Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Predlaganih dokazov ni treba izvesti le, če so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Pri tem je potrebna še posebna previdnost, saj se zavrnitev ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, saj je stranki sicer kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-82/2018/21 (1312-02) z dne 27. 12. 2019 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.
2. V obrazložitvi je najprej povzela tožnikove navedbe ob vložitvi prošnje, iz katerih je razvidno, da je neporočen in kristjan, izvorno državo pa je zapustil leta 2016. Končal je šest razredov osnovne in tri razrede srednje šole. Vojaškega roka ni služil, je nekaznovan, ni član nobene politične stranke. V Gani živi njegova mati, vendar ne ve, kje.
3. V zvezi z razlogi za mednarodno zaščito je tožnik navedel, da je imel v Gani težave zaradi bratov svojega očeta. Njegovi materi in njemu so namreč finančno pomagali in zato zahtevali, da tožnik postane musliman. Meni, da se nikoli ne bi mogel spreobrniti, saj tega ni dovolila niti njegova mati. Zato so strici postali agresivni, zaradi česar ni mogel dokončati šolanja. Odšel je na sever in se naselil v kraju A., kjer je z delom preživljal mater. Na tem območju je vladala vojna med plemenoma Mamprusi in Kusasi. Ker je bilo med boji veliko umrlih, se je tožnik bal za svoje življenje. Zaradi agresivnosti stricev se ni mogel vrniti k materi, zaradi česar je zapustil Gano in odšel v Burkino Faso. Očeta zaradi zgodnje smrti ni poznal. Njegovi dediči so bili njegovi bratje. Zaradi nepripravljnosti na spreobrnitev so strici štirikrat pretepli njegovo mater. Tožnika niso nikoli napadli, saj se jim je izogibal, pa tudi mati jim je lagala, da je spremenil vero.
4. Iz povzetka tožnikovih izjav na osebnem razgovoru je med drugim razvidno, da je izvorno državo zapustil zaradi bratov svojega očeta, ki so želeli, da se tožnik spreobrne iz krščanske v muslimansko vero. Tožnik je pojasnil, da tega ne more storiti in da za kaj takega ne bi dobil niti materinega dovoljenja. Zaradi materine brezposelnosti so bili strici edini vir dohodka. Postajali so vedno bolj agresivni, njegovo mater so štirikrat napadli, prvič v letu 2003, zadnjič pa 2011 ali 2012. Prijava na policiji mu ne bi zagotovila zaščite. Leta 2013 se je tožnik zaradi pritiskov preselil v A., kjer ga strici niso ogrožali, saj niso vedeli, da je tam. Vendar pa je na tem območju potekala ozemeljska vojna med Mamprusi in Kusasi. Tam je živel leto in pol. Leta 2015 je prišlo do njene zaostritve, ljudi so mučili in pobijali, hiše in trgovine so bile požgane, zaradi česar je zapustil Gano.
5. Tožnik je še izjavil, da so ga strici obiskovali, ko je hodil v srednjo šolo in živel v internatu. Plačevali so mu šolnino in prinašali hrano, vendar je ni jedel, ker je bila zastrupljena. Kljub temu, da je zapustil državo, ga strici še vedno iščejo, saj želijo izpolnitev svojih zahtev. Tožnik je pojasnil, da je strice želel tožiti, vendar je prej odšel iz Gane.
6. Na ponovnem (drugem) osebnem razgovoru je tožnik med drugim pojasnil, da je Gano moral zapustiti zaradi groženj stricev. Grozili so mu do leta 2000, mater so trikrat pretepli, ko so ga iskali. Morala je poklicati policijo, to je bilo leta 2003. Strici so bili dolžni skrbeti za tožnika, vztrajali so, da postane njihov del in da postane musliman. Za tožnika so začeli skrbeti že v otroštvu.
7. Tožena stranka je tožnika soočila z zapisom v rojstnem listu, iz katerega je razvidno, da je kot oče naveden brat njegove mame. Pojasnil je, da je mogoče v njegovi družini kdo, ki si je blizu z njegovo mamo, in je uredil tako, kot izhaja iz rojstnega lista.
