Jedro

Odločba tujega sodišča, ki jo je v ustreznem postopku priznalo slovensko sodišče, je izvršilni naslov po določilu 12. in 16. člena ZIP. Zato sodišče ne more presojati njene utemeljenosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika proti sklepu o izvršbi z dne 10.5.1993, ki je bil izdan pod opr. št. I ..... Tako je odločilo zato, ker je dovolilo izvršbo na podlagi pravnomočnega meničnega plačilnega naloga ..... Deželnega sodišča v Celovcu ter sklepa Višjega sodišča v Ljubljani R ....., ki ga je potrdilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom II Cp ..... V njem je navedena kot dolžnica D. G., torej ni podan ugovorni razlog po določilu 12. točke 50. člena Zakona o izvršilnem postopku.

Proti temu sklepu se je pritožil dolžnik, ki uveljavlja pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve zakona ter predlaga njegovo spremembo. Navaja, da vztraja pri dosedanjih ugovorih glede pasivne legitimacije in dodaja, da je v teku pravdni postopek med istima strankama pod opr. št. P ..... istega sodišča, kjer gre za očitno isto terjatev. Zato meni, da izvršba ni dopustna.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijani sklep v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v pravilnem postopku pravilno uporabilo predpise.

Zakon o izvršilnem postopku v 16. členu določa, da je izvršilni naslov bodisi izvršljiva sodna odločba ali poravnava; izvršljiva odločba v upravnem postopku ali v postopku za prekrške, če se glasi na denarno terjatev; bodisi druga odločba, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov. Po določilu 12. člena Zakona o izvršilnem postopku in 86. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih ima enak pravni učinek kot odločba slovenskega sodišča, tudi odločba tujega sodišča, ki jo je v ustreznem postopku priznalo slovensko sodišče. Ker je po določilu drugega odstavka 18. člena Zakona o izvršilnem postopku ta odločba izvršljiva, je sodišče vezano na izvršilni naslov in ne more presojati njegove utemeljenosti. V izvršilnem naslovu je kot dolžnik navedena D. G., zato ni zadržkov za izvršbo. Pritožbene navedbe, češ da teče med istima strankama pravda za isto terjatev, pa ni mogoče upoštevati, ker spada tak ugovor po določilu 333. člena Zakona o pravdnem postopku v pravdo o tej terjatvi, poleg tega pa iz spisa Temeljnega sodišča v Ljubljani opr.št. P ..... izhaja, da je bil tak ugovor podan in ga je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani in ker sodišče samo tudi ni našlo kake kršitve, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 380. člena Zakona o pravdnem postopku zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep. Pri svojem odločanju je uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) po pooblastilu 14. člena Zakona o izvršilnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 20/78 do 27/90 in RS št. 55/92). Oba navedena zakona in Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 43/82 in 72/82) je uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I) v zvezi z določilom 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I).