Jedro

Z izpodbijanjem izpovedb inšpektorjev ter z navedbo, da toženka tožničine nepremičnine izkorišča za brezplačno odlaganje nevarnih odpadkov, revizija nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Konkretni dejanski stan se ne ujema z abstraktnim dejanskim stanom iz 198. člena OZ. Neutemeljeno je revizijsko stališče, da ni relevantno, da ima toženka za izvajanje sanacije tožničinih zemljišč pravno podlago. Ker tožnica ne izkaže, da je v pritožbenem postopku konkretizirala očitke o kršitvi pravice do izvedbe predlaganega dokaza z izvedencem, v revizijskem postopku ne more uspeti z navedbo, da dokaznega predloga za postavitev dveh neodvisnih izvedencev tekom postopka ni umaknila. Preskakovanje pravdnih sredstev ni dovoljeno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v višini 19.967,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Tožbeni zahtevek in trditve pravdnih strank**

1. Tožnica je od toženke zahtevala plačilo zneska 3.588.375,00 EUR iz naslova neupravičene pridobitve, ker naj bi toženka brez njenega dovoljenja izkoriščala njene nepremičnine za pridobitno dejavnost, ko v okviru sanacije peskokopa na njena zemljišča navaža odpadke. Zahtevala je tudi plačilo zneska 8.580,00 EUR iz naslova trajne izgube vodnega vira. Trdila je, da je do prekinitve vodnega vira prišlo kmalu zatem, ko je toženka pričela z izkopavanjem v peskokopu. Zaradi izgube donosa gozdnih zemljišč je zahtevala plačilo zneska 13.650,00 EUR, zaradi nezmožnosti uporabe kmetijskih zemljišč pa plačilo zneska 7.867,22 EUR.

2. Toženka je ugovarjala, da ravna v skladu s Koncesijsko pogodbo, po kateri mora izvesti sanacijo peskokopa in da ima za sanacijo potrebna dovoljenja. Tožnici ves čas plačuje zneske v višini, kot jih vsakoletno izračuna sodna izvedenka za kmetijsko stroko Ivana Novak.

**Ugotovljeno dejansko stanje** ‒ Tožnica je lastnica zemljišč, ki jih je toženka izkoriščala za izkopavanje peska v okviru peskokopa A.. Za peskokop je pridobila dovoljenja upravnih organov in z Republiko Slovenijo sklenila Koncesijsko pogodbo za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine kremenov pesek na območju pridobivalnega prostora M. (v nadaljevanju Koncesijska pogodba), ki jo obvezuje, da mora izvesti sprotno in dokončno sanacijo okolja in odpraviti posledice izvajanja rudarskih del v pridobivalnem prostoru (prvi odstavek 12. člena Koncesijske pogodbe). V vtoževanem obdobju je na tožničinih nepremičninah izvajala sanacijo. Tehnični del sanacije je končan. Sledi le še biološka sanacija. Sanacijo izvaja v skladu z Rudarskim projektom, ki je potrjen z Delno odločbo Ministrstva za gospodarstvo z dne 20. 3. 2006. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je sanacija sprva izvajala z vnosom avtohtonih materialov, nato pa z vnosom umetno pripravljene zemljine, za kar je toženka v letu 2005 pridobila ustrezno okoljevarstveno dovoljenje, in da ima toženka od leta 2008 ustrezna tehnična soglasja za izdelovanje gradbenih kompozitov, s katerimi izvaja sanacijo.

‒ Upravna dovoljenja in Koncesijska pogodba toženki ne dajejo podlage za brezplačno izkoriščanje tožničinih zemljišč. Ker dogovori glede odkupa ali zamenjave zemljišč (ti dogovori so bili osnova, da je toženka pridobila dovoljenja) niso bili realizirani in lastninska pravica ni prešla na toženko, podlage za brezplačno zasedanje zemljišč nima. Toženka tožničinih parcel ne izkorišča neodplačno. Tožnici že ves čas plačuje določene zneske.

‒ Izvajanje sanacije je znaten strošek. Toženka s sanacijo peskokopa, na območju katerega ležijo tudi tožničina zemljišča, ne ustvarja dohodkov. Ni dokazano, da je toženka na tožničinih zemljiščih predelovala odpadke. Tožnica nima dovoljenj za opravljanje rudniške dejavnosti ali za ravnanje z odpadki.

