Jedro

Glede na to, da je celo v sodnih postopkih zakonsko dopustno sodelovanje udeležencev s pomočjo komunikacijskih sredstev (na primer zaslišanje strank in drugih udeležencev postopka preko videokonference), sodišče ne vidi razumnega razloga, zakaj se v obravnavanem primeru, upoštevajoč vse opisane okoliščine, ne bi kot izvedba mediacijskega naroka upoštevalo dogovarjanje med strankami, ki je bilo usmerjeno v vsebinsko rešitev sporne zadeve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Izpodbijani sklep Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru št. Bpp 567/2021 z dne 8. 7. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

_Iz izpodbijanega sklepa_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) za zastopanje prosilke A. A., kot upravičenke do brezplačne pravne pomoči v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja, v postopku sodne mediacije, priznala odvetniške stroške v skupnem znesku 41,72 EUR. V presežku je tožena stranka zahtevek tožnika za plačilo nagrade zavrnila.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka tožniku priznala 40 točk po četrtem odstavku 6. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) za odsotnost iz pisarne dne 11. 5. 2021, kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) znaša 24,00 EUR. Tožena stranka je nato tožniku v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv) priznala polovico zneska, ki bi mu sicer pripadal po OT, in sicer 12,00 EUR. Prav tako mu je priznala 22,20 EUR kilometrine na relaciji Ptuj - Maribor - Ptuj (2 x 30 km x 0,37 EUR) in od priznanih ter odmerjenih stroškov obračunala še 22% DDV.

3. Tožena stranka tožniku ni priznala priglašenih 1.700 točk za postopek mediacije, saj se srečanje dne 11. 5. 2021 ni opravilo iz razloga, ker stečajni upravitelj ni pristopil. Srečanje, ki je bilo preloženo na dne 21. 5. 2021, se prav tako ni opravilo, kot tudi ne srečanje, predvideno za dne 27. 5. 2021 in 2. 6. 2021, saj so vse stranke predlagale preložitev, na koncu pa je stečajni upravitelj soglasje umaknil. Tožena stranka je tako ugotovila, da je bila mediacija zaključena kot ne začeta.

_Tožbene navedbe_

4. Tožnik je dne 26. 7. 2021 vložil tožbo v upravnem sporu iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in nepopolnega oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi pojasnjuje, da je mediatorka B. B. razpisala prvi mediacijski narok za dne 11. 5. 2021 ob 16.30 uri na sodišču v Mariboru. Tega mediacijskega naroka sta se udeležili A. A. in njegova zaposlena odvetnica C. C. Na mediacijski narok ni pristopila nasprotna stranka oziroma njen zastopnik, stečajni upravitelj Č. Č., saj je slednji naletel na večji zastoj v prometu zaradi prometne nesreče. Mediatorka je zato po telefonu poklicala stečajnega upravitelja, v nadaljevanju pa so se vsi pogovarjali o možnosti sklenitve dogovora. Strinjali so se, da se mediacijski narok preloži in da stranki pripravita ter uskladita osnutek dogovora, ki bi ga naj podpisali dne 21. 5. 2021. Tožnik je na podlagi takega dogovora pripravil osnutek predloga sodne poravnave, ki je bil posredovan stečajnemu upravitelju po elektronski pošti zaradi uskladitve vsebine dogovora. Stečajni upravitelj je takrat še preverjal morebitne davčne posledice tega dogovora za stečajno dolžnico, zato je bil mediacijski narok, predviden za dne 27. 5. 2021, preložen na 2. 6. 2021. Ker pa stališča davčnega organa v postavljenem roku ni bilo mogoče pridobiti, je stečajni upravitelj v nadaljevanju umaknil soglasje k mediaciji, zaradi česar narok dne 2. 6. 2021 ni bil izveden. Skladno z določbo 48.b člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) mora biti namreč mediacijski postopek zaključen v roku 30 dni od začetka postopka mediacije.

5. Po tožnikovem mnenju je tako mogoče zaključiti, da se je mediacija v navedeni zadevi izvajala, da pa ni bila uspešno zaključena izključno zaradi časovne stiske, nastale v posledici zakonsko določenega 30-dnevnega roka. Tožnik meni, da je bil prvi mediacijski narok izveden kljub dejstvu, da na narok v sodno zgradbo ni pristopila nasprotna stranka, saj sta mediatorka in odvetnica C. C. skupaj s stečajnim upraviteljem kot zastopnikom nasprotne stranke o možnosti sklenitve mediacijskega dogovora komunicirali na daljavo, po telefonu. Takšna izvedba naroka v prejšnjem letu zaradi splošno znane zdravstvene situacije tudi ni predstavljala neobičajnega načina poslovanja sodišča oziroma pridružene mediacije. Po tožnikovih izkušnjah je bistveno več dela in truda za uspešno rešitev sporov v mediacijskem postopku vloženega pred in med samimi mediacijskimi naroki, saj bi bila sicer udeležba na samih mediacijskih narokih brez primerne uskladitve strank mediacije nesmiselna.

