, če bo takšnemu predlogu sledilo, saj predlog strank ne zavezuje sodišča, da mu sledi in prekine postopek. Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo, da v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom tožene stranke po nasprotni tožbi, da lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, zahteva razvezo pogodbe, ne more pa zahtevati (in sodno izsiliti) njene spremembe. Druga stranka sicer lahko ponudi spremembo pogodbe, ni pa tega dolžna storiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 368/2013 z dne 10.7.2014 izreklo: “I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 497.225,53 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 497.225,53 EUR od 23. 9. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni. II. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi: “1. Posojilna pogodba ki sta jo dne 15.4.2009 sklenila H. d.o.o. kot posojilodajalec in M. S. kot posojilojemalec se razveže. 2. Tožena stranka (po nasprotni tožbi) je dolžna tožeči stranki (po nasprotni tožbi) povrniti stroške postopka, odmerjene na EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti po vročitvi odločbe do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo,”podrejeno: “1. Posojilna pogodba, ki sta jo dne 15.4.2009 sklenila H. d.o.o. kot posojilodajalec in M. S. kot posojilojemalec se spremeni tako, da se drugi odstavek 3. člena Pogodbe, ki glasi: „Posojilojemalec se posojilo zaveže vrniti najkasneje v roku dveh let po prejemu premoženja, ki bi ga mogla družba P. d.o.o. izločiti iz premoženja družbe L. d.d., torej vsega premoženja, ki je povezano z dejavnostjo poljedelstva, živinoreje in mešalnice in je bilo organizirano v okviru podjetja družbe L. d.d., oziroma denarne protivrednosti tega premoženja. 2. Tožena stranka (po nasprotni tožbi) je dolžna tožeči stranki (po nasprotni tožbi) povrniti stroške postopka, odmerjene na EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti po vročitvi odločbe do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbe.” se zavrne. III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 19.139,21 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega izpolnitvenega roka.”

2. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena stranka) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi tožene stranke v celoti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa v vsakem primeru v plačilo naloži vse dosedanje pravdne stroške, kakor tudi stroške te pritožbe, odmerjene na EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti po vročitvi odločbe do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

3. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.dne dalje do plačila.

5. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. O zadevi je odločalo Višje sodišče v Celju, ker je bila skladno s 105.a členom Zakona o sodiščih na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 264/2015 z dne 23.1.2015 pristojnost za sojenje z Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Celju.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba in glede katerih bo odgovorjeno v nadaljevanju.

9. Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o vseh za presojo odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi pa zavrnilo.

10. Sodišče prve stopnje je moralo presoditi na podlagi trditev tožeče stranke: (-) da vlaga tožbo zaradi plačila 497.225,53 EUR s pripadki, ker je bilo s Posojilno pogodbo z dne 15. 4. 2009 dogovorjeno, da tožeča stranka toženi stranki po njenih navodilih v štirih zneskih na štiri različne račune nakaže znesek posojila, in sicer 60.000,00 EUR na račun izbranega notarja, 200.000,00 EUR na račun družbe L. d. o. o. za namen plačila davkov in prispevkov zaposlenih v družbi L. d. d., 48.086,02 EUR na račun plačila zapadlih neplačanih računov leasing pogodbe MB80024, kjer je tožena stranka porok, in 193.913,98 EUR na transakcijski račun družbe M. d.o.o., odprt pri banki X. d. d.; (-) da se je tožena stranka posojilo zavezala vrniti najkasneje v roku dveh let, z obrestmi po letni obrestni meri v višini trimesečnega povprečnega EURBOR + 5 %; (-) da je na podlagi navedene pogodbe izvedla nakazili v višini 200.000,00 EUR dne 4. 8. 2009, in sicer skladno z navedeno pogodbo na račun družbe L. d. d., ki je dne 5. 8. 2009 znesek nakazala naprej na račun družbe L. d.o.o., in 193.913,98 EUR dne 20. 4. 2009, skupaj torej 393.913,98 EUR; (-) da tožena stranka svoje obveznosti vračila posojila ob zapadlosti posojila (4. 8. 2011 oziroma 20. 4. 2011) ni izpolnila in da tako tožeči stranki še vedno dolguje glavnico v višini 393.913,98 EUR; (-) da se je s pogodbo o odstopu terjatev z dne 4. 8. 2010 na družbo P. d.o.o. prenesla terjatev v višini 22.745,58 EUR za zapadle in neplačane pogodbene obresti po navedeni pogodbi, ki jih je tožena stranka dolgovala za obdobje do 30. 6. 2010, pri čemer je bila odstopljena terjatev s strani tožene stranke delno poravnana v znesku 19.200,00 EUR s kompenzacijo za traktor Limb 80 Luks K, št. šasije: A05LIMBOOOI04, prevzemniku terjatve, za katerega je tožena stranka izdala račun št. 1000000070-Č z dne 8. 4. 2010, in da je tožena stranka s tem dejansko pripoznala obstoj svojega dolga iz naslova danega posojila po navedeni pogodbi; (-) da glede na navedeno tožeča stranka zahteva vrnitev posojila v višini 393.913,98 EUR ter plačilo pogodbenih obresti od zneska 200.000,00 EUR za čas od 1. 7. 2010 do 4. 8. 2011 v višini 13.538,28 EUR in od zneska 193.913,98 EUR za čas od 1.7.2010 do 20. 4. 2011 v višini 9.442,47 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 200.000,00 EUR za čas od 5. 8. 2011 do 23. 9. 2013 v višini 38.189,04 EUR in od zneska 193.913,98 EUR za čas od 21. 4. 2011 do 23.9.2013 v višini 42.141,76 EUR, kar vse skupaj znese 497.225,53 EUR, od česar tožeča stranka zahteva še plačilo zakonskih zamudnih obresti od 23.9.2013 (od dneva vložitve tožbe) dalje do plačila.