‒ Da vodno zajetje na tožničinih parcelah že dolgo časa ne služi več svojemu namenu, je tožnica izvedela najkasneje leta 2004. **Odločitev sodišča prve stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbena zahtevka za plačilo 3.588.375,00 EUR iz naslova neupravičene pridobitve iz dejavnosti ravnanja z odpadki na tožničinih nepremičninah in za plačilo 8.580,00 EUR iz naslova trajne izgube vodnega vira (I. in II. točka izreka). Delno je ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova izgube donosa gozdnih površin in zaradi nemožnosti koriščenja kmetijskih površin, in sicer je toženka dolžna tožnici plačati 1.345,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). V presežku je tudi ta tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka) ter odločilo o pravdnih stroških. Presodilo je, da tožnica ni dokazala, da toženka na njenih zemljiščih izvaja dejavnost ravnanja z odpadki in da s tem pridobiva znatne koristi. Toženka je soglasje za uporabo obravnavanih zemljišč pridobila od tožničinih pravnih prednikov. Sanacijo lahko izvaja le oseba, ki ima vso potrebno mehanizacijo za izvajanje del in tehničnega vodjo s certifikatom o usposobljenosti za izvajanje rudarskih del. Tožnica ni izkazala, da bi imela certifikat o usposobljenosti za izvajanje rudarskih del oziroma izpolnjene pogoje, predpisane v Zakonu o rudarstvu za izvajanje sanacije po izvršenih rudarskih posegih pridobivanja mineralne surovine. Ogled ni bil izveden tudi zato, ker sodišče nima strokovnih znanj, da bi na ogledu ugotavljalo, s kakšnimi materiali se je izvajala sanacija. Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi uničenja vodnega vira je zastaran. Tožnica je trdila, da je toženka napajalne vode presekala, ko je pričela z izkopavanjem kremenovega peska v peskokopu A., kar je bilo v letu 1987. Izkopavanje je potekalo na tožničinih parcelah do leta 1990, na drugih parcelah peskokopa pa do leta 1995. Leto 1995 je treba šteti za morebiten nastanek škode, za katero je tožnica morala izvedeti najkasneje v letu 2004, ko je na podlagi sklepa o dedovanju z dne 14. 9. 2004 postala lastnica obravnavanih zemljišč. Tožnica tudi ni dokazala, da je toženka uničila vodno zajetje z izkopavanjem kremenovega peska.

4. Tožnica je glede izgube donosa zaradi nezmožnosti uporabe kmetijskih zemljišč v spis predložila cenitev Mladena Balaška, glede izgube donosa zaradi neuporabe gozdnih zemljišč pa cenilni izvid B. B. Na podlagi teh izvidov je bil izkazan zahtevek v znesku 16.502,47 EUR. Tudi toženka je predložila mnenje sodne izvedenke in cenilke za kmetijsko stroko C. C. Po njenih izračunih je izguba donosa zaradi neuporabe kmetijskih in gozdnih zemljišč za zadnjih pet let znašala 13.810,60 EUR. Ker je razlika med tožničinim in toženkinim izračunom le 2.691,87 EUR, je bil ta znesek po prostem preudarku prepolovljen (prvi odstavek 216. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Dokazni predlog za postavitev izvedenca kmetijske stroke ni bil izveden.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

5. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in spremenilo odločitev o stroških. V ostalem je toženkino in v celoti tožničino pritožbo zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pojasnilo je, da tožničin zahtevek, ki je po vsebini zahtevek za plačilo toženkinega dobička, ni utemeljen. Tožnica je glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera upravičena do povrnitve koristi, ki je zaradi nemožnosti uporabe zemljišč ne more doseči, ne pa do toženkinega dobička. Dokler poteka sanacija, ji je toženka dolžna plačevati za uporabo njenih zemljišč. Sanacijo je zavezana izvesti. Zaključka, da je za toženko izvajanje sanacije znaten strošek, pritožba ne izpodbija obrazloženo. Tožnica ni postavila zahtevka na podlagi 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja okoljsko škodo. Ker zahtevka ni mogoče obravnavati kot vtoževanje okoljske škode, za razsojo ni relevantno kakšne materiale dovaža in kako toženka sanira tožničina zemljišča. Že zato ogled zemljišč ni bil potreben. Ali je toženka izpolnjevala vse pogoje za izvajanje rudniške dejavnosti, med katerimi je tudi soglasje lastnika zemljišča za njegovo izkoriščanje, je bilo predhodno vprašanje v postopkih za pridobitev soglasja za opravljanje dejavnosti peskokopa. Morebitne nepravilnosti v odločbi ali postopku njene izdaje je mogoče uveljavljati le z ustreznimi rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih predvideva postopek, v katerem je bila odločba izdana. Zahtevek, ki se nanaša na plačilo škode, ki naj bi jo s prekinitvijo vodnega vira povzročila toženka, je zastaran. Ob vložitvi tožbe v letu 2013 je potekel tako objektivni (drugi odstavek 352. člena OZ) kot subjektivni zastaralni rok (prvi odstavek 352. člena OZ). Objektivni zastaralni rok je pričel teči, ko je vodni vir prenehal delovati. To je nedvomno več kot pet let pred vložitvijo tožbe. Ker tožnica glede zahtevka v zvezi z izgubo donosa gozdnih zemljišč in zaradi nezmožnosti uporabe kmetijskih zemljišč v pritožbi ni grajala zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca, v izračunano višino zahtevka ni bilo mogoče poseči. Tožnica ni grajala odločitve za prosti preudarek. Tožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi oporeka cenitvi Ivane Novak, ker v pritožbi ni vztrajala, da sodišče angažira izvedenca.

**Revizija tožeče stranke**

6. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ker je sodišče sledilo le toženkinim navajanjem, je poseglo v tožničino pravico do enakega sodnega varstva. Koncesijska pogodba toženki ne daje pravice do izkoriščanja njenih nepremičnin. Toženki ni dala soglasja, da v okviru sanacije na njena zemljišča navaža odpadni material. Takšnega soglasja toženki niso dali niti pristojni organi. S tožnico bi morala biti sklenjena posebna pogodba. Toženka njena zemljišča protipravno uporablja za brezplačno odlaganje nevarnih materialov. Ne gre za dovoljeno sanacijo. Izjave in pričevanja inšpektorjev ni mogoče šteti za verodostojne dokaze. Na njenih zemljiščih in okolju nastaja nepopravljiva škoda. Sodišče je njene dokazne predloge neutemeljeno zavrnilo in s tem kršilo njeno pravico do izvajanja dokazov. Sodišče ji ni dopustilo dokazovanja z neodvisnimi izvedenci. Med postopkom je vztrajala pri postavitvi dveh izvedencev za rudarstvo in kmetijstvo. Teh dokazov ni umaknila in se ni strinjala, da se ti dokazi ne izvedejo. Ni res, da ogled ni bil potreben in da ni relevantno, kakšne materiale toženka dovaža in kako sanira tožničina zemljišča. Ni relevantno, da ima toženka pravno podlago za sanacijo. Napačno je stališče, da ni upravičena do dobička, ki ga toženka pridobiva z dejavnostjo ravnanja z odpadki. S koncesionarjem, ki opravlja dejavnost zbiranja in predelave odpadnega materiala, bi lahko sklenila najemno pogodbo, da na njena zemljiščih navaža in deponira odpadni material. Na ta način bi lahko dobro služila. Zahtevek za plačilo škode zaradi izgube vodnega vira ni zastaran. Škoda ji še vedno nastaja. Ni res, da v pritožbi ni grajala zavrnitve dokaznega predolga, da se škoda zaradi nemožnosti uporabe kmetijskih zemljišč ugotovi z izvedencem. Vztrajala je pri postavitvi izvedenca. Tudi v oceni te škode je sodišče sledilo le toženkinim koristim. S cenitvijo C. C. se ni strinjala. Na svojih zemljiščih bi lahko pridelovala pridelke z večjim donosom. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in zadeva vrne v odločanje drugemu sodniku.

**Odgovor tožene stranke na revizijo**

7. Toženka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev, ker tožnica v reviziji izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

**Presoja dovoljenosti revizije**

8. Revizija je dovoljena.

9. Tožničinemu predlogu za taksno oprostitev za postopek z revizijo je bilo delno ugodeno. Znesek sodne takse 27.315 EUR je bil znižan na 6.000,00 EUR. Obveznost plačila je bila odložena za šest mesecev od prejema sklepa sodišča z dne 25. 9. 2017. Po izteku šestmesečnega roka je bila tožnica pozvana k plačilu sodne takse. Tožnica je vložila nov predlog za oprostitev plačila sodne takse, ki je bil zavržen. Rok za plačilo sodne takse se je iztekel 20. 9. 2019, ne da bi bila sodna taksa plačana.