6. Tožnik še izpostavlja, da vodi tožena stranka postopek priznavanja stroškov zastopanja po pravilih upravnega postopka, v katerem velja načelo ugotavljanja materialne resnice (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP). Tožena stranka pa tožnika v zvezi s tem ni pozvala na morebitno dopolnitev dokazovanja v tej smeri, čeprav je bilo iz elektronskih sporočil med strankami mediacijskega postopka in mediatorko razvidno, da se stranki dogovarjata in usklajujeta odprte zadeve.

7. V zvezi s priznano nagrado za stroške po četrtem odstavku 6. člena OT tožnik še navaja, da je splošno znano dejstvo, da razdalje s sedeža njegove pisarne na Ptuju do sedeža sodišča v Mariboru ni mogoče prevoziti v času do pol ure, zaradi česar bi mu pripadala nagrada za odsotnost iz pisarne v času potovanja v višini 40 točk v obe smeri, torej skupaj 80 točk. Tožnik te stroške že vseskozi sam prepolovi, kar predstavlja polovico teh stroškov ob upoštevanju polne tarife. Tožena stranka pa je v svojem sklepu te stroške še enkrat razpolovila in je tožniku iz tega naslova priznala zgolj nagrado v višini 20 točk, kar znaša 12,00 EUR.

8. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, ob tem pa ji naloži plačilo stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

_Navedbe tožene stranke_

9. Tožena stranka je dne 16. 9. 2021 sodišču posredovala upravni spis št. Bpp 567/2021 in podala odgovor na tožbo, v katerem je navedla, da vztraja pri svoji odločitvi. Pojasnjuje, da se je pri odmeri stroškov oprla na navedbe mediatorke B. B. ter na dokumentacijo, ki jo je prejela s strani Službe za alternativno reševanje sporov Okrožnega sodišča v Mariboru. Sklicuje se na razloge v izpodbijanem sklepu in še dodaja, da odvetnik do stroškov, ki so nastali izven postopka mediacije, ni upravičen. Glede stroškov po četrtem odstavku 6. člena OT pa navaja, da iz navedb tožnika v napotnici ni razvidno, da je pri uveljavljanju stroškov že sam razpolovil nagrado v skladu s 17. členom ZOdv, saj je tudi nagrado za postopek mediacije priglasil v polnem znesku. Poleg tega iz podatkov aplikacije Google maps izhaja, da znaša čas potovanja od sedeža odvetniške pisarne do sedeža sodišča natanko 30 min, kar je 40 točk v obe smeri.

_Ostale navedbe_

10. Tožnik v prvi pripravljalni vlogi z dne 7. 10. 2021 prereka navedbo v izpodbijanem sklepu, da sporna mediacija ni bila začeta, saj se na podlagi 48.b člena ZFPPIPP postopek začne z dnem, ko stranke sklenejo pisni sporazum o reševanju spora z mediacijo. Postopek mediacije se je tako v obravnavani zadevi začel dne 4. 5. 2021, ko sta stranki sklenili pisni sporazum, in je trajal vse do njegovega zaključka z dnem 2. 6. 2021, ne le v času, ko so bili določeni termini za mediacijsko srečanje. Izven terminov mediacijskih srečanj pa je sestavil konkreten in s strokovnega vidika ne najlažji osnutek dogovora, ki je terjal strokovno znanje s področja prometa s kmetijskimi zemljišči, poleg tega pa je opravil tudi več konferenc z zastopano stranko ter nenazadnje izmenjal več dopisov s stečajnim upraviteljem. Dodatno predlaga, da sodišče kot pričo zasliši C. C., ki bo lahko izpovedala o poteku srečanja z dne 11. 5. 2021 in o tem, da srečanje, predvideno za dne 21. 5. 2021, ni bilo nadomestno srečanje, kot trdi tožena stranka.

