Jedro

Ker sta pravdni stranki razdrli pogodbo o prodaji oz. o nakupu osebnega avtomobila, ki sta jo sklenili 5.6.1995, ima tožnik, ki je izpolnil pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dal (drugi odstavek 132. člena ZOR). Ker je v tožbi navedel, da je plačal 668.000 tolarjev kupnine, ima pravico do povrnitve tega zneska.

Tožniku pripadajo obresti mu pripadajo od dneva, ki ga je navedel v tožbenem zahtevku, do dneva, ko je tožnik oz. njegov pooblaščenec zavrnil delno plačilo. Tedaj je kršil dolžnost iz drugega odstavka 310. člena ZOR, ker ni imel pravnega interesa za zavrnitev delne izpolnitve. Kot je pojasnilo sodišče druge stopnje, tožnik ni mogel imeti nobenega posebnega interesa za odklonitev delne izpolnitve, ker je šlo tedaj za enomesečne zamudne obresti, kar je predstavljalo le neznaten in zanemarljiv del, poleg tega pa je tožena stranka vrnila več, kot znaša kupnina, ki jo sedaj zahteva v tožbi.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim tožeča stranka izpodbija pravnomočno odločitev o plačilu glavnic 1.500,00 tolarjev in 27.000 tolarjev, obeh s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V preostalem delu, ki se nanaša na plačilo 668.000 tolarjev z obrestmi, ki so višje od prisojenih, se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku zamudne obresti, ki so določene v zakonu in tečejo od zneska 668.000 tolarjev od 9.6.1995 do 5.7.1995. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Naložilo mu je tudi povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 62.004,50 tolarjev. Sodišče druge stopnje, ki je odločalo o tožnikovi pritožbi, je ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi je toženec pravočasno vložil revizijo.

Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP 1977 in revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da vrhovno sodišče ugodi reviziji, razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrne zadevo v novo sojenje, ali ugodi reviziji in spremeni sodbi, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Sodiščema očita, da nista razčlenjevali razloga za odklonitev delne vrnitve kupnine, čeprav je tožnik izpovedal, da zaradi poteka časa z delno vrnitvijo kupnine ne bi mogel kupiti enakovrednega avtomobila. Tako je dokazal interes na tem, da bi morala tožena stranka plačati poleg glavnice tudi obresti in tožnikove stroške, te pa bi moralo sodišče poračunati, kakor je predpisano v 313. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89): najprej stroške, nato obresti in končno glavnico. V zvezi s plačilom stroškov odvetniku G. tožnik očita sodiščema, da nista ugotavljali, če je imel pisno pooblastilo za zastopanje tožnika in za sprejem denarja ter navaja, da mu ni podpisal niti pooblastila za zastopanje, niti za sprejem denarja, zaradi česar bi morala tožena stranka nakazati denar neposredno tožniku. Trdi še, da tožena stranka ni pravilno položila denarja na sodni depozit. Položila ga je šele 14.7.1995, zaradi česar bi obresti prenehale teči tedaj, oziroma ko je bil pravnomočen sklep o sodnem depozitu dne 17.10.1995. Poleg tega tožena stranka ni položila denarja za stroške in obresti, položene glavnice pa tožnik še do danes ni dobil, ker mu ni bila vročena odločba, ki zato ni mogla postati pravnomočna, kar pomeni bistveno kršitev ZPP 1977. V zvezi z zahtevanimi obrestmi navaja, da je tožnik dne 17.9.1997, ko je bil zaslišan kot stranka, zahteval obresti "od takrat, ko je njegov odvetnik, torej že pred pravdo zahteval vračilo kupnine in povračilo odvetniških stroškov." Tožnik dodaja, da sta sodišči napačno zavrnili njegov zahtevek za plačilo stroškov za pranje avtomobila, ker je bilo to potrebno in ker tožena stranka tega ni zanikala, zmotno pa je tudi stališče, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov predhodnega postopka, ker naj bi delo odvetnika G. povsem izničil. Po določilu 390. člena ZPP 1977 je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V zvezi z uporabo določil procesnega prava je treba pojasniti, da je tudi revizijsko sodišče v danem primeru odločalo po pravilih ZPP 1977, ker se po prvem odstavku 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur.l. RS, št. 26/99), ki je medtem začel veljati, nadaljuje postopek po dotedanjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo novega procesnega zakona na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

Tisti del revizije, ki se nanaša na zavrnitev plačila glavnice in obresti za pranje motorja avtomobila ter glavnice in obresti za plačilo stroškov, ki so nastali pred pravdo, je sodišče s sklepom zavrglo. Tako je ravnalo zato, ker se zahtevek na plačilo 1.500 tolarjev ne nanaša na vračilo kupnine po drugem odstavku 132. členu ZOR, marveč na povrnitev škode. Enako velja za tožnikov zahtevek na plačilo 27.000 tolarjev stroškov odvetnika G. pred pravdo. Ker imata navedeni denarni terjatvi vsaka svojo pravno podlago in nobena ne presega zneska 80.000 tolarjev, ki je po drugem odstavku 382. člena ZPP 1977 predviden kot meja za dovoljenost revizije, revizija v tem delu ni dovoljena in jo je sodišče po 392. člen ZPP 1977 zavrglo.

Drugače je s tistim delom revizije, ki se nanaša na povrnitev kupnine z obrestmi kot stransko terjatvijo. Ta del revizije je sodišče presojalo, a je ugotovilo, da revizija ne vsebuje očitanih kršitev zakona.

Tožnik, ki sodiščema očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka, v reviziji izkrivlja opis dogajanja na narokih glavne obravnave dne 11.4.1997 in 17.9.1997, saj navaja podatke, ki niso resnični. Zato je treba opozoriti njega in njegovo pooblaščenko, da morajo stranke pred sodiščem govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki so jim priznane z ZPP 1977 (9. člen) in da morajo odvetniki pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike (drugi odstavek 11. člena Zakona o odvetništvu, ZOdv, Ur.l. RS, št. 18/93 in 24/96). Tako preprosto ni res, da bi tožnik izpovedal, da zaradi poteka časa z delno vrnitvijo kupnine ne bi mogel kupiti drugega enakovrednega avtomobila. Tudi očitek, češ da nižji sodišči nista ugotavljali pooblastilnega razmerja med tožnikom in odvetnikom G. ni utemeljen, ker iz zapisnika z naroka dne 17.9.1997 izhaja tožnikova izpoved, da "sem se premislil glede nakupa in sem o tem še isti dan obvestil mojega odvetnika." Poleg tega je tudi na 3. strani revizije v četrtem odstavku zapisano: "Enako je zahteval odvetnik G., ko je še zastopal tožnika,...".

Tudi revizijska trditev, češ da je sodišče bistveno kršilo določbe ZPP 1977 iz 13. točke drugega odstavka 354. člena, ker je v razlogih sodbe navedlo, da je tožnik zahteval zamudne obresti od 9.6.1995, v resnici pa je v svoji izpovedi tožnik povedal, da jih zahteva od takrat, ko je njegov odvetnik zahteval povračilo odvetniških stroškov, ni utemeljena. Gre za neustrezno interpretacijo tožnikove izpovedi, ki je v tožbi z dne 13.7.1995, ko ga je že zastopal odvetnik K., v tožbenem zahtevku jasno navedel, da mora tožena stranka plačati 696.500 tolarjev z "zakonitimi obrestmi od 9.6.1995 dalje do plačila", in je to kasneje tožnik potrdil na glavni obravnavi dne 17.9.1997, pri čemer ni navajal datumov in ni navajal odvetnika, ki ga je zastopal pred pravdo.

Tako se izkaže, da v reviziji očitane bistvene kršitve določb ZPP 1977 niso podane in ker sodišče samo ni našlo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, ta revizijski razlog ni podan. Revizijska izvajanja o kršitvah v zvezi s pravnomočnostjo sodne odločbe v postopku o sodnem depozit pa ne spadajo med bistvene kršitve postopka, ki naj bi bile storjene v tej pravdi.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Pravilno sta upoštevali, da sta pravdni stranki razdrli pogodbo o prodaji oz. o nakupu osebnega avtomobila, ki sta jo sklenili 5.6.1995, in da ima tožnik, ki je izpolnil pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dal (drugi odstavek 132. člena ZOR). Ker je v tožbi navedel, da je plačal 668.000 tolarjev kupnine, ima pravico do povrnitve tega zneska. Tožena stranka mu je bila pripravljena plačati celo 688.500 tolarjev, toda ker zneska ni hotel prevzeti, je prišel v upniško zamudo in je tožena stranka ravnala v skladu s 327. členom ZOR, ko je položila dolgovani znesek pri sodišču. Tožnikova kupnina je vrnjena s sodnim pologom.

Z dnem, ko je tožnik oz. njegov pooblaščenec zavrnil delno plačilo, je kršil dolžnost iz drugega odstavka 310. člena ZOR. Kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo, tožnik ni mogel imeti nobenega posebnega interesa za odklonitev delne izpolnitve, ker je šlo tedaj za enomesečne zamudne obresti, kar je predstavljalo le neznaten in zanemarljiv del, poleg tega pa je tožena stranka vrnila več, kot znaša kupnina, ki jo sedaj zahteva v tožbi.

Zahtevane obresti od glavnice 668.000 tolarjev sta sodišči pravilno priznali od dneva, ki ga je navedel v tožbenem zahtevku in ga kasneje ni spremenil, do dneva, ko je odklonil delno izpolnitev tožene stranke, to je od 9.6.1995 do 5.7.1995. Pri sojenju je sodišče lahko popravilo tožbeni zahtevek v toliko, da je v izreku sodbe jasno zapisalo, da gre za tiste obresti, ki so v zakonu določene kot zamudne obresti, ni pa moglo spreminjati tožnikovega zahtevka glede datuma, od katerega naj tečejo.

Tudi revizijski ugovor, češ da bi moralo sodišče po 313. členu ZOR šteti, da je tožena stranka plačala najprej stroške, nato obresti in nato glavnico, ni utemeljen. Stroški za plačilo odvetnika, ki so nastali pred pravdo, tožniku niso prisojeni in mu ne pripadajo. Glede obresti pa bi moral tožnik ustrezno oblikovati tožbeni zahtevek: navesti bi moral namreč določen znesek, ki bi ga bilo mogoče upoštevati pri delnem plačilu.

Ker se tako izkaže, da sta nižji sodišči pravilno uporabili procesno in materialno pravo, je revizijsko sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo revizijo. Zaradi neuspešnosti revizije je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov v zvezi z njo (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).