Jedro

Odločbi o priznanju pravice do predčasne pokojnine sta pravnomočni, tako da ni pravne podlage, da bi se tožniku predčasna pokojnina ponovno odmerila in sicer na podlagi 6. člena ZPIZVZ, kot tožnik uveljavlja z zahtevo v postopku pred tožencem oziroma s tožbo pred sodiščem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožbi se ugodi in se odločba ZPIZ št. ... z dne 28. 7. 2009 v zvezi s sklepom št. ... z dne 31. 12. 2008 odpravi, tožniku pa se prizna pravica do odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ.

Tožena stranka je dolžna v roku 30 dni tožniku odmeriti pokojnino po 6. členu ZPIZVZ od 1. 11. 2008 dalje in mu premalo izplačane zneske v istem roku tudi izplačati, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo potrebna izvršba.“ Zavrnilo pa je tudi podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožbi se ugodi in se odločba ZPIZ št. ... z dne 28. 7. 2009 v zvezi s sklepom št. ... z dne 31. 12. 2008 odpravi, toženi stranki pa naloži izvedba novega postopka in izdaja nove odločbe. Tožena stranka je tožniku dolžna povrniti stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo potrebna izvršba.“ Obenem je odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil tožnikov pogled na odločitev o zavrženju podan že v tožbi ter meni, da je prav, če se do njegovih navedb opredeli tudi pritožbeno sodišče. Ne strinja se s stališčem, da je bil njegov zahtevek pravilno zavržen, ker je odločitev o priznanju pravice do starostne pokojnine postala pravnomočna in je zato njegovo utemeljevanje morebitne upravičenosti do odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, kot tudi sklicevanje na konkretne ustavne odločbe, za rešitev predmetne zadeve postalo irelevantno. To stališče izhaja iz predpostavke, da želi tožnik dve pokojnini, eno po splošnih predpisih in eno po 6. členu ZPIZVZ, kar pa ne drži, saj je jasno, da ne more na podlagi ene pokojninske dobe uživati dveh pokojnin. V tem primeru gre za vprašanje razlike med samo pravico in uživanjem te pravice. Če bi se izkazalo, da tožnik kot zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice tako po splošnih predpisih, kot po 6. členu ZPIZVZ, bi prišel v poštev 1. odstavek 177. člena ZPIZ-1. Pravnomočnost odločitve o priznanju pravice do ene oblike pokojnine, ne pomeni, da zavarovancu ni mogoče priznati tudi pravice do druge oblike pokojnine. Poudarja, da je tožnik do dogodkov v letu 1991 delal v Republiki Sloveniji, na področju katere je tudi vplačeval prispevke v pokojninski sklad, ki pa je kljub temu, da zaradi posebne ureditve za vojaške osebe tedaj ni šlo za republiški, pač pa zvezni sklad. V njegovem primeru je pravna podlaga za priznanje pravice do starostne pokojnine ZPIZVZ in ne ZPIZ, ki je le podlaga za odmero same pokojnine. Tako stališče deli tudi toženec, tožnik pa je upravičenec do starostne pokojnine na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ, torej mu je bila pokojnina priznana pod pogoji in na način, določen v ZPIZ, to je po splošnih predpisih, pokojninska osnova pa mu je bila izračunana po 7. in 8. členu ZPIZVZ. Vztraja, da ima tožnik položaj upravičenca iz 2. člena ZPIZVZ, ne sicer po 1., 2., ali 4. alineji 1. odstavka 6. člena ZPIZVZ (verjetno 2. člena ZPIZVZ), pač pa po 4. odstavku tega člena. V zvezi s tem je prepričan, da poleg izpolnjevanja pogojev za pravico do odmere starostne pokojnine po splošnih predpisih, izpolnjuje tudi pogoje za odmero pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, ob ustreznem tolmačenju tega zakona. Opozarja na ključno razliko med 6. in 7. členom ZPIZVZ in da v njegovem primeru pride v poštev le 8. ali 6. člen ZPIZVZ. Odgovor na vprašanje, kateri od teh dveh členov je v konkretnem primeru primernejši za odmero pokojnine, je potrebno poiskati s pomočjo analogije. Meni, da pride v poštev edino odmera po 6. členu, kar argumentira s tem, da določba 8. člena ZPIZVZ ne določa, da se ta člen uporablja za zavarovance, ki imajo pokojninsko dobo, priznano po vojaških predpisih, da določba 6. člena ZPIZVZ ureja vprašanje zagotavljanja pravic, ki so jih upravičenci pridobili na podlagi odločb, izdanih po vojaških predpisih in da je tožnikov položaj podoben položaju, ki ga ureja 6. člen ZPIZVZ. Glede na navedeno je jasno, da bi morali tožniku po analogiji priznati pravico do pokojnine v znesku, kot bi mu šel po vojaških predpisih za september 1991. V prid temu zaključku dodatno govori več odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tudi s tem, da je bil tožnik od aktivne vojaške službe razrešen 31. 10. 1991 in upokojen s 1. 11. 1991 ter mu zato v septembru 1991 pravica do pokojnine sploh še ni pripadala. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up-49/05 z dne 23. 3. 2006, s katero je to razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. VIII Ips 102/2004, ki je bila po vsebini oziroma razlogih identična odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. VIII Ips 80/2005. Citira jedro evidenčnega stavka ter še tri točke navedene ustavne odločbe in sicer točko B.6, B.7 in B.8. Navaja, da se preko citiranih delov ustavne odločbe pride do bistva zadeve, ki je v tem, da je tožnik imel takšno odločbo nosilca vojaškega zavarovanja, kot jo omenjata ustavna odločba, in sicer odločbo SSNO – Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev št. ... z dne 4. 2. 1992, po kateri je imel ob upokojitvi 1. 11. 1991 skupaj 37 let in 10 mesecev pokojninske dobe. Poudarja, da je potrebno izpostaviti tudi vprašanje ustavnosti takšne ureditve ZPIZVZ, ki tožniku, če njegovi argumenti ne bi bili sprejeti, onemogoča odmero pokojnine, ki bi mu šla po 6. členu ZPIZVZ, ne pa po pavšalnih zneskih v smislu 7. in 8. člena ZPIZVZ. Opozarja tudi na 2. odstavek 36. člena sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju, na Zakon o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju ter administrativni dogovor o izvajanju sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 28. 7. 2009 ter sklep št. ... z dne 31. 12. 2008, s katerim je bila na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami,v nadaljevanju ZUP) zavržena zavarovančeva, sedaj tožnikova zahteva za odmero pokojnine po določbi 6. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZVZ). Takšno odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito in tožnikov tožbeni ter podredni tožbeni zahtevek zavrnilo, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku toženec z odločbo št. ... z dne 17. 3. 1999 od 1. 9. 1998 dalje priznal pravico do predčasne pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ in 39. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) ter jo odmeril po 7. in 8. členu ZPIZVZ v zvezi s 50. členom in 52. členom ZPIZ/92. Tožnikova pritožba, vložena zoper citirano odločbo, s katero je zahteval, da se mu tako odmerjena pokojnina prizna od 1. 1. 1998 dalje, je bila z odločbo centrale na sedežu št. ... z dne 8. 12. 1999 kot neutemeljena zavrnjena. Citirana prvostopna odločba je tako postala dokončna in pravnomočna. Nato je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 15. 12. 2000 priznana še predčasna pokojnina brez zmanjšanja od 16. 6. 1999. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec s prvostopno odločbo, št. ... z dne 8. 6. 2007 tožniku priznal pravico do predčasne pokojnine od 1. 11. 1991 do 15. 6. 1999. Zoper citirano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki je bila z odločbo št. ... z dne 31. 1. 2008 zavrnjena. Pokojninska osnova je bila v odločbi z dne 8. 6. 2007 izračunana po izrecni določbi 8. člena ZPIZVZ na podlagi pavšalnih osnov po 1. 1. 1970 glede na čin v posameznem koledarskem letu ter pokojnina v skladu z 9. členom ZPIZVZ odmerjena po splošnih predpisih v višini 80 %. Tudi ta odločba je postala dokončna in pravnomočna.

Iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki se uporablja v zvezi z 12. in 249. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) izhaja, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se v isti zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njem že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec za zavrženje tožnikove zahteve za odmero predčasne pokojnine po 6. členu ZPIZVZ imel podlago v 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP, saj sta obe odločbi o priznanju pravice do predčasne pokojnine, tako odločba št. ... z dne 17. 3. 1999 kot odločba št. ... z dne 8. 6. 2007, pravnomočni. Zato ni nobene pravne podlage, da bi se predčasna pokojnina ponovno odmerila in sicer na podlagi 6. člena ZPIZVZ, kot je tožnik uveljavljal s svojo zahtevo v postopku pred tožencem oziroma s tožbo pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je tudi sicer pravilno postopalo, ko je presojalo le pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe št. ... z dne 28. 7. 2009 in sklep št. ... z dne 31. 12. 2008, ne da bi odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku po vsebini. S citirano dokončno odločbo ter sklepom je določen predmet in obseg odločanja in le o predmetu in obsegu, kot je določen z upravnim aktom, lahko sodišče prve stopnje skladno z določbo 63. člena v zvezi z 81. členom ZDSS-1, odloča. Ker za vsebinsko odločanje o zadevi ni nobene podlage, so pritožbene navedbe v tej smeri, neutemeljene in za pritožbeno rešitev zadeve irelevantne.

Na podlagi vsega navedenega in zaradi neutemeljenih pritožbenih navedb in ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.