Jedro

Če tožnik zahteva, da mu tožena stranka plača odpravnino zaradi predčasne razrešitve po določbi pogodbe o zaposlitvi, mora sodišče ugotoviti, ali je bil tožnik predčasno razrešen in ali mu v tem primeru pripada plača po določbi pogodbe. Predmet spora ni prenehanje delovnega razmerja tožnika zaradi trajnega prenehanja potreb po delu temveč izpolnitev pogodbene obveznosti. Zato ni pravilno stališče, da tožnik ni upravičen do odpravnine, ker je bil le navidezno razporejen na drugo delovno mesto, le navidezno razrešen in navidezno opredeljen kot presežni delavec.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na plačilo 4.990.920,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2001 dalje do plačila in zahtevek na plačilo stroškov postopka. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da je bila razporeditev tožnika navidezna in da je tožnik prejel odpravnino na podlagi nezakonitih sklepov, napačno. Zahtevek tožnika temelji na pogodbi o zaposlitvi z dne 1.3.1994 in 250. členu ZGD. Sodišče bi moralo zaslišati tožnika, da se izjavi zakaj in kako je prišlo do razporeditve. Stališče sodišča, da je bila podana volja strank za enostranski odstop od pogodbe, nima podlage v spisu. Sodba ima takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti. Listine, ki jih sodišče označuje kot nezakonite, so listine tožene stranke in kot take verodostojne in dokončne. Tožnik se ni ničesar dogovarjal s toženo stranko, po dokončnosti sklepov o trajnem presežku je bil dve leti prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba in torej ni res, da je šlo za dogovorjeno spremembo statusa, ki je tožniku omogočala upokojitev. Tožena stranka se je v pogodbi o zaposlitvi z dne 1.3.1994 zavezala, da bo v primeru predčasnega odpoklica z del, tožniku plačala odpravnino. Nobena od pogodbenih strank pogodbe ni razveljavljala niti izpodbijala. Tožnik je bil neutemeljeno odpoklican, zato mu je tožena stranka dolžna plačati odpravnino. Poznejša razmerja med strankama, v katere se spušča sodišče, nimajo vpliva na veljavnost pogodbe o zaposlitvi z dne 1.3.1994. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 1456/2001 z dne 21.11.2002 pritožbi ugodilo, zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku ugotovilo, da tožnik ni bil spoznan za trajno presežnega delavca po postopku, določenem v 34. in 35. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 71/93) in tudi ni bil pravnoformalno razporejen na delovno mesto svetovalca v vodstvu podjetja. Tožnik torej ni bil razrešen, zato mu je iz tega naslova odpravnina v višini 12-ih plač po VIII. točki pogodbe o zaposlitvi ne pripada.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi ter na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval, da mu tožena stranka plača odpravnino zaradi predčasne razrešitve po določbi VIII. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 1.3.1994. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor sektorja za blagovni promet od 1.3.1994 do 1.3.1998. Dne 25.8.1997 je prejel sklep o razporeditvi na delovno mesto svetovalec v vodstvu podjetja. Po določbi VIII. člena pogodbe o zaposlitvi se podjetje obvezuje delavcu izplačevati osebni dohodek in ostala plačila med trajanjem delovnega razmerja, kot je opredeljeno v I. členu pogodbe, tudi v primeru, če bi mu delo iz kakršnegakoli razloga na tem delovnem mestu predčasno prenehalo ali bi bil razrešen iz objektivnih razlogov oziroma razlogov, ki jih ni sam povzročil, vendar ne manj kot 12 mesecev v višini, kot je določeno v členu V, točka 1. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do plačila po VIII. členu pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker je bil le navidezno razporejen na drugo delovno mesto, le navidezno razrešen in navidezno opredeljen kot presežni delavec. Vse navedeno naj bi se zgodilo po volji tožnika, da se kot trajni presežek upokoji ter prejme odpravnino. Pritožbeno sodišče se ne strinja z razlogi v sodbi sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da tožnik ni bil razrešen s funkcije direktorja, temveč da je prišlo med strankama do dogovora. Tožnik je bil že s sklepom z dne 26.3.1997, ki ga je prejel 16.6.1997 opredeljen za trajno presežnega delavca, zoper katerega se ni pritožil, zato mu je dne 2.7.1997 začel teči odpovedni rok in mu je delovno razmerje prenehalo zaradi upokojitve. Mandat po pogodbi o zaposlitvi se je iztekel 1.3.1998, tožniku pa je delo na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi res predčasno prenehalo, vendar zaradi upokojitve, zato ni upravičen do plačila po pogodbi o zaposlitvi.

V tem postopku predmet spora ni prenehanje delovnega razmerja tožnika zaradi trajnega prenehanja potreb po delu, temveč zahtevek tožnika po določbi VIII. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1.3.1994. Sodišče prve stopnje bi torej moralo ugotoviti, ali je bil tožnik predčasno razrešen in ali mu v tem primeru pripada plačilo po določbi VIII. člena pogodbe.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem pritožbe, da je pogodba veljavna, ker je nobena od strank ni izpodbijala, zato bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o tem, ali na podlagi navedenega določila pogodbe obstaja pravna podlaga za ugoditev zahtevku tožnika. V spornem primeru gre torej za vprašanje izpolnitve pogodbene obveznosti, dogovorjene za primer, ko je delavec razrešen iz objektivnih razlogov oziroma razlogov, ki jih ni sam povzročil. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovio dejansko stanje, zato ni mogoče presoditi pravilne uporabe materialnega prava. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter jo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek z izvedbo že predlaganih dokazov in nato v skladu z napotili pritožbenega sodišča o zadevi ponovno odločiti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka, v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločitev.