Jedro

Pri toženi stranki je začel veljati novi akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je ukinil delovno mesto višjega svetovalca, ki ga je zasedala tožnica. Sprejeta odločitev je bila posledica sprememb v organizacijski in kadrovski strukturi glede na dejanske potrebe občinske uprave. Cilj reorganizacije je bila optimizacija poslovanja občinske uprave, poenotenja sistema, zlasti pa harmonizacija dejanskega stanja z aktom o sistemizaciji delovnih mest. Zaradi navedenega se je delno spremenilo delovno področje znotraj oddelkov in posledično tudi delovna opravila posameznih delovnih mest. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podan organizacijski razlog za tožničino premestitev, ta pa ni bila izvedena z izključnim namenom razporeditve na nižje vrednoteno delovno mesto. Tožena stranka je zaradi ukinitve tožničinega delovnega mesta preverila možnost premestitve v skladu s 158. členom ZJU in ugotovila, da zanjo obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega tožnica izpolnjuje vse pogoje. Na novo oblikovano delovno mesto višjega svetovalca za družbene dejavnosti pri toženi stranki ni bilo prosto, saj ga je že zasedla druga delavka, zato tožena stranka ni bila dolžna tožnice premestiti na to delovno mesto. Ker je bila premestitev tožnice zakonita, tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o premestitvi ni utemeljen.

Tožena stranka bi morala v sistemizaciji določiti delovna mesta, glede na vrste del in nalog, ki se pri njej dejansko opravljajo. Pri tem bi moralo oblikovanje delovnih mest slediti dejanskim potrebam dela. V kolikor pri toženi stranki obstaja potreba po opravljanju določenih nalog in se te naloge tudi opravljajo, mora sistemizacija vključevati ustrezno delovno mesto, v okviru katere se te naloge opravljajo. Tožnica je v postopku trdila, da je pri toženi stranki po premestitvi opravljala dela in naloge ukinjenega delovnega mesta višjega svetovalca za mednarodno sodelovanje v nazivu višjega svetovalca III, za katerega kolektivna pogodba dejavnosti določa uvrstitev v 33. plačni razred brez napredovanj in v 38. plačni razred z napredovanji. Če je tožnica v resnici opravljala drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljala na novo oblikovanem delovnem mestu svetovalke za organizacijo kulturnih in drugih dejavnosti, na katerega je bila premeščena, potem ji pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljala, čeprav tožena stranka nima sistematiziranega ustreznega delovnega mesta, ki bi ta dela obsegala. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožničin zahtevek po izplačilu razlike v plači za delovno mesto višje svetovalke neutemeljen že zaradi zakonitega sklepa o premestitvi, je ostalo dejansko stanje glede tega dela tožbenega zahtevka nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v delu II. točke izreka, v katerem je zavrnjen zahtevek za obračun zapadlih bruto razlik v plači med 38. plačnim razredom in 36. plačnim razredom, odvod davkov in prispevkov in izplačilo ustreznih neto razlik v plači, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne razlike v plači od 6. dne v mesecu do plačila, ter v III. točki izreka (odločitev o stroških postopka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke št. ... z dne 15. 2. 2013 in odločbe Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 15. 5. 2013, sklepa tožene stranke št. ... z dne 15. 2. 2013 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 15. 5. 2013, ugotovitev veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2007 za opravljanje del in nalog višje svetovalke za mednarodno dejavnost v nazivu višji svetovalec III in v 38. plačnem razredu ter izplačilo razlike v plači med 38. plačnim razredom in 36. plačnim razredom. Odločilo je, da mora tožnica v 8 dneh toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 423,79 EUR, priglašeni separatni stroški tožene stranke v višini 400,00 EUR pa se zavrnejo.

