Jedro

Ločevati je treba med jamčevalnimi zahtevki po OZ in zahtevki iz pogodbene garancije za kakovost izvedenih del. Oba instituta sta sicer namenjena naročnikovemu varstvu glede kakovosti izvedenih del, vendar je njuno uveljavljanje odvisno od različnih predpostavk. Za jamčevalne zahtevke je značilno ločevanje med očitnimi in skritimi napakami, pri čemer OZ določa roke za grajanje napak in nato še (prekluzivne) roke za sodno uveljavljanje. Ureditev OZ glede jamčevalnih zahtevkov pa ne posega v pogodbeno avtonomijo strank in ne izključuje možnosti, da s pogodbo ne uredijo širšega ali drugačnega obsega varstva, kot ga predvideva tipska ureditev po OZ. Zato sta jamčevanje za napake po OZ in pogodbena garancija različna instituta, ki se med seboj ne izključujeta in se tudi ne prekrivata; garancijski zahtevki namreč niso zahtevki iz naslova jamčevanja in ne delijo njihove usode.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 10. 6. 2015 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo VII Pg 73/2011 z dne 9. 4. 2015 v zvezi s popravnim sklepom VII Pg 73/2011 z dne 2. 6. 2015: - ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v višini 9.335,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2010 (I. točka izreka) in - zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v višini 8.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2010 (II. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom VII Pg 73/2011 z dne 10. 6. 2015 toženi stranki naložilo v plačilo 289,08 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

3. Zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v tem delu. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

5. Zoper sklep o stroških z dne 10. 6. 2015 se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, „da bo o stroških predmetne pravde odločeno s pravnomočno odločbo v tej pravdi.“

6. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Pritožba tožene stranke zoper sodbo je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi pravdnih strank zoper sodbo

8. Tožeča stranka (izvajalec) je s toženo stranko (naročnikom) sklenila gradbeno pogodbo št. 92/2005 z dne 14. 6. 2005 (v nadaljevanju gradbena pogodba). Na njeni podlagi je tožeča stranka toženi stranki izročila bančno garancijo za odpravo napak v garancijski dobi. Tožeča stranka od tožene stranke, ki je bančno garancijo unovčila, zahteva vračilo zneska, ki ni (bil) potreben za odpravo napak, tožena stranka pa se proti zahtevku brani z navedbami, da je (bil) celoten znesek unovčen upravičeno. Zahtevek tožeča stranka uveljavlja na podlagi tretjega odstavka 1087. člena ZOR, ki se kljub uveljavitvi OZ še vedno uporablja na podlagi drugega odstavka 1061. člena OZ. Tretji odstavek 1087. člena ZOR določa, da upravičenec iz garancije (tožena stranka) dolguje naročitelju (tožeči stranki) znesek, prejet na podlagi garancije, do katerega zaradi utemeljenih naročiteljevih ugovorov sicer ne bi imel pravice.

9. Sodišče prve stopnje je zahtevku na vračilo unovčenega zneska po bančni garanciji ugodilo deloma; zavrnilni del sodbe izpodbija tožeča stranka, ugodilnega pa tožena stranka.

Pritožba tožeče stranke

10. Pravdni stranki sta se v prvem odstavku 11. člena gradbene pogodbe dogovorili, da znaša garancijski rok za vsa izvedena dela 61 mesecev (tj. garancija za kakovost del in izdelkov). V skladu z drugim odstavkom 11. člena začne ta rok teči od dne zapisniške primopredaje opravljenih del uporabniku. Za dele, ki so zamenjani v garancijskem roku, začne teči z dnem zamenjave nov garancijski rok. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija stališče sodišča prve stopnje o pravočasnem grajanju obeh s strani tožene stranke uveljavljanih napak - napake glede previsoke stopnje drsnosti keramičnih ploščic in napake glede neustrezne postavitve podložnih tlakov (neupoštevanje padca tlakov proti odtočnim jaškom).

