Jedro

Teža očitanih kršitev z znaki kaznivega dejanja, prepričanost toženke v obstoj teh kršitev in posledično omajanje zaupanja v tožnico, ter toženkin argument, da glede na ugotovljene kršitve ni bilo mogoče pričakovati nadaljevanja delovnega razmerja, niso bile okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke upravičeno pričakovati, da ji ne omogoči zagovora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 467,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z dnem 22. 2. 2022. Toženki je naložilo, da tožnici plača denarno povračilo v višini 31.200,00 EUR, sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2022 v višini 89,50 EUR in nadomestilo za neizkoriščeni letni dopust v višini 800,24 EUR, vse v roku 8 dni in v primeru zamude z obrestmi. Zavrnilo je zahtevek za višje denarno povračilo in ustavilo postopek za plačilo plače za januar 2022 ter februar 2022. Tožnici je prisodilo odmerjene stroške postopka in odločilo, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse.

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče brez utemeljenega razloga in zgolj pavšalno zavrnilo njene dokazne predloge. S tem ji je kršilo več ustavnih pravic. Neutemeljeno ni zaslišalo direktorja toženke, čeprav je predložil dokazilo o upravičeni odsotnosti. Toženki ni dovolilo postavljati vprašanj tožnici. Napačno je zaključilo, da je odpoved nezakonita iz procesnih razlogov. Neutemeljeno ni presojalo vsebinskih očitkov tožnici. Ta je z naklepno kršitvijo obveznosti izpolnila znake kaznivega dejanja zlorabe položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti (zatajitev predmeta po fakturi št. ...; prodaja nepremičnine pod ceno; izstavitev fiktivnih faktur št. ... za dela, ki niso bila opravljena), zlorabila je zaupanje, povzročila premoženjsko škodo in tudi še po razrešitvi s položaja zakonite zastopnice dne 14. 1. 2022 nezakonito izvedla nakazilo. Sodišče pri presoji položaja tožnice ni pravilno uporabilo materialnega prava. Pogodbo o zaposlitvi je treba razlagati restriktivno in v breme tožnice, saj jo je ta pripravila sama in dosegla njeno sklenitev z izsilitvijo ter pod pretvezo. Mesečno ni opravila več kot 8 ur dela, plačo pa je prejemala za polni obseg dela. Odločitve o višini dosojene odškodnine ni mogoče preizkusiti. Nezakonita je tudi prisoja regresa za letni dopust in nadomestila za neizkoriščeni letni dopust. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da očitana bistvena kršitev ni podana, prav tako ne tiste, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljena dejstva je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno.

6. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Ker ji toženka neutemeljeno ni omogočila zagovora (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved nezakonita, o tožničinih pravicah pa odločilo skladno s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče prvostopenjskih razlogov ne ponavlja, h ključnim pritožbenim navedbam pa podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje brez utemeljenega razloga in zgolj s pavšalno obrazložitvijo zavrnilo toženkine dokazne predloge; zaradi tega ji ni omogočilo enakega varstva pravic, ter jo je prikrajšalo za pravico do sodnega varstva in do pravnega sredstva (22., 23. in 25. člen Ustave RS - URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji). Pritožbena navedba ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je dokazne predloge toženke (in tudi tožnice) za zaslišanje prič in postavitev izvedenca ekonomske stroke zavrnilo zato, ker so bili predlagani za ugotavljanje dejstev o (ne)utemeljenosti odpovednega razloga. Ta dejstva niso bila odločilnega pomena, saj je sodišče presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi kršitve postopkovne narave (neomogočenega zagovora). Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo skladno z 287. členom ZPP: dokaze, za katere je utemeljeno ocenilo, da niso pomembni za odločitev, je zavrnilo, ter takšno odločitev utrezno obrazložilo. Pritožbeno sklicevanje na judikat II Ips 329/2017 ni utemeljeno, saj obravnava drugačno procesno situacijo - sodišče prve stopnje o dokaznem predlogu sploh ni sprejelo dokaznega sklepa, kar je v razlogih svoje odločitve nedopustno saniralo pritožbeno sodišče. 8. Zmoten je pritožbeni očitek, da sodišče ni zaslišalo direktorja toženke. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je njegov pooblaščenec na naroku predložil e-sporočilo, ki mu ga je poslal direktor, in v katerem je navedel, da se je službeno udeležil konference v Nemčiji ter se še ni uspel vrniti v Slovenijo, zato se obravnave ne more udeležiti. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da iz e-sporočila ne izhaja, da bi bila službena odsotnost direktorja nenadna, nepredvidljiva in neodložljiva (prim. VSL I Cpg 612/2018 idr.), prav tako o teh okoliščinah toženka ni predložila dokazila. Ker je bil torej direktor neupravičeno odsoten z naroka, ni bilo razloga za njegovo preložitev (prvi odstavek 115. člena ZPP) in sodišče prve stopnje direktorja utemeljeno ni zaslišalo.

9. Pritožba zmotno navaja, da je sodišče toženko prikrajšalo za pravico do sodnega varstva, ker ji ni dovolilo postavljati vprašanj tožnici. Iz zapisnika naroka, na katerem je bila tožnica zaslišana, izhaja, da sodišče prve stopnje toženki ni dopustilo zgolj tistih vprašanj, ki so se nanašala na vsebinsko (ne)utemeljenost odpovednega razloga oziroma zanje niti ni bilo trditvene podlage. Ker odgovor na takšna vprašanja ni bil odločilnega pomena za spor, je sodišče postopalo pravilno, ker jih ni dopustilo (tretji odstavek 289. člena ZPP).

