Jedro

Presoja višine odškodnine.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi z izrekom sodbe sodišča prve stopnje pod točko 1 tako spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 12.410.442 SIT, pri čemer v izreku sodbe sodišča druge stopnje pod točko 1 opredeljene zamudne obresti tečejo od zneska 11.340.000 SIT.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 35.916 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2006 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača odškodnino v skupnem znesku 11.570.442 SIT. Od tega je odpadlo na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo 10.500.000 SIT, preostanek pa na plačilo premoženjske škode, ki je tožniku nastala v prometni nesreči dne 13.8.1996. Določilo je tudi zakonske zamudne obresti, in sicer od zneska premoženjske škode 1.070.442 SIT od 27.1.1997 dalje do plačila, od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 10.500.000 SIT pa od 18.10.2002 dalje do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo, da mora tožniku povrniti njegove pravdne stroške.

Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo le v izreku o zamudnih obrestih tako, da te tečejo od zneska 10.500.000 SIT od 1.1.2002 do 17.10.2002 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 18.10.2002 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V presežku pa je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrnilo. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih delih izpodbijano sodbo potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti zavrnilnemu delu izpodbijane sodbe, kolikor je bil zavrnjen tožnikov nadaljnji zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 3.800.000 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo poleg zneska 11.570.442 SIT tožena stranka dolžna plačati tožniku še odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 3.800.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje do plačila. V reviziji se sklicuje na izvedenska mnenja izvedencev travmatologa, psihiatra in psihologa ter na dopolnitve navedenih izvedenskih mnenj. V izpodbijani sodbi so ta izvedenska mnenja sicer omenjena, vendar niso v celoti upoštevana. Dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo po posameznih postavkah ne sledi dejanski škodi, ki jo je tožnik utrpel. Tako bi bilo treba glede na ugotovitve o telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem namesto zneska 4.500.000 SIT dosoditi znesek 5.000.000 SIT odškodnine. Za prestani strah je bilo dosojenih le 540.000 SIT odškodnine, čeprav bi dejanske ugotovitve potrjevale primernost odškodnine v zahtevanem znesku 1.100.000 SIT. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnik uveljavljal odškodnino v znesku 7.200.000 SIT, vendar je z izpodbijano sodbo iz tega naslova priznana le odškodnina v znesku 5.160.000 SIT. To pa je glede na dejanske ugotovitve premalo, saj ni upoštevano, da je obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti in delovnih sposobnosti tožnika zelo velik. Tako ne more opravljati delo rudarskega inženirja v rudniški jami, čeprav je za ta poklic študiral, ne more pa se ukvarjati s športnimi in rekreativnimi dejavnostmi, s katerimi se je ukvarjal pred obravnavanim škodnim dogodkom. V času nastanka škode je bil star le 23 let, kar pomeni, da bo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prestajal še celo življenje. Končno bi bilo treba upoštevati, da je do škodnega dogodka prišlo 13.8.1996 in da doslej tožena stranka tožeči stranki odškodnine še ni plačala.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Pri opredelitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo (200. in 203. člen ZOR) sodišče poleg okoliščin, ki so zakonsko določene, upošteva tudi primerjavo z dosojenimi odškodninami za podobne primere. Pri tem mora priti do izraza tudi razmerje med odškodninami za manjše, večje in katastrofalne škode. Tožnikovo škodo je glede na ugotovljeno dejansko stanje mogoče uvrstiti že med škode večjega obsega. Utrpel je namreč številne poškodbe, od katerih izstopa zdrobljen zlom II. in IV. ledvenega vretenca s stisnjenjem in delnim zmečkanjem ter prekinitvijo živčnih korenin ledvenih in križničnih segmentov in premikov struktur hrbtenice. Ta poškodba je sama po sebi in v povezavi z ostalimi poškodbami pustila pri tožniku trajne posledice funkcionalne narave z visoko stopnjo procentualnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Revizija utemeljeno poudarja predvsem to škodo in njen obseg, pri čemer tožnikova mladost ob škodnem dogodku daje podlago za razmislek o višini doslej dosojene odškodnine iz tega naslova. Tožnikova gibljivost prsno-ledvene hrbtenice je zmanjšana za preko 30%, od tega pa je ledvena hrbtenica povsem negibna. Nepopolno je oživčenje spodnjih udov, zaradi tega pa je oslabela tudi groba moč upogiba stopala in prstov v hrbtno smer skoraj za polovico (izvedensko mnenje travmatologov dr. V. in dr. S.). Opisane posledice so povzročile, da tožnik ne more opravljati dela rudarskega inženirja v jami, za kar se je izučil. Poleg tega je manj zmožen za hojo, hitrost in domet hoje pa sta manjša za 30%. Oviran je pri športnih udejstvovanjih in pri vsakdanjem delu. Ob posebnem poudarku, da je opisano škodo utrpel v mladih letih in da bo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prestajal do konca življenja, dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 5.160.000 SIT ne vzdrži primerjave s podobnimi primeri, obravnavanimi v sodni praksi. V tem obsegu je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je to odškodninsko postavko zvišalo na znesek 6.000.000 SIT, kar pomeni, da je tožniku dosodilo za 840.000 SIT več, kakor sodišči druge in prve stopnje.

