Jedro

Sodišče o pripoznanem zahtevku ne izvaja dokazovanja v kontradiktornem postopku, ker spora med strankama ni več. Zato ni pravno relevantno, ali je bil tožnik vabljen na glavno obravnavo in ali se jo je udeležil, niti to, ali se je o pripoznavi toženke izjasnil.

Izrek

Pritožbi zoper dopolnilno sodbo se delno ugodi in se dopolnilna sodba razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba zoper delno sodbo na podlagi pripoznave se zavrne in se potrdi delna sodba na podlagi pripoznave sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Prvo sodišče je združilo v skupno obravnavo pravdi obeh tožnikov zoper isto toženko. Prvi tožnik je uveljavljal zahtevek za ugotovitev, da je izključni lastnik nepremičnine, parc. št. 1057/4 in parc. št. 1057/6, ki sta vpisani v vl. št. 1431, k.o. K kot last tožene stranke do celote, druga tožnica pa zahtevek za ugotovitev, da je sama lastnica istih nepremičnin do 1/3. Po ugotovitvi, da je toženka v svojih odgovorih na tožbo delno pripoznala tožbeni zahtevek prvega tožnika in v celoti tožbeni zahtevek druge tožnice, je z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave ugodilo tožbenemu zahtevku prvega tožnika tako, da je ugotovilo, da je lastnik vtoževanih nepremičnin do 2/3, tožbenemu zahtevku druge tožeče stranke pa v celoti z ugotovitvijo, da je lastnica vtoževanih nepremičnin do 1/3. Ker v navedeni odločbi ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku prve tožeče stranke, je z izpodbijano dopolnilno sodbo odločilo, da se izdana sodba na podlagi pripoznave dopolni z zavrnilnim delom tako, da se tožbeni zahtevek prvega tožnika v presežku zavrne in sicer za ugotovitev, da je lastnik navedenih nepremičnin do celote.

Zoper obe odločbi vlaga pritožbo prva tožeča stranka.

V pritožbi zoper (delno) sodbo na podlagi pripoznave v odnosu do prvega tožnika uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. in 8. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno obravnavo prvemu sodišču. Navaja, da ni bilo pogojev za izdajo sodbe na podlagi pripoznave, ker tožena stranka ni v celoti pripoznala njegovega tožbenega zahtevka, pač pa le do 2/3. Kršitev iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, pa je podana, ker mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Na narok glavne obravnave ni osebno pristopil, ker mu ni bilo vročeno vabilo, odvetnica pa je 26.9.2007 sporočila odpoved pooblastila. Pooblaščencu druge tožeče stranke je bilo znano, da ima tožnik prijavljeno stalno bivališče na S 3 v B. Z izdajo sodbe na podlagi pripoznave je bilo kršeno načelo obojestranskega zaslišanja oziroma kontradiktornosti ter načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Načelo zaslišanja strank se realizira s kontradiktorno glavno obravnavo. To načelo zahteva, da se stranki vedno da možnost izjaviti se o trditvah nasprotnika, kar se udejanja tudi v določilu 280. člena ZPP. Toženka in druga tožeča stranka sta s pripoznavo zahtevka zlorabili svoje procesne pravice, upoštevajoč dejstvo odpovedi pooblastila, nevročenega vabila in tožnikove odsotnosti z obravnave.

V pritožbi zoper dopolnilno sodbo uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Vztraja pri pritožbenih razlogih iz pritožbe zoper sodbo na podlagi pripoznave. Trdi, da zanjo ni bilo pogojev in da je odločitev materialnopravno napačna, ker je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je sama lastnica do celote. Ne strinja se z izdano dopolnilno sodbo. V njej sodišče ni obrazložilo odločitve glede zavrnitve zahtevka tožeče stranke. Meritorno bi moralo odločiti o zahtevku, ki presega 2/3, ne pa odločiti zgolj v skladu s pripoznavo tožene stranke. Pojasnjuje, da gre za spor o lastništvu na nepremičnini. Zato bi moralo sodišče utemeljeno obrazložiti svojo odločitev z razlogi, zakaj je sledilo pripoznavi tožene stranke. Pri dopustitvi pripoznave sodišče ni prosto. Paziti mora, da ne gre za pripoznavo, ki bi bila v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo. V obravnavanem primeru bi moralo presojati, ali je pripoznava v nasprotju z moralo. Ponovno uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke 339. člena ZPP in ponavlja navedbe iz prve pritožbe.

Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na dopolnilno sodbo. Pritožba zoper sodbo na podlagi pripoznave pa je neutemeljena.

Pripoznava v civilni pravdi je enostranska brezpogojna izjava tožene stranke nasproti sodišču, da je zahtevek tožnika utemeljen. Učinek takšne izjave je v tem, da sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Pri tem ne raziskuje, ali je pripoznava tudi dejansko in pravno utemeljena. Zato sodbe na podlagi pripoznave ni mogoče izpodbijati zaradi nepopolnega in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. Kolikor se pritožnik sklicuje na pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava v zvezi z zatrjevano nepravilno ugotovitvijo njegove lastninske pravice do 2/3 namesto do celote, kot je vtoževal, je njegova pritožba zoper sodbo na podlagi pripoznave neutemeljena. Po 3. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je sodbo na podlagi pripoznave namreč mogoče izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom pritiska in zvijače. Pritožnik uveljavlja tudi pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 7. točke 2. odst. 339. člena, ko trdi, da ni bilo pogojev za izdajo sodbe na podlagi pripoznave po 316. členu ZPP, ker tožena stranka ni v celoti pripoznala njegovega zahtevka, kakor tudi po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, češ da mu ni bila dana možnost izjave o navedbah nasprotne stranke. Navedeni kršitvi nista podani.

Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženka tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini pripoznala do višine 2/3 in da ne gre za zahtevek, ki bi pomenil nedovoljeno razpolaganje strank po 3. odst. 3. člena ZPP. S tem so bili podani vsi pogoji za izdajo delne sodbe na podlagi pripoznave v odnosu do pritožnika in je v tem obsegu prvo sodišče sodbo na podlagi pripoznave pravilno izdalo. Predmet pripoznave je namreč lahko tožbeni zahtevek v celoti ali le del zahtevka. Drugačno pritožbeno naziranje je zmotno. Če je zaradi pripoznave samo del zahtevka zrel za končno odločbo, kot je bil primer v tej zadevi, ni ovir za izdajo končne sodbe glede tega - pripoznanega dela zahtevka. Gre za delno sodbo (1. odst. 314. člena ZPP). Čeprav v obravnavanem primeru prvo sodišče svoje odločitve v odnosu do pritožnika ni označilo kot delno sodbo na podlagi pripoznave, to na samo pravilnost izpodbijane odločbe ni vplivalo.

Tudi pritožbeno sklicevanje na kršitev načela kontradiktornosti pri izdaji sodbe na podlagi pripoznave ni utemeljeno. Če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, izda sodišče brez nadaljnje obravnave sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi (1. odst. 316. člena ZPP). To pomeni, da je lahko izdana tudi brez kontradiktornega obravnavanja na glavni obravnavi, če je npr. pripoznava dana že v odgovoru na tožbo, kot se je po pravilni ugotovitvi prvega sodišča zgodilo v tem primeru. Sodišče o pripoznanem zahtevku ne izvaja dokazovanja v kontradiktornem postopku, ker spora med strankama ni več. Zato ni pravnorelevantno, ali je bil tožnik vabljen na glavno obravnavo in ali se jo je udeležil niti to, ali se je o pripoznavi toženke izjasnil. Pripoznava zahtevka je namreč naslovljena na sodišče. Ni treba, da se tožnik s pripoznavo zahtevka sploh seznani ali da poda predlog za izdajo sodbe na podlagi pripoznave, če toženec zahtevek pripozna. Izdaje sodbe na podlagi pripoznave tudi ne more preprečiti.

Očitanih procesnih kršitev pravil pravdnega postopka prvo sodišče pri izdaji sodbe na podlagi pripoznave torej ni storilo. Pa tudi drugih ne, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo v tem delu pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo na podlagi pripoznave sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Delno pa je utemeljena pritožba zoper dopolnilno sodbo in sicer v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pritožnika. Kolikor pa pritožba ponavlja pritožbene navedbe k podani pritožbi na podlagi pripoznave, je neutemeljena in jo je bilo treba v tem delu zavrniti iz istih razlogov, kot so že navedeni v zgornji obrazložitvi.

Po izdaji delne sodbe na podlagi pripoznave je ostal sporen še del tožbenega zahtevka prve tožeče stranke. Tožniku je treba pritrditi, da bi moralo sodišče o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka odločiti z meritorno kontradiktorno sodbo po kontradiktornem postopku z izvajanjem dokazov na glavni obravnavi. Ugotovitev sodišča, da ta ni bila potrebna, češ da je bil zahtevek dovolj obravnavan, je nerazumljiva in protislovna. Iz spisa namreč ni razvidno, da bi bil zahtevek res vsebinsko obravnavan. Kot pravilno opozarja pritožba, sodba o neutemeljenosti še spornega dela zahtevka tudi nima nikakršnih razlogov. Gre za odločilno dejstvo, od katerega je odvisen vsebinski preizkus pravilnosti odločitve prvega sodišča. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je ni mogoče preizkusiti in jo je bilo treba razveljaviti že zaradi absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Iz podatkov spisa izhaja, da je bil razpisan zgolj poravnalni narok, ki se ga pritožnik, kot navaja, ni udeležil. Tako se izkaže, da sporni del zahtevka vsebinsko sploh ni bil obravnavan, saj sodišče ni izvajalo dokazov niti opravilo glavne obravnave. Pritožnik zato utemeljeno opozarja, da mu je bila kršena pravica do izjavljanja. V kontradiktornem postopku mora biti namreč vsaki stranki omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, da se opredeli do navedb nasprotne stranke, da sodeluje v dokaznem postopku in da se izjavi o rezultatih dokazovanja ter o celotnem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Ker mu sodišče vsega navedenega ni omogočilo, je podana tudi uveljavljana absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Narekovala je razveljavitev izpodbijane dopolnilne sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje prvemu sodišču (1. odst. 354. člena ZPP).

V njem bo moralo razpisati glavno obravnavo in po izvedbi potrebnih dokazov o še spornem zahtevku vsebinsko odločiti. Za svojo odločitev o morebitni utemeljenosti ali neutemeljenosti spornega tožbenega zahtevka bo moralo podati jasne in pregledne razloge.

Pritožnik je priglasil pritožbene stroške le v pritožbi zoper delno sodbo na podlagi pripoznave, s katero ni uspel. Zato jih mora trpeti sam. Odločitev o tem je obsežena v izreku o zavrnitvi njegove pritožbe (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).

Odločanje o pritožbenih stroških zoper dopolnilno sodbo pa je odpadlo, ker jih pritožnik ni priglasil.