Jedro

V prvem odstavku 78. člena ZKP je določeno, da se z denarno kaznijo kaznuje (med drugimi naštetimi udeleženci postopka) tudi oškodovanec kot tožilec, če v vlogi žali sodišče. V primeru takega ravnanja ni odločilno vprašanje, ali se je postopek začel, ker že sama vloga, ki jo stranka postopka naslovi na sodišče, ne sme biti žaljiva.

Izrek

I. Pritožba oškodovanke kot tožilke se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom II K 7984/2011 z dne 16. 8. 2012 vlogo oškodovanke kot tožilke P. M. zoper obdolženo pravno osebo P. d. o. o. zaradi krive ovadbe po petem v zvezi s prvim odstavkom 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), z dne 9. 2. 2011, zavrglo. Zoper ta sklep je vložila pritožbo oškodovanka kot tožilka (v nadaljevanju: oškodovanka), v zvezi s katero je Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče, ugotovilo, da vsebuje navedbe, ki pomenijo žalitev za sodišče in je zato oškodovanko po prvem odstavku 78. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kaznovalo z denarno kaznijo v višini 1.000,00 EUR.

2. Zoper navedeni sklep Višjega sodišča v Ljubljani je vložila pritožbo oškodovanka, pri čemer izpodbija „materialnopravno podlago“ po 78. členu ZKP za izrek te kazni in hkrati zahteva izločitev „imenovanih“ sodnikov senata, ki „niso sposobni soditi“ ter da se zadeva predodeli v reševanje „sodniku, ki jo razume.“

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Nima prav pritožnica, ko navaja, da izrečena denarna kazen nima podlage v zakonu, ker se postopek še ni začel. V prvem odstavku 78. člena ZKP je določeno, da se z denarno kaznijo kaznuje (med drugimi naštetimi udeleženci postopka) tudi oškodovanec kot tožilec, če v vlogi žali sodišče. V primeru takega ravnanja ni odločilno vprašanje, ali se je postopek začel, ker že sama vloga, ki jo stranka postopka naslovi na sodišče, ne sme biti žaljiva. Glede na navedeno so v tem primeru neupoštevne tiste določbe citiranega člena, ki se nanašajo na nedopustnost žalitev drugih, ki sodelujejo v postopku. Oškodovankino ravnanje je bilo v tu obravnavanem primeru torej žaljivo za sodnico, ki je odločala o oškodovankini vlogi - obtožnem predlogu zoper pravno osebo P. d. o. o., zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe po petem v zvezi s prvim odstavkom 283. člena KZ-1, z dne 9. 2. 2011, in s tem hkrati žaljivo za sodišče, na katerem navedena sodnica izvaja sodno oblast. 5. Kolikor oškodovanka v pritožbi polemizira z razlogi za zavrženje njene citirane vloge – obtožnega predloga, je treba poudariti, da Vrhovno sodišče v postopku odločanja o pritožbi zoper izrečeno denarno kazen, ni pristojno presojati (ne)utemeljenosti odločitve o zavrženju navedene vloge, temveč bo o tem odločalo Višje sodišče v Ljubljani, kot pristojno sodišče. 6. Oškodovankino utemeljevanje zakaj je navedeno sodnico okarakterizirala na način, ki ga je Višje sodišče v Ljubljani opredelilo kot žaljivega, in pri tem celo nadaljuje z enakovrstnimi žaljivimi navedbami, je neupoštevno, ker nestrinjanje s sodničino odločitvijo in utemeljevanjem te odločitve, oškodovanki ne daje nikakršnega upravičenja za uporabo žaljivih izrazov in za podajo vrednostnih, podcenjujočih ocen njenega, sodničinega, odločanja. Vsaka stranka je dolžna v razmerju do sodišča (kot tudi do drugih udeležencev v postopku) vzdržati se neprimerne ravni komuniciranja in jo hkrati ohraniti na dostojni ravni, brez žaljivih in podobnih negativnih vrednostnih ocen. Sodišče pa je dolžno tak način komuniciranja zagotoviti, če ne gre drugače tudi z izrekanjem denarnih kazni, skladno z določbami 78. člena ZKP.

7. Neutemeljena in predvsem nerazumljiva so nadaljnja oškodovankina navajanja v pritožbi, in sicer da pritožba v tem primeru ni dovoljena, da denarna kazen „ni predmet 130. člena ZKP“ in da o tem ni podana pristojnost odločanja sodišča o „zaporu namesto plačila“ in jih zato vsebinsko ni mogoče niti preizkusiti. Pravni pouk za vložitev pritožbe je bil oškodovanki razumljivo podan v izpodbijanem sklepu višjega sodišča, pri uporabi 130. člena ZKP pa niso bile ugotovljene nepravilnosti.

8. V zvezi z nadaljnjo zahtevo v pritožbi, da se iz odločanja v predmetni zadevi izloči senat „imenovanih sodnikov“ na podlagi 41. člena ZKP, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je taka zahteva nekonkretizirana in je zato vsebinsko sploh ni bilo mogoče obravnavati.

9. Zaradi navedenih razlogov je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem pravnim sredstvom, temelji na prvem odstavku 94. člena ZKP. Sodno takso bo s posebnim sklepom odmerilo sodišče prve stopnje.