Jedro

Sodišče je ugotovilo, da je prva tožena stranka nezakonito posegla v tožnikovo pravico do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki mu jo zagotavlja Ustava Republike Slovenije v 23. členu, kajti obdobje, na katero se nanaša tožbeni zahtevek, namreč obsega čas od vložitve predmetnega predloga, to je 28. 12. 1993, do dneva, ko je sodišče odločilo o tožbi v obravnavanem primeru, to je 27. 2. 2004, torej skupno 10 let in dva meseca. Takšne dolžine časovnega obdobja reševanja predmetne zadeve v tožnikovem primeru že samo po sebi ni mogoče opredeliti v besedni zvezi "brez nepotrebnega odlašanja" ob upoštevanju določbe 1. odstavka 99. člena Zakona o nepravdnem postopku, ki kot nujen opredeljuje postopek za določitev odškodnine. Z določbami ZNP je opredeljena tako obvezna vsebina predloga (21. člen) kot tudi določena smiselna uporaba določb ZPP, s tem pa prvi toženi stranki dana možnost učinkovitega procesnega vodenja tudi s preprečevanjem morebitnih zlorab procesnih pravic udeležencev; kadar pa ugotovi, da bi bilo treba postopek opraviti po pravilih pravdnega postopka lahko s sklepom ustavi nepravdni postopek. Odločanje v upravnem sporu o zahtevani odškodnini po temelju in po višini bi v konkretnem primeru podaljšalo trajanje tega postopka, kar ni v prid učinkovitosti sodnega varstva tožnikove ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS, ki jo s tožbo uveljavlja. Druga tožena stranka je upravni organ, ki opravlja upravne in strokovne naloge iz svoje pristojnosti in zagotavlja pogoje za delo sodišč, glede na ustavno načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (2. odstavek 3. člena Ustave RS) pa glede sojenja v konkretnih zadevah nima nobenih pristojnosti, zato ne more biti tožena stranka. Ker je sodišče odločalo v sporu polne jurisdikcije v smislu 1. odstavka 23. člena ZUS, je odločalo o stroških postopka po določbah ZPP.

Izrek

1. Tožbi se v delu, ki se nanaša zoper prvo toženo stranko Okrajno sodišče v A., deloma ugodi in se: - ugotovi, da je prva tožena stranka nezakonito posegla v ustavno pravico tožnika iz 23. člena Ustave RS s tem, da v desetih letih in dveh mesecih ni odločila o nepravdni zadevi opr. št. Nz ...; - Okrajnemu sodišču v A. nalaga, da brez nepotrebnega odlašanja odloči o nepravdni zadevi opr. št. Nz ...

2. Tožnik se z zahtevkom za plačilo odškodnine v znesku 730.000.000,00 SIT napoti na pot pravde.

3. Tožba zoper drugo toženo stranko Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije se zavrže. 4. Prva tožena stranka je dolžna tožniku plačati njegove pravdne stroške upravnega spora v višini 134.640,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do dneva plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

5. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožnik v tožbi z dne 7. 12. 2001, dopolnjeni po pozivu sodišča dne 28. 12. 2001 in modificirani na glavni obravnavi dne 23. 1. 2004, uveljavlja pod točko 1 tožbeni zahtevek na ugotovitev, da Okrajno sodišče v A. ni v razumnem roku odločilo o nepravdni zadevi opr. št. Nz ... o predlogu tožnika. V tožbenem zahtevku pod točko 2 tožnik zahteva, da se Okrajnemu sodišču v A. naloži, da brez nepotrebnega odlašanja odloči v zadevi opr. št. Nz .... Pod točko 3 tožbenega zahtevka pa tožnik zahteva od prve in druge tožene stranke nerazdelno plačilo odškodnine v znesku 730.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prve sodbe dalje do plačila. Pod točko 4 tožbenega zahtevka tožnik zahteva, da mu toženi stranki povrneta njegove pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prve sodbe dalje do plačila.

Tožnik svoj tožbeni zahtevek utemeljuje v tožbi, dopolnitvi tožbe in pripravljalnih spisih (z dne 9. 2. 2002, 11. 3. 2002, 3. 2. 2003, 29. 12. 2003, 3. 2. 2004 in 16. 2. 2004) z navedbami, da je skupaj s sopredlagateljico A.A. dne 28. 12. 1993 vložil predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja in plačilo odškodnine na Temeljno sodišče v A., Enota v A., nepravdni oddelek, sedaj Okrajno sodišče v A, kot pravni naslednik B.B. in C.C. ter D.D., ki so bili skupaj z A.A. s sodbo Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja, z dne 23. 8. 1945, spoznani za krive in obsojeni v skladu s tedanjimi predpisi, pri čemer jim je bila tudi v skladu s tedanjimi predpisi izrečena kazen zaplembe premoženja podjetja A. ter drugih nepremičnin, ki pa je bila nato s pravnomočnim sklepom Temeljnega sodišča v A. z dne 16. 11. 1993 v celoti razveljavljena, kazenski postopek pa ustavljen; kot nasprotna udeleženca nastopata Republika Slovenija in podjetje B. d.o.o. iz A. Tožnik dalje navaja, da prva tožena stranka v približno osmih letih ni še zaključila te zadeve, pač pa je izdala le delne sklepe, s katerimi je tožniku vrnila 1 nepremičnino, ni pa se še vrnilo glavnega dela zaplenjenega premoženja, to je kompleksa tovarne B. (nepremičnin in opreme, ki ležijo na parc. št. 469/1-7, 469/10-12, 470/2, vse vpisano pod vl. št. 374. k. o. ...). Navaja, da se je v tem času izgubil predmetni sodni spis in je zato prišlo do enoletnega mirovanja zadeve, ker ga je bilo potrebno obnoviti; ko pa je bil obnovljen, se je potem prvotni spis našel v prostorih zemljiške knjige. Navaja še, da je poleg tega prišlo do zamenjave razpravljajoče sodnice, ki je zadevo poznala, z novo sodnico, zaradi česar se je zadevo začelo obravnavati praktično znova. Tožnik ocenjuje, da je zato s strani prve tožene stranke prišlo do kršitve njegove ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave RS. Ker pa navedeni postopek še teče, tožnik zahteva sodno varstvo v upravnem sporu skladno s stališčem Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up 369/97 z dne 21. 1. 1998 (Odl. US VII/I, 116) in si v tožbi pridržuje poleg ugotovitve, da je v sodnem postopku prišlo do navedene kršitve, tudi zahtevek za plačilo odškodnine, ker bi bil tožnik na podlagi zakonodaje, ki je veljala v času vložitve predloga, in sicer Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in naslednji, dalje ZIKS) v primeru, če ne pride do vračanja v naravi, upravičen do plačila ustrezne odškodnine v denarju v enkratnem znesku, kar pa je bilo kasneje spremenjeno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZIKS (Uradni list RS, št. 10/98). Ta v členih 145.a in 145.b določa, da se za vračanje zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena, glede oblik, obsega in omejitev v zvezi z vračanjem ter glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe Zakona o denacionalizaciji (dalje ZDen). Tožnik meni, da bo v primeru ugotovljene nemožnosti vračanja podjetja B. v naravi tožnik prejel namesto ustrezne odškodnine v denarju zgolj obveznice iz 145.b člena ZIKS, te pa so slabše od obveznic po ZDen. Poleg tega po določilih prvotnega ZIKS ni bila predpisana metodologija za ugotavljanje vrednosti vrnjenega premoženja na podlagi določb ZDen in podzakonskih aktov, kar je bilo za upravičence bistveno ugodnejše, kot po navedeni spremembi ZIKS.

Tožnik ocenjuje, da je iz teh razlogov sedaj upravičen do vračila bistveno manjše vrednosti odvzetega premoženja, kot je bil po prvotnih določbah ZIKS, za kar meni, da je edini razlog nerazumno dolg potek sojenja pri prvi toženi stranki. Tožnik predlaga, da sodišče izvede dokaze z zaslišanjem strank in da vpogleda sodni spis opr. št. ... Okrožnega sodišča v A. ter zapisnik z dne 26. 11. 1996. V dopolnitvi tožbe, ki jo je tožnik podal na poziv sodišča dne 28. 12. 2001 še navaja, da svoj zahtevek opira na 3. odstavek 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS). Ocenjuje, da znaša razlika med odškodnino, ki bi mu šla po prvotnih določilih ZIKS ter po spremembi ZIKS približno 6.000.000,00 DEM (v tolarski protivrednosti na dan plačila), njeno točno višino pa lahko izračuna izvedenec finančne stroke in bo natančno znana, ko bo pravnomočna ustrezna sodba prve tožene stranke. Predlaga, da sodišče postavi izvedenca finančne stroke in vpogleda kopijo predloga na Okrajno sodišče v A. ter prilaga dokazila o premoženjskem stanju in hkrati predlaga oprostitev plačila stroškov postopka.