10. Sodišče prve stopnje je s sklepom III P 954/2013-I z dne 27. 11. 2019 odločilo, da se revizija šteje za umaknjeno. Sodišče druge stopnje je s sklepom II Cp 593/2020 z dne 11. 6. 2020 ugodilo tožničini pritožbi. Poudarilo je, da po ustaljeni sodni praksi višjih sodišč v konkretnem primeru, ko je bila tožnica delno oproščena plačila sodne takse, delno pa je bilo plačilo odloženo, plačilo sodne takse ni več procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje vloge, ampak se v primeru neplačila prisilno izterja. S takšnim stališčem se Vrhovno sodišče strinja.

11. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 14. 3. 2016, kar je pred začetkom uporabe novele ZPP - E, ki se uporablja od 14. 9. 2017. Vrhovno sodišče je zato o tožničini direktni reviziji odločilo na podlagi določb ZPP, ki so veljale pred uveljavitvijo novele ZPP - E. Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR, je revizija dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP).

**Presoja utemeljenosti revizije**

12. Revizija ni utemeljena.

13. Procesne kršitve v zvezi z ugotovitvijo pravno pomembnih dejstev tožnica uveljavlja neutemeljeno. Ne da bi opredelila, na katero odločitev se očitki nanašajo, tožnica uveljavlja procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja jih nekonkretizirano, ne da bi povedala, katere napake v postopku, ki naj bi ustrezale definicijama uveljavljanih kršitev, naj bi bile zagrešene in v postopku pred katerim sodiščem.

14. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Z izpodbijanjem izpovedb inšpektorjev ter z navedbo, da toženka tožničine nepremičnine izkorišča za brezplačno odlaganje nevarnih odpadkov, revizija nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo zneska 3.588.375,00 EUR je materialnopravno pravilna. Konkretni dejanski stan se ne ujema z abstraktnim dejanskim stanom iz 198. člena OZ. Neutemeljeno je revizijsko stališče, da ni relevantno, da ima toženka za izvajanje sanacije tožničinih zemljišč pravno podlago. Tožnica ni dokazala, da je toženka na njenih nepremičninah izvajala rudniško dejavnost ter kasnejšo sanacijo brez veljavne pravne podlage. Zaključka, da je bilo soglasje lastnika zemljišč za izkoriščanje nepremičnin predhodno vprašanje v pravnomočno zaključenih postopkih za pridobitev soglasja za opravljanje dejavnosti peskokopa, revizija ne izpodbija na konkretiziran način.

15. Pravdni stranki v dokaznem postopku nista bili neenako obravnavani. Sodišče druge stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj ogled ni bil potreben. Ker tožnica ne izkaže, da je v pritožbenem postopku konkretizirala očitke o kršitvi pravice do izvedbe predlaganega dokaza z izvedencem, v revizijskem postopku ne more uspeti z navedbo, da dokaznega predloga za postavitev dveh neodvisnih izvedencev tekom postopka ni umaknila. Preskakovanje pravdnih sredstev ni dovoljeno.

16. Odločitev o zastaranju tožbenega zahtevka iz naslova izgube vodnega vira je pravilna. Revizijska navedba, da do zastaranja ni prišlo, ker škoda še vedno nastaja, ni utemeljena. Ker je tožnica najkasneje v letu 2004 izvedela, da vodno zajetje na njenih parcelah že dolgo časa ne služi več svojemu namenu, sta ob vložitvi tožbe v letu 2013 potekla tako petletni objektivni kot triletni subjektivni zastaralni rok.

17. Revizijsko nestrinjanje s cenitvijo Ivane Novak ni utemeljeno. Tožnica v reviziji ne izkaže, da je v pritožbi grajala neizvedbo dokaznega predloga za postavitev izvedenca kmetijske stroke. Nasprotna revizijska navedba nima podlage v tožničini pritožbi. Vrhovno sodišče se strinja z razlogi sodišča druge stopnje, ki se nanašajo na odločitev glede uporabe prostega preudarka.

**Odločitev o reviziji**

18. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških postopka**

19. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Vrhovno sodišče je toženki priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo po tar. št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v priglašenem znesku 16.350,00 EUR in pavšalni znesek za plačilo materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR, kar ob upoštevanju 22 % DDV v znesku 3.597,00 EUR skupaj znaša 19.967,00 EUR. Tožnica mora navedeni znesek toženki povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka do plačila.