Jedro

Sodišče je v 8. točki obrazložitve povsem argumentirano pojasnilo, da upoštevajoč, da sam Odlok niti ZŠtip-1 o štipendijah izrecno ne definira dodatnega študijskega leta po izteku izobraževalnega programa, je potrebno to določbo napolniti z njeno pravilno razlago, na kar je opozorilo že Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 12/2023 z dne 24. 10. 2023. ZŠtip-1 v 13. alineji 3. člena določa, da je iztek izobraževalnega programa zaključek trajanja izobraževanja, kot je predviden z izobraževalnim programom brez podaljšanja študentskega statusa. Potrebno je ločevati pojem izteka izobraževalnega programa od pojma zaključka izobraževanja, ki pomeni zaključek izobraževalnega programa na izobraževalni ustanovi in pridobitev višje ravni izobrazbe od že pridobljene.

Pravilen je dokazni zaključek sodišča, da dodatno študijsko leto, ki ga študent vpiše po končanem izobraževalnem programu, zaradi pridobitve absolventskega staža ni leto v okviru izobraževalnega programa, temveč leto po izteku izobraževalnega programa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba župana A. št. ... z dne 1. 3. 2023 v zvezi z odločbo Direktorice Mestne uprave A. št. ... z dne 1. 12. 2022 in da se tožniku prizna pravica do štipendije za nadarjene v osnovnem znesku 213,00 EUR mesečno od 1. 10. 2022 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 213,00 EUR od 16. 11. 2022 dalje do plačila; zneska 213,00 EUR od 16. 12. 2022 dalje do plačila; zneska 213,00 EUR od 16. 1. 2023 dalje do plačila; zneska 213,00 EUR od 16. 2. 2023 dalje do plačila in zneska 213,00 EUR od 16. 3. 2023 dalje do plačila ter podredni zahtevek, da se odločba župana A. št. ... z dne 1. 3. 2023 in odločba Direktorice Mestne uprave A. št. ... z dne 1. 12. 2022 odpravita ter se zadeva vrne tožencu v novo upravno odločanje, v katerem mora nov upravni akt izdati v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe. Hkrati je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik iz razloga po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo župana A. št. ... z dne 1. 3. 2023 in odločbo direktorice A. št. ... z dne 1. 12. 2022 odpravi ter zadevo vrne tožencu v novo upravno odločanje, v katerem mora nov upravni akt izdati v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje. V vsakem primeru pa tožencu naloži, da tožniku povrne vse stroške tega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Sodišče je pri odločanju zmotno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev sodišče gradi na stališču, da pri 6. členu Odloka o štipendiranju ne gre za neenako obravnavanje in neustavnost saj načelo enakosti ne bi preprečevalo, da toženec v mejah svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo podobna dejanska stanja med seboj razlikovalo in nanje vezalo različne pravne posledice. Sodišču je pomembno razlikovanje med pridobitvijo pravice do štipendije in med njenim prejemanjem oziroma izplačevanjem. Toženec ima pri določanju pogojev za pridobivanje in izplačevanje štipendij, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, široko polje proste presoje, zaradi česar obravnavana ureditev ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Napačna je primerjava 3. alineje prvega odstavka 6. člena Odloka, na katero sta oprti izpodbijani