Prva tožena stranka Okrajno sodišče v A. v odgovoru na tožbo najprej navaja, da v navedeni zadevi opr. št. Nz ... ne gre za sojenje brez nepotrebnega odlašanja. Ocenjuje, da je predmetno zadevo ves čas tekoče obravnavala od vložitve predmetnega predloga z dne 28. 12. 1993 in naknadno podanega predloga za izdajo začasne odredbe z dne 10. 2. 1994. Prvi narok je bil razpisan 1. 3. 1994, dne 12. 4. 1994 je bila izdana začasna odredba, njena vknjižba pa je bila opravljena v zemljiški knjigi dne 8. 6. 1994. Nato je tožnik dne 25. 4. 1994 dopolnil svoj predlog za izdajo začasne odredbe, o čemer je bilo odločeno dne 10. 5. 1994, vendar vknjižba v zemljiški knjigi ni bila mogoča zaradi določenih pomanjkljivosti v sklepu. Zoper sklep o začasni odredbi je tožnikova druga nasprotna stranka dne 14. 6. 1994 vložila ugovor. Dne 30. 8. 1994 je bil izdan popravni sklep. Potem je tožnik dne 5. 9. 1994 ponovno predlagal dopolnitev sklepa o začasni odredbi. Naslednji narok je bil razpisan dne 7. 9. 1994 in na njem sprejet sklep, da se odločitev glede začasne odredbe odloži do prejema poravnalne ponudbe, določeni pa so bili tudi izvedenci. Prva tožena stranka je v skladu s tem dogovorom pri Agenciji RS za prestrukturiranje in privatizacijo dne 23. 9. 1994 zaprosila za seznam izvedencev, ki bi lahko opravili cenitve v tej zadevi in po prejemu seznama izvedencev dne 7. 10. 1994 s sklepom določila tri izvedence. Vendar pa je zaradi prezasedenosti eden izmed njih predlagal postavitev drugega izvedenca, predmetni spis pa je bil nato dostavljen Vrhovnemu sodišču RS zaradi upravnega spora pod opr. št. U .... Dne 20. 10. 1994 je tožnik ponovno dopolnil svoj predlog za izdajo začasne odredbe in vrnitev zaplenjenega premoženja. Dne 7. 11. 1994 je prva tožena stranka s sklepom določila drugega izvedenca. Dne 28. 11. 1994 pa je drugi nasprotni udeleženec dopolnil ugovor zoper sklep o začasni odredbi. Naslednji narok je bil razpisan dne 16. 12. 1994 in tedaj je bil sprejet sklep, da bo sklep v zvezi s predlagano začasno odredbo izšel po prejemu dopolnjenega predloga oziroma sporazuma. Dne 16. 1. 1995 je bil izdan sklep o ugovoru in istega dne tudi popravni sklep. Dne 7. 2. 1995 je prva tožena stranka prejela prvo cenitev in jo je vročila strankam. Dne 22. 2. 1995 je prejela drugo izvedeniško mnenje in ga poslala strankam v mnenje strankam ter razpisala narok za 14. 3. 1995. Dne 9. 3. 1995 je tožnikova prva nasprotna stranka predlagala sklenitev dogovora. Dne 13. 3. 1995 je tožnik podal pripombe na mnenja sodnih izvedencev. Dne 14. 3. 1995 je bil na naroku sprejet sklep, naj vsi trije izvedenci v roku 15 dni vložijo pisne odgovore na tožnikove pripombe, hkrati je bil tožnik pozvan, da dopolni svoj predlog, določen pa je bil tudi naslednji narok dne 25. 4. 1995. Tožnik je dne 3. 4. 1995 poslal pripravljalno vlogo, dne 10. 4. 1995 pa so svoje odgovore na tožnikove pripombe podali izvedenci. Dne 24. 4. 1995 je tožnik ponovno podal pripombe na izvedeniška mnenja. Na naroku dne 25. 4. 1995 je bil sprejet sklep, da bo delni sklep in sklep o postavitvi izvedenca izšel pisno. Z vlogo z dne 25. 4. 1995 je tožnik navedel novega dodatnega nasprotnega udeleženca. Dne 25. 4. 1995 je bil s sklepom postavljen še izvedenec gradbene stroke. Dne 25. 4. 1995 je bil tudi izdan delni sklep o vrnitvi dela nepremičnin v naravi. Zoper ta sklep je prva nasprotna udeleženka vložila pritožbo. Potem so bili v nadaljevanju izdani sklepi o stroških izvedencev. Dne 28. 9. 1995 je tretji nasprotni udeleženec podal odgovor na pritožbo. Pritožba je bila dne 27. 10. 1995 predložena v reševanje Višjemu sodišču v A. Le-to jo je s sklepom z dne 17. 1. 1996 kot neutemeljeno zavrnilo. Dne 25. 3. 1996 je bil nato s sklepom razveljavljen sklep o začasni odredbi. Dne 27. 3. 1996 je tožnik ponovno vložil pripombe na izvedeniško mnenje. Dne 24. 4. 1996 je bila opravljena vknjižba po delnem sklepu. Naslednji narok je bil dne 4. 6. 1996 in je bil preložen na 26. 6. 1996. Nato je bil naslednji narok dne 10. 9. 1996. Med tem je bil dne 8. 7. 1996 izdan sklep, s katerim je bil del zahtevka izločen in v tem delu odstopljen v reševanje Okrožnemu sodišču v A. kot pristojnemu sodišču. Naslednji narok je bil 26. 11. 1996, do tedaj pa so izvedenci dopolnili izvedeniška mnenja. Naslednji narok je bil dne 17. 1. 1997, pred tem pa je bil s sklepom z dne 26. 11. 1996 ponovno postavljen izvedenec gradbene stroke, dva izvedenca pa sta bila pozvana k dopolnitvi izvedeniških mnenj. Naslednji narok je bil dne 20. 2. 1997, na katerem je sprejet sklep, da bo glede dela nepremičnin izdan delni sklep. Ta delni sklep je bil nato izdan dne 20. 2. 1997 in je postal pravnomočen 25. 4. 1997. Nadalje je prva tožena stranka opravila poizvedbe pri nepremičninskih agencijah za podatke o tržni vrednosti nepremičnin in pridobila dodatno izvedeniško mnenje izvedenca gradbene stroke. Naslednji narok je bil dne 22. 4. 1997, dne 16. 4. 1997 pa sta predlagatelja vložila ponoven predlog za izdajo začasne odredbe. Le-ta je bil zavrnjen s sklepom z dne 24. 4. 1997, ki je postal pravnomočen 21. 5. 1997. Dne 13. 6. 1997 je bil izdan naslednji delni sklep, zoper katerega so vložile pritožbe tako predlagajoče kot nasprotne stranke, zato je bil predmetni spis dne 15. 10. 1997 predložen v reševanje Višjemu sodišču v A., zaradi naknadno vložene še ene pritožbe, pa je bil spis predložen Višjemu sodišču v A. dne 5. 2. 1998. Le-to je o pritožbah odločilo 15. 10. 1998 in delni sklep v velikem delu razveljavilo. Dne 10. 2. 1999 je tožnik priglasil nov zahtevek v skladu s 24. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDen in v skladu s tem zahtevkom predlagal novo cenitev, sklep o določitvi izvedenca pa je bil izdan 18. 3. 1999 in naslednji narok razpisan dne 17. 6. 1999, vendar je tožnikov pooblaščenec sporočil, da so stranke v intenzivnem izvensodnem dogovarjanju in pred dosego poravnave, zaradi česar je prosil za preklic naroka. V svojem odgovoru na tožbo dalje prva tožena stranka navaja, da je čakala na tožnikov odgovor v zvezi s tem, ali je bila poravnava dosežena ali ne, zato narokov ni razpisovala, pač pa je dne 12. 1. 2000 je prejela izvedeniško mnenje na katerega je tožnik podal svoje pripombe. Dalje še navaja, da je med tem sodnica, ki je zadevo obravnavala, dne 8. 3. 2000 napredovala na mesto višje sodnice na Višjem sodišču v A., zaradi česar je bila zadeva dodeljena v reševanje drugi sodnici. Ta je nato nadaljevala z obravnavanem zadeve z odredbo z dne 5. 12. 2000 ter po pridobitvi ustreznih podatkov narok razpisala za 30. 3. 2001 in 18. 5. 2001. Dne 17. 4. 2001 je tožnik delno spremenil svoj predlog. Dne 5. 9. 2001 pa je bil določen naslednji narok in potem naslednji dne 17. 10. 2001, nato dne 5. 12. 2001 ter dne 6. 2. 2002. Prva tožena stranka na podlagi navedenega ocenjuje, da predmetni postopek poteka tekoče, da so bili na določen čas preloženi vsi naroki razen naroka, za katerega je tožnik sam zaprosil za preložitev, čeprav je do krajšega zastoja prišlo zaradi odhoda sodnice na drugo delovno mesto, vendar je nova sodnica začela intenzivno delati na zadevi in ves čas tekoče razpisuje naroke. Odhodom sodnikov na druga delovna mesta se ni mogoče izogniti, prav tako ni mogoče predmetnega spisa dodeliti tako, kot je predlagal tožnik, in sicer drugemu izkušenemu sodniku, ker so pravila o dodeljevanju spisov natančno določena v Sodnem redu. Tako so bili po odhodu navedene sodnice njeni spisi dodeljeni najprej vsem sodnikom, po prihodu nove sodnice pa njej. Poleg tega gre za izjemno zahtevno, obširno in zapleteno zadevo, za katero sodišče normalno potrebuje več časa in zaradi njene obsežnosti hitrega zaključka ni mogoče pričakovati. Posebej opozarja na dejstvo, da je v času trajanja navedenega postopka tožnik svoj predlog kar nekajkrat dopolnjeval, nazadnje dne 17. 4. 2001, izdelane pa so bile številne cenitve in dopolnitve cenitev in izmenjane številne pripravljalne vloge ter izdana dva delna sklepa, kar kaže, da postopek poteka kljub izjemni zahtevnosti tekoče in so neutemeljeni tožnikovi očitki o kršitvi ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odgovoru na tožbo prilaga predmetni spis opr. št. Nz ... (ki je bil po vpogledu vrnjen zaradi razpisanega naroka dne 6. 2. 2002) in kopije nadzorstvenih pritožb in odgovorov št. Su..., Su ... in Su ...(priloge B1-B4). Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. V pripravljalnem spisu z dne 4. 12. 2003 prva tožena stranka dodatno pojasnjuje, da je bil izdelan Program za odpravo zaostankov, ki ga je za Okrajno sodišče v A. dne 25. 4. 2003 sprejela bivša predsednica E.E., ki na področju reševanja nepravdnih zadev med drugim predvideva specializacijo vsaj 1 sodnika za reševanje trenutno odprtih 69 nerešenih zaplembenih zadev. Program se je začel uresničevati s prihodom dveh novih sodnic v mesecu marcu 2003 oziroma oktobru 2003, ko so bile vse zaplembene zadeve predodeljene v delo omenjenima sodnicama. V programu predvidena specializacija je upoštevana tudi za leto 2004. Navaja še, da predmetnega spisa trenutno ne more predložiti sodišču, ker se nahaja pri izvedencu, ki je zaprošen za prioritetno izdelavo mnenja. Prilaga navedeni program (priloga B6)in poročilo o poteku predmetnega postopka, ki ga je izdelala sodnica F.F. z dne 4. 12. 2001 (priloga B5).

