Jedro

Izrečene besede, upoštevajoč kontekst celotnega dogodka, ko je bila partnerska zveza v razpadu in toženec v nasprotju s tožnico še ni želel zapustiti lokala, ob tem, da niso bile izrečene tako, da bi tožnico ponižale pred drugimi, temveč le med njima, in niso odstopale od siceršnjega toženčevega pogovornega jezika, ne predstavljajo takšnega posega v čast in dobro ime, da bi upravičeval dosojo denarne odškodnine. Tako niti ni bistveno, ali jih je toženec izrekel v celoti ali le v obsegu, kot je ugotovilo prvostopno sodišče.

Izrek

I. Pritožba toženca se zavrže. II. Pritožba tožnice se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je toženec tožnici dolžan plačati odškodnino v višini 2.905 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2016 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo, da mora tožencu povrniti 2.976,85 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnica v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge, predlaga njeno spremembo, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Pritožbeno sodišče bo obsežno pritožbo povzelo le glede bistvenih očitkov, podrobneje pa se bo do nje opredelilo v ožji obrazložitvi.

Pri presoji odškodninske odgovornosti toženca za škodo zaradi nepoštenih pogajanj tožnica sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede poteka pogajanj in napačno uporabo določila 20. člena OZ. Vztraja, da je bilo ravnanje toženca protipravno, saj je podpisal sporazum ter s tem dosegel predajo avtomobila, kasneje pa se naroka pri notarju neutemeljeno ni udeležil. Njegovo ravnanje kaže, da se je pogajal, čeprav ni imel namena skleniti sporazuma, in sodišče kasnejših dopisov njegovega pooblaščenca ne bi smelo upoštevati kot nadaljevanja pogajanj. Enako velja za ravnanja v mediacijskem postopku, ko je toženec na srečanju že sprejel ponudbo tožnice, kasneje pa začel postavljati nove pogoje in hotel izpogajati višje plačilo. Ob tem je mimo svojega pooblaščenca klical tožničino pooblaščenko, kar je neetično. Sodišče bi moralo ugotoviti, kdaj se pogajanja z medsebojnim popuščanjem iz dopustnih prevesijo v sfero nedopustnosti. Pogajanja so se zaključila 26. 11. 2016, ko bi bilo treba le še pripraviti pisni sporazum, saj stranki vpliva na predkazenski postopek za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, nista imeli. Kljub dogovoru je toženec začel zviševati ponujene zneske ter je zlorabil mediacijski postopek.

Pri presoji zahtevka zaradi zlorabe sodnih postopkov tožnica sodišču očita, da je ugotavljalo dejansko stanje s pozicije triletnega zamika med postavitvijo zahtevka in odločitvijo. Ob tem je nenatančno povzelo listine in zamešalo odnos med strankama in njun poslovni odnos preko Inštituta X. Toženec je imel pooblaščenca in je vedel, da bi najprej moral zahtevati ugotovitev obsega skupnega premoženja, šele nato njegovo delitev. Ne strinja se z ugotovitvijo, da bi toženec z verjetnostjo izkazal določene nepravilnosti pri izplačilih iz sredstev Inštituta. Izjavo toženca, da jo bo uničil, je sodišče relativiziralo.

Tožnica je za nepremoženjsko škodo sprva postavila enoten zahtevek, ki ga je na poziv sodišča specificirala in strukturirala po posameznih dogodkih, čeprav se s tako obravnavo ne strinja. Za duševne bolečine zaradi žaljivih obdolžitev, ki jih je toženec posredoval njenim znancem, bi ji moralo sodišče priznati celotno zahtevano odškodnino v višini 2.000 EUR. Standard širše javnosti je napačno interpretiralo, saj se v Sloveniji v določenih krogih vse hitro razve, prav tako ji zmotno ni sledilo, da toženec ni avtor anonimnega pisma, predloženega Zbornici, in so v tem delu razlogi sodbe protislovni. Zmoten je zaključek, da je odškodnina za strah upravičena zgolj, če je s škodnim dogodkom ogroženo življenje in zdravje.