11. Trditve tožene stranke so bile: (-) da je navedeno posojilno pogodbo presojati z vidika vsega medsebojnega poslovanja med tožečo stranko (družbo H. d. o. o. oziroma sedaj P. d. o. o.), družbo L. d.d., družbo M. d.o.o., v kateri je bila tožena stranka družbenik in direktor, in toženo stranko kot fizično osebo; (-) da je bilo bistvo medsebojnega poslovanja dogovor, da tožeča stranka kupi od družbe (M. d.o.o.) praktično vse delnice družbe L. d. d., in sicer vse delnice, ki jih je imela v lasti družba M. d.o.o., kakor tudi delnice, ki jih je imela v zavarovanje svoje terjatve do družbe M. d.o.o. družba F. d. d., pri čemer je bil temelj dogovora v tem, da se po nakupu delnic opravi oddelitev premoženja družbe L. d.d., organiziranega v obratih poljedelstvo in živinoreja, in mešalnica, ter naj bi to premoženje ostalo prodajalcu družbi M. d.o.o., tako da je dejansko predmet nakupa predstavljalo premoženje - vinogradniški del obratovanja družbe L. d.d., vendar je tožeča stranka kot kupec z raznimi pravnimi malverzacijami začela zastopati stališče, da je bil predmet nakupa spremenjen in da naj bi zaradi bistveno slabšega ekonomsko finančnega stanja družbe L. d.d., kot naj bi bilo prvotno prikazano s strani prodajalca, predmet pogodbe bil spremenjen, in sicer v tem smislu, da naj prodajalec ne bi dobil obratov, ki so se ukvarjali s poljedelstvom, živinorejo in mešalnico; (-) da je posojilo vzela z namenom, da se poplačajo obveznosti, ki sta jih imeli družbi L. d. d. in M. d.o.o. in da je posojilno pogodbo z dne 15.4.2009 presojati izključno in v celoti v zvezi s prodajno pogodbo z dne 4. 2. 2009 z dodatkoma z dne 27. 2. 2009 in 7(8). 4. 2009; (-) da je krivda, da tožena stranka ni mogla izpolniti svoje obveznosti iz posojilne pogodbe z dne 15. 4. 2009, izključno na strani tožeče stranke, ki ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti po prodajni pogodbi z dne 4. 2. 2009 z dodatkoma z dne 27. 2. 2009 in 7(8). 4. 2009, temveč je premoženje, ki bi moralo biti izročeno v skladu s pogodbeno voljo strank, zapisano v navedenih pogodbah, celo odprodala in si s tem ustvarila finančna sredstva, po drugi strani pa toženi stranki onemogočila izpolnitev posojilne pogodbe z dne 15.4.2009; (-) da je izpolnitev obveznosti tožene stranke po posojilni pogodbi postala nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja druga stranka - tožeča stranka, poleg tega pa vsaj zaenkrat nima nobene koristi od tega, da je bila prost lastne obveznosti, saj so bili s posojilom za znesek 200.000,00 EUR poplačani davki in prispevki delavcev, zaposlenih v družbi L. d.d., katere edini družbenik (delničar) je tožeča stranka, in da povsem enako velja za nakazilo zneska 193.913,98 EUR na TRR družbe M. d.o.o. 12. Na podlagi trditev, ki so bile podane v odgovoru na tožbo je tožena stranka kot tožeča stranka vložila nasprotno tožbo (najprej vodeno pod št. I Pg 478/2013), s katero je zahtevala, da se zaradi spremenjenih okoliščin posojilna pogodba z dne 15. 4. 2009 razveže, podrejeno pa spremeni tako, da se na novo določi rok vračila, in sicer najmanj v roku dveh let po prejemu premoženja oziroma njegove denarne vrednosti, pod pogoji posojilne pogodbe z dne 15. 4. 2009. 13. Trditve tožeče stranke so bile še: (-) da ne drži, da je šlo za enovit in med seboj prepleten posel, ki bi povezoval predmetno posojilno pogodbo in navedeno prodajno pogodbo; (-) da sta stranki prodajne pogodbe slednjo sporazumno spremenili z Dodatkom št. 2 z dne 8. 4. 2009 k prodajni pogodbi z dne 4. 2. 2009, ki ga je kot zakoniti zastopnik družbe M. d.o.o. podpisala tožena stranka, tako da sta spremenili predmet prodajne pogodbe, ki je po spremembi obsegal 588.833 delnic z oznako X., katerih imetnik je bil prodajalec, in 123.305 delnic z oznako X., katerih imetniki so bili tretji, prodajalec pa je imel v zvezi s slednjimi predkupno pravico; (-) da je M. S., sin tožene stranke, vstopil v M. d.o.o kot edini družbenik dne 6. 3. 2009 in da je v Ž. d. o. o. novi edini družbenik vstopil dne 20. 4. 2009, pred tem pa je bila edini družbenik v M. in Ž. d. d. in da je do prenosa M. in Ž. prišlo brez vednosti tožeče stranke in še preden je dne 22. 5. 2009 toženi stranki prenehalo pooblastilo za samostojno zastopanje ciljne družbe ter da je prenos poslovnih deležev v M. in Ž. v nasprotju z zavezami prodajalca iz tretjega odstavka 13. člena prodajne pogodbe, da brez pisnega soglasja tožeče stranke v ciljni družbi ne bo izrednih poslovnih aktivnosti; (-) da ni res, da je tožena stranka pričakovala, da bo za prevzem posojila dobila določeno nadomestilo, saj je bila po prodajni pogodbi pred njeno spremembo z Dodatkom št. 2 do podjemov “poljedeljstvo”, “živinoreja” in “mešalnica” upravičena kvečjemu družba M. d.o.o. (in ne tožena stranka ali družba M.), pa še to le, če bi se izpolnili odložni pogoji iz 7. člena prodajne pogodbe, ki pa se niso izpolnili.