Na glavni obravnavi dne 9. 2. 2004 je pooblaščenka prve tožene stranke predložila pripravljalno vlogo, v kateri v celoti prereka navedbe tožeče stranke in poudarja, da je predmetno nepravdno zadevo ves čas obravnavala kontinuirano, gre pa za obsežno zadevo, ki doslej obsega že 576 listovnih strani. Do zastoja pri reševanju tožnikovega predloga je prišlo tudi zaradi tega, ker je bilo potrebno v zadevi angažirati številne izvedence različnih strok, in sicer izvedenca gradbene stroke, izvedenca za ocenjevanje podjetij in izvedenca za ocenjevanje strojev. Tudi sam tožnik je prispeval k zastoju oziroma k temu, da zadeva še ni rešena: na vsa številna izvedeniška mnenja oziroma cenitve je podal pripombe, in sicer dne 13. 3. 1995 na cenitve, ki so bile izdelane 7. 2. oziroma 16. 2. 1995, nove pripombe na izvedeniško mnenje in dopolnitev mnenja pa so bile dane dne 24. 4. 1995 in prva tožena stranka je ponovno postavila izvedenca. Tudi na to mnenje je tožnik podal pripombe dne 27. 3. 1996 in mnenje je bilo treba ponovno dopolniti dne 3. 10. 1996. Dne 7. 3. 1997 je bilo izdelano dodatno izvedeniško mnenje in pripombe zoper njega dane na naroku dne 22. 4. 1997. Še ena cenitev je bila opravljena 12. 1. 2000 in temu mnenju je tožnik ponovno oporekal. Tako je bilo zaradi tožnikovih pripomb zoper mnenja oziroma cenitve porabljenega mnogo časa. Dne 5. 2. 2003 pa je bil ponovno postavljen nov izvedenec, ki pa je zaradi preobremenjenosti predlagal svojo razrešitev. Razrešen je bil s sklepom z dne 16. 12. 2003 in določen nov sodni izvedenec. Dalje opozarja na dejstvo, da so bile tožniku s strani nasprotne udeleženke Republike Slovenije med postopkom ves čas predlagane poravnalne ponudbe za rešitev zadeve, predvsem v smeri izplačila odškodnine za vrednost nepremičnin namesto vrnitve v naravi, ki jih tožnik ni sprejel, zaradi česar je Državno pravobranilstvo 23. 3. 1995 predlagalo, da naj prva tožena stranka pozove tožnika, da sam predloži predlog poravnave. Takega predloga pa tožnik ni podal. Nadalje poudarja, da je glede dela zahtevka že pravnomočno odločila in tožniku v naravi vrnila premoženje oziroma mu priznala odškodnino, in sicer s tremi delnimi sklepi; s prvim delnim sklepom z dne 25. 4. 1995 je bilo tožniku v naravi vrnjeno premoženje, vpisano pri vl. št. 85 k.o. ..., v naravi hiša - vila v A., L. ulica 10. Z drugim delnim sklepom z dne 20. 2. 1997 je bila tožniku v naravi vrnjena parc. št. 48727 travnik v izmeri 325,00 m2, ki je vpisana pri vl. št. 85 k.o. .... S tretjim delnim sklepom z dne 13. 6. 1997 je bilo odločeno o odškodnini, vendar ga je Višje sodišče v A. razveljavilo dne 15. 10. 1998 in naslednji delni sklep je bil izdan dne 22. 1. 2003 in z njim je bila dedičem upravičencev priznana odškodnina. Najpomembnejša okoliščina pa je, da je tožnik vložil zahtevo za denacionalizacijo za vrnitev zaplenjenega premoženja že dne 19. 2. 1992 pred takratno Občino D. in naknadno identični zahtevek dne 28. 12. 1993 pred prvo toženo stranko, kar je bilo izrecno navedeno že na naroku dne 4. 6. 1996 in da se morajo predlagatelji oz. tožnik odločiti, pred katerim organom bodo nadaljevali postopek, ali bo to pred upravnim organom po ZDen ali pred prvo toženo stranko po ZIKS, vendar se predlagatelja oz. tožnik še niti na naroku 17. 1. 1997, kot je zapisano, nista odločila oziroma izjavila, pri katerem postopku vztrajata, pa tudi še na naroku dne 18. 5. 2001 je bilo navedeno, da je še vedno v teku tudi denacionalizacijski postopek pred Upravno enoto v A. ter da bi se moral tožnik v primernem roku izjaviti, pri katerem postopku vztraja.

Prva tožena stranka je tožnika večkrat pozvala, da se izjavi glede tega, vendar tožnik tega ni storil vse do leta 2001. Ustavitev postopka pred Upravno enoto je bila predlagana šele 2. 11. 2001 in upravni postopek pravnomočno končan dne 13. 4. 2002. Glede na to, da sta se vodila identična postopka pred sodiščem in pred upravno enoto, prva tožena ocenjuje, da bi lahko sodišče predlog predlagateljev oziroma tožnika tudi zavrglo. Zahtevku tožnika oporeka v celoti. Ugovarja tožnikovim navedbam glede zavlačevanja postopka oziroma sojenja v nerazumnem roku, ker je bila ažurnost reševanja zadeve mnogokrat odvisna od aktivnosti tožnika, ki je s svojim ravnanjem pripomogel k dolgotrajnemu postopku. Oporeka tudi odškodnini, saj tožniku škoda že zaradi tega, ker predmetni postopek še ni končan, ni mogla nastati oziroma ni izkazana.

