Jedro

Po presoji sodišča tožnik v tožbi ne navaja razlogov, ki bi bili pravno relevantni in ki bi vplivali na drugačno odločitev, kot jo je že podala tožena stranka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč z dne 17. 11. 2016, v zvezi s pravdnim postopkom Okrožnega sodišča v Ljubljani, številka III P 2491/2015. Tožena stranka razlaga, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, ki ga določa 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ker ni mogoče s stopnjo verjetnosti pričakovati pozitivnega izida prosilca v zvezi z vloženimi tožbenim zahtevkom v prej navedeni pravdni zadevi. Tožena stranka zelo podrobno navaja vse kazenske postopke in vse sodne odločitve v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji v sodbah I K 228/2006 z dne 8. 10. 2009, I K 7607/2009 in II Kr 6918/2009. Navaja, da prosilec odškodninski zahtevek gradi na trditvi, da je sodba Okrožnega sodišča v Celju, številka K 228/2006, izgubila svojo samostojnost, ko mu je bila izrečena kazen 1 leto in 6 mesecev zapora upoštevana pri izreku enotne kazni, v sodbi Okrajnega sodišča v Žalcu I K 7607/2009. Razlaga pravila o steku kaznivih dejanj (53. člen Kazenskega zakonika) ter izrek enotne kazni, kar je bilo v tem primeru.

2. Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na slabo finančno in družinsko stanje. Navaja imena otrok in njihove življenjske odločitve, razvezo z ženo in stanje po razvezi. Po mnenju tožnika je po sodbi Okrožnega sodišča v Celju K 228/2006 izrečena in že prestana zaporna kazen 1 leto in šest mesecev zapora. Okrajno sodišče v Žalcu je s sodbo I K 7607/2009 z dne 12. 7. 2010 izreklo enotno kazen 1 leto in 8 mesecev zapora. Sodba je postala pravnomočna 22. 3. 2011, z odvzemom prostosti dne 22. 12. 2010, pa mu je povzročila finančni zlom v poslovanju podjetja A. d.o.o. Zaradi zaporne kazni je izgubil tudi čas za pridobitev pokojnine. V nadaljevanju še podrobno navaja razne družbe, ki so z nepravilnim poslovanjem prikrajšale njegovo podjetje. Vse kar se mu je dogajalo ima svojo ceno in za vse je vložil tožbo pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Predlaga, da se mu dodeli brezplačna pravna pomoč v tej zadevi.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po presoji sodišča je tožena stranka v obravnavanem sporu na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

6. 24. člen ZBPP v prvem odstavku določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči, kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Po presoji sodišča tožnik v tožbi ne navaja razlogov, ki bi bili pravno relevantni in ki bi vplivali na drugačno odločitev, kot jo je že podala tožena stranka. V zvezi s tožnikovim slabim finančnim in socialnim stanjem, ki ga sodišče sicer razume, še pojasnjuje, da ga v tem postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči, ki se nanaša na verjetnost izgleda za uspeh v pravdnem postopku, ki ga je začel tožnik z vložitvijo laične tožbe, zaradi plačila odškodnine zoper Republiko Slovenijo (Okrožno sodišče v Ljubljani III P 2491/2015), ne more upoštevati.

7. Tožena stranka je tudi podrobno razložila tožnikovo trditev, da je kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Celju K 228/2006 izgubila svojo samostojnost in je bila po mnenju tožnika že upoštevana pri izreku enotne kazni v sodbi Okrajnega sodišča v Žalcu I K 7607/2009. Kot pravilno navaja tožena stranka, sodišče ni ponovno odločalo o kazenski sankciji za kaznivo dejanje po prejšnji sodbi, pač pa je upoštevalo pravila o steku kaznivih dejanj po 53. členu KZ-1 in izreklo enotno kazen. Tako je tožnika kot obsojenca dejansko doletela ugodnost in je bila enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ni dosegla seštevka posameznih kazni.

8. Glede na navedeno, tudi po presoji sodišča tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja, ki ga določa 24. člen ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker njegova laično vložena tožba, ki je bila vložena pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, zaradi plačila odškodnine zoper Republiko Slovenijo, nima izgleda za uspeh.

9. Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.