Jedro

Če je z začasno odredbo med pravdo o preživninski obveznosti odločeno v skladu z določilom 79. čl. ZZZDR, je za to obdobje mogoče šteti, da je preživnina že dokončno določena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek 390.061,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.4.1993 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na plačilo zaostale preživnine, je zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke proti takšni sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Strinjalo se je s stališčem prvega sodišča, da so zneski, ki bi jih moral toženec namesto tožnice potrošiti za preživljanje mladoletne tožnice opredeljeni tako po višini kakor tudi glede časovnega obdobja, ki se na njih nanaša. Proti takšni sodbi je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj jo revizijsko sodišče tako spremeni, da bo tožničinemu zahtevku ugodeno v celoti. Verzijski zahtevek za preživljanje mladoletne tožnice se nanaša na čas od 1.1.1986 do 1.9.1992. Odločeno pa je bilo le o znesku 390.061,00 SIT, pri čemer ni jasen izračun tega zneska in sicer ne glede na to, da izpodbijana sodba jemlje za izhodišče za izračun verzije le obdobje od 1.1.1986 do 1.9.1990. Sodba nima potrebne obrazložitve, zakaj za navedeno obdobje, ki je opredeljeno z zneskom 436.296,00 SIT, odšteva znesek 74.235,00 SIT, niti ni navedeno na kakšen način je slednji znesek izračunan. V prvi sodbi sodišča prve stopnje že pravnomočno priznani znesek iz naslova verzije ne more predstavljati 74.235,00 SIT, temveč le znesek 8.356,30 SIT. Sodbo bi zato bilo mogoče preizkusiti le, če bi ji bil priložen ustrezen izračun obresti. Predvsem pa je napak sojeno, ker sta se obe sodišči postavili na stališče, da po 1.9.1990 tožeča stranka neutemeljeno terja povračilo zneskov, ki jih je za preživljanje tožnice zalagala. Znesek, odmerjen z začasno odredbo po 1.9.1990, je namreč glede dejanskih preživninskih potreb otroka bil odmerjen prenizko.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Zatrjevani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP (razlogi sodbe naj bi bili nejasni predvsem glede izračuna zneska 74.235,00 SIT) pa je glede na naravo stvari mogoče obravnavati skupaj z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava. Ob dejanski podlagi, ki sta jo ugotovili sodišči nižje stopnje, se namreč postavlja vprašanje, ali za obdobje po 1.9.1990 tožeča stranka od toženca res ne more ničesar več terjati zaradi morda neplačane preživnine v tem obdobju, za obdobje pred 1.9.1990 pa je odločilno, v kolikšnem obsegu tožeča stranka že razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom za toženčevo preživninsko obveznost iz tega obdobja glede na obseg pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom pritožbenega sodišča z dne 10.12.1992. Z začasno odredbo, s katero se med pravdo odloča o preživljanju otrok, je praviloma res odločeno tako, da so zagotovljene najnujnejše preživninske potrebe upravičenca. Vendar pa sta sodišči nižje stopnje ugotovili, da je pri izračunu preživninskega zneska po začasni odredbi od 1.9.1990 (kasneje pa od 1.12.1991) bilo upoštevano vse, kar je sicer podlaga za odmero preživnine v skladu z določbo 79. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Odločeno je torej bilo glede na toženčeve možnosti in preživninske potrebe mladoletne tožnice, ob upoštevanju materialnega položaja tožeče stranke. Sodišče druge stopnje se je zato utemeljeno postavilo na stališče, da "iz razlogov izdanih začasnih odredb jasno izhaja, da je bilo že odločeno o preživninskem prispevku toženca za obdobje, za katerega je bil zavrnjen verzijski zahtevek". Tako torej nižji sodišči nista bili dolžni odločati o preživnini za navedeno obdobje po 1.9.1990 do 1.9.1992. Glede na navedene dejanske ugotovitve, ki v reviziji tudi sicer ne morejo biti predmet posebne presoje, je zato materialno pravo glede preživninske obveznosti toženca za čas od 1.9.1990 do 1.9.1992 pravilno uporabljeno.

S tem v zvezi revizijsko sodišče ne dvomi v pravilnost izračuna, opravljenega na nižjih stopnjah, ki se nanaša na dolgovano preživnino za čas od 1.1.1986 do 1.9.1990. Revizijska trditvena podlaga v tej smeri niti ne ponuja konkretnih podatkov, vendar pa sta sodbi nižjih sodišč dovolj jasni, da ju je mogoče preizkusiti. Obširno je razloženo, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje izračunavalo višino zaostale preživnine od 1.1.1986 do 1.9.1990. Razvidno je, da je izhajalo iz zakonske obveznosti prispevanja k preživljanju mladoletne tožnice v višini 7.000,00 SIT mesečno, oziroma kasneje zaradi porasta življenjskih stroškov v znesku 7.791,00 SIT mesečno. Ob stanju na dan sojenja (23.4.1993) je zaostala preživnina tako znašala 436.296,00 SIT.

Znesek 74.235,00 SIT, ki sta ga nižji sodišči od navedenega zneska 436.296,00 SIT odbili, predstavlja z obrestmi izračunani znesek 2.460,00 SIT, ki je bil tožnici pravnomočno dosojen že s sodbo z dne 24.9.1992. Nekoliko skope prvostopne razloge, ki se na navedeni izračun nanašajo, je obširneje obrazložilo pritožbeno sodišče, med drugim tudi z dejansko ugotovitvijo, da "so razlogi prvostopne sodbe s tem v zvezi jasni, obrestni izračun pa je napravljen v okviru pravilne uporabe materialnega prava in po sistemu, ki ga uporabljajo vsa sodišča na območju države". Tožeča stranka ima torej samostojen izvršilni naslov glede navedenega zneska, ki je odštet, zaradi česar ni mogoče govoriti o tem, da bi razlogi sodb nižjih sodišč ne bili razumljivi ali da bi jih ne bilo mogoče preizkusiti. Dosojeni znesek 390.061,00 SIT vsebuje torej namesto toženca potrošene zneske za tožničino preživljanje za čas od 1.1.1986 do 1.9.1990, vendar ob odbitku z obrestmi upoštevanega zneska 2.460,00 SIT ter s prištevanjem zneska 28.000,00 SIT, kolikor toženec tožnici dolguje po cenah ob sojenju na prvi stopnji k izdatkom za novorojenčkovo opremo. Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno.

Določbe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).