Jedro

Navedba sredstva izvršbe ni nujna sestavina predloga za začasno dodelitev otrok in začasno ureditev stikov. Takšna razlaga (argument teleološke redukcije) pa ne velja glede predloga za začasno ureditev preživninskih razmerij.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe glede začasne dodelitve mladoletne S. v varstvo in vzgojo materi ter glede začasne ureditve stikov med tožencem in mladoletno S., razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne ter se odločitev o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe glede začasne ureditve preživninske obveznosti potrdi.

Obrazložitev

Pritožnica je v tej pravdi vložila tožbo zaradi razveze zakonske zveze ter ureditve družinskopravnih razmerij pravdnih strank z mladoletno hčerko. Hkrati je vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagala, naj sodišče začasno hčerko dodeli njej, tožencu naloži začasno plačevanje preživnine in začasno naj uredi tudi stike toženca s hčerko.

Sodišče prve stopnje je predlog tožnice kot nepopoln zavrglo. Pojasnilo je, da v predlogu tožnica ni navedla sredstva izvršbe, čeprav je bila k temu pozvana.

Proti sklepu vlaga pritožbo tožnica. Sklicuje se na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, hkrati pa trdi tudi, da je bilo z izpodbijanim sklepom poseženo v njene ustavne pravice. Rdeča nit pritožbenega stališča je, da v družinskih postopkih velja načelo oficialnosti in zato tudi drugačna ureditev postopka zavarovanja z začasno odredbo. Trdi še, da sodišče sploh ni navedlo, kakšno izvršilno sredstvo naj bi tožnica sploh predlagala.

Pritožba je delno utemeljena.

V tem pritožbenem postopku ne gre za vsebinsko presojo utemeljenosti predloga za zavarovanje (primerjaj 4. alinejo četrtega odstavka 6. člena ZIZ(1)) marveč izključno za procesno vprašanje (ne)popolnosti predlagalnega akta. Zato je po splošnem pravilu iz prvega odstavka 366. člena ZPP(2) podana pristojnost sodnika posameznika.

V tem pritožbenem postopku je treba odgovoriti na naslednje procesnopravno vprašanje: Ali mora predlog ureditvene (regulacijske) začasne odredbe po 411. členu ZPP (zaradi začasne ureditve varstva in vzgoje otroka, ureditve stikov in določitve začasne preživnine) vsebovati izvršilno sredstvo ali ne? Zastavlja se tudi podvprašanje, ali za vse prvine predlagane začasne odredbe (začasna dodelitev otroka in ureditev stikov na eni ter določitev začasne preživnine na drugi strani) velja enako? Splošno pravilo v postopkih zavarovanja z začasno odredbo je, da mora predlog za izdajo začasne odredbe vsebovati izvršilno sredstvo. Pozitivnopravna podlaga za takšno stališče je, da ima po 268. členu ZIZ sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi. To pa po ustaljeni sodni praksi pomeni, da mora predlog za izdajo začasne odredbe vsebovati sestavine, ki bodo sploh omogočale, da bo imel sklep o začasni odredbi lahko tak učinek. Takšna nujna sestavina je sredstvo izvršbe (4. alineja prvega odstavka 40. člena ZIZ). Brez te sestavine namreč sklep o začasni odredbi načeloma sploh ne more učinkovati kot sklep o izvršbi, se pravi kot sklep, ki omogoča prisilno izvršitev obveznosti brez postopka za izdajo dodatnega sklepa o izvršbi. Sklep, v katerem ni sredstva izvršbe, lahko po naravi stvari učinkuje zgolj kot izvršilni naslov, za prisilno izvršitev pa je nato potreben še dodaten izvršilni postopek. Ratio določbe 268. člena ZPP je torej prav v tem, da se v postopkih zavarovanja (ki so urgentni) takšnemu podvajanju izognemo.

Zastavlja se vprašanje, ali ti razlogi utemeljujejo enak procesni pristop tudi glede ureditvenih začasnih odredb po 411. členu ZPP ali pa se tovrstne začasne odredbe po svoji naravi v kakšni pravni razlikovalni okoliščini od splošnega tipa začasne odredbe razlikujejo do te mere, da je utemeljena uporaba argumenta teleološke redukcije.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odgovor na to vprašanje glede začasne dodelitve otroka ter glede začasne ureditve stikov pritrdilen, odgovor glede začasne ureditve plačevanja preživnine pa odklonilen.

Namreč: začasna dodelitev otroka enemu izmed staršev ter začasna ureditev stikov imata konstitutiven pomen. Z izdajo tovrstnega sklepa o začasni odredbi je odločeno o nečem, česar dotlej v stvarnem svetu ni bilo in česar brez izdaje sklepa o začasni odredbi ne bi bilo vse do pravnomočne sodbe o teh družinskopravnih razmerjih. Ker je tako, ima izdaja takšnega sklepa že sama po sebi svojo pravno kvaliteto in pravni učinek. Za dosego tega učinka (se pravi: za sodno odločitev o tem, kakšna bodo začasna družinska razmerja) ni nujna prisilna izvršitev. Potreba po prisilni izvršitvi bi se pokazala šele v primeru, če stranke odločbe ne bi spoštovale. Potreba po podvajanju postopkov je torej v tem primeru zgolj hipotetična.

Če so podani tudi vsebinski pogoji za izdajo začasne odredbe (česar pa pritožbeno sodišče tu ne presoja) potem je izdaja prav takšne začasne odredbe z vidika učinkovite uresničitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) celo nujna.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri izdaji začasnih odredb, s katerimi sodišče po 411. členu ZPP začasno odloči o dodelitvi otroka in o ureditvi stikov, izvršilno sredstvo ni nujna sestavina predloga, saj ima že sama izdaja sklepa konstitutiven učinek. Predlog za izdajo začasne odredbe zato v tem delu ni nepopoln ter bo moralo sodišče o njem vsebinsko odločiti. V tem delu je namreč pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na zavrženje predloga za začasno ureditev dodelitve otroka in začasno ureditev stikov, razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

Drugačen pa je položaj glede predloga za začasno ureditev preživninske obveznosti. Tisti izmed staršev, pri katerem otrok ne živi, je namreč že po samem zakonu dolžan plačevati preživnino (prvi odstavek 123. člena ZZZDR(3) v povezavi s 131.a členom ZZZDR). Ta njegova obveznost obstaja ne glede na to, ali sodišče izda sklep o začasni odredbi ali ne. Dokaz za to je, da bo preživninsko breme s sodbo prisojeno za nazaj (vse do vložitve tožbe 131. člen ZZZDR), za čas pred tožbo pa ima starš, pri katerem je otrok živel, verzijski zahtevek (130. člen ZZZDR).

Začasna odredba o plačevanju preživnine torej nima konstitutivnega pomena, marveč gre za običajno dajatveno odločbo. Takšna narava začasne odredbe o plačevanju preživnine za razliko od začasne ureditve dodelitve otroka in začasne ureditve stikov, ne utemeljuje uporabe argumenta teleološke redukcije. Ker je tako, je splošno pravilo, na katero je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje, v tem delu upoštevno, odločitev o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe glede preživljanja pa pravilna. Ker je pritožba v tem delu zato neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep v delu, ki se nanaša na zavrženje predloga za začasno naložitev preživninskega bremena, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Napotki za nadaljnje delo v razveljavljenem delu sklepa so razvidni iz gornje obrazložitve.

(1) Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/1998 do Uradni list RS, št. 17/2013).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe tega predpisa).

(3) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/2004 – uradno prečiščeno besedilo UPB-1).