11. Sodišče je v skladu z drugim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) s prejetimi vlogami v tem upravnem sporu seznanilo tudi upravičenko do brezplačne pravne pomoči A. A. Slednja je v vlogi z dne 8. 10. 2021 pojasnila razloge za vodenje mediacijskega postopka in okoliščine naroka z dne 11. 5. 2021. V vlogi opisuje, da je na narok pristopila skupaj z odvetnico C. C., ki dela v tožnikovi pisarni. Po nekaj minutah razgovora je mediatorka po telefonu poklicala stečajnega upravitelja, ki je še vedno bil na istem mestu, v okolici Celja, in je bilo tako jasno, da na srečanje ne bo mogel pristopiti v razumnem času. V ta telefonski razgovor sta se nato vključili tako ona sama kot tudi odvetnica, nakar so pričeli z iskanjem rešitev za mirno rešitev njene zahteve za razvezo pogodbe. En predlog je bil le delno razdrtje pogodbe, čemur sama ni bila naklonjena, drugi pa, da se pogodba razdre v celoti, kar se je pogojevalo s plačilom zneska v višini 20.000,00 EUR. To telefonsko dogovarjanje je trajalo kar nekaj časa, dokončen dogovor pa ni bil sklenjen, saj ji je bilo pojasnjeno, da je treba preveriti še neke stvari na upravni enoti, ker gre za zaščiteno kmetijo. Ob tej priliki so se tudi dogovorili za nov narok nekaj dni pozneje. V nadaljevanju so s tožnikom in njegovo zaposleno odvetnico pripravili pisni dogovor glede razdrtja pogodbe v celoti, s katerim je z nekaj pripombami, katere je sama tudi sprejela, soglašal tudi stečajni upravitelj. Žal ta dogovor nato ni bil podpisan, saj se je pojavilo še vprašanje obdavčitve takšnega dogovora, glede česar pa niso imeli pravočasnega pisnega stališča. Potrjuje, da se je tožnik skupaj s svojo zaposleno odvetnico vseskozi trudil, da so se iskale rešitve spornih vprašanj s čim nižjimi stroški, to je preko telefonskih razgovorov in s pomočjo pisne komunikacije, kar je bilo zanjo ugodneje kot večkratni prihodi na sodišče. Ocenjuje, da je bila mediacija kljub nesklenjenemu dogovoru uspešna, saj so začrtali osnovne smernice, kako ta spor rešiti, kar velja še danes. O tem je pripravljena izpovedati tudi na sodišču. 12. V drugi pripravljalni vlogi tožnik še dodaja, da navedbe mediatorke B. B. (s katerimi se je seznanil po vpogledu v spis Bpp 567/2021) pravzaprav potrjujejo navedbe tožnika o tem, da je bila sporna mediacija dejansko opravljena. V zvezi s tem opozarja na njene navedbe, da so ves čas predvidenih srečanj oziroma ves čas trajanja mediacije potekali razgovori po telefonu med vsemi udeleženci. Prav tako iz odredbe mediatorke z dne 11. 5. 2021 izhaja, da se je tega dne opravil razgovor po telefonu, iz obrazca za beleženje trajanja mediacijskih srečanj pa je razvidno, da je srečanje tega dne trajalo kar 25 minut, kar nedvomno presega čas, potreben le za preložitev srečanja.

**K točki I izreka:**

13. Tožba je utemeljena.

14. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke Bpp 567/2021 z dne 7. 5. 2021 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči upravičenki A. A. v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku sodne mediacije v zvezi s postopkom osebnega stečaja nad D. D., ki je v teku pri Okrožnem sodišču v Mariboru pod opr. št. St ..., na podlagi pisnega sporazuma z dne 4. 5. 2021. Prav tako ni sporno, da je tožnik pravočasno vrnil napotnico in podal stroškovnik za opravljene storitve.

15. Med strankama je sporno zlasti vprašanje, ali je bil dne 11. 5. 2021 izveden mediacijski narok oziroma ali je tožnik upravičen do nagrade po 1. točki tar. št. 4 OT za zastopanje v postopku sodne mediacije. Prav tako je sporno priznanje nagrade za odsotnost iz pisarne po četrtem odstavku 6. člena OT.

16. Sodišče v zvezi z upravičenostjo tožnika do priglašenih 40 točk po četrtem odstavku 6. člena OT ugotavlja, da iz samega stroškovnika ni razvidno, da je tožnik postavko za odsotnost iz pisarne ob priglašanju nagrade že sam prepolovil. Po oceni sodišča je zato tožena stranka odločila pravilno, ko je upoštevala priglašeno število točk, nato pa je, skladno s petim odstavkom 17. člena ZOdv, priznala polovico nagrade, ki bi tožniku pripadala po OT.

