Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča navedeno razlogovanje de facto potrjuje, da izhajajoč iz ugotovitev davčnega postopka, ki se je vodil zaradi izognitve plačila DDV (kar predstavlja tudi znaten del izpodbijane sodbe), navkljub drugačnemu stališču sodišča prve stopnje, ni mogoče z gotovostjo zaključiti glede obstoja v kazenskem postopku ključnega dejstva. To pa je, da blago po izstavljenih računih ni bilo nikoli dostavljeno hrvaškima družbama, kar se očita obdolženemu A. A. V konkretnem primeru namreč ni dvoma, da sta obe hrvaški družbi D. d.o.o. in E. d.o.o. (ki sta nastopali v svojstvu kupca) navedene račune plačali in s tem izpolnili svoj del obveznosti, ki izhaja iz računa (in v tem delu račun izkazuje resničen poslovni dogodek, ki se je zgodil), ni pa bilo z gotovostjo ugotovljeno, ali je bilo plačano blago tudi dostavljeno oziroma, če ne v celoti, v kakšni meri. Pri tem iz spisovnih podatkov, ki jih je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da je določena količina blaga nedvomno obstajala in potovala v več držav EU. Tudi prvostopenjsko sodišče sámo ugotavlja, da je bilo blago dejansko prodano/dostavljeno naprej in sicer neznanim kupcem; ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da hrvaški družbi nista bili dejavna kupca tobaka, pa še ne pomeni, da plačano blago tudi ni bilo dostavljeno kupcema oziroma, da so vsi računi iz tega razloga fiktivni. Pomeni le, da je bil posel sklenjen v okoliščinah in na način, da se družba C. d. o. o. izogne plačilu davka na dodano vrednost in da ni znan dejanski/končni prejemnik tobaka. Takšna ugotovitev lahko predstavlja podlago za izdajo odločbe davčnega organa in naložitev plačila davkov družbi C. d. o. o., ne zadostuje pa za zaključek, da je bil tudi vsak od navedenih računov fiktiven.

Izrek

I.Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženega A. A.

iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je v poslovne listine in knjige, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih listin izdanih na podlagi zakona in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami in kot podlaga za davčni nadzor, vpisal lažne podatke s tem,

da je med 13. 1. 2017 in 20. 12. 2017 v B. kot direktor in solastnik družbe C. d.o.o. izdal račune št. 1/2017 z dne 13. 1. 2017, št. 2/2017 z dne 23. 1. 2017, št. 3/2017 z dne 27. 1. 2017, št. 4/2017 z dne 1. 2. 2017, št. 17/2017 z dne 20. 3. 2017, št. 21/2017 z dne 11. 5. 2017, št. 24/2017 z dne 23. 5. 2017, št. 25/2017 z dne 25. 5. 2017, št. 28/2017 z dne 13. 6. 2017, št. 32/2017 z dne 11. 7. 2017, št. 35/2017 z dne 27. 7. 2017, št. 39/2017 z dne 8. 9. 2017 in št. 63/2017 z dne 20. 12. 2017, s katerimi je družbi D. d.o.o. zaračunal dobavo tobaka v skupnem znesku 511.382 EUR ter račune št. 31/2017 z dne 11. 7. 2017, št. 34/2017 z dne 21. 7. 2017, št. 37/2017 z dne 11. 8. 2017, št. 41/2017 z dne 25. 9. 2017 in št. 77/2017 z dne 19. 12. 2017, s katerimi je družbi E. d.o.o. zaračunal dobavo tobaka v skupnem znesku 317.627 EUR, katerega pa njegova družba hrvaškima družbama ni nikoli dobavila ter takšne fiktivne račune, ki se morajo voditi na podlagi 81. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. list RS št. 117/06) in so pomembne za poslovni promet z drugimi fizičnimi in pravnimi osebami ter podlaga za davčni nadzor, razen računov št. 1/2017, št. 2/2017 in št. 3/2017 po v družbi zaposlenih delavkah dostavil računovodstvu družbe, ki ga je zavedlo v knjigo izdanih računov,

s čimer naj bi storil 15 kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II.Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, proračun.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijano sodbo v točki I izreka obdolženega A. A. spoznalo za krivega 15 kaznivih dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Po določbi prvega odstavka 235. člena KZ-1 je obdolžencu ob uporabi omilitvenih določil 2. alineje 50. člena KZ-1 v zvezi s 5. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1, za vsako kaznivo dejanje določilo denarno kazen šestdeset dnevnih zneskov po 20,00 EUR, nakar mu je po 5. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno denarno kazen 300 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, to je 6.000,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe; če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati jo bo sodišče izvršilo tako, da se za vsaka začeta 2 dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora. Obdolženemu je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP v višini 166,72 EUR in sodno takso v višini 500,00 EUR. V točki II izreka je iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obdolženo pravno osebo C. d. o. o. za kazniva dejanja pod točko I izpodbijane sodbe in odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP in potrebni izdatki zakonitega zastopnika obdolžene pravne osebe po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo proračun.

2.Zoper točko I izpodbijane sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zagovornica obdolženega A. A. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obdolženca oprosti očitanih kaznivih dejanj, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi.

3.Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in podatki iz spisa, pritožbeno sodišče pritrjuje prepričljivim ugotovitvam, kot jih je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku podalo v točkah 8 do 12 obrazložitve, to je: i) da je obdolženi v pravni osebi C. d. o. o. dejansko opravljal funkcijo direktorja družbe, ii) da računi vsebovani v opisu kaznivega dejanja predstavljajo poslovno listino, iii) da za razjasnitev vprašanja, ali gre za fiktivne poslovne listine, v konkretnem primeru ni potrebno angažirati izvedenca davčno-finančne stroke (gre namreč za dejansko vprašanje), kot tudi iv) da iz razlogov podanih v odločbi davčnega organa z dne 20. 9. 2021, ki jih je v svojo obrazložitev (na strani 9 do 11) obširno povzelo tudi prvostopenjsko sodišče1 izhaja, da je bil (izključni) namen poslovanja med družbo C. d. o. o. in hrvaškima družbama, pridobitev davčne ugodnosti glede plačila davka na dodano vrednost (DDV).