Tudi razlogi sodišča glede zavrnitve zahtevka v delu, ki se nanaša na škodo zaradi toženčevih besed, izrečenih na Nizozemskem, potrjujejo, da bi sodišče moralo dosoditi enotno odškodnino, saj gre med izvajalcem nasilja in žrtvijo, ki je v podrejenem položaju, za trajnejše razmerje in ne enkratno grdo ravnanje. Sodišče je besede toženca obravnavalo izolirano ter se drobnjakarsko ukvarjalo z vsebino izrečenega, pri tem pa je napačno zaključilo, da ni v celoti povedal tako, kot je zatrjevala. Da se toženec ne more zadrževati, je bilo razvidno tudi iz obnašanja pred sodiščem. Za ugotavljanje intenzivnosti in stopnje duševnih bolečin bi bilo treba postaviti izvedenca medicinske oziroma psihološke stroke. Nepoznavanje dinamike v partnerskem odnosu, v katerem je nasilje, ter sprejemanje patriarhalnega diskurza in besedišča toženca in njegovega pooblaščenca, predstavljajo nadaljevanje zlorabe. Sodišče tudi ne bi smelo samo ocenjevati, kdaj je bilo tožnico strah in kdaj ne, ter je dejansko stanje zaradi opustitve dokaza s postavitvijo izvedenca zmotno ugotovljeno. Sama ima resne okvare zdravja in jo hromi depresija, kar je izpovedala v kazenskem postopku. Veliko časa je v bolniškem staležu, nima stalne in polne zaposlitve. Sodišče ni upoštevalo, da je nasilje prijavila šele, ko je dojela, da je pričakovanje dostojnega razhoda nerealno, pri čemer je verjela toženčevim besedam, da jo bo popolnoma uničil. Sodišče ne bi smelo upoštevati izjav prič, ki intimnega odnosa med strankama sploh niso poznale in vanj niso imele uvida, saj so bili le poslovni partnerji Inštituta X. Tem pričam je dalo preveliko težo, hkrati pa ni sledilo priči B. B., ker naj bi bil povezan s tožnico, pri čemer je izhajalo iz sedanjega odnosa.

Pri presoji so bili zanemarjeni zakonitosti in mehanizmi psihičnih procesov. Ustreznost posameznikovega odziva je lahko neadekvatna, ne pa neprepričljiva in nemogoča, kot je sodišče zaključilo za prestani strah. Zmotna je ocena, da se tožnica toženca 6. 10. 2015 ni dovolj bala, če mu je odprla vrata, ali da bi lahko zapustila sobo na Nizozemskem. Odprla mu je, ker se je bala maščevanja, v bližini pa so bili tudi drugi stanovalci. Stisko je sodišču opisala in jo je neupravičeno minimaliziralo.

4. Toženec pritožbo vlaga zoper ugodilni del in odločitev o stroških postopka. Ker je vložena prepozno, pritožbeno sodišče njene vsebine ne bo povzemalo.

5. Na nasprotni pritožbi sta odgovorili obe pravdni stranki in predlagali njuno zavrnitev.

6. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca pa je prepozna.

_O pritožbi toženca_

7. Iz povratnice o vročitvi sodbe1 izhaja, da je bila toženčevemu pooblaščencu vročena s fikcijo skladno z določilom četrtega odstavka 142. člena ZPP. Ker je bilo obvestilo o sodni pošiljki v hišnem predalčniku puščeno 27. 12. 2019, je petnajstdnevni rok, po katerem se šteje vročitev za opravljeno, iztekel 11. 1. 2020, tridesetdnevni rok za vložitev pritožbe pa 10. 2. 2020. Pritožba, oddana priporočeno po pošti 12. 2. 2020, je bila torej vložena prepozno, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

_O pritožbi tožnice_

8. Tožnica in toženec sta bivša partnerja, med katerima po razhodu tečejo številni sodni postopki. Tožnica v tej pravdi od toženca zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi nepoštenih pogajanj v zvezi z ureditvijo skupnega premoženja v skupnem znesku 2.747,92 EUR in plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo ob različnih dogodkih, za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, razžalitve časti in dobrega imena ter prestanega strahu v skupni višini 8.000 EUR.

_O odškodnini za nepoštena pogajanja glede sklenitve sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja_

9. Odškodninska odgovornost za nepoštena pogajanja je posebna vrsta neposlovne odškodninske odgovornosti2, ki se lahko kaže v dveh pojavnih oblikah, in sicer ko se nepoštena stranka pogaja, ne da bi imela namen skleniti pogodbo (drugi odstavek 20. člena OZ), ali ko med pogajanji brez utemeljenega razloga opusti namen skleniti pogodbo (tretji odstavek 20. člena OZ). Pri presoji (ne)poštenosti ravnanja je treba upoštevati, da pogajanja ne zavezujejo in jih lahko vsaka stranka prekine, merilo glede obstoja namena skleniti pogodbo ali upravičenosti odstopa pa je objektivno3. 10. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da glede na nerešena premoženjska vprašanja med strankama po razpadu partnerske zveze tožencu ni mogoče pripisati, da se je s tožnico pogajal, ne da bi imel resničen namen skleniti sporazum glede obsega in razdelitve skupnega premoženja. Sklenitev sporazuma bi objektivno koristila obema in interesov strank v tej smeri ni mogoče oceniti kot neresnih. Dokazna ocena sodišča, ki tožnici ni verjelo, da sta se s tožencem že 15. 10. 2015 v celoti dogovorila o obsegu in načinu delitve, je prepričljiva, saj toženec sprva pripravljenega sporazuma, ki v obsegu skupnega premoženja ni upošteval stanovanja na L., ni podpisal, hkrati pa je v kasnejših predlogih izpostavljal status tega stanovanja kot skupnega premoženja in zahteval še dodatno izplačilo, s čimer pa se tožnica ni strinjala. Protipravnosti ravnanja toženca po drugem odstavku 20. člena OZ tožnica tako ni izkazala.

11. Ravnanje toženca, ki je naknadno sicer podpisal sporazum z vsebino v prvotni obliki, torej brez upoštevanja stanovanja na L., da bi si zagotovil takojšnjo uporabo avtomobila, pri čemer se je zavedal, da ta brez ustrezne notarske oblike nima veljave, s tem pa je tožnico zavedel, da ga bo sklenil tudi v pravno veljavni obliki, ne pomeni, da se je od začetka pogajal brez namena sklenitve pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij. Gre sicer za nepošteno ravnanje v pogajanjih, ki je vplivalo na njihov zaključek, zato ga je treba presojati tudi v luči tretjega odstavka 20. člena OZ. Ker pa tožnica kot škodo, nastalo zaradi nepoštenih pogajanj, vtožuje plačilo zneska odvetniških storitev za sestavo prvega sporazuma, torej tistega, ki ga je sama naročila kot osnovo pogajanj, in ne nadaljnjih stroškov, ki bi ji morebiti nastali zaradi toženčevega naknadnega nepoštenega ravnanja (npr. stroškov sestave drugačnega sporazuma z upoštevanjem nasprotnih predlogov, stroškov naroka pri notarju, ki se ga ni udeležil), njen zahtevek na plačilo odškodnine tudi po tretjem odstavku 20. člena OZ ni utemeljen. Stranka, ki med pogajanji neutemeljeno opusti namen skleniti pogodbo, pa pogajanja nadaljuje, namreč nasprotni stranki odgovarja zgolj za škodo, ki je nasprotni stranki nastala po tem, ko je opustila namen skleniti pogodbo4. Celo če bi držale pritožbene navedbe, da je toženec od namere sklenitve sporazuma odstopil že takrat, ko je po posvetovanju s hčerko kot prava veščo osebo odklonil njegovo prvo verzijo, in je v nadaljnjih pogajanjih sodeloval le, da bi pridobil posest nad vozilom, zatrjevana škoda z njegovim ravnanjem ne bi bila v vzročni zvezi.

12. Sodišče prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zaradi nepoštenih pogajanj pri sklenitvi sporazuma o skupnem premoženju zavrnilo, je torej materialno pravo uporabilo pravilno, razlogi sodbe niso protislovni, odločitev pa tudi ni v nasprotju s sodno prakso. Odločba, na katero se pritožba sklicuje5, namreč obravnava drugačen življenjski primer6, ki z obravnavanim ni primerljiv.

_O odškodnini zaradi zlorabe mediacijskega postopka_

13. Izhodišče teorije, ki ga je povzelo sodišče prve stopnje v 29. točki sodbe, da je treba okoliščine, ki utemeljujejo odstop od pogajanj, razlagati permisivno, je pri presoji nepoštenosti udeležencev v postopku mediacije še toliko pomembnejše. Stranki, ki sta imeli med seboj odprtih več spornih pravnih razmerij, sta nedvomno imeli interes, da jih uredita, tokrat v mediaciji s pomočjo tretje nevtralne osebe. Posplošeno navajanje, da toženec že od začetka takšnega namena ni imel, ni prepričljivo in ni potrjeno z izvedenimi dokazi.

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da stranki na drugem mediacijskem srečanju 23. 11. 2016 dogovora o vseh spornih vprašanjih še nista v celoti dosegli. Toženec je namreč odklonil kakršnokoli formulacijo, dogovorjeno je bilo, da se ta oblikuje naknadno, in tudi mediatorka, zaslišana kot priča, dokončno sklenjenega dogovora ni potrdila. Toženec si je torej kljub (morebitnemu) načelnemu pristanku na predlog tožnice glede izplačila njegovega deleža na skupnem premoženju pustil še čas za premislek (sicer bi dogovor lahko formulirali na naroku), kar pa ne predstavlja podlage za njegovo odškodninsko odgovornost za tožnici nastale stroške mediacijskega postopka. Pritožničino obširno izpostavljanje neetičnosti ravnanja toženca, ki se je na njeno pooblaščenko obrnil neposredno in ne po pooblaščencu, je povsem nebistveno in na drugačno presojo njegove odgovornosti ne vpliva. Prav tako tudi ne stanje predkazenskega postopka in njegova možnost vključitve v mediacijo. Ob tem pritožnica sodišču nekorektno očita presojo skozi prizmo časovnega odmika, češ da je bil odstop od kazenskega pregona takrat nemogoč, ker je šlo za uradno pregonljivo kaznivo dejanje, saj prav iz dopisa njene pooblaščenke s 6. 12. 20167 izhaja, da je na srečanju 23. 11. 2016 sama zahtevala izjavo toženca kot direktorja Inštituta X. v smeri umika ovadbe ter je ta pogoj ostal nedorečen.

15. Z odločitvijo o sodelovanju v mediacijskem postopku vsaka stranka sprejme riziko, da bo krila stroške svojega pooblaščenca, če dogovor ne bo sklenjen. Ker tožnica ni uspela izkazati, da bi toženec zlorabil mediacijski postopek in se pogajal brez namena sklenitve končnega sporazuma, ne glede na subjektiven vtis, ki ga je ob tem dobila, nanj ne more prevaliti svojih stroškov postopka mediacije kot škode, nastale zaradi nepoštenih pogajanj.

_O odškodnini za nepremoženjsko škodo - splošno_

16. Že v prvotno oblikovani tožbi je tožnica zahtevala povračilo škode za več pojavnih oblik, in sicer za prestani strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi okrnitve časti in dobrega imena. Tožnica torej ni zahtevala plačila enotne odškodnine, do katere so oškodovanci izjemoma upravičeni takrat, kadar je posamezne oblike škode zaradi njihove soodvisnosti težko razmejiti in je z nedopustnim ravnanjem celovito poseženo v njihovo telesno in duševno integriteto, zato njenim pritožbenim trditvem v tej smeri ni mogoče pritrditi. Ker pa tožnica v tožbi in prvi pripravljalni vlogi ni zadostno konkretizirala, s katerimi ravnanji toženca naj bi ji škoda nastala in katera, jo je sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva na prvem naroku pravilno pozvalo, naj v tej smeri dopolni manjkajoče trditve, kasneje pa še, naj strukturira zahtevek tako, da bo jasno, kolikšen del zahtevane odškodnine odpade na posamičen škodni dogodek. Tožnica je usmeritvam sledila in odpravila tožbene pomanjkljivosti, s tem pa začrtala meje tožbenega zahtevka, sodišče pa je zadevo nato obravnavalo skladno z načelom vezanosti na trditveno podlago in postavljeni zahtevek. Ker tožnica tožbenega zahtevka ni zastavila kot plačila enotne odškodnine zaradi kršitve dostojanstva v smislu 181. člena OZ, je njena pritožbena graja v tej smeri neutemeljena.

