5. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 21. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 96/2003 z dne 8. 10. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1520/2002 z dne 28. 11. 2002 in s sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah št. K 132/98 z dne 2. 10. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil s sodbo Okrajnega sodišča spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po drugem v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 208. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila denarna kazen 1.250.000 tolarjev. Kaznivo dejanje naj bi storil z dvema opustitvama. Prva opustitev naj bi bila v tem, da v nasprotju s 30. členom Zakona o varstvu pri delu (Uradni list SRS, št. 47/86 in nasl.) ni poskrbel za sklenitev pisnega dogovora med delavci različnih organizacij, ki so hkrati delali na gradbišču, v tem sporazumu pa bi morali biti določeni skupni varnostni ukrepi, skupna organizacija varstva pri delu ter pravice in obveznosti delavcev, odgovornih za zagotavljanje varnega delovnega okolja in varnih delovnih razmer. Druga opustitev naj bi bila v tem, da v nasprotju z določbo 13. člena Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu (Uradni list SFRJ, št. 42/68) ni poskrbel za obvestilo komunalnemu podjetju, kot vzdrževalcu obstoječih vodov, o izkopu, zaradi česar ni bil zagotovljen predpisan nadzor na gradbišču. Zaradi pritožnikovih opustitev naj bi prišlo do rušitve stene rova, v katerem sta delala dva delavca, pri čemer je enega izmed njiju zasulo tako, da je utrpel hudo telesno poškodbo.

2.Pritožnikova zagovornica je zoper sodbo Okrajnega sodišča vložila pritožbo, ki ji je Višje sodišče ugodilo toliko, da je izrečeno denarno kazen znižalo na 300.000 tolarjev, v ostalem pa jo je zavrnilo. Zoper sodbo Višjega sodišča je njegova zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

3.Zoper vse tri sodbe je pritožnikova pooblaščenka vložila ustavno pritožbo. V njej navaja, da naj bi mu bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. Obramba naj bi tako v pritožbi zoper sodbo Okrajnega sodišča predlagala, da bi bilo treba zaslišati pričo I. H., ki naj bi povedala, da je bil pisni dogovor o zagotavljanju varnosti na gradbišču pravzaprav sklenjen, ali pa pozvati kooperanta A. L., ki naj bi razpolagal z izvodom takšnega dogovora. V kazenskem postopku naj bi pritožnik tudi zatrjeval, da (ne)sklenitev takšnega pisnega dogovora ni v vzročni zvezi z nastalo posledico, saj naj bi ti sporazumi sploh ne določali potreb za zagotavljanje varnega delovnega okolja. V ta namen naj bi obramba predlagala zaslišanje delovnega inšpektorja, večkrat pa tudi zaslišanje ustreznega izvedenca, saj naj bi izvedensko mnenje, ki je bilo v spisu, ne bilo zadovoljivo in dovolj strokovno. Pritožnik tudi opozarja, da naj bi na gradbišču ne delale različne skupine izvajalcev, temveč naj bi bagerist, ki je kopal rov, sodil v enotno ekipo pod vodstvom pritožnikovega soobsojenca. Prav tako naj bi v kazenskem postopku ne bilo razčiščeno vprašanje, ali bi bilo treba pri izvajanju dela varnost zagotoviti z razpiranjem jarka. V zvezi s tem naj bi obramba predlagala zaslišanje gradbenega inšpektorja, kar naj bi bilo zavrnjeno.

4.Obramba naj bi v kazenskem postopku predlagala tudi dokaze, da pritožnik ni storil druge očitane opustitve, sodišče pa naj bi te dokaze neutemeljeno zavrnilo. Pritožnik je zatrjeval, da je komunalno podjetje obvestil o izvajanju kanalizacijskih del in je to tudi opravilo zakoličenje poteka javnih kanalizacijskih vodov, ni pa to bilo storjeno glede meteorne hišne kanalizacije. V ta namen je obramba predlagala zaslišanje T. V., delavca komunalnega podjetja, ki naj bi povedal, o čem ga je obvestil pritožnik, vendar pa je sodišče izvedbo tega dokaza, po mnenju pritožnika neutemeljeno, zavrnilo.

5.Ustavno sodišče je vpogledalo spis zadeve, v kateri so bile izdane izpodbijane odločbe.

B.

6.Pritožnik navaja, da je v kazenskem postopku predlagal izvedbo različnih dokazov, ki jih je sodišče zavrnilo. S tem naj bi mu kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter tako ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Sodišče predlagani dokaz mora izvesti, če je pravno relevanten. Obramba mora obstoj in pravno relevantnost dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

7.Skladno z določbo prvega odstavka 51. člena Zakon o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe ta, da so zoper izpodbijani pravni akt izčrpana pravna sredstva, tudi po vsebini. Ustavno sodišče je ugotovilo, da pritožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uveljavljal, da bi sodišče moralo zaslišati kooperanta A. L. (oziroma ga pozvati na predložitev sporazuma), prav tako pa ni uveljavljal, da bi sodišče moralo zaslišati gradbenega inšpektorja, ki bi pojasnil, ali bi bilo potrebno razpiranje jarka. Ker teh dveh očitkov pritožnik vsebinsko ni izčrpal, ju Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

8.Pritožnik v ustavni pritožbi tudi navaja, da naj bi glede vsebine pisnega sporazuma o zagotavljanju varnosti na gradbišču predlagal zaslišanje ustreznega izvedenca, pri čemer ne navaja, za kakšnega izvedenca pravzaprav gre. Iz ustavne pritožbe gre zgolj razumeti, da naj bi bilo izvedensko mnenje, na katerega se opirata izpodbijani sodbi Okrajnega in Višjega sodišča, nezadovoljivo in premalo strokovno. Iz zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče razbrati, da bi pritožnik v njej grajal (ne)postavitev dodatnega izvedenca, tako da tudi glede tega očitka pritožnik pravnih sredstev ni izčrpal in zato Ustavno sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti.