11. Opirajoč se na besedilo določbe 12. člena gradbene pogodbe („Če se v garancijskem roku pojavi napaka ...“) meni, da se podaljšano, 61-mesečno jamčevanje za izvedena dela, nanaša samo na skrite napake. Za očitne napake pa naj to ne bi veljalo in bi jih tožena stranka morala grajati takoj, sicer je pravico do njihovega uveljavljanja izgubila.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgolj na podlagi besedne zveze „se pojavi napaka“, ki je uporabljena v 12. členu gradbene pogodbe, ni mogoče sklepati, da zajema le skrite napake, ne pa tudi očitnih. Pri tem je treba ločevati med jamčevalnimi zahtevki po OZ in zahtevki iz pogodbene garancije za kakovost izvedenih del. Oba instituta sta sicer namenjena naročnikovemu varstvu glede kakovosti izvedenih del, vendar je njuno uveljavljanje odvisno od različnih predpostavk. Za jamčevalne zahtevke je značilno ločevanje med očitnimi in skritimi napakami, pri čemer OZ določa roke za grajanje napak in nato še (prekluzivne) roke za sodno uveljavljanje.(1) Ureditev OZ glede jamčevalnih zahtevkov pa ne posega v pogodbeno avtonomijo strank (prim. 3. člen OZ) in ne izključuje možnosti, da s pogodbo ne uredijo širšega ali drugačnega obsega varstva, kot ga predvideva tipska ureditev po OZ. Zato sta jamčevanje za napake po OZ in pogodbena garancija različna instituta, ki se med seboj ne izključujeta in se tudi ne prekrivata; garancijski zahtevki namreč niso zahtevki iz naslova jamčevanja in ne delijo njihove usode.(2)

13. V konkretni zadevi ni odločilno ločevanje očitnih in skritih napak, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki tožeče stranke, da imajo ploščice preveliko stopnjo drsnosti že od vsega začetka (od vgradnje in primopredaje) in da naj bi zato tožena stranka pravico do uveljavljanja te napake izgubila, ker v skladu s pravili o grajanju skritih napak po OZ ni takoj zahtevala od tožeče stranke, da pomanjkljivosti odpravi. Ker je tožena stranka zahtevek na odpravo pomanjkljivosti glede drsnosti ploščic na tožečo stranko naslovila pred potekom roka garancije za kakovost del in izdelkov, je svoj zahtevek uveljavljala pravočasno. Sklicevanje tožeče stranke na okoliščino, da naj bi tožena primopredajo opravila skupaj s strokovno usposobljeno osebo - nadzornico projekta bi bilo relevantno le pri uveljavljanju zahtevkov iz naslova jamčevanja.

14. Zavrniti je treba tudi pritožbeno razlogovanje, da je 12. člen gradbene pogodbe treba razlagati v korist tožeče stranke (izvajalke del) kot šibkejše stranke v pogodbenem razmerju, saj je do sklenitve gradbene pogodbe pripeljal postopek javnega naročanja v skladu z določbami ZJN-1. OZ v 83. členu določa, da če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Vendar obravnavano določilo pogodbe ni nejasno, saj določilo gradbene pogodbe o 61-mesečni garanciji za kakovost del ne predstavlja zgolj podaljšanja jamčevalnega roka za skrite napake po pravilih OZ, temveč gre, kot je bilo že obrazloženo, za samostojni pogodbeni institut, ki je dopusten v skladu s pogodbeno avtonomijo strank. Njegovo bistvo pa je ravno v varstvu naročnika za kakovost naročenih izvedenih del, ki jih je opravil izvajalec. Slednji pa je kot profesionalna oseba podvržen ravnanju v skladu s standardom profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ) in je dolžan obvladovati in tudi jamčiti za tveganja, ki izvirajo iz njegove sfere. Zato bi bilo v nasprotju z bistvom garancije za kakovost del omejevanje naročnikove pravice s sklicevanjem na okoliščino, da je močnejša pogodbena stranka.

15. Tožeča stranka v svoji pritožbi graja tudi razloge odločitve sodišča prve stopnje, ki je kot pravočasno štelo uveljavljanje napak glede podložnih tlakov. Ker sodišče prve stopnje glede podložnih tlakov ni ugotovilo napake, za katero bi bila odgovorna tožeča stranka, ta del pritožbe vsebuje vsebino odgovora na pritožbo (na kar tožeča stranka nenazadnje opozarja tudi sama - l. št. 286 v drugem odstavku). Zato bo pritožbeno sodišče na te razloge odgovorilo zgolj v okviru obravnavanja pritožbe tožene stranke v nadaljevanju te odločbe.

16. Pritožba tožeče stranke se glede na obrazloženo izkaže za neutemeljeno, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožba tožene stranke

17. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo obstoja druge napake - napake v naklonih tlakov pod keramičnimi ploščicami, zaradi katere je tožena stranka unovčila bančno garancijo in sedaj zadržuje unovčeni znesek. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da samo ni imelo zadostnega strokovnega znanja za ugotovitev, da je tožeča stranka tlake izvedla ustrezno ali pa jih je vsaj popravila do 10. 10. 2005, saj takšen zaključek nasprotuje ugotovitvi izvedenca za gradbeništvo.

