Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjske škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo plačilo 2.905.550,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.550,00 SIT za čas od 4.6.2001 dalje do plačila, od zneska 2.900.000,00 SIT pa za čas od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Tožniku prisojeni znesek je vsota priznanih odškodnin za posamične od ugotovljenih oblik nastale mu nepremoženjske in premoženjske škode v delovni nesreči z dne 18.5.2000, za katero je izključno odgovoren (po pravilih o t. i. objektivni odgovornosti) zavarovanec tožene stranke - in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1.500.000,00 SIT (od zahtevanih 1.800.000,00 SIT), za strah v višini celotnega terjanega zneska 400.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1.000.000,00 SIT (od zahtevanih 1.200.000,00 SIT) ter za premoženjsko škodo v celotnem terjanem znesku 5.550,00 SIT. Zahtevek v delu za plačilo višjega zneska odškodnine (to je za znesek 500.000,00 SIT) ter v delu za plačilo zakonskih zamudnih obresti od terjanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 27.6.2001 do vključno 10.10.2002 ter od terjanega zneska odškodnine za premoženjsko škodo za čas od 1.9.2000 do vključno 3.6.2001 je sodišče prve stopnje zavrnilo. Upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 543.255,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2002 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo le v delu odločitve o zamudnih obresti od pripadajoče mu odškodnine za nepremoženjsko škodo in jo za čas od 1.1.2002 dalje uskladilo z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejetim na občni seji dne 26.6.2002, sicer pa je tožnikovo pritožbo zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožniku na prvi stopnji prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 700.000,00 SIT - torej na 2.200.000,00 SIT s pripadki (s tem, da je, razčlenjeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode, štelo kot primerno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1.000.000,00 SIT, za strah v višini 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1.000.000,00 SIT).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe glede odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 1.200.000,00 SIT, pri čemer uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morale biti po njegovem mnenju priznane odškodnine v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Sicer pa tožnik v reviziji ponovno in izčrpno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in zlasti druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali ter s tem zmotno uporabili materialno pravo. V oporo temu prepričanju tožnik ponuja še očitek, da sodišči prve in druge stopnje ob odmeri odškodnine nista upoštevali časa, ki je pretekel od škodnega dogodka (18.5.2000), in da je od tedaj do (očitno dneva vložitve revizije) preteklo štiri leta in dva meseca, ko tožena stranka ni plačala tožniku še nobene odškodnine. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe - to je v smeri ugoditve zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode ni podan. Ob preizkusu materialnopravne pravilnosti te odločitve je treba izhajati iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) o vrsti in teži tožnikove poškodbe (diagnosticirane kot zlom 5. dlančnice desne roke) ter o obsegu prizadetosti tožnikove telesne in duševne integritete spričo škodnega dogodka, nato pa znotraj okvira le teh dejanskih ugotovitev ovrednotiti konkreten pomen prestanih neugodnosti in prikrajšanj za tožnika. To pomeni, da so neupoštevne tožnikove revizijske navedbe, ki jih je mogoče opredeliti bodisi le kot poudarjeno ponavljanje znotraj načela individualizacije višine odškodnin v pravnomočni sodbi že ustrezno upoštevanih posledic v okviru sleherne izmed posamičnih oblik nepremoženjske škode, bodisi kot zatrjevanje takih posledic, glede katerih ni v doslej ugotovljenem dejanskem stanju opore za sklep, da bi bile pri tožniku tudi resnično izkazane (na primer o tožnikovi upokojitvi kot posledici zmanjšane delovne sposobnosti zaradi poškodbe, saj je ta revizijska trditev v direktnem nasprotju z ugotovitvijo v postopku na prvi in drugi stopnji o tožnikovi upokojitvi, ki ni v nikakršni vzročni zvezi s poškodbo in ki je bila posledica zaprtja rudnika). Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje tožnikovih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Ob upoštevanju tudi slednjega načela pa se izkaže, da so s tožniku prisojenimi odškodninami za vsako izmed posamičnih oblik nepremoženjske škode prišle zadostno do izraza tudi vse tiste njegove revizijsko poudarjane posledice in prikrajšanja, ki dejansko obstajajo in ki so bila ugotovljena v postopku na prvi in drugi stopnji. Sicer pa je celotna tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo (2.200.000,00 SIT) v primerjavi s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo in tudi zato odmerjena v skladu z merili iz 200. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - torej materialnopravno pravilno.

Če pa se tožnik v reviziji zavzema tudi za upoštevanje časa, ki je pretekel od škodnega dogodka (18.5.2000), in da je od tedaj do vložitve revizije preteklo štiri leta in dva meseca, mu je treba odgovoriti, da potek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero višine odškodnine le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Obstoj kakšnih takih okoliščin pa v danem primeru ni izkazan - in to spričo realnosti na področju reševanja odškodninskih sporov ne s pretekom časa od vložitve tožbe (dne 21.9.2001) do izdaje prvostopenjske sodbe (dne 11.10.2002), niti s procesnim ravnanjem v postopku udeleženih strank.

Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o delni zavrnitvi tožnikovega zahtevka ni podan, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.