17. Sodišče pa soglaša s tožnikovim stališčem, da je bistvo mediacije v iskanju možnih rešitev spora med strankami, čemur je prilagojena tudi narava mediacijskega postopka, ki, za razliko od sodnega postopka, ni vezan na strogo formalna postopkovna pravila.1 Prav tako je vsekakor treba vzeti v obzir tudi načelo ekonomičnosti, ki je eno temeljnih načel vseh postopkov, vključno s postopkom mediacije. Četudi je v prvem odstavku 16. člena Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS) resda predvidena fizična prisotnost vseh strank na mediacijskem naroku, pa ne gre spregledati dejstva, da se je mediacijski narok v predmetni zadevi dne 11. 5. 2021 izvajal ob fizični prisotnosti upravičenke do brezplačne pravne pomoči A. A. in odvetnice C. C., zaposlene pri tožniku, kot tudi mediatorke B. B., na sodišču, s stečajnim upraviteljem Č. Č. kot zastopnikom nasprotne stranke pa so zaradi izrednih okoliščin komunicirali preko telefona (kar je razvidno tudi iz zaznamka mediatorke na odredbi). Glede na to, da je celo v sodnih postopkih zakonsko dopustno sodelovanje udeležencev s pomočjo komunikacijskih sredstev (na primer zaslišanje strank in drugih udeležencev postopka preko videokonference2), sodišče ne vidi razumnega razloga, zakaj se v obravnavanem primeru, upoštevajoč vse opisane okoliščine, ne bi kot izvedba mediacijskega naroka upoštevalo dogovarjanje med strankami, ki je bilo usmerjeno v vsebinsko rešitev sporne zadeve. Da je bil razgovor dejansko opravljen v tej smeri, pa je mogoče utemeljeno sklepati že iz vseh nadaljnjih izkazanih aktivnosti tožnika3 v zvezi z zastopanjem upravičenke do brezplačne pravne pomoči, saj je tožnik pripravil osnutek predloga sodne poravnave, ki ga je tudi posredoval stečajnemu upravitelju kot zastopniku nasprotne stranke. Po presoji sodišča je tako v predmetni zadevi dejansko potekal postopek mediacije, ki se je zaključil kot neuspešen iz objektivnih razlogov, pogojenih z zakonsko omejitvijo trajanja samega postopka.

18. Sodišče nadalje ugotavlja, da iz izpodbijanega sklepa niti ni razvidno, kaj je bila podlaga za zavrnitev tožnikovega zahtevka za priznanje nagrade po 1. točki 4. člena OT, temveč je tožena stranka šele v odgovoru na tožbo pojasnila, na katere listine je oprla svojo odločitev. Upravna odločba mora biti namreč izdana v skladu z 214. členom ZUP. Če je odločba pomanjkljiva in v njej niso navedeni ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, pomembna za pravilno in zakonito odločitev, dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev, in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva, zato so lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna.

19. Prav tako bi tožena stranka pred izdajo sklepa tožniku morala dati možnost, da se izjavi o listinah, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev, katere pa, kot je sodišče že obrazložilo v prejšnji točki, v izpodbijanem sklepu sploh niso navedene. Pravica do izjave je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka in izhaja tudi iz določil ZUP. Deveti člen ZUP jasno določa, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdano odločbo. Tretji odstavek istega člena nadalje določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Vodenje poštenega postopka s strani upravnega organa pa ne pomeni zgolj zavzetje stališč stranke glede dejanskih vidikov zadeve, temveč tudi glede pravnih vidikov.4

20. Na podlagi navedenega tako sodišče ugotavlja, da je v predmetnem postopku prišlo do bistvene kršitve določb postopka, ki je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Sodišče je zato, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

21. Tožena stranka bo morala pri ponovnem odločanju upoštevati četrti odstavek 64. člena ZUS-1 in ob upoštevanju stališča, ki ga je sodišče zavzelo v tej sodbi, ponovno presoditi, ali je tožnik upravičen do nagrade po 1. točki tar. št. 4 OT za zastopanje v postopku mediacije, v katerem ni prišlo do sklenitve poravnave.

22. Sodišče je na podlagi 2. točke drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Poleg tega pa je sodišče tudi ocenilo, da je relevantno dejansko stanje, tj. okoliščine izvedbe naroka z dne 11. 5. 2021 in nadaljnja komunikacija med strankami v postopku mediacije, razvidno že iz same listinske dokumentacije, zato zaslišanje prič v predmetni zadevi ne bi v ničemer pripomoglo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja in bi zgolj podaljšalo postopek.

**K točki II izreka:**

23. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Po določilu prvega odstavka 3. člena Pravilnika je tožnik, ki v tem postopku ni imel pooblaščenca, zadeva pa je bila rešena na seji, upravičen do povrnitve priglašenih stroškov v višini 15,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj s priglašenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi naložilo v plačilo toženi stranki. Sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.

24. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Prim. Poročevalec k predlogu Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah št. 00720-7/2008/10 z dne 21. 2. 2008. 2 Prim. 114. a člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), 244.a člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP). 3 Dopis, naslovljen na Upravno enoto Ptuj z dne 12. 5. 2021, osnutek predloga sodne poravnave v zadevi opr. št. St ... in izpis komunikacije po elektronski pošti, kar vse je tožnik predložil v postopku pred naslovnim sodiščem. 4 Enako izhaja iz Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, V. GV založba 2017, str. 88 in 89.