Jedro

Solastnik, ki uporablja solastno stvar v večjem obsegu, kot ustreza njegovemu idealnemu deležu, se glede presežka šteje za nedobrovernega posestnika. V takem primeru se razmerje med solastnikoma, če se nista dogovorila o plačilu za uporabo, presoja po pravilih o neupravičeni pridobitvi. Splošni predpostavki obogatitvenega zahtevka sta okoriščenje tistega, ki je brez podlage uporabil tujo stvar, in prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje pa mora biti vselej konkretno in realno. Tej zahtevi tožnica s tožbeno trditvijo, da toženec ničesar ne plačuje za uporabo stanovanja, ni zadostila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2., 3., 5. in 6. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je, potem ko je ugotovilo medsebojne terjatve pravdnih strank, zaradi pobotanja zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo 965,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2008, tožencu pa je naložilo, da mora tožnici plačati glavnico v znesku 1.777,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2008 do plačila in (že obračunane) zamudne obresti v višini 1.746,08 EUR. Kar je zahtevala tožnica več in drugače, je zavrnilo. Nazadnje je tožnico zavezalo k povračilu toženčevih pravdnih stroškov v znesku 1.069,66 EUR z obrestmi.

2.Tožnica se je pravočasno pritožila. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi njenemu zahtevku. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB 3 in 45/08). Izpodbijana sodba je protispisna in se je zato ne da preizkusiti. Nesporno je, da tožnica ne uživa posesti sporne nepremičnine v sorazmerju s svojim solastninskim deležem. Toženec je priznal, da uporablja več, kot mu pripada. S tem krši tožničino pravico do uporabe, obenem pa ima tudi korist, ki se kaže v brezplačni uporabi tožničinega solastninskega deleža. Tožnica, ki svojega solastninskega deleža ni mogla samostojno uporabljati, je bila s tem prikrajšana. Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da toženec za takšno uporabo tožnici ničesar ne dolguje. Takšna odločitev je v popolnem nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, po kateri bi toženec moral plačati ustrezno odmeno, enako višini tržne najemnine enakovrednega stanovanja. Fizična nerazdeljenost stanovanja ni ovira za takšen tožničin zahtevek. Ni jasno, zakaj je sodišče sploh izvedlo dokaz z izvedenko gradbene stroke, če zahtevek ni bil utemeljen. Sicer pa se izpodbijana sodba napačno sklicuje na 210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) namesto na 219. člen istega zakona. Zmotno je tudi stališče, da bi moral toženec plačati obratovalne stroške zgolj v deležu, ki ustreza njegovemu solastninskemu deležu. Potemtakem bi bili obratovalne stroške dolžni plačevati lastniki stanovanj, ne pa najemniki, kar ni v skladu z veljavno zakonodajo. Končno je toženec ves čas postopka priznaval svojo obveznost glede na število članov gospodinjstva, šele v zadnji pripravljalni vlogi si je po osmih letih nenadoma premislil. Tožnica vztraja, da je upravičena do zamudnih obresti že od časa, ko je sama namesto toženca poravnala obratovalne stroške. Toženec je imel dostop do nabiralnika in bi se torej lahko seznanil z računi, sicer pa vsak odrasel človek ve, da je stroške uporabe stanovanja treba plačevati, ker pride v nasprotnem primeru do prisilne izterjave. Toženec bi lahko plačal račune, če bi to res hotel. Ko ga je k plačilu pozvala tožnica, je to odklonil, češ da je stanovanje njeno. Rok za plačilo računa je naveden na vsaki položnici posebej. Popolnoma napačno je zato stališče sodišča prve stopnje, da se je toženec lahko seznanil z obsegom dolgovanih stroškov šele iz tožbe. Zmotna je tudi ocena, da obstajajo pogoji za pobot terjatev med pravdnima strankama iz naslova obratovalnih stroškov. Tožnica je namreč toženca terjala glede na število uporabnikov stanovanja, toženec pa tožnico glede na tožničin solastninski delež na stanovanju. Sicer pa bi moral toženec terjati za plačilo svojo hčer, ki je živela v istem stanovanju. Če je toženec na plačano položnico pripisal svoje ime, še ni izkazal, da je to položnico tudi sam plačal. Več kot nenavadno je, da je toženec predložil račune, ki naj bi jih poravnal v letih od 2004 do 2007, šele v zadnji pripravljalni vlogi z dne 9.12.2008. Sodišče prve stopnje o tem ni zavzelo nikakršnega stališča. Sploh pa toženec takšnega pobotnega ugovora, kot ga je upoštevalo sodišče pri svoji odločitvi, ni nikoli postavil, saj je uveljavljal le pogojni pobot, če bi mu sodišče naložilo v plačilo zahtevano uporabnino. Ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek, je napačen tudi izrek o stroških postopka.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Ponavlja, da je v stanovanju sam uporabljal le sobo v izmeri 13,30 m2, kar je dejansko manj od njegovega solastninskega deleža. Tožnica zato v souporabi stanovanja ni bila prikrajšana. Sploh pa ji sodišče zaradi pomanjkljive trditvene podlage ni moglo prisoditi nobene odškodnine ali uporabnine. Tožnica je tožencu onemogočala dostop do računov in njihovo plačilo, zato ne more zahtevati zamudnih obresti. Sicer pa bi tožnica plačilo zatrjevanih stroškov lahko dokazovala tudi drugače, ne le s položnicami.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev, prav tako ne tistih kršitev te vrste, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba ima dovolj jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih. V njeni obrazložitvi ni nobenega protislovja, ki bi onemogočalo njen pritožbeni preizkus. Zatrjevanega nasprotja med izvedenimi dokazi in razlogi sodbe o vsebini teh dokazov tožnica v pritožbi ni konkretizirala. Njenega nezadovoljstva z dokazno oceno in materialnopravnimi razlogi sodišča prve stopnje pa ni mogoče enačiti z nobeno od zatrjevanih ali uradoma upoštevnih procesnih kršitev.