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni izvedlo nobenega toženkinega dokaza o tem, da od nje ni bilo razumno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Kateri naj bi bili ti dokazi, pritožba niti ne konkretizira. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so se toženkini dokazni predlogi (priče, izvedenec) nanašali le na vsebinsko presojo (ne)utemeljenosti odpovednega razloga, in ne na zagovor. Zakaj direktor utemeljeno ni bil zaslišan, pa je bilo že obrazloženo.

11. Po mnenju pritožbe je sodišče napačno zaključilo, da je odpoved nezakonita iz procesnih razlogov, saj ni upoštevalo zatečenega stanja in očitnega suma izpolnitve zakonskih znakov kaznivih dejanj. Pritožbena navedba je neutemeljena. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana, ne da bi ji toženka pred tem omogočila zagovor. Pritožbeno sodišče soglaša in po nepotrebnem ne ponavlja obširnih in s sodno prakso podprtih prvostopenjskih razlogov, s katerimi je sodišče utemeljilo pravilno stališče, da teža očitanih kršitev z znaki kaznivega dejanja, prepričanost toženke v obstoj teh kršitev in posledično omajanje zaupanja v tožnico, ter toženkin argument, da glede na ugotovljene kršitve ni bilo mogoče pričakovati nadaljevanja delovnega razmerja, niso bile okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke upravičeno pričakovati, da ji ne omogoči zagovora.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba o kršitvi pravice do sodnega varstva oziroma do kontradiktornega postopka, ker sodišče ni raziskovalo vsebinskih očitkov tožnici. Ker ji neutemeljeno ni bila zagotovljena možnost opredelitve do kršitev oziroma do obrambe, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je odpoved nezakonita že iz tega razloga in zato ni bilo dolžno presojati (ne)utemeljenosti odpovednega razloga (očitanih kršitev). Iz enakega razloga se tudi pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb, s katerimi toženka utemeljuje, da je tožnica storila v odpovedi očitane kršitve in kršitev z dne 14. 1. 2022, ki ji jo je toženka očitala šele v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Pritožbeni očitek, da sodišče pri presoji položaja tožnice ni pravilno uporabilo materialnega prava, tj. individualne pogodbe o zaposlitvi tožnice kot poslovodne osebe in pravil ZGD-1 v povezavi z ZDR-1, je pavšalen in ga ni mogoče preizkusiti. Pritožba sicer še navaja, da je treba to pogodbo o zaposlitvi, v kateri je določena bruto plača 2.400,00 EUR oziroma je njena vsebina tudi sicer škodljiva za toženko, razlagati restriktivno in v breme tožnice, saj jo je ta pripravila sama, njeno sklenitev pa dosegla z izsilitvijo ter pod pretvezo - v podpis jo je dala ostarelemu lastniku A. A., ki ni sledil dogajanju glede družbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te navedbe niso odločilnega pomena, saj se obravnavani spor ne nanaša na veljavnost sklenitve tožničine pogodbe o zaposlitvi v letu 2008 oziroma na napake volje pri njeni sklenitvi, temveč na (ne)zakonitost njenega prenehanja. Za ta spor tudi ni odločilna v pritožbi zatrjevana okoliščina, da naj bi tožnica mesečno ne opravila več kot 8 ur dela, plačo pa je prejemala za polni obseg dela.

14. Sodišče prve stopnje je zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prisodilo tožnici denarno povračilo. Pritožba zmotno navaja, da odločitve o višini dosojene "odškodnine" ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo kriterije, ki so za določitev denarnega povračila določeni v 118. členu ZDR-1. Presojo, da tožnici pripada povračilo v višini 13 plač, je obsežno obrazložilo v 18. in 19. točki sodbe, odločitev pa podprlo tudi s sklicevanjem na sodno prakso (VIII Ips 211/2018). Pritožbeno sodišče soglaša, da visoko denarno povračilo narekuje že dejstvo, da je bila tožnica pri toženki zaposlena svojo celotno delovno dobo (več kot 41 let).

15. Ker je bila tožnica pri toženki v delovnem razmerju do 22. 2. 2022, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2022 (161. člen ZDR-1), pravilno pa ji je prisodilo tudi nadomestilo za 7 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2022, ki ji ga je toženka priznala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožba tej odločitvi neutemeljeno nasprotuje z navajanjem, da je tožnica oddelala le 8 ur mesečno. Iz prvostopenjskih ugotovitev namreč ne izhaja, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas, zato tožnici pripadajo pravice za polni delovni čas. Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje, da je tožnica sprejemala vse odločitve, zaradi česar bi morala poskrbeti tudi za to, da bi izkoristila dopust. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, ji je koriščenje dopusta preprečila podana izredna odpoved.

16. S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

17. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Upoštevajoč Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) in vrednost spornega predmeta (300 točk za izredno odpoved in 200 točk za izpodbijani denarni del zahtevka) ji pripada povračilo 625 točk za odgovor na pritožbo (16/4 OT) in 12,5 točk za materialne stroške, skupaj 637,5 točk, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR znaša 382,50 EUR. Skupaj z 22 % DDV (84,15 EUR) ji toženka dolguje povračilo 467,00 EUR, v primeru zamude z obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, dalje do plačila.