Druga tožena stranka Ministrstvo za pravosodje RS v odgovoru na tožbo z dne 21. 2. 2002 prereka navedbe tožeče stranke in ugovarja pasivno legitimacijo v tem sporu. Navaja, da je predmetna tožba vložena v zvezi nepravdno zadevo, ki teče pred Okrajnim sodiščem v A., vendar sta Ministrstvo za pravosodje RS in Okrajno sodišče v A. dva različna državna organa z različnimi pristojnostmi. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže v delu, ki se nanaša na Ministrstvo za pravosodje RS. V pripravljalni vlogi z dne 28. 2. 2002 druga tožena stranka podaja svoj odgovor na tožnikov pripravljalni spis z dne 9. 9. 2002. Prereka vse tožnikove navedbe ter pripominja, da je Državno pravobranilstvo RS samostojen in neodvisen državni organ. Ko gre za reševanje konkretnih zadev Ministrstvo za pravosodje ni pristojno za dajanje kakršnihkoli navodil za delo niti za opravljanje nadzora nad ravnanjem državnega pravobranilstva v konkretni zadevi.

Zastopnica javnega interesa je prijavila udeležbo v tem upravnem sporu in v odgovoru na tožbo opozarja na okoliščine, ki vplivajo na presojo, ali je bilo o pravici posameznika odločeno v razumnem roku oziroma na kriterije, ki so se izoblikovali v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (dalje ESČP), kot so kompleksnost posameznega primera, način kako so oblasti primer obravnavale, tožnikovo ravnanje, ki bi lahko povzročilo zavlačevanje postopka ter posebne okoliščine, ki bi lahko opravičile podaljševanje postopkov. Navaja, da je v konkretnem primeru nujno potrebno vpogledati v dva spisa, in sicer v predmetni spis Okrajnega sodišča v A. opr. št. Nz ... in spis Upravne enote A opr. št. ..., iz katerih je razvidno, da sta tožnik in A.A. dne 28. 12. 1993 na takratno Temeljno sodišče v A. po pooblaščenem odvetniku vložila na podlagi 145. člena ZIKS predlog za vračilo premoženja, zaplenjenega B.B. in C.C. ter D.D. in A.A. ter med drugim zahtevala tudi vračilo kompleksa tovarne B. d.o.o., predhodno pa sta že dne 19. 2. 1992 vložila tudi zahtevek po 3. členu ZDen pri takratnem Sekretariatu za gospodarstvo in družbene dejavnosti Občine D., v obeh postopkih pa sta predlagala tudi izdajo začasnih odredb. Ker sta se tako sočasno vodila dva postopka vračanja istega premoženja, so se zadeve zapletle že v upravnem postopku, kjer je iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. U ... z dne 29. 6. 1995, ki jo je izdalo ob odpravi odločbe Ministrstva za gospodarske dejavnosti v zvezi z začasno odredbo, razvidno stališče, da imajo upravičenci, ki jim je bilo premoženje zaplenjeno v kazenskih postopkih, ki so bili oprti na predpise, navedene v 3. oziroma v 4. členu ZDen, pa je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena, možnost izbire, da zahtevek za vračilo premoženja uveljavljajo po ZDen ali po ZIKS. Zakon ne določa, da mora upravičenec zahtevati vračilo zaplenjenega premoženja v celoti in naenkrat; nasprotno je možno zahtevati posamezne dele zaplenjenega premoženja po delih in celo v različnih postopkih, vendar pa nikakor ne istočasno istega premoženja v sodnem in upravnem postopku, kar je do vložitve predmetne tožbe dogajalo. Nadalje še navaja, da je iz dopisa A.A. z dne 12. 3. 1997 Upravni enoti razvidno, da nameravata s tožnikom še naprej uveljavljati zahtevke za vračilo zaplenjenega premoženja po upravni in sodni poti. Prav tako je iz zapisnika prve tožene stranke z dne 18. 5. 2001 razvidno, da je v istem trenutku še vedno tekel postopek pred Upravno enoto in da vse do navedenega dne tožnik ni nič naredil, da bi to spremenil. Nadalje še navaja, da se je med trajanjem predmetnega postopka spremenil ZIKS v delu, ki je določal vračilo zaplenjenega premoženja, njegovo zakonitost pa je že presojalo Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998, umrla pa je tudi predlagateljica A.A., kar je oboje zahtevalo uskladitev predloga za vračilo zaplenjenega premoženja v predmetni zadevi. Kljub opozorilom zastopnika Republike Slovenije na obravnavi 30. 3. 2001, da naj uskladi zahtevek z novimi določbami 145., 145.a in 145.b člena ZIKS, pa tožnik v nepravdnem postopku še sedaj uveljavlja del vračila zaplenjenega premoženja v obliki obveznic Republike Slovenije in podrejeno v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe. Ob tako postavljenem zahtevku pa naj bi v postopek po vseh letih njegovega trajanja kot potencialni zavezanec vstopila še Slovenska odškodninska družba d.d.. Opozarja še, da je tožnik v nepravdnem postopku s svojo vlogo z dne 14. 4. 2001 zahtevek zoper zavezano stranko B. celo umaknil, kar pomeni, da se je temu premoženju celo odrekel, ne glede na to, da je v ustavnem sporu nekaj mesecev po tem uspel doseči, da se kot zavezanca po 145. členu ZIKS šteje tudi podjetje, ki mu je bilo premoženje v postopku izločeno iz postopka lastninskega preoblikovanja z začasno odredbo. Meni, da to dejstvo ni zanemarljivo. Dalje še navaja, sicer pred prvo toženo stranko predmetni postopek res teče že skoraj deset let, vendar je glede na opisana tožnikova ravnanja mogoč zaključek, da je k temu tožnik prispeval sam v večjem delu in tudi, da je bilo postopanje prve tožene stranke njemu bolj v korist kot v škodo. Vse to pa ni v skladu z javnim interesom. Ta zasleduje pravilno in hitro reševanje zahtev ter vračanje podržavljenega premoženja vsem upravičencem pod enakimi pogoji in brez nepotrebnih vlaganj zahtevkov ter obremenjevanja organov, ki o tem odločajo, zlasti če imajo ustrezno pravno pomoč. Predlaga, da sodišče izvede dokaze z vpogledom v spis Okrajnega sodišča v A. opr. št. Nz ..., v spis Upravne enote A., Izpostava D., Oddelek za gospodarstvo in ekonomske odnose, opr. št. ..., v dopis Upravne enote A., Izpostava D. z dne 7. 1. 1998, v dopis A.A. z dne 12. 3. 1997 v navedenem spis Upravne enote ter zapisnik z dne 18. 5. 2001 v navedenem spisu Okrajnega sodišča v A. Predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen.

Tožnik v pripravljalnem spisu z dne 9. 2. 2002 odgovarja na navedbe odgovora na tožbo prve tožene stranke. Navaja, da dejansko stanje predmetne zadeve kaže drugačno sliko od navedb prve tožene stranke in da niti prva sodnica, ki je zadevo obravnavala do 8. 3. 2000 niti sodnica, ki je naslednja prevzela zadevo, nista upoštevali 99. člena Zakona o nepravdnem postopku o nujnosti postopka za določitev odškodnine, saj je bil zahtevek vložen 28. 12. 1993 in se je prvi narok vršil 1. 3. 1994. Druga nasprotna stranka je šele na narok prinesla odgovor na predlog predlagateljev, čeprav je imela dovolj časa za pripravo odgovora, sodnica pa je takšno prakso dovolila in v nadaljevanju postopka sta nasprotna udeleženca skoraj dosledno prinašala odgovore na predloge predlagateljev na same naroke in s tem zavlačevala postopek, na kar je opozoril tožnik s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 410/99. Tožnik opozarja na dejstvo, da so bile njegove številne vloge in posledično veliko število sodnih sklepov in popravnih sklepov posledica namernih zahtev za spremembe parcelnih številk v zemljiški knjigi, ki sta jih nedopustno še po uveljavitvi ZDen namerno zahtevala oba nasprotna udeleženca in so bile te dodatne vloge potrebne zaradi zaščite tožnikovih pravic. Nekaj popravnih sklepov pa je bilo potrebnih zaradi nepopolnosti prvotnih sklepov, kar je izključno krivda sodišča, zamuda v posledici pa v škodo tožnika. Odločanje v predmetni zadevi pa se je zavleklo tudi zaradi ravnanja državnega pravobranilstva, ki je v teku postopka najprej izjavilo, da ni nobenih ovir za vrnitev zahtevane nepremičnine v L. ulici 10 v A. predlagateljem v last in posest, potem pa je kljub temu vložil pritožbo zoper delni sklep o vrnitvi z dne 25. 4. 1995 brez navedbe konkretnega pravnega ali stvarnega razloga. Enako je pritožbo vložilo tudi zoper drugi delni sklep. Zato tožnik meni, da se je odločanje o njegovi zahtevi brez potrebe zavleklo in ker prva tožena stranka na to ni imela vpliva, je tožnik svoj zahtevek vložil tudi proti drugi toženi stranki, saj sta Vlada RS kot druga tožena stranka v njeni sestavi pristojna tudi za organizacijo in nadzor dela vseh državnih organov in tako tudi državnega pravobranilstva. Kljub pridobljenim izvedeniškim mnenjem štirih sodnih izvedencev in pripombam predlagatelja na ta mnenja ter dopolnitvam prvotnih cenitev, prva tožena stranka ni odločila o vrnitvi v last in posest zaplenjenega dela tovarne B., čemur so nasprotovali tudi izvedenci, zaradi česar je tožnik podal tudi podrejeni predlog za izplačilo odškodnine in predlagal prvi toženi stranki, da izvede ustrezen sklep za vse preostalo zaplenjeno premoženje, česar pa sodnica ni upoštevala in ni odločila o glavnem delu zahtevka zaradi njegove višine, pač pa je izdala samo delni sklep za zaplenjeno parcelo, pri čemer pa ni bilo upoštevano dejansko stanje. Zato so tudi predlagatelji zoper navedeni delni sklep vložili pritožbo. V teku reševanja pritožbe pa je začel veljati moratorij od 8.8.1997 do 29.12.1997, ki mu je sledila sprememba ZIKS in v posledici le-te za predlagatelje bistveno manjša odškodnina za zaplenjeno premoženje. V zvezi z navedbo prve tožene stranke, da je dne 8.7.1996 odstopila del zahtevka Okrožnemu sodišču v A. tožnik pripominja, da je tja prispel v februarju 1997, kot je razvidno iz spisa opr. št. III P ..., čemur je krivo slabo organizirano poslovanje prve tožene stranke. Tožnik opozarja, da se dne 10. 9. 1996 ni vršil narok kakor navaja odgovor na tožbo, ker je ta narok v resnici odpadel zato, ker se je celoten predmetni spis izgubil in ga je bilo potrebno v celoti obnoviti, kot je razvidno iz zapisnika naroka dne 26. 11. 1996. Izguba spisa je pomenila pomembno zamudo in povzročila nepotrebne stroške in izgubo časa tožniku, za kar mu pripada ustrezna odškodnina. Dalje tožnik navaja, da se med narokoma dne 22. 4. 1997 in 30. 3. 2001 ni vršil noben narok, čeprav je res tožnik prosil, da se preloži razpisani narok dne 17. 6. 1999, ker je od nasprotnega predlagatelja tovarne B. tožnik zmotno pričakoval korektno ponudbo za poravnavo, vendar take ponudbe tožnik sploh ni prejel.Tudi po dodelitvi predmetne zadeve novi sodnici se je začelo ponavljati zavlačevanje, ob tem pa odločanje o glavnini zahtevka (približno 90%) miruje in ob takem načinu zadeva ne bo zaključena še niti v nadaljnjih petih letih. Tožnik meni, da ima v postopku priviligiran položaj državno pravobranilstvo, ki podaja nestrokovne pripombe in zahteva dokumentacijo ter pojasnila, ki z zahtevo nimajo zveze, in s tem ovira sodnico, ki še po več kot enem letu od izdelave izvedenskega mnenja izvedenca G.G. ni dostavila pripomb predlagatelja in prvega nasprotnega udeleženca izvedencu v odgovor. Tožnik predlaga čimprejšnjo zaključitev postopka, saj visokih predujmov za izvedenca in odvetnika, ki za en narok znašajo približno 300.000,00 SIT, ne zmore več, čeprav bi morali te stroške v skladu z Zakonu o nepravdnem postopku nositi v celoti in izključno zavezanci, tožniku pa bo ob upoštevanju inflacije povrnjenih le približno polovica realne vrednosti stroškov, založenih med leti 1993 in 2000. V pripravljalnem spisu z dne 11. 3. 2002 tožnik odgovarja na navedbe odgovorov na tožbo druge tožene stranke in državnega pravobranilstva. Navaja, da druga tožena stranka nima pravnih razlogov za ugovor pasivni legitimaciji v upravnem sporu. Tožnik nasprotno meni, da je njena pasivna legitimacija podana na podlagi določil 12. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev (dalje ZODPM), ki ga tudi citira, in na podlagi 74. člena Zakona o sodiščih, po katerih je druga tožena stranka dolžna zagotoviti splošne pogoje za uspešno izvajanje sodne oblasti, ti pogoji pa so direktno povezani s tožnikovo pravico iz 23. člena Ustave RS, zato mora druga tožena stranka prevzeti svoj del odgovornosti za tožniku povzročeno škodo zaradi dolžine trajanja predmetnega postopka pred prvo toženo stranko. Enako velja glede njene pristojnosti v zvezi z državnim pravobranilstvom, tudi glede pristojnosti nadzora in organizacije dela državnega pravobranilstva s strani druge tožene stranke, ki jo ureja ZODPM, zato bi bila le-ta dolžna poskrbeti, da državno pravobranilstvo ne bi zaviralo postopkov v zvezi z vračanjem premoženja z opisanim ravnanjem.

Na navedbe državnega pravobranilstva tožnik odgovarja, da je že na naroku 17. 1. 1997 izrecno izjavil, da želi nadaljevati nepravdni postopek proti drugemu nasprotnemu udeležencu B., čeprav v isti zadevi še ni zaključen upravni postopek na Upravni enoti A., Izpostava D., ker še ni bila dovolj razjasnjena možnost vrnitve dela podjetja B. v last in posest tožniku na podlagi določb ZIKS, zato je tožnik vzdrževal svoj zahtevek v upravnem postopku le zaradi svoje prvotne namere za dosego poravnave s podjetjem B., ki pa se je temu izogibalo. Tožnik je 14. 6. 1999 vložil tudi pobudo za oceno ustavnosti sprememb ZIKS-1, po kateri je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-426/98 z dne 17. 5. 2001 odločilo, da je možno vračanje zaplenjenih podjetij tudi v primeru, ko poteka postopek vračanja premoženja po določbah ZIKS, tožnik pa je nato svoj zahtevek pri upravni enoti umaknil, saj ni bil več potreben.