17. Tožnica sodišču na več mestih očita nepoznavanje dinamike v nasilnem partnerskem odnosu in celo sprejemanje patriarhalnega diskurza toženca ter nadaljevanje zlorabe tožnice skozi sodni postopek. Ob tem podaja nove trditve o zakonitostih in mehanizmih psiholoških procesov ter pojasnjuje svoj položaj žrtve. Pritožbeno sodišče na te v pritožbi prvič postavljene trditve ne bo odgovarjalo, pojasnjuje zgolj, da v tem postopku za ugotovitev odškodninske odgovornosti toženca ne zadošča zgolj subjektivno videnje tožnice, da je neko ravnanje usmerjeno proti njej in ji povzroča psihične posledice, temveč mora biti to ravnanje tudi objektivno nedopustno. Naloga sodišča torej je, da za vsako zatrjevano škodno ravnanje presodi, ali predstavlja nedopusten poseg v tožničino duševno, telesno ali osebnostno integriteto ter ali ji je s tem nastala pravno priznana škoda. Ob tem merilo, kaj je pravno priznana škoda, ni zgolj subjektivni občutek oškodovanca, temveč mora biti ta objektivno izkazana, saj neznatna škoda ni pravno priznana. Prav tako merilo za dosojo višine odškodnine ni zgolj individualno dojemanje posameznega oškodovanca o nastali škodi, temveč mora biti odškodnina vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojno razmerje med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje. To pomeni, da mora biti odškodnina v vsakem posameznem primeru primerljiva z odškodninami v podobnih primerih. Splošno zavzemanje tožnice za dosojo višje odškodnine, ki ni podkrepljeno s sodno prakso, zgolj na podlagi njene ocene položaja žrtve v nasilnem odnosu in ničelne tolerance do nasilja, ne more biti uspešno.

_O odškodnini zaradi zlorabe sodnih postopkov_

18. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnici ni uspelo izkazati protipravnega ravnanja toženca s šikanoznim vlaganjem tožb. Razlogi sodišča v 63. do 72. točki sodbe so izčrpni in prepričljivi ter jih pritožba ne omaje. Sodišče je v okviru te postavke glede na tožničine trditve presojalo tudi tožbe Inštituta X., ki ga je takrat vodil, torej je opravilo širšo presojo prav zato, da bi ugotovilo morebitne elemente zlorabe toženca v vlogi odgovorne osebe, a jih tudi upoštevajoč te sodne postopke ni ugotovilo. Prav tako zlorabe ne predstavlja nepravdni postopek za delitev skupnega premoženja pred ugotovljenim obsegom. V primeru soglasja bi namreč udeleženca premoženje lahko razdelila, ker pa so med njima odprta sporna vprašanja, bo delitev do konca izpeljana po ugotovitvi obsega in deležev in je torej postopek potreben.

19. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje iz 69. točke sodbe, da je toženec s stopnjo verjetnosti izkazal določene nepravilnosti v ravnanjih tožnice pri izplačevanju kilometrin, stroških pogostitev in nakupu poslovnih daril na račun Inštituta X. ter ima v tej smeri sodba zadostne razloge. Vloženih ovadb zato ni mogoče šteti kot nedopustnega ravnanja, ki bi narekovalo toženčevo odškodninsko odgovornost. Pritožbena trditev, da se postopek ni vodil zaradi oškodovanja družbe, temveč zaradi njene tožbe na plačilo odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic, predstavlja zgolj tožničin pogled na zadevo in na opravljeno presojo zatrjevane zlorabe sodnih postopkov ne vpliva.

20. Trditev o zlorabi sodnih postopkov prav tako ni izkazana zgolj zaradi toženčevih izjav tožnici in njenim znancem, da jo bo tožil do konca, saj ima zaradi bližnje upokojitve dovolj časa. Postopki so bili sproženi z namenom doseči sodno varstvo, kar je posameznikova ustavna pravica, in ne povsem neupravičeno zgolj zaradi šikane. Ker torej tožnica protipravnosti toženčevega ravnanja v tem delu ni izkazala, je sodišče njen zahtevek za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin, povezanih z zmanjšano življenjsko aktivnostjo, ki naj bi bile povzročene z zlorabo sodnih postopov, pravilno zavrnilo. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi tožnica sama zoper toženca usmerja zahteve za sodno varstvo in v teh postopkih podoživlja njun partnerski odnos, kar prav tako vpliva na njeno zatrjevano duševno nestabilnost in prizadetost. _O odškodnini zaradi toženčevih groženj in žaljivih obdolžitev, posredovanih prijateljem, znancem, Zbornici ter tožnici osebno 6. 10. 2015_

21. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se je toženec po razhodu s tožnico in po tem, ko je ugotovil, da odprtih zadev s premoženjem ne bosta uspela mirno rešiti, osebno oziroma po telefonu obrnil na njene prijatelje oziroma znance (A. A., C. C., D. D. in E. E.) ter jim prikazoval tožnico kot storilko kaznivih dejanj, opisoval, da bo vztrajal pri njenem pregonu in kakšne posledice bo to zanjo pomenilo glede na družbeni položaj, prepoznavnost in zaposlitev. S tem je posegel v njeno čast in dobro ime ter je za svoje ravnanje odškodninsko odgovoren. Ni pa sodišče ugotovilo, da bi bil toženec avtor anonimnega pisma, poslanega na Zbornico. Tožnici je iz tega naslova priznalo odškodnino v višini 1.300 EUR, v presežku do zahtevanih 2.000 EUR pa je njen tožbeni zahtevek zavrnilo.

22. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala toženčevega avtorstva anonimnega pisma. Zgolj obdobje njegovega nastanka ni zadosten indic, da bi pismo lahko pripisali tožencu, ki se je pod vse ostale prijave in dopise podpisoval oziroma jih pošiljal preko odvetnika (tudi Zbornici). Tožnica pisma ni predložila, predlagala pa tudi ni nobenega dokaza v smeri ugotavljanja avtorstva. Tožencu je tako mogoče pripisati škodo le zaradi širjenja žaljivih trditev v določenem krogu skupnih znancev, izjave so bile po izpovedbah prič izrečene zaupno, bolj v smeri nasveta, naj nanjo vplivajo, da pride do mirne rešitve spornih vprašanj. Šlo je torej za neformalen pritisk, izveden preko tožnici zaupnih oseb, ki je v njeni duševnosti gotovo pustil določene posledice v smislu pravno priznane škode. Ocena sodišča, da za reparacijo zadošča znesek 1.300 EUR, je materialnopravno pravilna, odškodnina pa ustrezno umeščena med druge podobne primere iz sodne prakse8. Pravilna je presoja sodišča, da glede na način komunikacije toženca ne gre za izjave, namenjene širši javnosti, tudi če so jih posamezniki morda razširjali dalje, zato primera ni mogoče enačiti z odškodninami, prisojenimi v medijskih zadevah ali ko so bile izjave razširjene s pomočjo socialnih omrežij.

23. Tožnica je od toženca poleg odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi ražalitve časti in dobrega imena zahtevala tudi plačilo odškodnine za strah. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje vsak strah v psihološkem pomenu besede še ni pravno priznani strah, temveč mora iti za čustveno reakcijo pred neposredno realno nevarnostjo. Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da ni nujno, da je ta povezana zgolj z direktno ogroženostjo življenja in zdravja, vendar pa mora biti reakcija takšna, da v duševnosti prizadetega pusti samostojen intenziven pečat. Zgolj prizadetost tožnice zaradi toženčevih izjav in zaskrbljenost, če bodo za njih izvedeli drugi, je upoštevana že v okviru duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in dobrega imena ter ločene dosoje odškodnine za prestani strah ne upravičuje. Poleg tega taka zaskrbljenost ne more predstavljati pravno priznane škode, saj v bistvu predstavlja strah pred nadaljnjimi duševnimi bolečinami, ki bi jih morda trpela zaradi reakcije okolice in neposrednega strahu ob škodnem ravnanju.

24. V okviru presoje utemeljenosti odškodnine zaradi toženčevih groženj je sodišče obravnavalo tudi grožnje, da jo bo materialno in emocionalno uničil, saj mu ni problem hoditi na sodišče in jo bo spravil v zapor, zaradi katerih je tožnica ločeno zahtevala plačilo odškodnine za strah v skupnem znesku 500 EUR. Ugotovilo je, da tožnica ni izkazala, da bi toženec te besede izrekel 6. 10. 2015, kot je zatrjevala. Pritožbeno sodišče sicer verjame tožnici, da je med razhodom in urejanjem premoženjskh zadev s tožencem prišlo do številnih izrečenih besed, tudi s tovrstno vsebino, saj glede na predložene listinske dokaze njun način komunikacije ni bil obziren. Ocenjuje pa, da takšne besede ne predstavljajo podlage za samostojno odmero odškodnine za prestani strah. Zgolj grožnja s kazenskim pregonom in sodnimi postopki ob razhodu partnerjev še ne predstavlja protipravnega ravnanja, tudi če je omenjeno, da bo to partnerja materialno in emocionalno uničilo, prav tako objektivno ni žaljiva, tožnica pa groženj, ki bi bile neposredno uperjene v njeno telesno integriteto, da bi se zaradi njih upravičeno bala za svoje življenje, ni zatrjevala. Pavšalne pritožbene navedbe v tej smeri, v katerih se sklicuje na toženčevo posest orožja, predstavljajo prepozno in zato neupoštevno razširitev trditvene podlage.

25. Ne glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišče tudi soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala, da bi bile grožnje izrečene v času podpisa dokumentov 6. 10. 2015. Dokazna ocena priče B. B. ni posledica le njegovega tesnega razmerja s tožnico, ki je takrat že obstajalo, temveč sodišče priči ni sledilo glede na oceno celotnega poteka dogajanja, kot ga je ugotovilo v zvezi z dogovori o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, odstopu z mesta direktorice Inštituta X. ter potrebe po ureditvi medsebojnih razmerij. Poleg tega iz trditev tožnice izhaja, da naj bi bile te grožnje izrečene v času toženčevega prevzema dokumentov, zato ne morejo biti v vzročni zvezi z zatrjevanim strahom, ki naj bi vplival na njihovo sestavo.

_O odškodnini zaradi dogodka 15. 8. 2015 na Nizozemskem_

26. Tožnica od toženca zahteva tudi odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena (500 EUR) in strahu (1.000 EUR) zaradi izrečenih besed toženca, ki ni želel skupaj z njo zapustiti lokala: „Spizdi. Spizdi, da te ne vidim. Spizdi pička. Spelji se.“ Besede naj bi bile izrečene v kadilnici lokala na Nizozemskem in jih drugi gostje niso razumeli.

27. Za upravičenost do denarne odškodnine na podlagi 179. člena OZ mora oškodovanec izkazati poseg v njegovo osebnostno pravico in subjektivno trpljenje, torej obstoj duševnih bolečin zaradi posega. Pri tem pa ni mogoče izhajati le iz individualnega doživljanja oškodovanca, temveč je treba presoditi, ali je ravnanje tudi objektivno žaljivo. Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadene, še ne pomeni posega v čast in dobro ime9, običajno mora biti podano izražanje ne le nevljudnih, ampak neresničnih dejstev. Žaljivost je treba presojati v vsakem konkretnem primeru glede na običajne norme obnašanja ter upoštevati čas, okoliščine in navade ter medsebojna razmerja med povzročiteljem škode in oškodovancem.

28. Iz opisov tožnice v prilogah spisa (izjava A 45, zapisnika z zaslišanj v kazenskem postopku A 64, A 69) izhaja, da je bil njen odnos s tožencem že med trajanjem njune zveze pogosto konflikten, prostaško naslavljanje tožnice s pičko pa v komunikaciji običajno in pogosto. Zato izrečene besede, upoštevajoč kontekst celotnega dogodka, ko je bila partnerska zveza v razpadu in toženec v nasprotju s tožnico še ni želel zapustiti lokala, ob tem, da niso bile izrečene tako, da bi tožnico ponižale pred drugimi, temveč le med njima, in niso odstopale od siceršnjega toženčevega pogovornega jezika, ne predstavljajo takšnega posega v čast in dobro ime, da bi upravičeval dosojo denarne odškodnine. Tako niti ni bistveno, ali jih je toženec izrekel v celoti ali le v obsegu, kot je ugotovilo prvostopno sodišče. _O odškodnini zaradi dogodka 13. 9. 2015_

29. Sodišče prve stopnje je v obširni dokazni oceni v celoti sledilo tožnici pri opisu poteka dogodka, do katerega je prišlo med strankama v času razhajanja 13. 9. 2015 v večernih urah. Tožnici je v celoti priznalo odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti v zahtevani višini 500 EUR, pri odškodnini za prestani strah pa ji je od zahtevanih 1.000 EUR priznalo 800 ter razloge podrobno pojasnilo v 121. točki sodbe. Slednjih pritožnica obrazloženo ne graja, po oceni pritožbenega sodišča pa je glede na ugotovitve sodišča odmerjena odškodnina znotraj okvira odškodnin za prestani strah v podobnih primerih.