14. Tožena stranka pa je še trdila: (-) da se je znesek 200.000,00 EUR nakazal na račun družbe L. d.o.o. z namenom poplačila davkov in prispevkov delavcev, zaposlenih v družbi L. d. d.; (-) da tožena stranka ni imela nobenega motiva oziroma razloga, da bi sama najemala kredit, s katerim bi plačala davke in prispevke za zaposlene v družbi L. d. d.; (-) da je bila prodajna pogodba podpisana dne 4. 2. 2009, posojilna pa več kot dva meseca kasneje, in da je že takoj na začetku posojilne pogodbe navedena povezava s prodajno pogodbo z dne 4. 2. 2009 in dodatki.

15. Iz dejanskih ugotovitev in dokazne ocene izvedenih dokazov sodišča prve stopnje izhaja naslednje dejansko stanje: (-) da sta tožeča stranka (tedaj pod firmo H. d. o. o., in s poslovnim naslovom D.) kot posojilodajalec in tožena stranka kot posojilojemalka dne 15. 4. 2009 sklenili posojilno pogodbo, na podlagi katere se je tožeča stranka zavezala toženi stranki posoditi znesek 500.000,00 EUR, pri čemer je tožena stranka tožeči stranki naročila, da naj posojilo nakaže na naslednje račune in za naslednji namen: 1. znesek 60.000 EUR nakaže za namen vrnitve posojila na podlagi posojilne pogodbe, sklenjene z družbo F. d. d. z dne 16. l. 2007, na račun izbranega notarja, skladno z določili prodajne pogodbe, sklenjene med toženo stranko, tožečo stranko in F. d. d. z dne 15. 4. 2009 in določili asignacijske pogodbe, sklenjene na podlagi navedenih pogodb, 2. znesek 200.000 EUR nakaže na račun družbe L. d.o.o. z namenom poplačila davkov in prispevkov delavcev, zaposlenih v družbi L. d. d., 3. znesek 46.086,02 EUR nakaže na račun plačila zapadlih neplačanih računov leasing pogodbe MB80024, sklenjene med subjektoma S. P. in H. d.o.o., kjer tožena stranka nastopa kot porok, in 4. znesek 193.913,98 EUR nakaže na transakcijski račun družbe M. d.o.o., 1900100-0010173026, odprt pri banki X. d.d. (prvi odstavek 2. člena navedene pogodbe; priloga A 2 spisa); (-) da sta pravdni stranki nadalje dogovorili, da se posojilo obrestuje z letno obrestno mero v višini 5 % + trimesečni povprečni Euribor, pri čemer se je tožena stranka zavezala posojilo vrniti najkasneje v roku dveh let po prejemu posojila (3. člen navedene pogodbe); (-) da iz predložene listinske dokumentacije nadalje izhaja, da je tožeča stranka dne 20. 4. 2009 nakazala 193.913,98 EUR na transakcijski račun družbe M. d.o.o. (priloga A 5 spisa) in dne 4. 8. 2009 nakazala 200.000,00 EUR na transakcijski račun družbe L. d. d. (priloga A 4 spisa), ki je dne 5. 8. 2009 navedeni znesek (pre)nakazala na račun družbe L. d.o.o. (priloga A 7 spisa), medtem ko zneskov 60.000 EUR (iz 1. točke prvega odstavka 2. člena navedene pogodbe) in 46.086,02 EUR (iz 3. točke prvega odstavka 2. člena navedene pogodbe) tožeča stranka ni nakazala; (-) da sta (pogodbeni) stranki uvodoma (v okviru 1. člena predmetne posojilne pogodbe) sicer ugotovili, da se je tožeča stranka s prodajno pogodbo z dne 4. 2. 2009 in dodatkom II k prodajni pogodbi toženi stranki zavezala posoditi znesek 500.000 EUR pod pogoji, določenimi v navedenih aktih; (-) da so družba M. d.o.o. kot prodajalec, tožeča stranka kot kupec in družba L. d. d., kot ciljna družba dne 4. 2. 