9.Pritožnik je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, da bi sodišče moralo dodatno zaslišati pričo I. H. Ta je bila v kazenskem postopku zaslišana v zvezi z dejstvi, relevantnimi za odločitev o prvotno vloženi obtožbi. Na naroku dne 10. 7. 2002 je bila obtožba spremenjena tako, da je pritožniku med drugim očitala, da ni poskrbel za sklenitev pisnega dogovora med delavci različnih organizacij, ki so hkrati delali na gradbišču, kar naj bi povzročilo gradbeno nesrečo. Po takšni spremembi obtožbe sta bila opravljena še naroka glavne obravnave dne 4. 9. 2002 in dne 2. 10. 2002. Na nobenem izmed narokov pritožnik ni predlagal dopolnitve zaslišanja I. H. v zvezi z okoliščinami, relevantnimi za odločitev o spremenjeni obtožbi. V pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo pa so pritožnikovi zagovorniki navedli, da bi I. H. lahko marsikaj povedal glede spremenjene obtožbe.

10.Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) v četrtem odstavku 369. člena dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pa pri tem zahteva razloge, zakaj niso bili predlagani že prej. ZKP s tem skuša preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in s tem zagotoviti koncentracijo dokazovanja pred prvostopenjskim sodiščem, ki je izvedlo glavno obravnavo.

11.Iz pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo ne izhaja, zakaj obramba dopolnitve zaslišanja I. H. ni predlagala že prej. Ustavno sodišče je tudi ugotovilo, da je pritožnik na zadnjem naroku glavne obravnave dne 2. 10. 2002 ob dopolnitvi njegovega zaslišanja povedal, da je sporne pisne sporazume v njihovem podjetju sklepal I. H. in da je bil v konkretnem primeru sporazum tudi sklenjen, vendar pri njihovem podjetju ni bil arhiviran. Glede na navedeno je očitno, da bi pritožnik najkasneje na navedenem naroku lahko predlagal zaslišanje I. H., vendar tega ni storil. Pritožbenega dokaznega predloga, ki ne navaja ustreznih razlogov, zakaj ni bil podan že prej, ni mogoče upoštevati. Zato je očitno, da pritožniku s tem ni bila kršena pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave.

12.Pritožnik dalje navaja, da naj bi obramba predlagala zaslišanje delovnega inšpektorja, ki naj bi pojasnil, da sporazumi, kakršnega naj pritožnik ne bi sklenil, ne urejajo vprašanj, relevantnih za preprečitev nesreče, kakršna se je zgodila v tem primeru. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis zadeve in ugotovilo, da je bil omenjeni dokazni predlog dan v zvezi z drugimi vprašanji, in sicer v zvezi s tem, kakšne so bile brežine rova, katere skice je inšpektor priložil svojemu poročilu, kakšno je bilo temperaturno stanje v času nesreče in kje je bil položen asfalt. Ker navedeni dokazni predlog ni bil dan v zvezi z vsebino spornih sporazumov, Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti, ali bi bil morebiti relevanten za dokazovanje te vsebine, s tem pa tudi ni moglo preizkusiti, ali je bila z zavrnitvijo tega dokaznega predloga kršena pritožnikova pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave.

13.Drugi očitek, ki ga je spremenjena obtožba naslavljala na pritožnika, je bil v tem, da ni poskrbel za obvestilo komunalnemu podjetju, kot vzdrževalcu obstoječih vodov, o izkopu, zaradi česar ni bil zagotovljen predpisan nadzor na gradbišču. Pritožnik je zatrjeval, da je komunalno podjetje obvestil o izvajanju kanalizacijskih del in je to tudi opravilo zakoličenje poteka javnih kanalizacijskih vodov, ni pa to bilo storjeno glede meteorne hišne kanalizacije, ker naj to po njegovem mnenju ne bi bilo potrebno. Obramba je predlagala zaslišanje T. V., delavca komunalnega podjetja, ki naj bi povedal, o čem ga je obvestil pritožnik, vendar pa je sodišče izvedbo tega dokaza, po mnenju pritožnika neutemeljeno, zavrnilo.

14.S tem v zvezi Ustavno sodišče ugotavlja, da je med pritožnikom ter izpodbijanima sodbama Okrajnega in Višjega sodišča spor o tem, ali bi moral pritožnik obvestiti komunalno podjetje zaradi zakoličenja vodov za meteorne vode. Hkrati je nesporno, da je bilo komunalno podjetje obveščeno zaradi zakoličenja javnih kanalizacijskih vodov, ne pa tudi zaradi zakoličenja vodov za meteorne vode. Predlagana priča T. V. naj bi, kot navaja ustavna pritožba, povedal, o čem naj bi bilo komunalno podjetje obveščeno oziroma ali je bilo opravljeno zakoličenje javnih kanalizacijskih vodov. Ker pa je šlo pri tem, kot izhaja iz spisa, za nesporna dejstva, ki sama zase, kolikor so se nanašala na javne kanalizacijske vode, niso bila predmet obtožbe, obrambi s tem v zvezi ni uspelo izkazati za verjetno, da bi bile navedbe predlagane priče pravno relevantne.

15.Ker pri navedenih odločitvah v izpodbijanih sodbah očitno ne gre za kršitve pravice do izvajanje dokazov v obdolženčevo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave, kot to zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

16.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer