Jedro

Ob upoštevanju vsebine tuje pomoči je priznana urna postavka za tujo pomoč v višini 5,00 EUR, ki jo je sodišče prve stopnje določilo po prostem preudarku v skladu s 216. členom ZPP, primerna in ne odstopa od zneskov, ki jih priznava sodna praksa.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v izpodbijanem zavrnilnem in stroškovnem delu (II. in III. točki izreka) tako, da se prisojeni znesek odškodnine zviša za 6.000,00 EUR (na skupaj 12.948,99 EUR), tožena stranka pa je poleg prisojenih 1.166,70 EUR dolžna povrniti tožeči stranki še 1.318,83 EUR stroškov pravdnega postopka, skupaj v višini 2.485,53 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku petnajstdnevnega roka do plačila.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 472,94 EUR EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati 6.948,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku (do zahtevanih 16.405,09 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.166,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka), in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in toženi stranki naloži v plačilo še znesek 8.000,00 EUR, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je tožnici za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 7.000,00 EUR, kar ne predstavlja pravične in primerne odškodnine za poškodbe in bolečine, ki jih je tožnica utrpela. Tožnica je bila v prometni nesreči hudo poškodovana, po mnenju izvedenca so bile poškodbe življenjsko ogrožujoče. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca pravilno ugotovilo tožničine poškodbe in nevšečnosti med zdravljenjem, vendar nato napačno odmerilo odškodnino. V primerljivih primerih iz sodne prakse, in sicer II Ips 53/2012, DoR 219/2015 in DoR 105/2011, so bile prisojene bistveno višje odškodnine. Zahtevana odškodnina 12.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tako nikakor ni pretirana. Sodišče je prenizko prisodilo tudi odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, in sicer ji je od zahtevanih 10.000,00 EUR priznalo le 7.500,00 EUR. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil zelo hude posledice nesreče, in sicer zmanjšano telesno okretnost, težave pri spanju na boku, bolečine v kolenu, težave z obema ramenskima sklepoma. Po nezgodi tožnica ne zmore daljše hoje (1 km) ali nošenja vrečke, težje od dveh kilogramov. Pri hoji uporablja bergle, pri osebni higieni in hišnih opravilih pa potrebuje pomoč. Posledice nesreče so jo prikovale na domače dvorišče, ne more več delati v vinogradu, obdelovati zelenjavnega vrta, niti skrbeti za invalidnega moža. Glede na navedeno vtoževan znesek 10.000,00 EUR ni pretiran. Podobne odškodnine so bile prisojene tudi v zadevah DoR 219/2015, II Ips 53/2012, DoR 110/2011, II Ips 273/2013, DoR 105/2011. Tudi iz naslova strahu bi moralo sodišče tožnici priznati znesek 2.000,00 EUR. Ob samem trku je tožnica utrpela smrtni strah, kot tudi po tem, ko se vozilo po trku ni ustavilo. Tožnica se je močno bala za svoje življenje še ves čas, ko je ležoča na tleh čakala na rešilca in ni mogla sesti. Trpela je tudi zelo močan sekundarni strah, saj se je tekom zdravljenja bala, ali bo sploh preživela in kakšen bo izid zdravljenja, ki je pri starejših osebah bolj negotov. Sklicuje se na zadeve II Ips 53/2012 in DoR 110/2011. 4. Tožena stranka se zoper sodbo pritožuje v ugodilnem delu (I. točka izreka), uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerilo previsoko. Že pred škodnim dogodkom so bile pri tožnici prisotne degenerativne bolezenske spremembe v levem kolenu in desni rami. Ni jasno, ali je sodišče v prisojenem znesku 7.500,00 EUR upoštevalo, da je 25 % poslabšanje tožničinega zdravstvenega stanja posledica degenerativnih sprememb. Obrazložitev sodišča je v tem delu nejasna in sama s seboj v nasprotju. Sodišče tudi ni ustrezno opredelilo razmerja med poslabšanjem bolezenskega stanja zaradi degenerativnih bolezni in zaradi posledic nezgode, ki bi moralo biti 30 % na račun degenerativnih sprememb. Sodišče nadalje pri določitvi primerne odškodnine ni upoštevalo tožničine starosti. Tožnica je stara 79 let in so njene dejavnosti že iz tega razloga omejene. Glede na pričakovano življenjsko dobo je prisojena odškodnina občutno pretirana, saj bo tožnica duševne bolečine trpela le relativno kratek čas. Primerna bi bila odškodnina v višini 5.000,00 EUR, oziroma ob upoštevanju degenerativnih sprememb 3.750,00 EUR. Neutemeljeno je sodišče tožnici priznalo odškodnino za stroške zdraviliškega zdravljenja. Predlog za zdraviliško zdravljenje je bil tožnici zavrnjen, zdravljenje torej ni bilo nujno potrebno in je bilo posledica lastne želje tožnice po hitrejšem okrevanju, poleg tega je privedlo le do manjšega izboljšanja. Odškodnina za poškodovano obleko ni izkazana. Oblačila in obutev niso bila priznanih modnih znamk, temveč so bila rabljena in stara. Obleka tožeče stranke na dan škodnega dogodka ni bila vredna 370,00 EUR, ampak kvečjemu 100,00 EUR. Urna postavka za tujo pomoč v višini 5,00 EUR je previsoka, saj iz večinske sodne prakse izhaja, da je primerna urna postavka 4,00 EUR, pri čemer se sklicuje na odločbe VSL II Cp 2913/2010, II Cp 883/2009 in II Cp 1317/2010. Sodišču prve stopnje očita še, da bi moralo že izplačan znesek odškodnine valorizirati.

5. Pritožbi sta bili vročeni v odgovor nasprotni stranki, vendar nobena od pravdnih strank na navedbe nasprotne stranke v pritožbi ni odgovorila.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Tožnica zahteva denarno odškodnino za nematerialno in materialno škodo iz škodnega dogodka z dne 21. 2. 2014. Kot peška se je hudo telesno poškodovala v prometni nesreči, ki jo je nesporno povzročil zavarovanec tožene stranke, ko jo je med vzvratno vožnjo s tovornim vozilom po površini, namenjeni pešcem, zbil in jo nato še približno 1,5 metra rinil po tleh. Temelj zahtevka med pravdnima strankama ni bil sporen. Sodišče je tako odločalo le o višini nepremoženjske in premoženjske škode, pri čemer je toženka nesporni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 12.000,00 EUR izplačala tožnici dne 8. 1. 2015. Sprejeta odločitev sodišča prve stopnje je bila sporna za obe pritožnici.

8. Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in odškodnine iz naslova strahu zmotno uporabilo materialno pravo in odškodnino za vse tri postavke odmerilo prenizko. Materialnopravno podlago je sicer navedlo pravilno, vendar je ni ustrezno upoštevalo. Ob upoštevanju subjektivnega in objektivnega merila gre namreč tožnici višja odškodnina.

9. Ob primerjavi prisojenih odškodnin iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v primerljivih zadevah,(1) je sodišče prve stopnje odmerilo prenizko odškodnino. V obravnavani prometni nesreči je tožnica utrpela številne poškodbe, ki bi lahko bile brez takojšnje zdravniške oskrbe življenjsko ogrožujoče, in sicer zlom bližnjega podkolenskega dela leve goleni, zlom nosnih kosti, zlom desne ključnice, zlom zgornje in spodnje veje leve sramne kosti, serijski zlom drugega do petega rebra levo in obojestranski zlom zgornje čeljusti. Zaradi obsežnih podplutb in krvavitev na mestu zlomov se je pojavila anemija, tožnica je potrebovala transfuzijo. Po ugotovitvah izvedenca je tožnico v času enaindvajsetdnevne hospitalizacije zelo bolelo. Zelo hude bolečine je trpela eno uro po nesreči, dokler se ni razvil učinek analgetikov in bolečino omililo. Občasne srednje hude bolečine je nato kljub stalni protibolečinski terapiji nadaljnja dva tedna trpela ob globokem vdihu in izdihu ter premikih telesa. Stalne lahke bolečine je nato čutila še štiri mesece, občasne lahke bolečine pa trpi še vedno. Kot nevšečnosti med zdravljenjem je poleg hospitalizacije opredeliti 15 dni antibiotične terapije, dvomesečno prejemanje analgetične protibolečinske terapije, transfuzijo, CT preiskavo skeleta, več RTG slikanj, številne kontrole in obiske specialistov, enomesečno imobilizacijo spodnje okončine z mavcem, hojo ob podpori bergel in fizioterapijo. Upoštevaje vse navedeno gre tožnici iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem višja odškodnina. Pritožba se sicer neutemeljeno zavzema za 12.000,00 EUR, saj ta znesek upoštevaje načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine presega pravično denarno odškodnino, ki jo predstavlja znesek 10.000,00 EUR.

10. Prenizka odškodnina je bila odmerjena tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ne držijo navedbe toženke, da je izpodbijana sodba nerazumljiva in da ni jasno, ali je bilo v prisojeni odškodnini 7.500,00 EUR že upoštevano, da je 25% poslabšanje tožničinega zdravstvenega stanja pripisati ob nezgodi že manifestiranim degenerativnim spremembam. V izpodbijani sodbi je bilo namreč jasno in dovolj razumljivo obrazloženo, da je bilo poslabšanje iz naslova degenerativnih sprememb ob odmeri odškodnine v višini 7.500,00 EUR že upoštevano. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da so k tožničinim gibalnim težavam v največ 25% prispevale degenerativne spremembe, ki so bile ob škodnem dogodku že izražene, medtem ko je 75 % gibalnih težav pripisati posledicam škodnega dogodka. Neobrazloženo pritožbeno zavzemanje toženke, da je že manifestiranim degenerativnim spremembam pripisati višji delež, ni utemeljeno. V utemeljitev višjega deleža je toženka navajala še, da tožnica v nesreči ni utrpela zloma kolena ali desne rame, kjer so bile pred nezgodo prisotne degenerativne spremembe, kar pa je bilo ob izdelavi izvedenskega mnenja ustrezno upoštevano.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so posledice škodnega dogodka tožničina zmanjšana telesna okretnost, bolečine pri spanju na boku ter močnejše bolečine v levem kolenu in obeh ramenskih sklepih. Tožnica je sicer že pred nezgodo v kolenu in ramah čutila bolečine, vendar je lahko v obeh rokah nosila polne vrečke, po nesreči pa tega ne zmore, niti prehoditi daljše razdalje (1 km). Pred nesrečo je tožnica doma pridelala vso zelenjavo in krompir, gospodinjila in čistila. Po nezgodi pa ne more več opravljati gospodinjskih opravil, hoditi po nakupih ali skrbeti za invalidnega moža. Toženka v pritožbi meni, da je prisojena odškodnina zaradi tožničine starosti previsoka. Drži, da je bila ob nesreči tožnica stara 78 let, vendar je pri presoji pravične odškodnine v skladu z načelom individualizacije odškodnine potrebno v ozir vzeti konkretnega oškodovanca. Po ugotovitvah sodišča je bila tožnica za svojo starost izredno vitalna in je živela samostojno ter razgibano življenje, poleg tega pa še v celoti skrbela za invalidnega moža. Posledice škodnega dogodka so bistveno poslabšale kvaliteto njenega življenja. Prej vsestransko aktivna tožnica je omejena že pri najosnovnejših gospodinjskih opravilih, kot so vsakodnevna kuha, nabava hrane in čiščenje. Gre za prikrajšanja, zaradi katerih bo prizadeta do konca življenja in zaradi katerih nedvomno duševno trpi. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam toženke, da bo duševne bolečine tožnica trpela relativno kratek čas, saj za takšen zaključek glede na tožničino siceršnje zdravstveno stanje in odsotnost resnejših bolezni ni nobene podlage. Utemeljena pa je graja tožeče stranke, da je priznana odškodnina glede na primerljive primere odškodnin v sodni praksi odmerjena prenizko. Pravična denarna odškodnina ob upoštevanju, da je 25 % tožničinih gibalnih težav pripisati že manifestiranim degenerativnim spremembam, tako znaša 10.000,00 EUR.

12. Tudi odškodnino za strah je sodišče prve stopnje prenizko odmerilo. Tožnica je bila spričo narave trčenja, ko jo je tovorno vozilo zbilo in rinilo po tleh ter bi jo bržkone tudi zdrobilo, če ne bi mimoidoči študentje opozorili voznika, ob nezgodi v smrtnem strahu. Trčenje je tožnica spremljala ob polni zavesti, v smrtnem strahu pa je bila tudi ves čas do prihoda rešilca, ki ga je, nezmožna premikanja, čakala ležoča na tleh. Kasneje je bila močno zaskrbljena tudi za izid zdravljenja, saj je utrpela številne zlome, ki se pri starejših ljudeh težje zacelijo. O tem se je sodišče zanesljivo prepričalo z njenim zaslišanjem, ki je pravilno ocenjeno. Glede na navedeno pravična denarna odškodnina za strah znaša 2.000,00 EUR.

13. Skupaj odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 22.000,00 EUR predstavlja približno 22 povprečnih neto plač v času sojenja, kar ustreza odškodninam, dosojenim oškodovancem, ki so utrpeli primerljive poškodbe in trajne posledice. S tem je po oceni pritožbenega sodišča upoštevan tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki naj tožnici zagotovi ustrezno zadoščenje, njen primer pa je tudi pravilno umeščen glede na razmerja med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

14. Neutemeljena je pritožbena graja tožene stranke, da zdraviliško zdravljenje ni bilo nujno potrebno, saj je bil predlog za tovrstno zdravljenje v skladu s pravili zdravstvenega zavarovanja zavrnjen in se ga je tožnica udeležila na lastno željo in stroške. V obravnavani zadevi ni pomembno, ali je bilo zdraviliško zdravljenje tožnici odobreno po pravilih zdravstvenega zavarovanja. Ključna je zgolj ugotovitev, ali je bilo pri tožnici zdravljenje medicinsko indicirano. Sodišče prve stopnje je tako s pomočjo izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da je tožnica v nezgodi trpela hude bolečine in bila v gibanju zelo neokretna ter da pri tovrstnih težavah zdraviliško zdravljenje lahko pripomore, saj prispeva k izboljšanju gibljivosti, manjšim bolečinam, izboljša prekrvavitev in tudi splošno slabo počutje. Nenazadnje je tožničin osebni zdravnik ravno zaradi utrpelih poškodb zdraviliško zdravljenje ocenil kot potrebno. Četudi bi zdraviliško zdravljenje pripomoglo le k manjšemu izboljšanju, ne pomeni, da ni bilo potrebno, kot to tolmači toženka, temveč zadostuje, da se ga je tožnica smotrno udeležila, saj je vendarle privedlo do izboljšanja (četudi manjšega) njenih gibalnih težav. Na podlagi navedenega so bili tožnici stroški zdraviliškega zdravljenja upravičeno priznani.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 216. člen ZPP in tožnici za uničeno obleko po prostem preudarku priznalo odškodnino v višini 370,00 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča tako odmerjena odškodnina, upoštevaje število in kvaliteto uničenih oblačil in obutve, ni pretirana. Tožnica si je namreč v nezgodi uničila kvaliteten zimski plašč, brezrokavnik, hlače in usnjene škornje. Prepričljivo je izpovedala, kdaj, kje in za kolikšno ceno je uničena oblačila in obutev kupila. Tožena stranka nima prav, ko navaja, da so bila oblačila in škornji rabljeni in torej vredni največ 100,00 EUR, saj s tolikšnim zneskom tožničino prikrajšanje ne bi bilo nadomeščeno.