odločbi in izpodbijana sodba ter določbo 30. člena Odloka,1 zato gre za neustavnost ureditve dodeljevanja in izplačevanja štipendij. Tretja alineja prvega odstavka 6. člena Odloka določa, da se štipendija ne more dodeliti za čas dodatnega študijskega leta po preteku izobraževalnega programa, 30. člen Odloka pa nasprotno omogoča dodelitev in izplačevanje in prejemanje štipendije tudi za čas dodatnega študijskega (absolventskega) staža do diplome oziroma magisterija. Pri tem gre za očitno kršitev načela enakosti iz 14. člena URS, ki zahteva, da se bistveno enaka stvarna razmerja obravnavajo enako, bistveno različna stvarna razmerja pa različno. Če štipendist pridobi pravico do štipendije za nadarjene v prvem letniku izobraževalnega programa, jo bo na podlagi določb 30. člena Odloka lahko pridobival tudi celotni čas dodatnega študijskega leta (absolventskega staža). Do štipendije bo upravičen v trajanju dveh študijskih let. Po drugi strani pa štipendist, ki pravice do štipendije za nadarjene ni pridobil tekom trajanja prvega letnika izobraževalnega programa, temveč jo prvič zahteva šele v dodatnem študijskem letu, do te na podlagi 3. alineje prvega odstavka 6. člena Odloka ne bo upravičen. Na takšen način so bistveno enaka stvarna razmerja obravnavana različno. V obeh primerih gre za študenta, ki sta vpisana v dodatno študijsko leto in še nimata opravljenih vseh študijskih obveznosti, to je nezaključen izobraževalni program, pri čemer je eden od njiju upravičen do prejemanja štipendije zgolj na podlagi dejstva, da je štipendijo prejemal že tekom rednega letnika. Za razlikovanje teh razmerij ni uporabljen drug razlog kot okoliščina predhodnega prejemanja štipendije, kar pa ni zadosten razlog za drugačno obravnavo enakih stvarnih razmerij. Razlikovanje, ki ga napravi sodišče glede dodelitve in izplačevanja prejemanja štipendije ne more biti upoštevno. Štipendist mora pri nadaljnjem prejemanju štipendije v dodatnem študijskem letu ponovno izkazati obstoj vseh pogojev, ki so predvideni za dodelitev štipendije. Prvi in drugi odstavek 30. člena Odloka določata, da se o pravici do štipendije odloči in da pravica do štipendije pripada ob izpolnjevanju pogojev za štipendiranje iz tega Odloka od začetka šolskega oziroma študijskega leta, za katerega upravičenec uveljavi pravico do štipendije do konca izobraževalnega programa oziroma do zaključka izobraževanja, če je izobraževanje zaključil v dodatnem študijskem letu. Že po gramatikalni razlagi izhaja, da mora štipendist pogoja za izplačevanje prejemanja štipendije izpolnjevati tudi v dodatnem študijskem letu. Zato gre za _de facto_ odločanje o ponovni dodelitvi štipendije tudi v dodatnem študijskem letu, kar pa je pri štipendistih, ki za dodelitev štipendije prvič kandidirajo tekom dodatnega študijskega leta povsem neupravičeno. Razlikovanje sodišča med dodelitvijo in izplačevanjem prejemanja štipendije za rešitev predmetnega spora ni relevantno, saj se tako za dodeljevanje kot za nadaljnje prejemanje uporabljajo ista določila Odloka, štipendisti pa morajo izpolnjevati identične pogoje. Očitno je, da 3. alineja prvega odstavka 6. člena Odloka neutemeljeno priviligira vlagatelje, ki v postopku pridobitve štipendije za nadarjene obiskujejo katerikoli redni letnik študija, razen dodatnega leta (absolventski staž) v razmerju do vlagateljev, ki so vpisani v dodatno leto. Razvidno je, da je določba 3. alineje prvega odstavka 6. člena Odloka v nasprotju z namenom iz 3. člena Odloka, po katerem so štipendije namenjene spodbujanju izobraževanja nadarjenih dijakov in študentov do najvišje ravni izobraževanja. Naziranje sodišča, da ima toženec pri določanju pogojev za pridobivanje in izplačevanje štipendij, ki se financirajo iz proračunskih sredstev široko polje proste presoje v osnovi drži, vendar pa je tudi toženec kot upravna lokalna skupnost pri normativnem urejanju pravnih razmerij vezan na določbe URS. Tretji odstavek 153. člena URS določa, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakoni. Sodišče je na podlagi 125. člena URS vezano izključno na ustavo in zakon, kar po nasprotnem razlogovanju pomeni, da sodniki pri opravljanju sodniške funkcije niso vezani na podzakonske predpise. Če sodnik meni, da bi moral pri sojenju uporabiti podzakonski akt, ki ni v skladu z URS in z zakonom, ga ne sme uporabiti. Sodišče mora neustavno določbo 3. alineje prvega odstavka 6. člena Odloka vsaj v delu, v katerem določa, da štipendije ne morejo pridobiti študentje podiplomskega študija v času dodatnega študijskega letnika po preteku izobraževalnega programa z uporabo instituta _exceptio illegalis_ zavrniti. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženec vztraja pri pravilnosti izpodbijane sodbe. S primerjavo 6. člena Odloka in določbami 30. člena Odloka ni mogoče ugotoviti neustavnosti ureditve dodeljevanja in izplačevanja štipendij. Odlok v 30. členu ureja prejemanje oziroma izplačevanje, medtem kot 6. člen Odloka določa pogoje za pridobitev pravice. Ne držijo navedbe toženca, da gre pri nadaljnjem prejemanju štipendije za _de facto_ ponovno dodelitev štipendije. Izpolnjevanje pogojev za štipendije, ki jih omenja 30. člen Odloka, predstavlja pogoj, da upravičenec ohrani že pridobljeno pravico do štipendije. Potrebno je opozoriti na odločitev VSRS v dopuščeni reviziji zoper sodbo VDSS Psp 159/2022 z dne 24. 8. 2022, na katero se je v postopku na prvi stopnji skliceval tožnik. Stališče VSRS je, da dodatno študijsko leto, ki ga študent vpiše po končanem izobraževalnem programu (zaradi pridobitve absolventskega staža) ni leto v okviru izobraževalnega programa, temveč leto po izteku izobraževalnega programa ter da se odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje glasi, da tožnik ni upravičen do državne štipendije za čas absolventskega staža. Tudi v konkretnem primeru se je izobraževalni program iztekel, tožnik pa še ni zaključil izobraževanja. Ureditev, ki se razlikuje med upravičenci, ki so pravico do štipendije pridobili v času trajanja izobraževalnega programa in vlagatelji, ki za pravico do štipendije zaprosijo v letu po izteku izobraževalnega programa, zato ni arbitrarna, prav tako pa Odlok ni v neskladju z URS. Načelo enakosti iz 14. člena URS ne preprečuje tožencu, da v mejah svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in nanje vezal različne pravne posledice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007, s spremembami, v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ker je izpodbijana sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu je potrebno poudariti naslednje.