2009 sklenile prodajno pogodbo, katere predmet je bil organiziran podjem znotraj družbe L. d. d., ki obsega vse nepremičnine, naprave, zaloge in delavce, potrebne za pridelavo grozdja, predelavo grozdja in proizvodnjo vina, medtem ko je bilo iz predmeta navedene pogodbe izrecno izvzeto premoženje, organizirano v dejavnosti "mešalnica" in "poljedelstvo", ki ju je ravno tako izvajala navedena družba (priloga B 2 spisa); (-) da je v okviru 14. člena navedene prodajne pogodbe bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka družbi M. d.o.o. posodila znesek 500.000 EUR z ročnostjo 2 leti in obrestno mero 5 % + trimesečni Euribor, pod pogojem, da bo družba M. d.o.o. tožeči stranki za to posojilo ponudila primerno in zadostno zavarovanje, pri čemer glede tega posojila pogodbenika skleneta posebno pogodbo; (-) da so stranke navedene prodajne pogodbe tožeča stranka kot kupec, družba L. d. d., kot ciljna družba in družba M. d. o. o. kot prodajalec, ne pa tudi tožena stranka; (-) da so se z Dodatkom št. 2 k prodajni pogodbi z dne 4. 2. 2009 (priloga B 2 spisa), ki ga je (v svojem imenu) dne 8. 4. 2009 podpisala tudi tožena stranka, pogodbene stranke dogovorile, da bo tožeča stranka toženi stranki v roku treh dni od dneva, ko bo izpolnjen zadnji od dogovorjenih pogojev, osebno posodila znesek 500.000 EUR skladno z določili 14. člena glavne pogodbe, pod pogojem ponujenega primernega in zadostnega zavarovanja in z ročnostjo odplačila dve leti ter obrestno mero 5 % + trimesečni povprečni Euribor; (-) da so se pogodbene stranke ob tem nadalje dogovorile, da mora biti posojilo porabljeno namensko, in sicer 200.000 EUR za plačilo zapadlih neplačanih prispevkov in davkov, ki bi jih morala družba L. d.d. plačati svojim delavcem, in znesek 300.000 EUR (oziroma kolikor bo za to potrebno) za plačilo morebitnega presežka, ki ga bo družba M. d.o.o. morala plačati sedanjim lastnikom delnic na podlagi drugih odstavkov 4. in 5. člena navedene pogodbe, pri čemer bo tožeča stranka navedena zneska nakazala neposredno na transakcijske račune družbe L. d. d. in prodajalcev delnic in še, da lahko tožena stranka, če bo za izpolnitev obveznosti iz drugih odstavkov 4. in 5. člena pogodbe potrebnih manj kot 300.000 EUR, s tem zneskom samostojno razpolaga in se ta znesek nakaže na račun po njegovi izbiri (II. člen Dodatka št. 2 k prodajni pogodbi z dne 4. 2. 2009); (-) da je bil navedeni dodatek (med drugim) sklenjen v posledici sporazumnih ugotovitev pogodbenih strank, da se odložni pogoji, pod katerimi je bila sklenjena glavna pogodba, še niso izpolnili ter da premoženjsko stanje družbe L. d. d., ne izpolnjuje zagotovil, ki jih je družba M. d.o.o. podala v 7. členu glavne pogodbe, in da sta skrbni in finančni pregled pokazala odstopanja od pričakovanega premoženjskega stanja družbe L. d.d., kot to izhaja iz 1. člena Dodatka št. 2 k prodajni pogodbi z dne 4.2.2009; (-) da so pogodbene stranke nadalje še sporazumno ugotovile, da kljub vsemu navedenemu želijo skleniti prodajno pogodbo za nakup delnic ciljne družbe, pri čemer so predmet glavne pogodbe spremenile tako, da je predmet pogodbe 588.833 delnic z oznako X., ki jih ima družba M. d. o. o. v lasti, 123.305 delnic z oznako X., do katerih ima prodajalec odkupno pravico, in preostale delnice, ki so v lasti manjšinskih delničarjev, in v zvezi s tem na novo določile tudi cene delnic, ki so predmet pogodbe.

16. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker kljub zahtevi tožene stranke, ni prekinilo postopka do presoje v zadevi VII Pg 1378/2011, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in v kateri se zahteva izpolnitev prodajne pogodbe oziroma podrejeno ničnost prodajne pogodbe, čeprav gre za predhodno vprašanje, vse to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

17. Pritožbeni očitek je neutemeljen, saj tožena stranka ni nikoli podala predloga za prekinitev postopka do odločitve v zadevi VII Pg 1378/2011 in so drugačne pritožbene navedbe neresnične in v nasprotju s spisovnim gradivom.

18. Pritožbeno sodišče iz predloženega spisa ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo in v zvezi z vloženo nasprotno tožbo z dne 25.11.2013 navedla: “Sicer pa sedanja tožena stranka izpostavlja, da se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. VII Pg 1378/2011 pravdni postopek tožeče stranke M. d.o.o. zoper toženo stranko P. d.o.o. zaradi izpolnitve prodajne pogodbe z dne 4.2.2009 z dodatkoma z dne 27.2.2009 in 7.(8)4 2009,“ in podala dokazni predlog s pribavo in vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 1378/2011 (listna številka 15 spisa) in še: „V dokaz svojih navedb, tako nastanka okoliščin, ki onemogočajo oziroma otežujejo izpolnitev obveznosti tožene stranke, ki so nastopile po sklenitvi pogodbe in okoliščin, zaradi katerih se ne da doseči namena pogodbe, tožena stranka predlaga zaslišanje toženca M. S., vpogled v s strani tožeče stranke predložene listinske dokumentacije v spisu ter prodajno pogodbo z dne 4.2.2009 z dodatkoma z dne 27.2.2009 in 7(8) ter pribavo in vpogled v spis Okrožnega sodišča Ljubljana VII Pg 1378/2011, predvsem z namenom, da se ugotovi, da tožena stranka neizpolnitve pogodbe s strani tožeče stranke ni mogla pričakovati niti je predvideti in tudi njenih posledic odpraviti. Pri tem po mnenju tožene stranke ni pomembno ali posamezni postopki nastopajo družba M. d.o.o. ali M. S. kot fizična oseba, saj so tudi temeljno prodajno pogodbo z dne 4.2.2009 z obema podatkoma podpisovale tako družba M. d.o.o kot M. S. kot fizična oseba in je šlo za enovit in med seboj prepleten pravni posel, katerega namen je bil[...] (listna številka 17 spisa).

19. Povzetek navedb tožene stranke pokaže, da je pritožbeni očitek o spregledu predloga tožene stranke za prekinitev postopka v zvezi z rešitvijo predhodnega vprašanja brez trditvene podlage in kot tak neutemeljen.

20. Sodišče prve stopnje pa bi se smelo, četudi bi obstajal predlog tožene stranke, da naj se postopek prekine zaradi rešitve predhodnega vprašanja, samo odločiti, če bo takšnemu predlogu sledilo, saj predlog strank ne zavezuje sodišča, da mu sledi in prekine postopek(1), kot to jasno sledi iz določbe 13. člena ZPP.