V ostalem pa revizija ni utemeljena. Pri določitvi višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem so bile namreč v zadostni meri upoštevane okoliščine, ki imajo podlago v zdravstveni dokumentaciji in izvedenskih mnenjih. Tožnik je bil hospitalno zdravljen daljše obdobje, bil je operiran, dva tedna je moral nepremično ležati, več mesecev je nosil steznik, tri mesece pa si je pri hoji pomagal z berglami. Vendar pa so te okoliščine, upoštevaje tudi trajanje bolečin in njihovo intenzivnost, v sodbah nižjih sodišč z določitvijo odškodnine v znesku 4.500.000 SIT pravilno vrednotene. To velja tudi za odškodnino za strah v znesku 540.000 SIT in za odškodnino zaradi poslabšanega izgleda (velika brazgotina na ledvenem delu hrbtenice) v znesku 300.000 SIT. Gre torej za primerljivost z odškodninami, dosojenimi za podobne oblike škod iz opisanih naslovov.

Tožnik v reviziji sicer navaja kot podlago za določitev višje odškodnine tudi čas čakanja na satisfakcijo (škodni dogodek je bil 13.8.1996, sodba sodišča prve stopnje pa je bila izdana dne 17.10.2002), vendar pa podatki spisa kažejo, da je prišlo do podaljšanja postopka predvsem zaradi dokazovanja višine odškodnine z izvedenskimi mnenji. Postopek je trajal dlje tudi zaradi procesnega ravnanja same tožeče stranke. Iz tega naslova torej odškodnine ni mogoče zviševati.

Po določbi 166. člena ZPP mora revizijsko sodišče, ko odloča o reviziji in spremeni izpodbijano sodbo, znova odločiti o pravdnih stroških. Vendar pa v izrek o pravdnih stroških, vsebovan v sodbi sodišča prve stopnje, ni bilo treba posegati. Revizijski uspeh namreč glede na določila odvetniške tarife ni toliko posegel v porazdelitev utemeljenosti pravdnih stroškov pravdnih strank, da bi bilo mogoče stroškovni izrek, kakor ga vsebujeta sodbi sodišč prve in druge stopnje, spreminjati. Izrek o stroških revizijskega postopka pa temelji na določbi 166. v zvezi s členom 154 ZPP. Revizijsko sodišče šteje, da je tožeča stranka z revizijo uspela z 1/3, zaradi česar ji je v tem obsegu priznalo revizijske stroške ob upoštevanju odvetniške tarife in jih naložilo v plačilo toženi stranki.