6. V tem sporu gre za presojo odločbe župana A. z dne 1. 3. 2023 v zvezi z odločbo direktorice Mestne uprave A. z dne 1. 12. 2022. S slednjo je direktorica Mestne uprave A. zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev štipendije za nadarjene z utemeljitvijo neizpolnjevanja formalnega pogoja iz 3. alineje prvega odstavka 6. člena Odloka, saj je bil v študijskem letu 2022/20232 vpisan v dodatno leto.

7. Neutemeljen mora ostati pritožbeni ugovor, da stališče sodišča, da 6. člen Odloka o štipendiranju (Ur. l. RS, št. ... s spremembami, v nadaljevanju: Odlok) neenako obravnavava naslovnike. Tudi po pritožbeni oceni je ključno razlogovanje sodišča v 9. točki obrazložitve, da 3. alineja prvega odstavka 6. člena ne diskriminira v smislu kršitve Ustave, saj sodišče ob tožnikovemu sklicevanju na 30. člen Odloka3 argumentirano pojasni, da je pomembno razlikovanje med pridobitvijo pravice do štipendije in med njenim prejemanjem oziroma izplačevanjem.

8. Določilo 30. člena Odloka ureja vprašanje prejemanja oziroma izplačevanja štipendije za nadarjene, 6. člen Odloka4, na podlagi katerega je bila tožniku tudi zavrnjena prošnja za priznanje štipendije, pa določa pogoje za pridobitev pravice. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni trditvi, da gre pri nadaljnjem prejemanju štipendije zgolj za _de facto_ ponovno dodelitev štipendije, saj izpolnjevanje pogojev za štipendiranje, ki jih omenja 30. člen Odloka, predstavlja pogoj, da upravičenec ohrani že pridobljeno pravico do štipendije5. Zaradi navedenega je povsem pravilna obrazložitev sodišča, da 14. člen Ustave RS ne preprečuje, da toženec v mejah svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo podobna dejanska stanja med seboj razlikovala in nanje vezala različne pravne posledice.

9. Sodišče je v 8. točki obrazložitve povsem argumentirano pojasnilo, da upoštevajoč, da sam Odlok niti ZŠtip-1 o štipendijah izrecno ne definira dodatnega študijskega leta po izteku izobraževalnega programa, je potrebno to določbo napolniti z njeno pravilno razlago, na kar je opozorilo že Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 12/2023 z dne 24. 10. 2023. ZŠtip-1 v 13. alineji 3. člena določa, da je iztek izobraževalnega programa zaključek trajanja izobraževanja, kot je predviden z izobraževalnim programom brez podaljšanja študentskega statusa6. Potrebno je ločevati pojem izteka izobraževalnega programa od pojma zaključka izobraževanja, ki pomeni zaključek izobraževalnega programa na izobraževalni ustanovi in pridobitev višje ravni izobrazbe od že pridobljene.7

10. Pravilen je dokazni zaključek sodišča, da dodatno študijsko leto, ki ga študent vpiše po končanem izobraževalnem programu, zaradi pridobitve absolventskega staža ni leto v okviru izobraževalnega programa, temveč leto po izteku izobraževalnega programa.

11. Tudi po pritožbeni oceni tako razlikovanje med zgoraj opisanima skupinama študentov8 temelji na razumnih in stvarno utemeljenih razlogih. Kot je že Ustavno sodišče večkrat poudarilo je zakonodajalcu, ki ureja določena razmerja in mora skrbeti za vzdržnost sistemskega financiranja dopuščeno široko polje proste presoje. Zato je smiselno, kot to ugotavlja sodišče v 9. točki obrazložitve, takšno argumentacijo uporabiti tudi v tem sporu, kjer občina nastopa kot štipenditor in ima toženec pri določanju pogojev za pridobitev in izplačevanja štipendij, ki se financirajo iz njenih proračunskih sredstev, ki so po naravi stvari omejena, široko polje proste presoje.

12. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ob takšnem pritožbenem izidu stroške pritožbe nosi na podlagi 165. člena v zvezi 154. členom ZPP tožnik sam.

14. Toženec sam nosi stroške odgovora na pritožbo, saj ni bil potreben za pritožbeno odločanje (155. člen ZPP).

1 Predvsem prvi, drugi, peti in osmi odstavek. 2 V katerem je zaprosil za dodelitev štipendije. 3 Na podlagi katerega je omogočeno prejemanje štipendije tudi v času dodatnega študijskega leta. 4 Na podlagi katerega je bila tožniku tudi zavrnjena prošnja za priznanje štipendije. 5 Pravico do štipendije, ki jo je že pridobil po 6. členu Odloka. 6 Izobraževalni program se izteče, ko se zaključi zadnji semester zadnjega letnika, ki je predviden za vpisani izobraževalni program. 7 Zaključek izobraževanja je torej širši pojem od izteka izobraževalnega programa, saj vključuje tako iztek tega programa kot pridobitev višje ravni izobrazbe. Smiselno je to mogoče ugotoviti tudi iz tretjega odstavka 36. člena ZVis, na kar opozarja sodišče. 8 Kadar lahko študent na podlagi določb 30. člena Odloka pridobiva štipendijo celotni čas dodatnega študijskega leta, če jo pridobi v prvem letniku izobraževalnega programa, v nasprotju s štipendistom, ki pravice do štipendije za nadarjene ni pridobil tekom trajanja prvega letnika izobraževalnega programa, temveč jo zahteva šele v dodatnem študijskem letu na podlagi 3. alineje prvega odstavka 6. člena Odloka.