V zvezi z umikom predloga, ki ga je v pripravljalnem spisu z dne 14. 4. 2001 v predmetni zadevi podal tožnikov pooblaščenec, tožnik navaja, da le zato, ker ni vedel za takrat že sprejeto pobudo pri Ustavnem sodišču RS in brez vednosti tožnika (predlagatelja), vendar je tožnik na naroku dne 18. 5. 2001 preklical umik predloga zoper B., kar je razvidno iz zapisnika, in zaradi tega ni nastal nikakršen zastoj v predmetnem postopku. Prav tako ni nastal noben zastoj v predmetnem postopku, ker je tožnikov pooblaščenec na naroku dne 17. 10. 2001 kot podrejeni predlog o izplačilu odškodnine navedel tudi obliko obveznic SOD, zato je neresna trditev, da je predmetni postopek, ki je bil začet leta 1993, v zastoju zaradi podrejenega predloga iz leta 2001. B.B. se je šele na naroku 6. 2. 2002 obvezal podati novo korektno ponudbo za poravnavo, saj je prva tožena stranka izdala pravnomočno začasno odredbo o zavarovanju zahtevka in je bil sklenjen med upravičenci in podjetjem B. tudi sporazum o izločitvi zahtevanega dela podjetja iz procesa lastninjenja. Dalje tožnik pojasnjuje, da je bil razlog za številne dodatne in spremenjene zahtevke v neprestanem spreminjanju veljavne zakonodaje in sodne prakse, pri čemer upravičenci izrabijo vse možnosti za zaščito svojih pravic. Ob tem ponavlja svoje predhodne navedbe v zvezi z ravnanjem državnega pravobranilstva, za katero meni, da je prispevalo k podaljševanju predmetnega postopka. V pripravljalnem spisu z dne 3. 2. 2003 tožnik opisuje nadaljnji kronološki potek predmetnega postopka, v katerem je bil dne 6. 2. 2002 razpisan narok, na katerem je tožnik zahteval, da sodišče izvedencu G.G. predhodno pošlje tako tožnikove pripombe kot pripombe prve nasprotne udeleženke (dalje RS), da bo izvedenec lahko na njih odgovoril istočasno in se pripravil na zaslišanje, vendar pa so bile izvedencu poslane zgolj tožnikove pripombe brez pripomb RS. Priprava odgovorov na pripombe RS pa bo še podaljševala predmetni postopek. Zaslišanje izvedenca in naslednji narok je bil predviden 17. 5. 2002, vendar je bil zaradi bolezni sodnice nekaj dni prej preklican in preložen na nedoločen čas in potem razpisan dne 4. 10. 2002. Vendar pa se ga ni udeležil noben predstavnik državnega pravobranilstva niti na ta narok ni bil povabljen izvedenec G.G., kljub temu, da je tožnik njegovo zaslišanje predlagal že meseca marca 2000. Naslednji narok z udeležbo izvedenca G.G. je bil razpisan 25. 10. 2002, vendar vabilo za državno pravobranilstvo ni bilo izkazano, zato spet ni bilo zaslišanja izvedenca. Naslednji narok in zaslišanje izvedenca je bilo opravljeno dne 17. 1. 2003, kar po mnenju tožnika glede na nujnost zadeve ni odgovorno. Poleg tega pa je državno pravobranilstvo zahtevalo po zaslišanju izvedenca G.G. postavitev novega izvedenca, čemur je sodnica ugodila, kar pomeni zopet večmesečno podaljšanje predmetnega postopka. Tožnik še navaja, da obravnava glavnega zahtevka stoji od leta 1995, ker nista bila niti prvi niti drugi nasprotni udeleženec pozvana, da se opredelita glede obširnih strokovnih mnenj in cenitev izvedencev, niti niso bili izvedenci pozvani, da se dokončno izjasnijo glede možnosti vračanja podjetja B. v naravi upravičencem v last in posest. Po določbah Zakona o nepravdnem postopku pa je odškodninski zahtevek treba obravnavati kot nujen, enako stališče pa je za vse postopke v zvezi z denacionalizacijo zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 410/99 z dne 19. 1. 2000, zato tožnik predlaga, da sodišče njegovo tožbo v upravnem sporu obravnava prednostno, saj drugače ne bi bila smiselna. V pripravljalnem spisu z dne 29. 12. 2003 tožnik v odgovor na navedbe prve tožene stranke z dne 4. 12. 2003 navaja, da je iz njenega poročila z dne 4. 12. 2003 razvidno, da je bilo v desetih letih trajanja postopka opravljenih le približno 15 narokov. Od tega med aprilom 1997 in marcem 2001 ni bil opravljen niti en narok, pa tudi po vložitvi tožbe v upravnem spor zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku je bil v letu 2003 opravljen le en narok. Nadalje ponavlja bistvena dejstva, ki jih je že navedel v svojih predhodnih vlogah in so po oceni tožnika pomembna za odločitev o tožbi v upravnem sporu ter dodatno navaja, da iz njemu neznanih razlogov predmetne zadeve ne obravnava več sodnica, ki jo je prevzela leta 2001, ampak nova sodnica, ki do konca leta 2003 ni razpisala nobenega naroka niti ni pravočasno pozvala novo imenovanega sodnega izvedenca, da poda svoje poročilo v za to predvidenem roku. V pripravljalnem spisu z dne 3. 2. 2004 v zvezi s pripravljalno vlogo druge tožene stranke z dne 26. 2. 2002, ki jo je prejel 27. 1. 2004, tožnik navaja, da vztraja pri dosedanjih navedbah, saj druga tožena stranka ne more zanikati svojih pristojnosti za nadzor nad delom državnega pravobranilstva. Le-to je po tožnikovem mnenju s svojim ravnanjem v predmetnem postopku, kot tudi v mnogih drugih primerih, podaljševalo reševanje tovrstnih zadev. Meni, da tudi sicer v pravni državi ni moče delovanje kateregakoli državnega organa brez nadzora in brez možnosti sankcij zaradi morebitne zlorabe položaja oziroma pooblastil. V pripravljalnem spisu z dne 16. 2. 2004 tožnik na navedbe prve tožene stranke v vlogi z dne 6. 2. 2004 najprej predlaga, da sodišče obe toženi stranki in državno pravobranilstvo pozove k nadaljnjemu spoštovanju rokov za odgovore oz. pripravljalne vloge in navaja, da ves postopek vračanja premoženja skupno traja doslej že skoraj 16 let in predstavlja zanj hudo breme v materialnem in psihičnem pogledu. V nadaljevanju opozarja, so angažirani izvedenci svoja mnenja podali že leta 1995 in da bi morala sodnica istočasno kot tožniku predložiti elaborat vsem zavezancem in državnemu pravobranilstvu, pa ga očitno ni, kot izhaja iz dopisa državnega pravobranilstva z dne 30. 5. 1996, ki navaja, da se bo do višine zahtevka lahko opredelil šele po prejemu izvedeniških mnenj, pa tudi izvedenci bi morali biti pozvani, da se dokončno opredelijo do možnosti vrnitve podjetja B. v naravi ali v obliki odškodnine, saj brez mnenj izvedenca in strank postopka ni bilo mogoče končati, pri čemer je razumni rok sojenja potekel ob koncu leta 1996. Tožnik zavrača kot neresnične navedbe, da kot predlagatelj ni podal poravnalne ponudbe, saj je dne 17. 2. 1997 dostavil poravnalno ponudbo v tolarski protivrednosti 10 mio DEM, vendar sodnica ni pozvala zavezancev, da se opredelijo do višine predlaganega zneska, zato tožnik meni, da ni ravnala dovolj odločno za zaključitev celotnega postopka. Navaja, da mu tudi dopis državnega pravobranilstva z dne 23. 3. 1995 ni bil dostavljen, zato je sklicevanje nanj brezpredmetno. Veliko zamud je nastalo zaradi neurejenega stanja zemljiške knjige, v katero so bile vnesene številne spremembe kljub določilom 88. člena ZDen, v posledici pa v predmetnem postopku izguba časa zaradi številnih popravnih in dodatnih sklepov, predmetni postopek pa se je zavlekel tudi zato, ker se je pri prvi toženi stranki izgubil predmetni spis. Tožnik poudarja, da se je že v svojih predhodnih vlogah glede istočasnega vodenja upravnega in sodnega postopka za vračanje istega premoženja skliceval na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu št. U 719/94-9, ki mu je to omogočilo, zato meni, da ne drži navedba prve tožene stranke, da bi lahko zato predlog tudi zavrgla. Tožnik še navaja, da je svoj zahtevek v upravnem postopku umaknil po pridobitvi navedene odločbe Ustavnega sodišča RS. Meni, da druga tožena stranka ni v zadostni meri poskrbela za izobraževanje sodnikov na področju vračanja premoženja po določbah ZIKS in ZDen. Tožnik oporeka navedbam prve tožene stranke, da je ažurno in kontinuirano obravnavala predmetno zadevo in ker gre za nujno odškodninsko zadevo meni, da bi morali biti razpisani najmanj štirje naroki letno, tako pa v letu 2003 ni bil razpisan niti en narok, pač pa je bila predmetna zadeva predodeljena spet novi sodnici, ki se s spisom še ni uspela niti seznaniti. Predlaga, da zaradi dosedanje dolgotrajnosti predmetnega postopka sodišče v upravnem sporu odloči v najkrajšem možnem času.

Tožba je delno utemeljena.

Sodišče je glavno obravnavo dne 23. 1. 2004 opravilo v nenavzočnosti prve tožene stranke skladno z določbo 2. odstavka 56. člena ZUS, na kateri je tožeča stranka modificirala tožbeni zahtevek. Sodišče je namreč ugotovilo, da ne gre za spremembo tožbe v smislu 185. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji), ki se po določbi 1. odstavka 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS, ampak le za modifikacijo tožbenega zahtevka v smislu preciziranja prvotnega zahtevka, postavljenega v tolarski protivrednosti zneska v DEM. V tožbenem zahtevku iz prvotne tožbe z dne 6. 12. 2001 namreč tožnik poleg ugotovitve, da prva tožena stranka v nepravdni zadevi št. Nz ... ni odločila v razumnem roku (1. točka zahtevka), uveljavlja še, da se ji nalaga, da brez nepotrebnega odlašanja odloči v navedeni zadevi (2. točka zahtevka) in pod točko 3 tožbenega zahtevka uveljavlja še odškodnino, katere višina bo specificirana naknadno. V dopolnitvi tožbe z dne 28. 12. 2001 je opredelil višino zahtevane odškodnino v višini 6 mio DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila, kar je na glavni obravnavi dne 23. 1. 2004 tožnik specificiral v tolarski protivrednosti kot znesek v višini 730.000.000,00 SIT. Sodišče je javno glavno obravnavo nadaljevalo 9. 2. 2004 v navzočnosti pooblaščenke prve tožene stranke, ki je na naroku predložila pooblastilo in pripravljalno vlogo z odgovorom na modificirani tožbeni zahtevek, zato je sodišče ugodilo predlogu tožeče stranke in preložilo narok za glavno obravnavo zaradi priprave odgovora tožeče stranke. Glavno obravnavo je sodišče nadaljevalo in zaključilo dne 27. 2. 2004. Sodišče je v dokaznem postopku dopustilo dokaz po vpogledu spisa Okrajnega sodišča v A. opr. št. Nz ..., spisa Upravne enote A., Izpostava D., št. ..., odločbe o odmeri dohodnine z dne 7. 6. 2000, nadzorstvene pritožbe z dne 11. 1. 2001, dopisa Okrajnega sodišča v A. z dne 29. 1. 2001, dopisa B. z dne 28.1.1994, poročila Okrajnega sodišča v A. z dne 4. 12. 2003, dopisa Okrajnega sodišča v A. dne 5. 7. 2000 s prilogo, dopisa z dne 29. 1. 2001 s prilogami (2x) in Programa za odpravo zaostankov z dne 35. 4. 2003 Okrajnega sodišča v A. Sodišče je na glavni obravnavi zavrnilo preostale dokazne predloge, ker je ugotovilo, da je dejansko stanje na podlagi izvedenih dokazov v celoti dovolj razjasnjeno za odločitev. V upravnem sporu je namreč sodišče po določbi 1. oziroma 2. odstavka 38. člena ZUS pri svoji presoji v konkretnem primeru vezano na tožbeni zahtevek (kot je predhodno povzet), ni pa vezano na tožbene razloge.