21. Sodišče prve stopnje sme torej samo rešiti predhodno vprašanje, če tako oceni, ker ne gre za situacijo iz 205. člena ZPP, ki predpisuje prekinitev postopka po zakonu samem(2) in sodišče prve stopnje lahko zgolj ugotovi, da je postopek prekinjen in v času prekinitve postopka sploh ne sme opravljati procesnih dejanj, vse dotlej dokler ne odpadejo zakonske ovire.

22. Drugače pa je, če gre za situacijo po 206. členu ZPP(3), ko se samo odloči, če bo prekinilo postopek in sodišče prve stopnje se je smelo odločiti, da bo sporno zadevo reševalo, ne da bi čakalo na rešitev spora, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

23. Pravilno je sodišče prve stopnje ugodilo dokaznemu predlogu tožene stranke in pridobilo ter vpogledalo v dokazne namene spis VII Pg 1378/2011 (listine C v spisu) in je samo ugotavljalo povezavo med pravno podlago spora po tožbi in nasprotni tožbi in pravno podlago spora v zadevi VII Pg 1378/2011, kjer je vložena tožba s tožbenim zahtevkom zaradi izpolnitve pogodbe o prenosu poslovnega deleža in podrejeno zaradi plačila 9.773.098,00 EUR in tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da ni izkazano, da bi bila predmetna posojilna pogodba, ki se v 1. členu resda sklicuje na prodajno pogodbo z dne 4. 2. 2009 in Dodatek II k prodajni pogodbi, tako povezana z navedeno prodajno pogodbo z dodatkoma, da bi to vplivalo na veljavnost posojilne pogodbe.

24. Pritožbene navedbe o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in posledično zmotni uporabi materialnega prava, ki temeljijo zgolj na vztrajanju, da je posojilna pogodba neveljavna, ker ni izpolnjena prodajna pogodba, ne vzdržijo, saj gre za lastno dokazno oceno pritožbe, ne da bi uspela z njo argumentirano izpodbila dokazno oceno sodišča prve stopnje.

25. Pritožba očitno spregleda še odločilno okoliščino, da v zadevi VII Pg 1378/2011 tožeča stranka vtožuje izpolnitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža in podrejeno zaradi plačila 9.773.098,00 EUR, torej želi doseči da se prodajna pogodba realizira in ko je temu tako, potem tožena stranka s svojimi trditvami, ki jih pritožbeno ponavlja, prihaja sama s sabo v nasprotje, ko trdi, da je pravna podlaga za realizacijo posojilne pogodbe odpadla, ker tožeča stranka ni realizirala prodajne pogodbe, s tožbo pa želi doseči ravno to in če bo uspešna, se bo zgolj potrdilo, kar je presodilo sodišče prve stopnje, da je tožena stranka dolžna izpolniti posojilno pogodbo.

26. Tako pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilne dejanske in materialno pravne zaključke sodišča prve stopnje, da posojilna pogodba določa le zavezo tožene stranke tožeči stranki posoditi znesek 500.000,00 EUR (z nakazilom na račune in za namene, določene v prvem odstavku 2. člena pogodbe) in zavezo tožene stranke vrniti posojilo (v roku dveh let po prejemu posojila, z obrestmi po letni obrestni meri v višini 5 % + trimesečni povprečni Euribor).

27. To je sodišče prve stopnje presodilo na podlagi ugotovitev, da iz osnutkov posojilnih pogodb, ki ju je sodišču predložil A. K. kot priča, izhaja, da je bila kot posojilojemalec in s tem ena od pogodbenih strank najprej navedena družba M. d.o.o., vendar je kasneje prišlo do spremembe v pogodbeni stranki na strani posojilojemalca, saj je v osnutku končnega besedila posojilne pogodbe na strani posojilojemalca navedena tožena stranka, ki je predmetno posojilno pogodbo na strani posojilojemalca (kot pogodbenik - v svojem imenu in ne morebiti kot pooblaščenec oziroma zakoniti zastopnik družbe M. d.o.o.) tudi podpisala (medtem ko družba M. d.o.o. v končnem besedilu posojilne pogodbe ni niti kakorkoli omenjena).

28. Pritožbena navedba, da se na zadevo ne sme gledati formalistično in da naj bi se štelo, da je pravno dejstvo, da je pogodbena stranka posojilne pogodbe sedaj tožena stranka, nepomembno, po stališču pritožbenega sodišča, ni pravno sprejemljiva in kot taka neupoštevna, saj je potrebno pogodbo presojati tako kot glasi in glede pogodbenih strank, ki so pogodbo podpisale.

