Jedro

Stališče sodne prakse, da je oškodovancu dejanski obseg škode znan najkasneje takrat, ko je zdravljenje končano, temelji na izhodišču, da se s končanim zdravljenjem zdravstveno stanje oškodovanca stablizira.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.294.800 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Ugotovilo je, da je tožnik izvedel za škodo, ki mu je nastala zaradi poškodbe pri delu, dne 8.11.1996, ko mu je zdravnik zaključil bolniški stalež. Ker je bila tožba v tej zadevi vložena po poteku triletnega zastaralnega roka, to je 10.11.1999, je ugovor zastaranja utemeljen. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnja vlaga revizijo tožnik in uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi obe sodbi in zadevo vrne v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni.

Navaja, da je sodišče druge stopnje brez utemeljitve zavrnilo vse njegove pritožbene navedbe in se do njih ni vsebinsko opredeljevalo. Zgolj pavšalno je sklenilo, da je dejansko stanje dovolj popolno ugotovljeno, da so razlogi navedeni jasno in si med seboj ne nasprotujejo ter da ni nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter temi samimi. Ponovilo je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik že 8.11.1996 lahko izvedel za obseg škode, vendar svojega stališča ni obrazložilo, čeprav so pritožbene navedbe v tej smeri obširne. S tem je ravnalo v nasprotju s sodno prakso, ki za dan, ko je oškodovanec izvedel za škodo, šteje dan, ko je zdravljenje končano. To stališče uvaja enotnost v odločanje sodišč, saj je zelo težko ugotavljati, kdaj točno je posamezni oškodovanec zvedel za škodo. Da tega sodišči tudi v konkretnem primeru nista mogli ugotoviti, kažejo njune pavšalne trditve o tem, da je tožnik nedvomno že 8.11.1996 imel možnost izvedeti za obseg škode. Sodišče druge stopnje ni pojasnilo, kako bi lahko tožnik že 8.11.1996 izvedel za obseg škode, ko je bil po potrdilu z dne 5.11.1996 v bolniškem staležu do 10.11.1996. Ni se opredelilo do pritožbene navedbe, da trajanje bolniškega staleža ni nujno enako trajanju zadržanosti od dela. Prav tako se ni opredelilo do pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje brez obrazložitve upoštevalo kot dan zaključka zdravljenja 8.11.1996. Do 8.11.1996 je trajala le njegova zadržanost od dela, samo zdravljenje pa do 10.11.1996. Zaradi tega obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi listinami. Ker ugovor zastaranja ni utemeljen, je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Priglaša stroške.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da sodišče revizijo zavrne.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 12/2003 - p.b. in 2/2004: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevane postopkovne kršitve niso podane. Tožnik obema sodiščema očita, da svoje ugotovitve, da je bilo njegovo zdravljenje končano 8.11.1996, ne pa 10.11.1996, kot zatrjuje sam, nista utemeljili in da sta se pri presoji naslonili le na eno od priloženih listin. To ne drži, ker je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno utemeljilo z naravo tožnikove poškodbe. Tožnik je 18.10.1996 utrpel zvin levega skočnega sklepa, torej po Fisherjevem sistemu razvrstitve telesnih poškodb lahek primer poškodbe, zato je presodilo, da je bilo njegovo zdravljenje končano 8.11.1996, kot to izhaja iz potrdila o upravičeni odsotnosti z dela. Pritožbeno sodišče je potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj je zdravljenje potekalo brez zapletov.

Ugotovitev nižjih sodišč, da mu je bila že 8.11.1996 znana njegova škoda, torej ni pavšalna, temveč izhaja iz izvedenih dokazov. Sodba sodišča prve stopnje pa tudi pravilno povzema vsebino obeh listin, to je potrdila o upravičeni zadržanosti od dela, iz katerega izhaja njegova zadržanost od dela do 8.11.1996, kot tudi vsebino zdravniškega potrdila z dne 5.11.1996, v katerem je navedeno, da je bil tožnik v bolniškem staležu do 10.11.1996. Namesto izraza "čas upravičene zadržanosti od dela" se namreč ustaljeno uporablja izraz "bolniški stalež". Zato ne drži revizijska navedba o nasprotju med vsebino obeh listin in samima listinama, saj sta ti v sodbi korektno povzeti. Očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej niso podane. V kolikor pa revident s tem izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč, torej ugotovljeno dejansko stanje, uveljavlja nedopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče izhajalo iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo. V obravnavanem primeru je tožnik 18.10.1996 pri delu utrpel zvin levega skočnega sklepa. Zaradi poškodbe je bil v bolniškem staležu in potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela, ki ga je sam predložil, potrjuje njegovo upravičeno odsotnost z dela za čas do 8.11.1996. Zato je sodišče ugotovilo, da je bilo tožnikovo zdravljenje končano 8.11.1996. Tožnik je v spis predložil tudi zdravniško potrdilo z dne 5.11.1996, iz katerega izhaja, da je bil v bolniškem staležu do 10.11.1996, ki pa mu sodišče ni sledilo. Tožbo za plačilo odškodnine proti svojemu delodajalcu je vložil 10.11.1999. Za odločitev v zadevi je odločilno vprašanje, kdaj je bil tožniku znan obseg njegove škode. Stališče sodne prakse, da je oškodovancu dejanski obseg škode znan najkasneje takrat, ko je zdravljenje končano, temelji na izhodišču, da se s končanim zdravljenjem zdravstveno stanje oškodovanca stabilizira. To okoliščino je tožnik utemeljeval s trajanjem svojega bolniškega staleža in izhaja iz predloženega potrdila o upravičeni odsotnosti z dela. S tem potrdilom poškodovani delavec dokazuje svojo upravičeno odsotnost z dela. V tem primeru je ta trajala do 8.11.1996. Revident drugačno stališče o datumu zaključka zdravljenja ne opira na sam potek zdravljenja, saj niti ne navaja, kako naj bi se njegovo zdravstveno stanje med 8. in 10.11.1996 še spreminjalo oziroma, da bi se v teh dveh dneh lahko zaradi zdravljenja izboljšalo, temveč le na zdravniško potrdilo, iz katerega izhaja, da naj bi tožnik bolniški stalež zaključil dva dni kasneje, vendar sta sodišči sledili drugemu potrdilu o upravičeni odsotnosti z dela do 8.11.1996. Ker niso podane druge okoliščine, ki bi kazale na to, da tožniku obseg njegove škode še ni bil znan v petek 8.11.1996, pač pa šele v nedeljo 10.11.1996, in glede na naravo same poškodbe, sta sodišči ugotovili, da je bilo tožnikovo zdravljenje dejansko končano 8.11.1996. Tega dne je tožnik že vedel za obseg svoje škode. Sodišči sta zato tudi pravilno presodili, da je tedaj začel teči zastaralni rok iz prvega odstavka 376. člena ZOR. Odločitev nižjih sodišč je torej tudi materialnopravno pravilna.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o revizijskih stroških tožnika je zajeta v izreku te odločbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožena stranka pa stroškov odgovora na revizijo ni priglasila.