8. V nadaljevanju je tožnik izjavil, da so strici prišli k njemu, vendar je pobegnil. Njegovo mater mučili in tepli z orodjem, nasilje je tožnik prijavil policiji. Strici ga niso fizično napadli, saj mu je vedno uspelo pobegniti. Študij je zaradi osebnih razlogov prekinil leta 2006 in ga nadaljeval leta 2008. V času, ko ni študiral, so mu strici občasno pomagali. Leta 2010 so postale grožnje resne, zato je tožnik odšel v A.. Strici so postali verbalno agresivni, lahko bi ga ubili, rekli so mu, da mu bodo uničili življenje. Takrat je bil že polnoleten, zato je odšel v A.. Tam ni ostal zaradi vojne, ki traja že desetletja. Od junija do avgusta 2015 so bila huda trenja, zaradi česar je moral oditi. Ker imajo strici razširjeno družino in potujejo naokrog, se ni mogel preseliti v Akro. V A. jih sicer ni videl. V Gano se ne želi vrniti, saj bi bilo vedno huje. Očetovi sorodniki so namreč povsod in bi ga iskali. Nihče mu ne more pomagati, če policiji to poveš, rečejo, naj sprejmeš priložnost. 9. Tožena stranka na podlagi predloženih listin ni dvomila, da je tožnikova izvorna država Gana. Prav tako je menila, da se je tožnik kar najbolje potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, da so bile njegove izjave o razlogih za zapustitev izvorne države medsebojno skladne, da ne odstopajo od javno dostopnih verodostojnih informacij in da je za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče. Presodila je še, da so tožnikove izjave prepričljive in verjetne.
10. V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi težav z brati pokojnega očeta, ki so želeli, da sprejme muslimansko vero in zaradi spopada etničnih skupin v kraju A..
11. V zvezi z izjavami, nanašajočimi se na spor s strici, je tožena stranka presodila, da tožnik ni najbolj prepričljivo pojasnil, zakaj je na njegovem rojstnem listu naveden materin brat in ne pravi oče, in zakaj je potreboval rojstni list leta 2012, ko je bil star že 26 let. Zato tožena stranka ni verjela njegovim pojasnilom glede potrebe po potnem listu in navedbe materinega brata, čeprav je nas splošno verjela njegovim izjavam.
12. Po mnenju tožene stranke je spor med tožnikom in strici zasebne narave. Presodila je, da niso bila prepričljiva tožnikova pojasnila, zakaj sta z materjo kljub težavam živela s pomočjo stricev. Menila je, da njihove zahteve niso mogle biti tako nemogoče, kot to želi prikazati tožnik, saj so mu strici pomagali vse do leta 2006, ko je bil star 20 let. Presodila je, da je zelo nenavadno, da oseba, ki ne želi imeti stika s strici zaradi zahtev po spremembi vere, ponovno prosi za njihovo pomoč. Od polnoletne osebe, ki lahko poskrbi zase, kaj takega glede na opisane težave po njenem mnenju ni pričakovati. Če tožnik res ne bi želel z zahtevami pogojene pomoči stricev, bi glede na svojo polnoletnost lahko poskrbel zase. Ker gre po stališču tožene stranke za osebno zadevo, tožnikovih navedb ni mogoče opredeliti za preganjanje.