6. Tožničin zahtevek iz naslova plačila uporabnine za stanovanje je bil utemeljeno zavrnjen. Bistveno je pač, da je bila tožničina tožba v tem delu nesklepčna, na kar je opozorilo že revizijsko sodišče. Tožnica navedene pomanjkljivosti v nadaljevanju postopka ni odpravila. Šele v pritožbi je začela zatrjevati, da je bila zaradi toženčeve uporabe stanovanja neupravičeno prikrajšana, toženec pa obogaten, vendar te njene trditve glede na prepoved iz 1. odstavka 337. člena ZPP ni več mogoče upoštevati. Tožnica namreč v pritožbi niti poskušala ni pojasniti, zakaj tega dejstva ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji.

7. Po 1. odstavku 66. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/02) ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Enako je v 1. odstavku 14. člena določal prejšnji Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90). Solastnik, ki uporablja solastno stvar v večjem obsegu, kot ustreza njegovemu idealnemu deležu, se glede presežka šteje za nedobrovernega posestnika. V takem primeru se razmerje med solastnikoma, če se nista dogovorila o plačilu za uporabo, presoja po pravilih o neupravičeni pridobitvi. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je pri odločanju oprlo na 219. člen ZOR, po katerem mora tisti, ki je tujo stvar uporabil v svojo korist, njenemu imetniku nadomestiti korist, ki jo je imel od uporabe. Enako določa 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07-UPB 1), ki se uporablja od 1.1.2002 dalje. Navedeno zakonsko določilo pa je treba razumeti v povezavi z 210. členom ZOR (sedaj 190. člen OZ), ki ureja splošne predpostavke obogatitvenega zahtevka. Med temi sta okoriščenje tistega, ki je brez podlage uporabil tujo stvar, in prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje pa mora biti vselej konkretno in realno. Tej zahtevi tožnica s tožbeno trditvijo, da toženec ničesar ne plačuje za uporabo stanovanja, ni zadostila. Njeno pritožbeno sklicevanje na ugotovitve in mnenje izvedenke gradbene stroke ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Ko tožnica v pritožbi povzema sodno prakso, po kateri se prikrajšanje izkazuje v odsotnosti koristi, ki jo lahko prinaša lastninska pravica, pozablja, da svojega prikrajšanja ni konkretizirala. Tožnica zato tudi po presoji pritožbenega sodišča do zahtevanega plačila uporabnine ni upravičena.

8. Po 68. členu SPZ krijejo stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. Pred 1.1.2003 je enako določal 6. odstavek 15. člena ZTLR. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo prav, ko je terjatvi pravdnih strank iz tega naslova presojalo glede na njun solastninski delež na spornem stanovanju. Odveč je pritožbeno sklicevanje na zakonske obveznosti najemnikov stanovanj. Toženec namreč ni bil najemnik spornega stanovanja, ampak njegov solastnik. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, zakaj med stroške v zvezi s solastnim stanovanjem sodijo tudi stroški RTV naročnine. Dejstvo, da je toženec pri svojem pobotnem ugovoru sprva upošteval število gospodinjskih članov, nato pa si je premislil in svojo terjatev izračunal glede na solastninska deleža pravdnih strank na stanovanju, ni odločilno. Res je sicer, da se solastniki glede bremen solastne stvari lahko dogovorijo tudi za drugačen način delitve, kot ga predpisuje zakon, vendar tožnica nikoli ni zatrjevala, da sta se s tožencem za obdobje, ki ga zajema tožba, dogovorila, da si bosta sporne stroške delila glede na število oseb, ki so v tistem času živele v njunem stanovanju. Potemtakem se sodišču prve stopnje do toženčevega spremenjenega pobotnega ugovora ni bilo treba posebej opredeljevati.

9. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o plačilu zamudnih obresti. Ko gre za vračilo neupravičeno pridobljene koristi, mora pridobitelj po 214. členu ZOR (enako 193. člen OZ) plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, če je bil nepošten, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dokazala, da je bil toženec nepošten. Dejstvo, da je imel toženec dostop do nabiralnika in računov v njem, ne zadošča. Prav tako za tožničin zahtevek ni bistveno, da je bil rok plačila razviden iz vsakega posameznega računa. Odločilno je pač, da je bila tožnica tista, ki je račune plačala. Ker je tako poravnala tudi toženčev del stroškov, je s plačilom pridobila denarno terjatev do toženca iz naslova njegove neupravičene pridobitve. Ni dvoma, da ji toženec po 218. členu ZOR (sedaj 197. člen OZ) dolguje povračilo sorazmerno z višino svojega solastninskega deleža. Da bi toženec prišel v zamudo z izpolnitvijo te svoje obveznosti, pa je po 2. odstavku 324. člena ZOR (sedaj 2. odstavek 299. člena OZ) potreben še opomin, kot je tožnici pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Po 1. odstavku 277. člena ZOR (sedaj 1. odstavek 378. člena OZ) dolguje dolžnik zamudne obresti šele od zamude dalje. Tožnica ni dokazala, da je od toženca pred tožbo zahtevala povračilo njegovega deleža plačanih stanovanjskih stroškov. Sodišče prve stopnje ji je zato zamudne obresti pravilno prisodilo šele od vložitve tožbe dalje. Tožničino opozorilo tožencu, ki ga povzema pritožba, da je potrebno račune plačati in naj tudi on prispeva, je bilo presplošno, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot opomin v smislu prej navedenih zakonskih določil. 10. Neutemeljen je tudi pritožbeni dvom o dopustnosti pobotanja terjatev pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je višino obeh terjatev pravilno ugotovilo po enakem merilu, tako da je upoštevalo solastninska deleža pravdnih strank na spornem stanovanju. V obdobju, ki ga zajema tožba in pobotni ugovor, sta bila solastnika stanovanja zgolj pravdni stranki, zato ni nikakršnega dvoma o vzajemnosti njunih terjatev. Tudi pritožbeni pomislek o vsebini pobotnega ugovora je odveč. Ni šlo namreč za pogojni pobot, kot poskuša prikazati tožnica v pritožbi. Toženec je, kot je razvidno iz njegove zadnje pripravljalne vloge, predlagal pobotanje svoje terjatve iz naslova stanovanjskih stroškov, če bi mu sodišče naložilo v plačilo tudi zahtevano uporabnino za stanovanje, sicer pa je predlagal pobotanje s tožničino terjatvijo iz naslova stanovanjskih stroškov. Sodišče prve stopnje torej ni odločalo mimo pobotnega ugovora, svojo odločitev o pobotanju pa je tudi v zadostni meri obrazložilo in je drugačna pritožbena trditev brez podlage. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih listin pravilno sklepalo, katere račune je plačal toženec. Če je tožnica za posamezne predložene račune dvomila, da jih je v resnici plačal toženec, je bilo na njej dokazno breme, da dokaže nasprotno. Tožnica tega, da bi si toženec prisvojil njena potrdila o plačanih računih, ni zanesljivo dokazala, prav tako ne, da je kakšnega od tistih računov, ki jih je predložil toženec, plačala sama. Upoštevaje pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, se torej sodišču prve stopnje ni bilo treba še posebej opredeljevati do tožničinega ugovora, da je toženec na nekatere plačane položnice zgolj pripisal svoje ime. Tudi dejstvo, da je toženec predložil plačane račune za čas od leta 2004 do 2007 šele v zadnji pripravljalni vlogi iz decembra 2008, za odločitev o pritožbi ni pomembno. Tožnica se namreč v postopku na prvi stopnji ni sklicevala na kršitev 286. člena ZPP, po katerem mora stranka navesti vsa dejstva in ponuditi vse dokaze najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, pozneje pa le, če tega brez svoje krivde ni mogla storiti na prvem naroku. Ker bi pri tem lahko šlo le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, bi morala tožnica pojasniti, kako je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Predvsem pa bi tožnica v skladu z 286.b členom ZPP to kršitev morala uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče, torej še v postopku pred izdajo izpodbijane sodbe. Ker tega ni storila, sodišču prve stopnje v pritožbi ne more več uspešno očitati, da ni zavzelo stališča do tega, kdaj je toženec predložil dokaze za svoj pobotni ugovor.

11. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita, kar velja tudi za odločitev o stroških postopka, ki je sicer tožnica obrazloženo ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je stroškovno breme pravilno porazdelilo med pravdni stranki, upoštevaje njun uspeh, ki sta ga dosegli v pravdi, višino stroškov pa je odmerilo skladno z odvetniško in taksno tarifo.

12. Sodišče druge stopnje je po navedenem tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.

13. Ker je tožnica s pritožbo propadla, ni upravičena do povračila svojih stroškov zanjo. Toženec s svojim odgovorom tudi ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi in njegovi stroški zanj niso bili potrebni. Pravdni stranki morata zato v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom istega zakona svoje pritožbene stroške nositi sami.