29. Tako je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ni podana podlaga, na katero se sklicuje tožena stranka (pogojenost veljavnosti predmetne posojilne pogodbe z realizacijo oddelitve dela premoženja družbe L. d. d., organiziranega v obratih poljedelstva in živinoreje ter mešalnice, tako da bi po prodaji delnic navedene družbe tožnici to premoženje ostalo družbi M. d. o. o.).

30. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se je v prodajni pogodbi z dne 4. 2. 2009, katere predmet je bil organiziran podjem znotraj družbe L. d.d., razen premoženja, organiziranega v dejavnosti “mešalnica” in “poljedelstvo”, sicer navajalo, da bo tožnica kot kupec družbi M. d. o. o. kot prodajalcu posodila znesek 500.000,00 EUR, pri čemer se ni razčlenjevalo, s kakšnimi nameni in zakaj, nakar je bila navedena pogodba spremenjena z Dodatkom št. 2 z dne 27. 2. 2009 in Dodatkom št. 1 z dne 9. 4. 2009, in sicer tudi v delu, ki se nanaša na predmet prodajne pogodbe, vendar pa je bila posojilna pogodba z dne 15.4. 2009 sklenjena s toženo stranko kot fizično osebo (in ne z družbo M. d. o. o., kot je to sicer očitno bilo prvotno predvideno).

31. Tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ni ni mogoče ugotoviti takšne povezave posojilne pogodbe z dne 15. 4. 2009 s prodajno pogodbo z dne 4.2.2009 z dodatkoma, da posojilna pogodba z dne 15.4. 2009 ne bi bila veljavna in kot takšna zavezuje tudi toženca kot pogodbenika navedene pogodbe. Tožena stranka kot fizična oseba sploh ni bila pogodbenik prodajne pogodbe (in niti pogodbenik Dodatka št. 1 k prodajni pogodbi z dne 4. 2. 2009), ampak je bila le pogodbenik Dodatka št. 2 k prodajni pogodbi, s katerim pa je bila navedena prodajna pogodba, vključno s predmetom pogodbe, (tudi) glede na kasneje ugotovljeno dejansko premoženjsko stanje družbe L. d. d., kot ciljne družbe bistveno spremenjena.

32. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje glede povezanosti posojilne in prodajne pogodbe podalo le skope razloge in da je zato izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljeni, saj gre za takšno pritožbeno uveljavljeno kršitev le tedaj, če sodba sploh ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Kot pa je že navedeno, izpodbijana sodba vsekakor ima razloge o odločilnih dejstvih.

33. V čem pa bi se kazala očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15.točki drugega odstavka 339. člena ZPP(4), pa pritožba niti ne pove, vsekakor pa za takšno kršitev ne gre, če sodišče ne sledi navedbam stranke, ampak če bi napačno povzelo vsebino listin ali zapisnikov v „tehničnem” smislu, torej v nasprotju z vsebino kot glasi, dokazna ocena teh listin pa ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

34. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v zvezi z zatrjevano nezmožnostjo izpolnitve posojilne pogodbe, presodilo, da v danem primeru niso podane predpostavke iz 116. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja nemožnost izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka, niti predpostavke iz 117. člena OZ, ki ureja nemožnost izpolnitve, za katero stranka odgovarja in da je pravno odločilno, da se stranka ne more sklicevati na nemožnost izpolnitve, če gre za denarno obveznost.(5)

35. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku po osnovni tožbi, saj je tožena stranka glede na določbo drugega odstavka 3. člena posojilne pogodbe, ki določa zavezo toženca tožeči stranki vrniti posojilo, dolžna najkasneje dne 20. 4. 2011 tožnici plačati (vrniti) znesek 193.913,98 EUR in najkasneje dne 4.8.2011 tožnici plačati (vrniti) še znesek 200.000,00 EUR, ki ju je tožnica nakazala po 2. in 4. točki prvega odstavka 2. člena predmetne posojilne pogodbe.

36. Na podlagi določbe prvega odstavka 3. člena predmetne posojilne pogodbe je tožeča stranka od nakazanih (posojenih) zneskov upravičena tudi do plačila pogodbenih obresti, pri čemer je tožeča stranka zahteva le razliko pogodbenih obresti oziroma pogodbene obresti za obdobje od dne 1. 7. 2010 do dveh let po nakazilu posameznih zneskov posojila, torej od zneska 193.913,98 EUR za obdobje od dne 1. 7. 2010 do dne 20. 4. 2011, kar znese 9.442,47 EUR (priloga A 12 spisa), in od zneska 200.000,00 EUR za obdobje od dne 1. 7. 2010 do dne 4. 8. 2011, kar znese 13.538,28 EUR (priloga A 11 spisa), kar skupaj znese 22.980,75 EUR, kolikor tožeča stranka zahteva iz naslova pogodbenih obresti.