13. V zvezi z zahtevami po spremembi vere je tožena stranka proučila več informacij o izvorni državi. Ugotovila je, da je Gana vzor drugim zahodnoafriškim državam, saj spoštuje in neprestano poudarja, da je potrebna medverska toleranca. Večinsko prebivalstvo je krščanske veroizpovedi, muslimani so v izraziti manjšini. Menila je, da ni zaslediti problemov zaradi mešanih zakonov. Pravosodni sistem deluje in je neodvisen, kljub določeni stopnji korupcije in podkupovanja. Zato po presoji tožene stranke obstaja možnost za sodno preganjanje nadlegovanja stricev, čeprav gre za zasebno zadevo. Glede na navedeno je ob upoštevanju proučenih informacij menila, da so neutemeljene tožnikove navedbe, da so ga strici silili v spremembo vere, saj ni zaslediti neukrepanja države, če bi bila posamezniku kršena ustavno zagotovljena pravica do veroizpovedi. Presodila je, da se prvi del s tem povezanih informacij, ki jih je predložil tožnik, nanaša na splošna vprašanja islama, zaradi česar jih ni mogoče uporabiti v tožnikovem primeru. Drugi del informacij pa govori o odnosu med kristjani in muslimani ter prisili k spremembi vere. Po presoji tožene stranke je iz prvega poročila razvidno, da imajo zaradi svoje veroizpovedi težave muslimani in ne kristjani. Zato ga v tožnikovem primeru ni mogoče uporabiti. Iz drugega poročila je razvidno, da so bili nekateri Ganci prisiljeni opustiti vero in se pridružiti tradicionalnim obredom, kar prav tako ni povezano s tožnikovim primerom. To velja tudi za poročilo, iz katerega je razvidno, da je možno doseči sodno prepoved poseganja v versko prepričanje, če mož musliman v spreobrnitev sili ženo kristjanko. Ravno to po presoji tožene stranke omogoča tožniku zavarovanje svojih ustavnih pravic v primeru siljenja stricev. Iz zadnjega poročila je razvidno, da je ganska vlada sprejela odločitev o politiki pozitivne diskriminacije in dovolila, da se v muslimanskih šolah poučuje arabščina, kar prav tako ne vpliva na tožnikov primer.
14. V zvezi z dodatno predloženimi informacijami je tožena stranka ugotovila, da za obravnavano zadevo ni pomemben del, ki se nanaša na povezavo krščanske vere in tradicionalnih verovanj. To velja tudi za ostala poročila, iz katerih je razviden trud izvorne države za uspešno sobivanje verskih skupnosti.
15. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da tožnik ne more uveljavljati preganjanja zaradi spora s strici in njihove zahteve po spremembi vere.
16. V nadaljevanju je tožena stranka preverjala tožnikove navedbe o sporu med pripadniki etničnih skupin Mamprusi in Kusasi. Na podlagi proučenih informacij je ugotovila, da je konflikt v kraju A. lokalnega obsega iz časa pred osamosvojitvijo Gane. Vendar pa je ganska vlada odločena najti rešitev za dolgoletni spor. Nasilje ni vsesplošno, do nasilnih dejanj prihaja le občasno. Ker tožnik ne pripada nobeni etnični skupini, ki sta v izrazito lokalnem sporu zaradi poglavarstva, in je v kraju A. živel le krajši čas, njegov strah pred preganjanjem ni utemeljen. Po presoji tožene stranke tudi dejanja, kot jih je predstavil tožnik, ne ustrezajo lastnostim dejanj preganjanj. Zato tožnik ni upravičen do statusa begunca.
17. Tožena stranka je presojala tudi tožnikovo upravičenost do subsidiarne zaščite. Ugotovila je, da tožnik ni trdil, da bi mu v primeru vrnitve grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Navedel je sicer, da bi ga očetovi sorodniki lahko ubili. Vendar te navedbe po presoji tožene stranke niso utemeljene, saj ganska družba spoštuje ustavno zagotovljeno svobodno izbiro vere, pri čemer je tožnik kljub domnevnim grožnjam lahko živel in nemoteno študiral s finančno pomočjo stricev, ki naj bi zahtevali spreobrnitev. Tožena stranka ponovno poudarja, da gre za zasebno zadevo, ki jo mora tožnik razčistiti znotraj družine, pri čemer ne gre spregledati, da je star 33 let. Zato po njeni presoji tožnikovih izjav ni mogoče povezati z resno škodo iz prve alineje 28. člena ZMZ-1. 18. V zvezi z drugo alinejo 28. člena ZMZ-1 je tožena stranka ugotovila, da je tožnik sicer zatrjeval grožnje stricev, ki naj bi mu prinesli zastrupljeno hrano, ko je bil v šoli. Vendar po njenem mnenju te trditve ne sodijo v navedeni zakonski okvir.
19. V zvezi z možnostjo utemeljenega tveganja za resno škodo zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada po tretji alineji 28. člena ZMZ-1 je tožena stranka presodila, da je konflikt med navedenima etničnima skupinama izrazito lokalen. Vanj so vpleteni le pripadniki teh skupin, kamor tožnik ne sodi. Tudi sicer ni mogoče govoriti o neprestanem konfliktu, ampak le o občasnih izbruhih nasilja, ki ne dosegajo standarda za ugotovitev, da gre za tveganje v okviru tretje alineje 28. člena ZMZ-1. 20. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ne strinja se s presojo, da gre za spor zasebne narave. Poudarja, da so ga strici silili v spremembo vere ter mu grozili in ga poskusili zastrupiti, ker tega ni hotel storiti. Tožena stranka naj bi popolnoma spregledala, da je ravnanja stricev prijavil policiji, ki ga ni hotela zaščititi. Navaja, da se je stricem izogibal, prekinil je tudi študij. Ker se je bal, da bodo uresničili svoje grožnje, večkrat pa so pretepli tudi njegovo mater, je zbežal na drugo stran države v A.. Tožnik trdi, da je v spisovno dokumentacijo predložil tudi izjavo osebe z imenom B.B., podano marca 2018 na sodišču v tožnikovem rojstnem kraju C.si. Omenjena oseba je namreč poznala tožnikovega pokojnega očeta in strice, predložena izjava pa naj bi potrjevala tožnikove navedbe, da so ga strici trpinčili, mu grozili, poskusili zastrupiti in da je zato zapustil C.. Tožena stranka je sicer omenila, da je tožnik izjavo vložil v spisovno dokumentacijo, vendar jo je v obrazložitvi povsem prezrla.
21. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da je Pravno informacijski center (PIC) toženi strani posredoval tudi informacije o islamskih pravilih, ki jih je treba uporabiti, če se otrok rodi staršema različnih religij. Pojasnjuje, da v tem primeru otrok sledi tistemu staršu, ki je musliman. PIC je toženi stranki poslal tudi nauk glede apostaze v islamu, torej zavrnitve vere, kar je resno kaznivo dejanje. Kazen za apostazo je smrt. Tožnik meni, da so navedene informacije pravno relevantne in bistvene za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Mati ga je namreč vzgajala v krščanski veri, čeprav so strici skladno s pravili zahtevali, da sprejme islam. Tožnikovo zavračanje spreobrnitve so enačili z opustitvijo muslimanske vere, ker se je rodil kot musliman. Takšno ravnanje pa po tožnikovem stališču pomeni apostazo. Ker se tožnik ni hotel spreobrniti, so mu grozili s smrtjo, kar so s poskusom zastrupitve poskusili tudi uresničiti.
22. Glede na navedeno je po tožnikovem mnenju napačno stališče tožene stranke, da se navedene informacije nanašajo na splošna vprašanja islama in da jih ni mogoče uporabiti v njegovem primeru.
23. Tožnik še trdi, da je iz njegovega primera razvidno, da v Gani dejanska medverska toleranca v praksi odstopa od deklarirane. Zato naj bi tožena stranka nepopolno in zmotno ugotovila dejansko stanje. Pojasnjuje še, da je finančna podpora stricev v tistem okolju del tradicije in običajev. Družina namreč za razliko od države poskrbi za svoje člane. Zato naj bi bila napačna presoja, da so strici zahtevali spremembo vere v zameno za pomoč pri njegovem šolanju. Če bi to bilo res, bi mu strici odtegnili finančno pomoč in ga ne bi preganjali. Naredili pa so ravno nasprotno, finančno so ga podpirali in hkrati silili v spreobrnitev. Ker je to zavračal so ga hoteli kaznovati s smrtjo (poskus zastrupitve), kar naj bi potrjevalo tožnikove navedbe, da ga strici še vedno iščejo, kljub temu da ga finančno ne podpirajo več. Strici bodo zahtevali spremembo vere, dokler bo tožnik živ, saj bo do smrti njihova kri.
24. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da tožnikov primer ni osamljen, kar naj bi potrjevale okoliščine zadeve Achene proti Raji. Iz njih je razvidno, da kljub ustavno in zakonsko določeni verski toleranci muslimani od svojih družinskih članov še vedno zahtevajo spremembo vere. Komisija za človekove pravice in upravno sodstvo je v navedeni zadevi v sporu med možem muslimanom in ženo kristjanko uspešno posredovalo tako, da je žena lahko sledila svoji veri. Vendar pa je napačno stališče tožene stranke o možnosti tožnika prijaviti strice navedeni Komisiji, saj v tožnikovem primeru ni šlo za kratenje pravice do veroizpovedi, ampak za preganjanje zaradi pripadnosti določeni veroizpovedi.
25. Tožnik se ne strinja niti s stališčem tožene stranke, da nasilje v mestu A. ni vsesplošno in da le občasno prihaja do nasilnih dejanj med etničnima skupinama, ki jima tožnik ne pripada. Ob sklicevanju na informacije trdi, da se nasilje ponavlja ter ima za posledico izgubo človeških življenj in uničenje lastnine. Ko pride do eskalacije nasilja, so ogrožena celotna področja in ne samo pripadniki sprtih skupnosti; oborožen boj je namreč nevaren za vse, ki se znajdejo v vrtincu nasilja. Ker je tožnik tam živel več kot leto, meni, da mu je v času bivanja v A. grozila resna škoda skladno s tretjo alinejo 28. člena ZMZ-1. 26. Tožnik še meni, da bi morala tožena stranka o njegovi prošnji odločiti v dveh točkah izreka, in predlaga, da sodišče po izvedeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponoven postopek.
27. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe. Uvodoma pojasnjuje, zakaj tožnikova identiteta ni nesporno ugotovljena. Meni, da strici ne morejo biti subjekt preganjanj tudi v primeru, ko policija po prijavi ničesar ne stori. Opozarja, da so strici tožniku omogočili šolanje, saj njegova mati zaradi brezposelnosti tega ni bila zmožna. Trdi, da zahteve tožnikovih stricev niso mogle biti tako nemogoče, saj so mu pomagali vse do leta 2006, ko je bil star že 20 let, pa tudi kasneje, ko jih je za to prosil. Meni, da je nenavadno, da bi oseba, ki zatrjuje, da ne želi imeti stika s strici, ker od nje zahtevajo spremembo vere, za pomoč zaprosila ravno te osebe.
28. V nadaljevanju se tožena stranka ne strinja s tožbenimi navedbami o za odločitev nebistveni presoji, da tožnik ni zadostno pojasnil, zakaj je na rojstnem listu namesto imena njegovega očeta navedeno ime njegovega strica. Tožena stranka pojasnjuje, da je bila razjasnitev podatkov na rojstnem listu pomembna, saj je vprašljivo, ali osebe, ki jih tožnik poimenuje strici, res nastopajo v tej vlogi.
29. Tožena stranka nasprotuje tudi tožbenim očitkom glede informacij, ki jih je predložil tožnik. Sklicuje se na obrazložitev izpodbijane odločbe in meni, da gre za splošne informacije, pa tudi sicer je iz njih razvidno, da lahko imajo določene težave zaradi svoje veroizpovedi muslimani in ne kristjani. Tudi ostala proučena poročila niso imela neposredne zveze s tožnikom, zaradi česar niso mogla vplivati na odločitev.
30. Iz odgovora na tožbo je razvidno še, da se je tožena stranka opredelila do vseh relevantnih navedb, zaradi česar meni, da tožniku ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.