18. Vendar je stališče tožene stranke v pritožbi zmotno. Sodišče prve stopnje namreč ni samo ugotavljalo obstoja ali odprave napake v naklonu tlakov, temveč je svoje zaključke napravilo na podlagi nespornega dejanskega stanja. Ni se oprlo na mnenje izvedenca gradbene stroke, ki je svoje ugotovitve o teh dejstvih spreminjal in je to tudi izrecno obrazložilo (12. točka izpodbijane sodbe). Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka napake iz naslova naklona tlakov grajala že v zapisniku operativnega sestanka z dne 6. 9. 2005, kar je pred primopredajo del in podpisom primopredajnega zapisnika 19. 9. 2005 (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker je tožena stranka že v odgovoru na tožbo priznala, da so bile vse ugotovljene napake odpravljene do 10. 10. 2005, je sodišče prve stopnje tudi odpravo napake glede naklonov tlakov utemeljeno štelo kot odpravljeno na podlagi med strankama nespornega dejanskega stanja.

19. Na podlagi 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka med postopkom priznala, vendar pa lahko sodišče odredi, naj se dokazujejo tudi taka dejstva, če misli, da jih je stranka priznala z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). V primeru nespornega dejanskega stanja, ki temelji na priznanju dejstev in s takim priznanjem stranka tudi ni prišla v nasprotuje s prisilnimi predpisi ali moralnimi pravili, se sodišče v vsebino dokazov niti ne sme spuščati. Že zato je neutemeljeno pritožbeno opozarjanje da razlogi sodišča prve stopnje nasprotujejo vsebini dokazov (bodisi ugotovitvam izvedenca gradbene stroke bodisi listinskim dokazom).

20. Ker so bile napake glede naklona tlakov (četudi so predhodno obstajale), sanirane do 10. 10. 2005, se kot pravno nerelevantni izkažejo pritožbeni razlogi, da je tožeča stranka kot profesionalna oseba dolžna pri izvedbi tlakov ravnati ne le v skladu s PZI projekti, ampak tudi v skladu s pravili stroke in pogodbenim naročilom.

21. Tožena stranka uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (nasprotje med razlogi sodbe in njihova nejasnost), ki naj bi bila podana s tem, da sodišče prve stopnje po eni strani ni ugotovilo napake zaradi naklona tlakov, po drugi strani pa je toženi stranki priznalo stroške odprave napak, kot jih je ocenil izvedenec, pri čemer pa ocena stroškov zajema tudi polovico vrednosti rušitvenih del glede podložnih tlakov (in polovico vrednosti zidarskih del).

22. V okviru očitka kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožena stranka pravzaprav izpodbija dejansko stanje. Sodišče namreč izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 21. 11. 2013 izvedencu naložilo oceno višine sredstev, ki so bila potrebna za zamenjavo keramike, ki jo je položila tožeča stranka po svojemu podizvajalcu (tč. d) sklepa na r. št. 22). Izvedenec je višino potrebnih sredstev ugotovil tako, da je v svojem izračunu zajel potrebne vrste in količine del ter cene za odpravo pomanjkljivosti (ugotovitve izvedenskega mnenja so na l. št. 154). Tožeča stranka v vlogi z dne 12. 3. 2014 (l. št. 173) oceni stroškov sanacije sploh ni več nasprotovala; torej je s strani izvedenca ugotovljena dejstva glede vrste, količine in cene del, ki so potrebni za sanacijo že zaradi prevelike stopnje drsnosti ploščic in s tem njihove neustreznosti glede na pogoje razpisa, priznala (prvi odstavek 214. člena ZPP). Nasprotovala je le še temelju zahtevka, torej svoji odgovornosti, da bi bila dolžna nositi nastale stroške.(3) Ker tožeča stranka pri priznanju dejstev ni kršila prepovedi iz tretjega odstavka 3. člena ZPP (nasprotovanje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom), sodišče pa izven razlogov iz tega člena ni upravičeno preverjati razlogov stranke za priznanje dejstev, je sodišče prve stopnje tako ugotovljeno višino sredstev za sanacijo utemeljeno štelo kot podlago svoje odločitve.