Tožnik uveljavlja kršitev ustavne pravice iz 1. odstavka 23. člena Ustave RS, po kateri ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V to ustavno pravico tožeče stranke naj bi posegli tako prva tožena stranka kot tudi druga tožena stranka s tem, da prva tožena stranka Okrajno sodišče v A. v nepravdni zadevi pod opr. št. Nz ... ni odločila v razumnem roku. Sodišče je torej v tem upravnem sporu moralo ugotoviti, ali sta toženi stranki z dejanji, opisanimi v tožbi, dopolnitvi tožbe in pripravljalnih spisih tožeče stranke nezakonito posegli v tožnikovo ustavno pravico iz 1. odstavka 23. člena Ustave RS in ali tožnik nima zagotovljenega drugega sodnega varstva, razen varstva v upravnem sporu. Ustava RS glede upravnega spora v 2. odstavku 157. člena določa, da če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. Tej ustavni določbi je sledil tudi ZUS, ki v 3. odstavku 1. člena določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Predmet upravnega spora po 3. odstavku 1. člena ZUS je torej tudi nezakonito dejanje, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker ravnanje sodišča, ki v razumnem roku ne izda sodne odločbe oziroma ne zaključi postopka, predstavlja dejanje, s katerim se posega v ustavno pravico (do sojenja brez nepotrebnega odlašanja), je zoper to ravnanje zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. O tem so si enotna mnenja tudi v slovenski pravni teoriji (J. Sovdat, J. Čebulj), med tem ko je pojem "sojenje brez nepotrebnega odlašanja" nedoločni pravni pojem, ki se vsebinsko pokriva s pojmom "sojenje v razumnem roku", ki ga uporablja 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94), na katero se sicer tožnik ne sklicuje, vendar pa mora biti v skladu s 15. členom Ustave RS (in v smislu 13. člena EKČP) zagotovljeno učinkovito sodno varstvo človekovih pravic, v konkretnem primeru v upravnem sporu. V obravnavanem primeru je sodišče po oceni dokazov ugotovilo, da je tožba delno utemeljena, in sicer v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko Okrajno sodišče v A., kot je obrazloženo v nadaljevanju.

Tožba pa ni dopustna v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko Ministrstvo za pravosodje RS. Ta je na podlagi Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev (ZODPM, Uradni list RS, št. 71/94 in nadaljnji) upravni organ, ki opravlja upravne in strokovne naloge iz svoje pristojnosti, ki so podrobneje opredeljene z določbo 1. odstavka 12. člena ZODPM, ne pa organ sodne veje oblasti. Ob upoštevanju načela delitve oblasti iz 2. odstavka 3. člena Ustave RS že po naravi stvari pri upravnem odločanju poseg v ustavno pravico iz 23. člena Ustave RS sam po sebi ni mogoč. Poleg tega pa imajo stranke v upravnih postopkih v primeru, če upravni organ ne izda odločbe o njihovem zahtevku v upravnem postopku ali o pritožbi (molk organa), ob pogojih in rokih, ki jih določa 26. člen ZUS, prav tako zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.

K točki 1 izreka: V obravnavani zadevi je nesporno, da je tožnik dne 28. 12. 1993 kot predlagatelj na nepravdni oddelek Temeljnega sodišča v A., Enota v A., skupaj s predlagateljico A.A. vložil predlog zoper nasprotna udeleženca Republiko Slovenijo in B., A., Z. cesta 54, s katerim sta predlagatelja zahtevala pod točko 1. vrnitev obeh stavb in vseh zemljišč pripisanih sedaj pri vl. št. 85 C. v last in posest ter plačilo ustrezne najemnine oz. odškodnine za neuporabo za čas od marca 1946 do dneva vrnitve, ki naj jo izračuna sodni izvedenec; pod točko 2. vrnitev v last in posest zaplenjenega podjetja B., pred zaplembo A., v obsegu 60% celotnega obsega in vrednosti podjetja B., vključno z ev. deleži v drugih podjetjih in bankah tako doma kot v tujini, glede odškodnine pa se bosta predlagatelja izjavila, ko bodo pridobljeni ustrezni cenilni elaborati; pod točko 3. odškodnino v denarju v skladu z ocenitvijo sodnega cenilca za parcelo ob T., ki je sedaj zazidana z objektom v zasebni lasti. Nesporno je tudi, da o zahtevku pod točko 2 prva tožena stranka še ni odločila kot izhaja iz podatkov sodnega spisa, ki se pri prvi toženi stranki na nepravdnem oddelku vodi pod opr. št. Nz ..., ki ga je sodišču predložila skupaj z odgovorom na tožbo in ji ga je sodišče vrnilo po vpogledu. Prva tožena stranka ocenjuje, da gre za izjemno zahtevno obširno in zapleteno zadevo. Temu pripisuje, poleg tožnikovega ravnanja, dolžino trajanja postopka in kot neizogiben smatra premor zaradi odhoda sodnice 7. 3. 2000 do prihoda nove sodnice ter kot neutemeljen zavrača očitek o posegu v tožnikovo vtoževano ustavno pravico. Temu stališču sodišče po vpogledu predmetnega spisa ne more pritrditi. Obdobje, na katero se nanaša tožbeni zahtevek, namreč obsega čas od vložitve predmetnega predloga, to je 28. 12. 1993, do dneva, ko je sodišče odločilo o tožbi v obravnavanem primeru, to je 27. 2. 2004, torej skupno 10 let in dva meseca. Po mnenju sodišča takšne dolžine časovnega obdobja reševanja predmetne zadeve v tožnikovem primeru že samo po sebi ni mogoče opredeliti v besedni zvezi "brez nepotrebnega odlašanja" ob upoštevanju določbe 1. odstavka 99. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Uradni list RS, št. 30/86 in nadaljnji), ki kot nujen opredeljuje postopek za določitev odškodnine. Poleg tega pa ZNP načelo hitrosti postopka izrecno določa še z določbo 5. člena, 18. člena, 2. in 3. odstavka 26. člena ter 27. člena ZNP.

Prav tako sodišče ne more pritrditi prvi toženi stranki in zastopniku javnega interesa, da gre dolgotrajnost predmetnega postopka pripisati tožnikovemu ravnanju zaradi nepopolnega, pozneje večkrat dopolnjenega in delno umaknjenega predloga ter velikega števila pripravljalnih vlog ter istočasnega vodenja upravnega postopka za denacionalizacijo predmetnega premoženja pri Upravni enoti A., Izpostava D. V zvezi z navedbami o tožnikovih številnih dopolnitvah prvotnega predloga in pripravljalnih spisih sodišče pripominja, da je z določbami ZNP opredeljena tako obvezna vsebina predloga (21. člen) kot tudi določena smiselna uporaba določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji) v nepravdnem postopku (37. člen), s tem pa prvi toženi stranki dana možnost učinkovitega procesnega vodenja tudi s preprečevanjem morebitnih zlorab procesnih pravic udeležencev; kadar pa ugotovi, da bi bilo treba postopek opraviti po pravilih pravdnega postopka lahko s sklepom ustavi nepravdni postopek, če še ni bila izdana odločba o glavni stvari. V takem primeru se po pravnomočnosti sklepa postopek nadaljuje po pravilih pravdnega postopka pred pristojnim sodiščem (1. odstavek 17. člena).