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o separatnih stroških, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP). Navaja, da bi moralo sodišče zahtevek za izplačilo razlike v plači presojati po dejanskem delu tožnice. Če je tožnica kljub premestitvi na delovno mesto svetovalec za organizacijo kulturnih in drugih dejavnosti, po navodilih tožene stranke opravljala ista dela kot pred premestitvijo, je upravičena do plače za delovno mesto višjega svetovalca. Sodišču prve stopnje očita, da je odločilo mimo zahtevka oziroma o zahtevku, ki ni bil postavljen. Izpodbijana sodba je po stališču tožnice sodba presenečenja, saj glede zavrnitve zahtevka za izplačilo razlik v plači po dejanskem delu nima razlogov. Delovno mesto tožnice ni bilo sistemizirano v medobčinskem inšpektoratu, ki je bil ukinjen, zato ugotovitve o obstoju poslovnega razloga ne držijo. Delo tožnice se ni ukinilo niti prerazporedilo med ostale sodelavce. Tudi po premestitvi je opravljala enako delo. Zato je bila nezakonito premeščena na nižje vrednoteno delovno mesto svetovalke. Poleg tega reorganizacija delovnih mest tožene stranke in nova sistemizacija v letu 2012 ni vsebovala ustrezne obrazložitve. Tožnica bi morala biti premeščena na delovno mesto višje svetovalke za družbene dejavnosti, ki je bilo prosto pri toženi stranki. Tožnica vztraja, da se s premestitvijo zahtevnost in obseg njenega dela in nalog nista spremenila. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je ugotovilo pravilno in popolno ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve, ki se nanaša na izplačilo razlike v plači po dejanskem delu.

6. Na podlagi določbe tretjega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi na prekoračitev tožbenega zahtevka samo na zahtevo stranke. Neutemeljen je pritožbeni očitek glede bistvene kršitve pravdnega postopka, to je prvega odstavka 2. člena ZPP, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo prekoračilo tožbeni zahtevek. Do prekoračitve tožbenega zahtevka pride, če sodišče odloči mimo zahtevka oziroma preko zahtevka. Do navedene situacije pa v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje ni prišlo. Tožnica je v tožbenem zahtevku, ki ga je nazadnje oblikovala v svoji pripravljalni vlogi z dne 9. 2. 2015, zahtevala razveljavitev sklepov in odločb tožene stranke, ugotovitev veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno mesto višje svetovalke za mednarodno dejavnost v nazivu višji svetovalec III v 38. PR ter izplačilo razlik v plači med 36. in 38. PR, sodišče pa je o tem tožbenem zahtevku brez povzemanja točk tožbenega zahtevka odločilo v II. točki izreka tako, da ga je v celoti zavrnilo.

7. Zgolj zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti, torej tudi dela zahtevka za izplačilo razlik v plači, se tožnica ne more uspešno sklicevati na to, da ni vedela, katera dejstva bo sodišče štelo za odločilna in da gre za sodbo presenečenja (kar tožnica v pritožbi uveljavlja kot kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Izpodbijano sodbo je v tem delu tudi sicer mogoče preizkusiti. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka za izplačilo razlik v plači v posledici ugotovljene zakonite premestitve izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu zahteva ugotovitev nezakonitosti sklepov tožene stranke o premestitvi ter posledično odločb o razrešitvi z dotedanjega naziva in imenovanju v nižji naziv ter plačilo razlik v plači pred in po premestitvi.

9. Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU) v prvem odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Prva točka prvega odstavka 149. člena ZJU nadalje določa, da se javni uslužbenec zaradi delovnih potreb lahko premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno-tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če so za to podani poslovni razlogi. Javni uslužbenec je lahko premeščen tudi na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu, zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javnofinančnih ali podobnih razlogov (drugi odstavek 156. člena ZJU). Podlaga za ugotovitev razloga je sprememba akta oziroma aktov o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest - reorganizacija (tretji odstavek 156. člena ZJU).

10. V skladu s petim odstavkom 156. člena ZJU mora biti k reorganizaciji priložena obrazložitev, ki vsebuje cilje reorganizacije, razloge za izvedbo reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je v primeru, ko sistemizacija ni v skladu z zakonom in s kolektivnimi pogodbami, po določbi c). točke 1. odstavka 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in nasl. - ZDSS-1) predviden kolektivni delovni spor. Četudi delodajalec oziroma tožena stranka k reorganizaciji ne bi priložila obrazložitve, ki bi vsebovala vse elemente iz petega odstavka 156. člena ZJU, tožnica v individualnem delovnem sporu ne more uveljavljati kršitev, ki bi jih lahko uveljavljal eventualno le upravičeni predlagatelj v kolektivnem delovnem sporu (prim. 47. člen ZDSS-1). Ker je bila sprememba sistemizacije delovnih mest sprejeta in velja, s tem pa je bilo ukinjeno tožničino delovno mesto, ne more tožnica v individualnem delovnem sporu uspešno uveljavljati eventualnih kršitev določb petega odstavka 156. člena ZJU in doseči neupoštevanje novega akta o sistemizaciji delovnih mest (prim. sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 182/2012 z dne 13. 7. 2012).

11. Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da jo je tožena stranka premestila nezakonito, saj že ves čas opravlja isto delo, premestitev pa je bila izvedena z izključnim namenom znižanja njene plače. Vendar pa pri tem prezre, da je tožena stranka v aktu o sistemizaciji ukinila delovno mesto višjega svetovalca za mednarodno sodelovanje v kabinetu župana. V skladu z določbo tretjega odstavka 156. člena ZJU sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest predstavlja podlago za premestitev javnega uslužbenca iz poslovnega razloga. Če delodajalec zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javnofinančnih ali podobnih razlogov spremeni sistemizacijo, ukine določeno delovno mesto in ustvari novo delovno mesto, je namreč podan utemeljen razlog za premestitev javnega uslužbenca iz poslovnega razloga, četudi ta dejansko ves čas opravlja enako ali v bistvenem podobno delo (prim. sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 387/2015 z dne 9. 7. 2015).

12. V spornem primeru je podan organizacijski razlog za tožničino premestitev, ta pa zato ni bila izvedena z izključnim namenom razporeditve na nižje vrednoteno delovno mesto, kot je zatrjevala tožnica. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tožničino premestitev utemeljevala z reorganizacijo. V obrazložitvi sklepa o premestitvi je navedla, da je dne 19. 9. 2012 začel veljati nov akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je ukinil delovno mesto višjega svetovalca. Iz obrazložitve župana tožene stranke izhaja, da je bila odločitev posledica sprememb v organizacijski in kadrovski strukturi glede na dejanske potrebe občinske uprave. Cilj reorganizacije je bila optimizacija poslovanja občinske uprave, poenotenja sistema, zlasti pa harmonizacija dejanskega stanja z aktom o sistemizaciji delovnih mest. Zaradi navedenega se je delno spremenilo delovno področje znotraj oddelkov in posledično tudi delovna opravila posameznih delovnih mest. Glede na takšne ugotovitve reorganizacija ni bila izvedena zgolj zaradi ukinitve medobčinskega inšpektorata, kot to prikazuje tožnica v pritožbi. Tudi če bi bil glavni motiv za izvedbo reorganizacije znižanje stroškov dela pri toženi stranki, še ne pomeni, da je bila premestitev tožnice nezakonita. Javnofinančni razlog je v skladu z drugim odstavkom 156. člena ZJU lahko eden od poslovnih razlogov za izvedbo premestitve javnega uslužbenca na drugo delovno mesto. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 477/2006 z dne 27. 9. 2007, v kateri je sicer presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, zavzelo stališče, da je racionalizacija poslovanja, ki zasleduje (tudi) znižanje ravni plač, lahko podlaga za drugačne organizacijske rešitve v aktu o sistemizaciji.

13. Tožena stranka je zaradi ukinitve tožničinega delovnega mesta preverila možnost premestitve v skladu s 158. členom ZJU in ugotovila, da zanjo obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega tožnica izpolnjuje vse pogoje. Na novo oblikovano delovno mesto višjega svetovalca za družbene dejavnosti pri toženi stranki ni bilo prosto, saj ga je že zasedla druga delavka, zato tožena stranka ni bila dolžna tožnice premestiti na to delovno mesto.

14. Glede na navedeno je bila premestitev tožnice zakonita, zato sta izpodbijana sklepa o premestitvi zakonita, tožbeni zahtevek za njuno razveljavitev pa neutemeljen. Pravilna je tudi odločitev sodišča glede zakonitosti razrešitve tožnice iz naziva višje svetovalke III in imenovanje v naziv svetovalke I. Po določbi četrtega odstavka 158. člena v zvezi z 2. točko 91. člena ZJU je razrešitev in imenovanje v (nov) naziv le posledica zakonite premestitve. Z izdajo zakonitega sklepa o premestitvi tožene stranke je bila na podlagi 13. točke 53. člena ZJU ustrezno spremenjena tudi pogodba o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2007 za opravljanje del in nalog višje svetovalke za mednarodno dejavnost v nazivu višje svetovalke III.

15. Utemeljeno pa pritožba izpodbija odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izplačilo razlike v plači med 38. in 36. plačnim razredom. Vsaka uprava lokalne skupnosti mora imeti akt o sistemizaciji delovnih mest, v katerem so v skladu z notranjo organizacijo določena delovna mesta, potrebna za izvajanje nalog. Pri vsakem delovnem mestu se v sistemizaciji določijo najmanj opis nalog in pogoji za zasedbo delovnega mesta (prvi odstavek 21. člena ZJU). V skladu s tretjim odstavkom 9. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/2002 in nasl. - ZSPJS) je v aktih o sistemizaciji delovnih mest in nazivov pri uporabnikih proračuna pri določanju in obračunu plač obvezna uporaba plačnih razredov po tem zakonu. Drugi odstavek 13. člena ZSPJS določa, da se delovna mesta oziroma nazivi v plačni podskupini C2 (uradniki v upravah lokalnih skupnosti) uvrščajo v plačne razrede s kolektivno pogodbo dejavnosti, tj. Kolektivno pogodbo za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti - tarifni del (Uradni list RS, št. 60/2008 in nasl.). Navedene določbe je treba razlagati ob upoštevanju prvega odstavka 44. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih (v nadaljnjem besedilu: Uredba, Uradni list RS, št. 66/2008), ki določa, da je treba pri določanju sistemizacije upoštevati katalog tipičnih delovnih mest (ki je priloga te Uredbe) in pogoje za ta delovna mesta ter nazive, v katerih se lahko opravljajo.

16. Na podlagi navedenih predpisov bi tožena stranka v sistemizaciji morala določiti delovna mesta, glede na vrste del in nalog, ki se pri njej dejansko opravljajo. Pri tem bi moralo oblikovanje delovnih mest slediti dejanskim potrebam dela. V kolikor pri toženi stranki obstaja potreba po opravljanju določenih nalog in se te naloge tudi opravljajo, mora sistemizacija vključevati ustrezno delovno mesto, v okviru katere se te naloge opravljajo (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 19/2014 z dne 24. 3. 2014).

17. Tožnica je v postopku trdila, da je pri toženi stranki po premestitvi opravljala dela in naloge ukinjenega delovnega mesta višjega svetovalca za mednarodno sodelovanje v nazivu višjega svetovalca III, za katerega kolektivna pogodba dejavnosti določa uvrstitev v 33. plačni razred brez napredovanj in v 38. plačni razred z napredovanji. Če je tožnica v resnici opravljala drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljala na novo oblikovanem delovnem mestu svetovalke za organizacijo kulturnih in drugih dejavnosti, na katerega je bila premeščena, potem ji pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljala, čeprav tožena stranka nima sistematiziranega ustreznega delovnega mesta, ki bi ta dela obsegala.

18. Delodajalec je dolžan na podlagi 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR, enako pa določa tudi sedaj veljavni 44. člen Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki se v skladu s 5. členom ZJU uporablja tudi za javne uslužbence, zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Ta obveznost pa izhaja tudi iz 13. točke 2. člena ZSPJS, ki kot osnovno plačo opredeljuje tisti del plače, ki ga prejema javni uslužbenec ali funkcionar na posameznem delovnem mestu, nazivu ali funkciji za opravljeno delo v polnem delovnem času in za pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu. V osnovni plači je všteto tudi napredovanje javnega uslužbenca. Če bi se ugotovilo, da je tožnica od 15. 2. 2013 dejansko opravljala delo in naloge višje svetovalke, potem je jasna tudi višina plače, ki bi ji za to delo pripadala.

19. Ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožničin zahtevek po izplačilu razlike v plači za delovno mesto višje svetovalke neutemeljen že zaradi zakonitega sklepa o premestitvi, je ostalo dejansko stanje glede tega dela tožbenega zahtevka nepopolno ugotovljeno. Ni bilo namreč jasno ugotovljeno, katera dela tožnica po 15. 2. 2013 dejansko opravlja: ali gre v resnici za dela višjega svetovalca ..., ali za dela na delovnem mestu svetovalca pod šifro ..., na katerega je bila tožnica premeščena.

20. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijani del sodbe, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači, ter v odločitvi o stroških postopka, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v skladu s stališči iz tega sklepa ponovno presoditi, ali je tožnica opravljala dela in naloge višje svetovalke in posledično odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo razlike v plači. 21. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.