37. Glede na določbo 378. člena OZ dolžnik, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti in je tožeča stranka upravičena še do zakonskih zamudnih obresti od zneska 193.913,98 EUR za obdobje od dne 21. 4. 2011 dalje do plačila in od zneska 200.000,00 EUR za obdobje od dne 5. 8. 2011 dalje do plačila, pri čemer je tožeča stranka od zneska 193.913,98 EUR za obdobje od dne 21. 4. 2011 do dne 23. 9. 2013, ko je vložila predmetno tožbo, in od zneska 200.000,00 EUR za obdobje od dne 5.8.2011 do dne 3. 9. 2013 izračunala zakonske zamudne obresti, ki skupaj znašajo 80.330,80 EUR (upoštevaje pri tem določbi prvega odstavka 378. člena in 381. člena OZ).

38. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da sta tožbena zahtevka tožene stranke po nasprotni tožbi neutemeljena, ker glede na dejanske ugotovitve niso podani pogoji za razvezo in niti za spremembo posojilne pogodbe.

39. Tožena stranka ni izkazala obstoja predpostavk za razvezo predmetne posojilne pogodbe po 112. členu OZ, saj ni izkazala, da bi nastale po sklenitvi posojilne pogodbe z dne 15. 4. 2009 okoliščine, ki bi oteževale izpolnitev obveznosti ene stranke, ali da se zaradi njih ne bi dalo doseči namena navedene pogodbe, glede na to, da iz izvedenih dokazov ne izhaja takšna povezava posojilne pogodbe z dne 15. 4. 2009 s posameznimi okoliščinami, vezanimi na prodajno pogodbo z dne 4. 2. 2009 z dodatkoma, da bi to utemeljevalo obstoj spremenjenih okoliščin.

40. Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo še, da v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom tožene stranke po nasprotni tožbi, da lahko po prvem odstavku 112. člena OZ stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, zahteva razvezo pogodbe, ne more pa zahtevati (in sodno izsiliti) njene spremembe. Druga stranka sicer lahko ponudi spremembo pogodbe (četrti odstavek 112. člena OZ), ni pa tega dolžna storiti.

41. Pritožbeni očitek o pristranskosti priče K. in o pristranskosti sodišča prve stopnje, so pritožbene novote (337. člen ZPP), saj bi tožena stranka morala vse to uveljavljati pred sodiščem prve stopnje in zahtevati prenos odločanja v sporni zadevi na drugo sodišče ali izločitev razpravljajočega sodnika in zahtevati, da se izpovedba priče K. ne upošteva zaradi šele v pritožbi zatrjevanih povezav s tožečo stranko.

42. Pritožba izreka o stroških pravdnega postopka izrecno ne izpodbija, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

43. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

44. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi zadeve niti k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tudi tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Določba 13. člena ZPP se glasi:“Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Rešitev predhodnega vprašanja ima pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno.“ Op. št. (2): Določba 205. člena ZPPP se glasi: “1)Postopek se prekine: 1. če stranka umre ali izgubi pravdno sposobnost, pa v pravdi nima pooblaščenca; 2. če zakoniti zastopnik stranke umre ali preneha njegova pravica za zastopanje, pa stranka nima pooblaščenca v pravdi; 3. če stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati oziroma če ji pristojni organ pravnomočno prepove delovanje; 4. če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka; 5. če zaradi vojne ali iz drugih vzrokov sodišče preneha delati; 6. če drug zakon tako določa. 2) Sklep o prekinitvi postopka izda sodišče prve stopnje.„ Op. št. (3): Določba 206. člena ZPP se glasi: “1)Sodišče odredi prekinitev postopka: 1. če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (13. člen); 2. če živi stranka na območju, ki je zaradi izrednih dogodkov (poplave ipd.) odrezano od sodišča. 2)Sodišče lahko odredi prekinitev postopka, če je odločba o tožbenem zahtevku odvisna od tega, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kdo je storilec in ali je storilec odgovoren, zlasti še, kadar je podan sum, da sta priča ali izvedenec po krivem izpovedala ali da je listina, ki je bila uporabljena kot dokaz, ponarejena.„ Op. št. (4): 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP se glasi: „15. če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.„ Op. št. (5): primerjaj sodba in sklep VS RS III Ips 93/2003 z dne 18.5.2004.