Nadalje se sodišče ne more strinjati z navedbami prve tožene stranke, da predmetni postopek ves čas poteka tekoče, saj nasprotno izhaja iz njenega odgovora na tožbo z dne 23. 1. 2002 in iz njenega poročila o poteku postopka z dne 4. 12. 2003, iz katerih je razviden daljši zastoj v postopku med 13. 6. 1997, ko je bil izdan delni sklep in 30. 3. 2001, ko je bil razpisan prvi naslednji narok (v vmesnem časovnem obdobju pa je bil dne 18. 3. 1999 izdan le sklep o postavitvi izvedenca), do ponovnega daljšega zastoja v postopku pa je prišlo spet v letu 2003, ki je bil narok opravljen 17. 1. 2003 nato je bil dne 5. 2. 2003 izdan sklep o postavitvi izvedenca in 4. 12. 2003 poziv izvedencu, da prevzame predmetni spis v delo. Sodišče namreč kot neutemeljene zavrača navedbe prve tožene stranke, da je tožnik s svojim ravnanjem tudi sam povzročil zastoj v predmetnem postopku, ker je predlagal, da se za 17. 6. 1999 razpisani narok prekliče. Sodišče na podlagi podatkov in listin v predmetnem spisu ugotavlja, da je tožnik hkrati z vlogo prvi toženi stranki istočasno sporočil razlog za takšen predlog, in sicer da je v intenzivnem izvensodnem poravnavanju s podjetjem B. Temu sledi odredba, da se predmetni spis vloži v koledar za 3 mesece. Iz tožnikove nadzorstvene pritožbe z dne 19. 5. 2000, urgence z dne 4. 12. 2000 ter ponovne urgence z dne 9. 2. 2001 pa po mnenju sodišča izhaja, da ni podlage za očitek nezadostne aktivnosti tožeče stranke za odpravo zastoja v predmetnem postopku. Sodišče pa se strinja s stališčem prve tožene stranke, da gre v predmetnem postopku za izjemno zahtevno, obsežno in zapleteno zadevo. Takšno stališče prve tožene stranke je utemeljeno tako s pravnega vidika zaradi (kljub številnim spremembam predpisov) nepopolne in pomanjkljive pravne ureditve predmetnega pravnega področja kot pravne podlage za odločanje sodišča (prve tožene stranke), kot tudi z izdelavo potrebnih izvedeniških mnenj in cenitev, pa tudi zaradi obsežnosti v dejanskem pogledu glede na obseg samega predmeta vračanja oziroma zahtevane določitve odškodnine ter raznolikih zahtevanih oblik vračanja zaplenjenega premoženja in tudi samega obsega tega premoženja.

Dodatno je po mnenju sodišča k zapletenosti zadeve pripomogla še velika časovna distanca med zaplembo predmetnega premoženja v letu 1946 in predlogom za vrnitev v letu 1993. Prva tožena stranka pri tem sicer utemeljeno opozarja, da je k zapletenosti predmetne zadeve in s tem k njenemu daljšemu skupnemu trajanju bistveno prispevalo prepletanje z denacionalizacijskim postopkom za vrnitev istega premoženja, ki je na podlagi tožnikove zahteve za denacionalizacijo istega premoženja od leta 1992 dalje tekel pri Skupščini občine D, sedaj Upravni enoti A., Izpostava D., vse do 13. 4. 2002, ko je bil na podlagi tožnikovega umika zahteve za denacionalizacijo pravnomočno končan. Vendar pa sodišče na podlagi podatkov predmetnega spisa ugotavlja, da je tožnik že v svojem predlogu za uvedbo predmetnega nepravdnega postopka izrecno navedel, da je že v teku postopek denacionalizacije in se skliceval na dokazila, ki se nahajajo v denacionalizacijskem spisu navedenega upravnega organa (in v spisu občine E. št. ...), zato tovrstni ugovor prve tožene stranke ni utemeljen in ga sodišče ne more sprejeti. Na podlagi navedenih razlogov je sodišče ugotovilo, da je prva tožena stranka nezakonito posegla v tožnikovo pravico do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki mu jo zagotavlja Ustava Republike Slovenije v 23. členu in je zato odločilo, da se tožbi ugodi v delu, s katerim tožnik predlaga ugotovitev posega v obravnavano ustavno pravico in v obsegu, kolikor to lahko uveljavlja proti prvi toženi stranki in ji na podlagi 1. odstavka 62. člena ZUS naložilo, da brez nepotrebnega odlašanja odloči o nepravdni zadevi opr. št. Nz ....

K točki 2 izreka: Sodišče je tožečo stranko s preostalim zahtevkom zoper prvo toženo stranko za plačilo odškodnine v znesku 730.000.000,00 SIT napotilo na pot pravde predvsem iz razloga ekonomičnosti postopka. Po mnenju sodišča bi namreč odločanje v upravnem sporu o zahtevani odškodnini po temelju in po višini v konkretnem primeru podaljšalo trajanje tega postopka, kar ni v prid učinkovitosti sodnega varstva tožnikove ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS, ki jo s tožbo uveljavlja v tem upravnem sporu. Ob tem je sodišče upoštevalo tudi okoliščine, da je tožnik, ki v tožbi z dne 6. 12. 2001 ni specificiral višine zahtevane odškodnine, pač pa si je pridržal, da bo njena višina specificirana naknadno, v dopolnitvi tožbe po pozivu sodišča dne 12. 12. 2002 navedel, da bo njena višina natančno znana šele, ko bo pravnomočna ustrezna odločba prve tožene stranke Okrajnega sodišča v A. Po določbi 1. odstavka 62. člena ZUS sme sodišče v upravnem sporu iz 3. odstavka 1. člena ZUS poleg ugotovitve nezakonitosti akta ali dejanja odločiti tudi o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode, a contrario iz citirane določbe tako ne izhaja dolžnost sodišča, da o tovrstnem tožbenem zahtevku v vsakem primeru odloči. K točki 3 izreka: Sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko moralo zavreči. Tožnik kot drugo toženo stranko navaja tudi Ministrstvo za pravosodje RS. Na podlagi 1. odstavka 1. člena v zvezi s 1. odstavkom 12. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev (ZODPM, Uradni list RS, št. 71/94 in nadaljnji), je druga tožena stranka upravni organ, ki opravlja upravne in strokovne naloge iz svoje pristojnosti, ki so podrobneje opredeljene z določbo 1. odstavka 12. člena ZODPM, in zagotavlja pogoje za delo sodišč glede na ustavno načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (2. odstavek 3. člena Ustave RS) pa glede sojenja v konkretnih zadevah nima nobenih pristojnosti. Zato po presoji sodišča v tej zadevi Ministrstvo za pravosodje RS ne more biti tožena stranka. Zaradi pomanjkanja procesne legitimacije je sodišče zato tožbo zoper drugo toženo stranko Ministrstvo za pravosodje RS ob smiselni uporabi 5. odstavka 81. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 16. člena ZUS zavrglo.

K točki 4 izreka: Ker je sodišče odločalo v sporu polne jurisdikcije v smislu 1. odstavka 23. člena ZUS, je odločalo o stroških postopka po določbah ZPP. Po določilu 1. odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti stroške nasprotni stranki, sodišče pa pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP). Sodišče je glede na uspeh tožbe na podlagi določila 3. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da mora prva tožena stranka povrniti tožniku njegove pravdne stroške upravnega spora, to je 134.640,00 SIT, ker tožnik ni uspel le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, v zvezi s tem pa niso nastali posebni stroški. Odvetniška tarifa v XIII. točki določa točkovanje odvetniških storitev v upravnem sporu s tarifno številko 30, zato je sodišče uporabilo to tarifo. Sodišče je ugotovilo, da gre tožniku, ki ni prava vešča stranka in je odvetnika angažiral za udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo 23. 1. 2004 (na kateri je bilo v sodni spis vloženo pooblastilo) 500 točk, za udeležbo na naroku za glavno obravnavo dne 9. 2. 2004 pa 250 točk, enako tudi za narok za glavno obravnavo dne 27. 2. 2004, skupaj torej 1000 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke iz 1. odstavka 15. člena Odvetniške tarife v višini 110 SIT znašajo stroški 110.000,00 SIT. Sodišče je tožniku priznalo tudi 2% materialnih stroškov po 3. odstavku 13. člena Odvetniške tarife v višini 2.200,00 SIT. Davek na dodano vrednost v višini 20% od zneska priznanih stroškov znaša 22.440,00 SIT. Sodišče je naložilo v plačilo prvi toženi stranki torej skupaj 134.640,00 SIT.

K točki 5 izreka: Tožnik je hkrati s tožbo predlagal, da ga sodišče oprosti plačila stroškov tega postopka, kar je sodišče smiselno štelo kot oprostitev plačila sodnih taks in tožnika s pozivom za dopolnitev tožbe dne 12. 12. 2001 pozvalo, da za smiselno predlagano taksno oprostitev sodišču predloži ustrezna dokazila. Sodišče je na podlagi podatkov odločbe o odmeri dohodnine za predhodno leto 2000, ki jo je v sodno odmerjenem roku predložil tožnik, ter podatkov in listin glede plačanih predujmov in stroškov za izdelavo izvedeniških mnenj in cenitev v predloženem spisu prve tožene stranke opr. št. Nz ... ocenilo, da bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik. Zato je sodišče tožnika na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 in nadaljnji) oprostilo plačila sodnih taks.