4.Pač pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da v predhodni točki navedene dejstvene okoliščine (ki jih obramba ne uspe ovreči), ne izkazujejo z gotovostjo v obtožbi zatrjevanih kaznivih dejanj, katerih ključni očitek je,

da družba C. d. o. o. tobaka hrvaškima družbama D. d. o. o. in E. d. o. o. po izdanih računih ni nikoli dobavila, zato so vsi inkriminirani računi fiktivni.

5.Da obtožbeni očitki niso dokazani in da ne vzdržijo kritične presoje, je posredno razbrati že iz samih razlogov izpodbijane sodbe. Tako je sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve izrecno pojasnilo, da je bil izključni namen poslovanja med družbami pridobiti le davčno ugodnost, nadalje je v točki 14 (sklicujoč se na ugotovitve hrvaških davčnih organov) navedlo, da je izkazano, da sta se hrvaška kupca ukvarjala z goljufivimi posli, da pridobitve blaga od C. d. o. o. nista prijavila, da blaga dejansko nista prejela oziroma da nista bila dejavna kupca tega blaga, nato pa še v točki 15, da je šlo za davčno izogibanje, da je družba C. d. o. o. z izdajo računov samo želela prikazati, da je bilo blago odpeljano iz Slovenije in s tem prikriti resničnega pridobitelja blaga, da v poslovanju ni bilo drugih gospodarskih ali ekonomskih ciljev poslovanja razen pridobitve davčne ugodnosti in da navedeni družbi nista bili dejavna kupca blaga ter da kdo je to bil, ve le obdolženec in njegov svetovalec.

6.Po oceni pritožbenega sodišča v predhodni točki navedeno razlogovanje de facto potrjuje, da izhajajoč iz ugotovitev davčnega postopka, ki se je kot rečeno vodil zaradi izognitve plačila DDV (kar predstavlja tudi znaten del izpodbijane sodbe), navkljub drugačnemu stališču sodišča prve stopnje ni mogoče z gotovostjo zaključiti glede obstoja v kazenskem postopku ključnega dejstva. To pa je, da blago po izstavljenih računih ni bilo nikoli dostavljeno hrvaškima družbama, kar se očita obdolženemu A. A. V konkretnem primeru namreč ni dvoma, da sta obe hrvaški družbi D. d.o.o. in E. d.o.o. (ki sta nastopali v svojstvu kupca) navedene račune plačali in s tem izpolnili svoj del obveznosti, ki izhaja iz računa (in v tem delu račun izkazuje resničen poslovni dogodek, ki se je zgodil), ni pa bilo z gotovostjo ugotovljeno, ali je bilo plačano blago tudi dostavljeno oziroma, če ne v celoti, v kakšni meri. Pri tem iz spisovnih podatkov, ki jih je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da je določena količina blaga nedvomno obstajala in potovala v več držav EU. Tudi prvostopenjsko sodišče sámo ugotavlja, da je bilo blago dejansko prodano/dostavljeno naprej in sicer neznanim kupcem; ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da hrvaški družbi nista bili dejavna kupca tobaka, pa še ne pomeni, da plačano blago tudi ni bilo dostavljeno kupcema oziroma, da so vsi računi iz tega razloga fiktivni. Pomeni le, da je bil posel sklenjen v okoliščinah in na način, da se družba C. d. o. o. izogne plačilu davka na dodano vrednost in da ni znan dejanski/končni prejemnik tobaka. Takšna ugotovitev lahko predstavlja podlago za izdajo odločbe davčnega organa in naložitev plačila davkov družbi C. d. o. o., ne zadostuje pa, kar pravilno izpostavlja pritožnica, za zaključek, da je bil tudi vsak od navedenih računov fiktiven.

7.Krog indicev, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obdolženi kriv storitve kaznivih dejanj po prvem odstavku 235. členu KZ-1, tako po prepričanju pritožbenega sodišča ni sklenjen in ne vodi do zaključka, da tobak, ki ga je družba C. d. o. o. prodala hrvaškima družbama, njima nikoli ni bil dostavljen, posledično pa, kot pravilno izpostavlja pritožnica, niso izpolnjeni oziroma zadostno dokazani vsi znaki kaznivih dejanj, ki jih obtožba očita obdolženemu.

8.Sklepno

Glede na vse zgoraj pojasnjeno je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi obdolženčeve zagovornice in skladno z načelom in dubio pro reo izpodbijano sodbo (upoštevajoč pooblastilo iz prvega odstavka 394. člena ZKP) spremenilo tako, da je obdolženega A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za očitana kazniva dejanja.

Ker je pritožbeno sodišče izreklo oprostilno sodbo, je na podlagi določbe prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženega A. A. ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, bremenijo proračun.

-------------------------------

1Gre za podatke, dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na identičen način poslovanja obeh hrvaških družb, na spreminjanje izjave obdolženca v davčnem postopku, na pomanjkljive podatke glede časa in kraja izdobave tobaka, na neobičajnost poslovne prakse v primeru razlik med zaračunano in dobavljeno količino, na nepravilno/pomanjkljivo izpolnjene CMR obrazce...

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 235, 235/1 Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 81 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 358, 358-3, 394, 394/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.