16. Pritožba tožene stranke kot primerno urno postavko za tujo pomoč ocenjuje znesek 4,00 EUR, kar utemeljuje s sklicevanjem na obstoječo sodno prakso. Pri tem ne izpodbija dejanskih ugotovitev glede vrste in obsega tovrstne pomoči, ki jo je potrebovala tožnica pri vseh domačih opravilih (osebni higieni, spremljanju na stranišče, čiščenju, nabavi surovin in pripravi hrane, itd.) prva dva meseca po prihodu iz bolnišnice v povprečju štiri ure na dan, kasneje pa trikrat tedensko po eno uro, nudili pa so ji jo domači. Ob upoštevanju vsebine tuje pomoči je priznana urna postavka za tujo pomoč v višini 5,00 EUR, ki jo je sodišče prve stopnje določilo po prostem preudarku v skladu s 216. členom ZPP, primerna in ne odstopa od zneskov, ki jih priznava sodna praksa.(2)

17. Nenazadnje pa ne drži niti pritožbena graja tožene stranke, da sodišče že izplačanega zneska odškodnine ni valoriziralo. Pritožbeno sodišče je namreč ob preizkusu pritožbenih navedb ugotovilo, da se vrednost že izplačanega zneska odškodnine od dneva izplačila do konca glavne obravnave, upoštevaje kot merilo indeks cen življenjskih potrebščin, ni spremenila.

18. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje prisojeno odškodnino zvišalo za skupno 6.000 EUR, tako da je tožeča stranka v celoti upravičena do 24.948,99 EUR, po odbitku že plačane odškodnine (12.000,00 EUR) pa ji je tožena stranka dolžna plačati še 12.948,99 EUR. Sodišče druge stopnje je temu ustrezno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da se prisojena odškodnina zviša za 6.000,00 EUR, zavrnjeni del zahtevka pa ustrezno zmanjša (za 6.000,00 EUR). Odločitev temelji na 358. členu ZPP. Sodišče prve stopnje namreč ni storilo kršitev določb postopka, na katere se sklicuje toženka, niti tistih, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. V preostalem delu ob povedanem pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožba tožene stranke nista utemeljeni in je sodišče druge stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodbo potrdilo.

19. Sodišče druge stopnje je delno spremenilo odločbo sodišča prve stopnje, kar terja ponovno odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po upoštevanju dodatnega uspeha pred sodiščem druge stopnje je tožeča stranka uspela z 88 % svojega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo stroške v višini 2.829,47 EUR, kot to izhaja iz 16. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki jih pritožbi ne izpodbijata. Upoštevaje uspeh je tako tožena stranka dolžna tožnici povrniti 2.490,02 EUR pravdnih stroškov. Toženi stranki je sodišče prve stopnje priznalo pravdne stroške v višini 37,41 EUR, katerih višina v pritožbenem postopku ravno tako ni izpodbijana. Njen uspeh je 12 %, tako da ji je tožeča stranka dolžna povrniti 4,49 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 2.485,53 EUR pravdnih stroškov za postopek pred sodiščem prve stopnje.

20. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi sorazmeren del stroškov pritožbenega postopka. Tožnica je izpodbijala zavrnitev zahtevka v višini 8.000,00 EUR (vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku), uspela je za 6.000,00 EUR, torej njen uspeh v pritožbenem postopku znaša 75 %. Sodišče druge stopnje ji je v skladu s predloženim stroškovnikom priznalo nagrado za sestavo pritožbe (tar. št. 21 Odvetniške tarife) v višini 500 točk, kar glede na vrednost odvetniške točke 0,459 EUR znaša 229,50 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 2% od vrednosti storitve (3. odstavek 11. člena Odvetniške tarife), oboje povečano za 22 % DDV ter sodno takso v višini 345 EUR, kar skupaj znaša 630,59 EUR. Ob upoštevanju pritožbenega uspeha je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti 472,94 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj denimo prisojene odškodnine v zadevah II DoR 219/2015, II Ips 387/2010 II Ips 674/2008, II Ips 72/2007, II Ips 643/2003, II Ips 587/98, II Ips 546/98, II Ips 577/97, II Ips 519/96, II Ips 263/96 ter II Ips 896/93. Op. št. (2): Primerjaj sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2117/2015, II Cp 1150/2015, II Cp 653/2015, II Cp 1946/2014, II Cp 2642/2012 in II Cp 2734/2012.