Jedro

Tožnik je bil s postopkom inšpekcijskega nadzora seznanjen in pozvan k izjavi. To pomeni, da mu je bila pravica do izjave in s tem do predlaganja dokazov omogočena, če je ni izkoristil, pa ne gre za kršitev te pravice, ki bi jo storil inšpekcijski organ, temveč za voljo tožnika.

Glede na to, da je bila po ugotovitvah inšpekcijskega organa stara konstrukcija odstranjena in da je sedanji izgled objekta drugačen, pomeni postavitev obravnavanega nadstreška novogradnjo, za katero je bilo treba v času gradnje pridobiti gradbeno dovoljenje, saj nadstreška že zaradi njegove dimenzije ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje nadstreška za pokriti gostinski vrt v tlorisni izmeri 8,6 m x 5,5 m ob zahodni strani gostinskega lokala, na naslovu …, in ob vzhodni strani hodnika za pešce in kolesarje na zemljišču s parc. št. 3889/4 in del na 3889/1 k. o. …. V 1. točki izreka mu je naložila, da takoj po prejemu odločbe ustavi nadaljnjo gradnjo navedenega objekta, v 2. točki pa, da ga mora odstraniti v roku enega meseca po prejemu te odločbe, sicer se bo v skladu s 4. točko izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah. V 3. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), s 5. in 6. točko pa je organ odločil še, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve.

V obrazložitvi organ navaja, da je bil opravljen ogled, na katerem je bilo ugotovljeno, da je izveden navedeni nadstrešek iz kovinske konstrukcije iz kovinskih cevi prereza 100/120 mm, ki so z ene strani vijačno pritrjene na obstoječo talno podlago (asfaltno površino) in z druge strani na vrhnji betonski parapetni zid stropne plošče poslovnega objekta (gostinskega lokala). Višina kovinske konstrukcije je 2,5 m (kap) oz. 3,5 m (vrhnji betonski parapetni zid). Ob zahodni strani so nameščene zložljive polivinilaste rolete. Tožnikov sin A.A. je na zaslišanju 9. 6. 2011 predložil potrdilo Občine Domžale iz leta 1987 o priglasitvi postavitve montažne markize in povedal, da je bila prejšnja izvedba markize iz lahke kovinske konstrukcije v tlorisni izmeri 5,5 m x 5,5 m, višina pa 20 cm pod vrhom parapetnega zidu (merjeno od tal 3,3 m). Z nakupom sosednjega lokala naj bi se povečala potreba po razširitvi gostinskega vrta, nova kovinska konstrukcija pa naj bi bila od stare širša za 2,5 m in za 20 cm višja. Streha naj bi bila zložljiva z daljinskim upravljavcem, gostinski vrt pa naj bi bil prehoden z vseh strani. Povedal je tudi, da so se dela začela okoli 25. 5.2011, da je investitor tožnik in da je šlo za vzdrževalna dela. Na zaslišanju 25. 7. 2011 je izjavil, da je lastnik zemljišča s parc. št. 3889/4 k. o. … B., ki da je tožniku dovolil uporabo tega zemljišča, prenos lastništva pa zaradi stečaja prodajalca še ni pravno urejen.

Inšpekcijski organ je ugotovil, da je bil prejšnji objekt (markiza) v celoti odstranjen in da gre za nov gradbeni objekt, ki je po zunanjem izgledu in po konstrukcijski zasnovi nadstrešek, ki po Uredbi o vrsti objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba) ne ustreza pogojem in zahtevam za enostavni objekt, saj presega površino 30 m2. Poleg tega naj tudi ne bi bil izpolnjen drugi pogoj, saj tožnik lastninske pravice na zemljišču nima, prav tako ne soglasja lastnika tega zemljišča za postavitev objekta. Ker torej izvedeni nadstrešek ni enostavni objekt, bi moral investitor zanj pred pričetkom gradnje pridobiti gradbeno dovoljenje.