31. V pripravljalni vlogi tožnik poudarja, da so subjekti preganjanja lahko tudi nedržavni, torej tudi očetovi bratje, saj policija tožnika ni hotela zaščititi. Poudarja, da tožena stranka ne problematizira tožnikovih sorodstvenih vezi z osebami, ki so ga preganjale. Ker jih tudi sama poimenuje "strici" se po tožnikovem mnenju strinja z dejstvom, da je imel (tožnik) probleme z brati pokojnega očeta in ne z drugimi osebami. Opozarja, da je tožena stranka ponovno prezrla izjavo osebe z imenom B.B., iz katere je razvidno, da gre res za brate tožnikovega očeta.
32. Dne 2. 11. 2020 je sodišče skladno z drugo alinejo tretjega odstavka 59. člena ZUS-11 izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo.
33. Tožba je utemeljena.
34. V obravnavani zadevi glavni vsebinski tožbeni očitek temelji na trditvi, da se tožena stranka ni izrecno opredelila do listine, ki jo je v upravnem postopku predložil tožnik, in se nanaša na izjavo osebe z imenom B.B.. Tožnik trdi, da je omenjena oseba poznala njegovega pokojnega očeta in strice, predložena izjava, podana marca 2018 na sodišču v tožnikovem rojstnem kraju C., pa naj bi potrjevala tožnikove navedbe, da so ga strici trpinčili, mu grozili in poskusili zastrupiti, zaradi česar je zapustil C..
35. Ob presoji tožbenih ugovorov glede pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja sodišču ni razvidno, da je tožena stranka v upravnem sporu prerekala navedene tožnikove trditve. Zato jih je treba šteti za priznane, takih pa ni treba dokazovati (prvi v zvezi z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Že glede na procesno stanje zadeve je torej treba šteti, da v obravnavani zadevi ni sporno, da tožena stranka ni obrazložila zavrnitve navedenega dokaznega predloga.
36. Pristojni organ mora namreč dokaznemu predlogu načeloma ugoditi in dokaz izvesti, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če sta njegov obstoj ter pravna pomembnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Predlaganih dokazov ni treba izvesti le, če so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Pri tem je potrebna še posebna previdnost, saj se zavrnitev ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, saj je stranki sicer kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Poleg tega ji je odvzeta možnost boljše obrambe, ki bi lahko privedla do drugačnega rezultata v upravnem postopku.
37. V obravnavani zadevi je po presoji sodišča tožena stranka s tem, ko se ni opredelila do tožnikovih navedb v zvezi z omenjeno pisno izjavo in tega dokaznega predloga ni obrazloženo zavrnila, storila kršitev navedene ustavne pravice, s čimer je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku2. Zato je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), v katerem bo morala ugotovljeno kršitev določb upravnega postopka odpraviti in obrazložiti, zakaj meni, da kljub predstavljenim ustavnopravnim izhodiščem glede izvedbe dokazov, predlaganega listinskega dokaza z vidika obravnavanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1 ni treba izvesti ali pa to storiti.3
38. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi absolutne bistvene kršitve določb upravnega postopka, se do preostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo, zaradi česar tožnika ni zaslišalo. Ta dokazni predlog glede na procesno stanje zadeve tudi sicer ni bistven za presojo kršitve pravice do izjave.
1 Glasi se:" Ne glede na določbo prvega odstavka 59. člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe." 2 Glasi se: „Za bistveno kršitev pravil upravnega postopka se v vsakem primeru šteje, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.“ 3 Sodišče zgolj pripominja, da je ocena upravnega organa omejena in odvisna od dejstev in okoliščin, ki jih med postopkom prosilec navede v utemeljitev svojega strahu pred preganjanjem. Pristojni organ po uradni dolžnosti ugotavlja dejansko stanje, vendar v okviru te dolžnosti le preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi. Navedeno pomeni, da sta vsebina in širina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, definirani s prosilčevimi navedbami, saj je obseg presoje vezan na trditveno podlago.