_Sklepno:_

30. Pritožnica na več mestih sodišču očita, da bi moralo ugoditi predlogu za postavitev izvedenca medicinske ali psihološke stroke za ugotavljanje tožničine prizadetosti zaradi prestanega strahu oziroma duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Pri tem obširno pojasnjuje, kako nasilje v družini vpliva na psihično stanje žrtve in da je v tej luči treba presojati tudi njene reakcije, ki so lahko zaradi čustvene vpletenosti neadekvatne, ne pa neverjetne. Vendar pa v kokretnem primeru za pretežno zavrnitev tožbenega zahtevka ni bil vprašljiv obstoj tožničine prizadetosti, temveč obstoj protipravnega ravnanja, ki ga ni izkazala z zadostno prepričljivostjo. To velja tako za zlorabo sodnih postopkov, žaljivo komunikacijo na Nizozemskem, pismo Zbornici in izjave o emocionalnem ter materialnem uničenju na dan podpisa dogovorov v zvezi z Inštitutom X. V preostalem delu pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje imelo dovolj življenjskih izkušenj, da je višino odškodnine, upoštevajoč sorodno sodno prakso, dosodilo samo.

31. Sodišče tožnici verjame, da je po letih čustveno naporne zveze izmučena, da jo številni sodni postopki dodatno obremenjujejo, pa tudi da se je v njej naselil strah, ki jo hromi in ji otežuje normalno življenje, vendar pa zgolj to ne zadošča za toženčevo odškodninsko odgovornost ali za dosojo višje odškodnine, saj ta penalne funkcije v našem pravnem sistemu nima.

32. Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz prvega odstavka 350. člena ZPP, v pritožbi zatrjevani razlogi pa niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

33. Odločitev o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica, ki je s pritožbo propadla, je dolžna tožencu povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo, in sicer v višini 375 odvetniških točk, povečanih za materialne stroške in DDV, kar znaša 279,99 EUR. Obe stranki krijeta svoje stroške, povezane s toženčevo pritožbo, ki je bila vložena prepozno.

1 Pripeta je k listovni številki 781 spisa. 2 Primerjaj N. Plavšak, v N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur: Obligacijsko pravo, splošni del, GV založba, str.283. 3 Primerjaj: V. Kranjc, v M. Juhart (ur.), N. Plavšak (ur.): Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, GV založba Ljubljana, str.228. 4 N. Plavšak, ibid., str. 282. 5 Sodba in sklep VSK Cpg 6/2010 v zvezi s sodbo VS RS III Ips 60/2011. 6 Predmet zahtevka je bila škoda zaradi stroškov s pripravljalnimi deli, nastalih tožniku po tem, ko je bil izbran na javnem zbiranju ponudb kot najboljši in edini ponudnik in je bil že obveščen, da sledi oblikovanje in sklenitev formalne pogodbe, s tem da lahko do dokončnega podpisa opravlja vsa potrebna dela v zvezi s postopki pridobivanja gradbenega dovoljenja za sanacijo nepremičnine. 7 Priloga A 20 spisa. 8 V primerljivi zadevi VSL I Cp 1178/2015 je sodišče oškodovancema zaradi pisem, ki jih je njunim delodajalcem pisal toženec, s katerim so bili v dolgoletnih sosedskih sporih, prisodilo 1.000 in 1.200 EUR. Izkazano je bilo, da se je vsebina pisma glede tožnice razvedela po celotnem zdravstvenem domu, v katerem je bila zaposlena, zaradi česar se je morala opravičevati, bilo jo je sram, bila je razburjena, prizadeta, posledice so se kazale na družinskem življenju (1.000 EUR), tožnik pa je utrpel še hujše posledice, bil je klican na razgovor k poveljniku, na oddelek za mobing in specializiran oddelek ODT, deležen je bil posmehovanja s strani sodelavcev, bil je nespečen (1.200 EUR). 9 Primerjaj odločbi VS RS II Ips 220/99, II Ips 1115/2008.