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju tožnikove pritožbe prvostopenjsko odločbo odpravil v 3. točki izreka in jo nadomestil z novo (med prepovedmi ni več prepovedi vpisov in sprememb vpisov v zemljiški knjigi in prepovedi prometa z zemljiščem), v preostalem delu pa je pritožbo glede na dejansko stanje, ugotovljeno v inšpekcijskem postopku, zavrnil. Pritožbeni ugovor o kršitvi tožnikove pravice do predlaganja dokazov je zavrnil s pojasnilom, da je bil tožnik o postopku obveščen in pozvan, naj poda svojo izjavo. Upoštevanje izjave njegovega sina je pojasnil s sklicevanjem na četrti odstavek 55. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Očitek o napačni ugotovitvi dejanskega stanja in s tem povezani retroaktivni uporabi predpisov je zavrnil kot neutemeljene s pojasnilom, da obravnavanega posega leta 2011 (zamenjave konstrukcije) glede na opredelitev vzdrževalnih del v 10.1. in 10.2. točkah prvega odstavka 2. člena ZGO-1 ni mogoče šteti za vzdrževalna dela na markizi, postavljeni v letu 1987. Zato in ker je bila prvotna markiza odstranjena, je zavrnil tudi pritožbeno sklicevanje na dokumentacijo za postavitev markize leta 1987. Pojasnil je tudi, da je Uredba veljala že leta 2011 in zavrnil očitek o nesorazmernosti inšpekcijskega ukrepa, saj je tak ukrep glede na določbe ZGO-1 obvezen.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je inšpekcijski organ napačno povzel izjavo tožnikovega sina A.A. ter mu očita, da tožnikove izjave kot izjave inšpekcijskega zavezanca sploh ni pridobil. Zato meni, da mu je bila kršena pravica do dokazovanja. Glede ugotovitev toženke navaja, da montažni nadstrešek stoji že od leta 1987 in se sklicuje na potrdilo Občine Domžale iz leta 1978 o dovolitvi postavitve montažne markize pred poslovnim prostorom na navedenem zemljišču. Uporaba Uredbe naj bi zato pomenila nedovoljeno retroaktivnost. Montažna markiza naj kljub izdanemu dovoljenju ne bi pokrivala celotne parc. št. 3889/4 k.o. …. Tekom let naj bi bilo treba obnoviti kovinsko konstrukcijo, kar je tožnik maja 2011 storil tako, da sedaj novo platno pokriva celotno konstrukcijo, saj je sin postal lastnik sosednjega lokala in ni več treba paziti na odvzem svetlobe sosednjemu lokalu. Tako naj bi bilo sedanje stanje v skladu s potrdilom iz leta 1987. Tožnik opozarja, da A.A. ni dal pooblastila za zastopanje, zato meni, da ga organ ne bi smel obravnavati kot stranko v postopku. Izjava A.A. naj bi bila nepravilna ali nepravilno zapisana, ker je bila konstrukcija markize že pred tem taka, da je pokrivala celotno parcelo št. 3889/4 k. o. …. Zanika, da bi opravljena dela posegla v konstrukcijo objekta in spremenila njegovo zmogljivost, velikost, namembnost ali zunanji videz objekta. Soglasje lastnika zemljišča za postavitev markize naj bi pridobil že leta 1987, poleg tega naj bi imel pridobljeno tudi posestno varstvo. Tožnik naj bi imel že 24 let pravno podlago za postavitev markize, zato meni, da ne gre za nelegalno gradnjo iz 152. člena ZGO-1, ukrep pa naj bi bil tudi očitno nesorazmeren z namenom inšpekcijskega pregleda in naj bi dejansko pomenil preprečevanje opravljanja tožnikove dejavnosti, ki jo opravlja že 24 let. Prepoved prometa z zemljiščem naj bi bila nesmiselna, saj tožnik ni lastnik zemljišča. Drugostopenjski organ naj njegovih pritožbenih navedb ne bi obravnaval po vsebini, saj naj bi le nekritično povzel razloge iz prvostopenjske odločbe. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo in postopek inšpekcijskega nadzora ustavi, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je prepoved razpolaganja z zemljiščem odpravil že organ druge stopnje, zato je tožbeni ugovor o nesmislenosti te prepovedi neupošteven, ker te prepovedi po odločitvi organa druge stopnje ni več.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje v delu, v katerem je potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Tožniku ni bila kršena nobena izmed procesnih pravic, ker v postopku inšpekcijskega nadzora ni bil zaslišan. Kot je že organ druge stopnje pojasnil, je bil tožnik s postopkom inšpekcijskega nadzora seznanjen in pozvan k izjavi. To pomeni, da mu je bila pravica do izjave in s tem do predlaganja dokazov omogočena, če je ni izkoristil, pa ne gre za kršitev te pravice, ki bi jo storil inšpekcijski organ, temveč za voljo tožnika. Zato sodišče tudi ne more upoštevati dokazov, ki jih tožnik predlaga v tožbi, med katerimi je tudi dokaz z zaslišanjem tožnika. Stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so jih imele možnost navajati in predlagati v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1).