23. Tožena stranka ob tem, da sodišču prve stopnje očita kršitev 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP glede priznanih stroškov sanacije (polovice vrednosti rušitvenih del (in zidarskih) - kot je bilo pravkar obrazloženo), ker naj bi ji torej priznalo preveč glede na ugotovljene napake le glede drsnosti ploščic (ne pa tudi glede naklonov tlakov, kjer napake sodišče ni ugotovilo; str. 6 pritožbe pod tč. 3), hkrati uveljavlja, da ji je bilo prisojeno pravzaprav premalo. Slednje opira na okoliščino, da je imela pravico zamenjati vse ploščice (stroški menjave pa so ji bili tudi glede celotne površine priznani), posledično pa so bila potrebna vsa dela, tj. tudi zidarska in rušitvena, in bi jih izvedenec moral priznati v celotni višini; torej tudi tiste nepriznane nad polovico prej omenjene vrednosti (v nadaljevanju na str. 6 pritožbe). Celo odmišljeno očitno venire contra factum proprium stališče pritožbe, sodišče prve stopnje toženi stranki ni priznalo prenizke vrednosti stroškov sanacije. Dokazno breme stroškov sanacije je nosila tožena stranka. Glede teh stroškov se je opirala na račun novega izvajalca, ki mu je zaupala sanacijska dela (priloga B26 in nasl.). Plačilo novega izvajalca pa tožene stranke ne odvezuje, da v primeru spora ne bi utemeljila potrebnosti višine stroškov za sanacijo, česar pa v konkretnem primeru ni storila. Ni torej zmogla svojega trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP), da je bilo za zamenjavo vseh 160 m2 ploščic potrebno izvesti tudi vsa tista dela, ki jih je izvedenec gradbene stroke priznal le v polovični vrednosti (tožeča stranka pa se je s tako odmero (v lastno škodo) strinjala), kar je tožena stranka lahko zaznala najkasneje ob prejemu odgovorov izvedenca na pripombe strank z dne 13. 4. 2014 (r. št. 49; l. št. 193), kjer je to izrecno izpostavljeno.(4) Izvedenec namreč razlaga pravila znanosti, stroke in izkušenj, manjkajoče trditvene in dokazne podlage pa ne nadomešča.(5) Zato bi tožena stranka morala v utemeljitev potrebnega obsega del ponuditi tudi ustrezne dokaze, ki bi (verodostojno) utemeljevali, da so bila vsa dela, plačana novemu izvajalcu, tudi dejansko potrebna po obsegu in ceni na enoto. Ker tega ni storila in svojih trditev v zadostni meri podprla z dokazili, na kar je bila (najkasneje) opozorjena z dopolnitvijo izvedenskega mnenja z dne 13. 4. 2014, je neutemeljeno njeno sklicevanje na izpovedbo izvedenca na zaslišanju.

24. Pritožba tožene stranke se glede na obrazloženo izkaže za neutemeljeno, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožba tožene stranke zoper sklep o stroških z dne 10. 6. 2015

25. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 6. 2015 ločeno odločilo o stroških vsega postopka. Tožena stranka je zaradi vložene pritožbe zoper sodbo, vložila tudi pritožbo zoper navedeni sklep in (smiselno) predlagala, da pritožbeno sodišče odloči o stroških prvostopenjskega postopka glede na izid pritožbenega postopka.

26. Tožena stranka s pritožbo zoper sodbo ni uspela. Ker drugih pritožbenih razlogov v pritožbi zoper sklep o stroških ni navedla, sodišče pa kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni našlo, je pritožbo zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

27. Stranki s pritožbama zoper sodbo nista uspeli, zato vsaka nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

28. Tožeča stranka sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo tožene stranke zoper sodbo, ker ta ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): 660. člen OZ in nasl. glede gradbene pogodbe in 633. člen in nasl. glede podjemne pogodbe, ki se uporabljajo tudi za gradbeno pogodbo, če ni v okviru pravil o gradbeni pogodbi drugače določeno (660. člen OZ).

Op. št. (2): Prim. VSL sklep I Cpg 43/2012. Op. št. (3): Svojo obrambo je pretežno gradila na tem, da pogodbena garancija velja le za skrite napake po OZ, očitne napake pa bi bila tožena stranka dolžna uveljavljati takoj, ker pa tega naj ne bi bila storila, je svoje pravice izgubila. Materialno pravna napačnost takega stališča je bila že obrazložena v okviru pritožbe tožeče stranke.

Op. št. (4): Že prej je tožeča stranka toženo stranko pozivala k podrobnejši utemeljitvi in podkrepitvi zahtevka po višini z ugovorom, da celoten znesek, na katerega se sklicuje tožena stranka, ni bil realno potreben strošek (npr. l. št. 41). Ko že dejanja nasprotne stranke opravljajo vlogo pozivanja k dopolnitvi dejanskih navedb in dokazne ponudbe, pozivanje sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva ni potrebno. VS RS III Ips 130/2009, II Ips 320/2011, III Ips 12/2004 ipd.

Op. št. (5): Prim. VS RS v sodbi III Ips 12/2004.