To pomeni, da je tožnik v pritožbi s tem, ko je navajal drugače, tj. da objekt stoji že od leta 1987, da z deli ni bilo poseženo v njegovo konstrukcijo in da velikost markize ni bila spremenjena, uveljavljal nova dejstva. Ker ni pojasnil, zakaj teh dejstev ni navajal v postopku pred izdajo izpodbijane določbe, je šlo za nedovoljeno pritožbeno novoto (tretji odstavek 238. člena ZUP).

Glede na to, da je upravni organ druge stopnje kljub temu po vsebini obravnaval te pritožbene ugovore, pa sodišče pritrjuje tudi razlogom, s katerimi je zavrnil pritožbene navedbe, da objekt stoji že od leta 1987 in da je šlo le za njegovo vzdrževanje. Zato sodišče glede na enake tožbene ugovore pojasnjuje le, da obnova konstrukcije že po naravi stvari ne more pomeniti zgolj zamenjave platna. Da bi bila konstrukcija „obnovljena“ kako drugače kot z njeno zamenjavo, tj. z zamenjavo kovinske konstrukcije, tožnik tudi v tožbi ne navaja. Zgolj zatrjevanje, da v konstrukcijo ni bilo poseženo in da se njena velikost ni spremenila, pa ne zadošča za dvom v nasprotno ugotovitev inšpekcijskega organa, ki med drugim temelji tudi na fotografiji starega stanja konstrukcije.

Glede na to, da je bila po ugotovitvah inšpekcijskega organa stara konstrukcija odstranjena in da je sedanji izgled objekta drugačen, je pravilna tudi ugotovitev, da pomeni postavitev obravnavanega nadstreška novogradnjo, za katero je bilo treba v času gradnje, to je leta 2011, pridobiti gradbeno dovoljenje, saj nadstreška, kot pravilno ugotavlja inšpekcijski organ, že zaradi njegove dimenzije ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte po Uredbi za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Zato je neutemeljen tudi tožbeni očitek o kršitvi prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave, saj je bila Uredba v času gradnje obravnavanega nadstreška, tj. leta 2011, veljaven predpis.

Nadstrešek je po Uredbi enostavni objekt, če njegova površina ne presega 30 m2 (a. točka 13. člena Uredbe). Glede na to, da med strankami ni sporno, da gre za nadstrešek dimenzij 8,6 m x 5,5 m, torej za dimenzije, ki presegajo 30 m2, se upravnemu organu v vprašanje, ali ima tožnik izkazano pravico graditi, sploh ne bi bilo treba spuščati. To bi moral ugotavljati le, če bi šlo za odprt sezonski gostinski vrt kot začasen objekt, ker je v tem primeru dovoljena površina do 50 m2 (a. točka prvega odstavka 17. člena Uredbe). V obravnavanem primeru inšpekcijski organ ni ugotovil, da bi šlo za tak objekt, tega pa tožnik tudi v tožbi ne trdi.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da je inšpekcijski organ tožnikovega sina A.A. štel kot stranko v postopku. To iz izpodbijane odločbe ne izhaja, dejstvo, da je organ pri ugotavljanju dejanskega stanja upošteval njegove izjave, pa še ne pomeni, da mu je priznal položaj stranke v postopku. Kot je pravilno pojasnil že organ druge stopnje, pa je organ prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 55. člena ZUP imel pravico upoštevati dejanja, ki jih je opravil tožnikov sin.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.