Jedro

Če se v nepravi obnovi odloča o izreku enotne kazni za kazniva dejanja, ki so bila storjena v času veljavnosti različnih kazenskih zakonov, se za izrek enotne kazni upošteva zakon, ki je veljal v času storitve zadnjega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo II Ks 21381/2011 z dne 20. 6. 2016 na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) spremenilo pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 21381/2011 z dne 21. 5. 2012, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 21381/2011 z dne 19. 9. 2012 tako, da je obsojencu izreklo enotno kazen dvajset let zapora, v katero mu je vštelo že prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 374/2011 z dne 19. 8. 2011, čas pridržanja in čas, ki ga je prestal v priporu. Sodišče je odločilo, da v ostalem ostane navedena pravnomočna sodba nespremenjena. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 21381/2011 z dne 9. 11. 2016 delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika, pa tudi po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji in vštevanju pripora ter prestane kazni spremenilo tako, da se obsojencu izrečena enotna zaporna kazen zniža na devetnajst let in šest mesecev zapora, v izrečeno kazen pa se obsojencu všteje v celoti prestana kazen eno leto zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Km 52/96, v celoti prestana kazen eno leto in šest mesecev zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 118/2006, pridržanje in pripor v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 6021/2010, pripor po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 249/2008 in prestana kazen od 1. 4. 2010 dalje. Sodišče je odločilo, da se v ostalem pritožba obsojenčeva zagovornika zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, odločbe o kazenski sankciji in kršitve ustavnih pravic obsojenca. V obrazložitvi zahteve trdi, da je sodišče pri odločanju v postopku neprave obnove uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti, zaradi česar je obsojenca postavilo v slabši položaj. Obsojenec prestaja zaporno kazen za kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno leta 1997, kar pomeni, da bi sodišče moralo uporabiti zakon, ki je veljal v trenutku storitve tega kaznivega dejanja, to je Kazenski zakon RS (KZ), ki je v 2. točki drugega odstavka 47. člena določal, da če je sodišče za kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka določenih kazni in ne preseči petnajst let zapora. Sodišče navedenega ni upoštevalo, saj je obsojencu izreklo enotno kazen, ki presega petnajst let zapora. Poudarja, da je bil zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja leta 1997 za obsojenca milejši od vseh kasnejših kazenskih zakonikov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenčevi pritožbi z dne 13. 7. 2016 v celoti ugodi oziroma izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v prvi vrsti predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrže, ker ne izpodbija odločbe, s katero je bil kazenski postopek končan, temveč drugo odločbo. V konkretnem primeru od odločitve Vrhovnega sodišča ni mogoče pričakovati odločitve o pravnem vprašanju, ki bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V primeru, če bo Vrhovno sodišče vsebinsko obravnavalo obsojenčevo zahtevo, pa predlaga, da zahtevo zavrne, ker je sodišče v postopkih neprave obnove pravilno izvedlo stopnjevito združevanje kazni.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena. Slednji je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva navedel, da bi sodišče moralo uporabiti pravila o steku in izrekanju enotne kazni po kazenskem zakonu, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja leta 1997, da vložena zahteva „v ožjem smislu, terja oziroma problematizira pravičnost, v pomenu načela pravne države, smotrnosti, iz aspekta namena, ter pravno varnost“, ter da je vložnik izkazal obstoj olajševalnih okoliščin, na podlagi katerih bi moralo sodišče znižati enotno kazen.

B.

5. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da bi moralo sodišče pri izreku enotne kazni v postopku neprave obnove v izpodbijani sodbi uporabiti pravila o steku oziroma izrekanju enotne kazni, ki jih je določal kazenski zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja leta 1997. 6. V konkretni zadevi je sodišče z izpodbijano sodbo v postopku neprave obnove spremenilo pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 21381/2011 z dne 21. 5. 2012, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 21381/2011 z dne 19. 9. 2012, s katero je bila obsojencu izrečena enotna kazen dvajset let zapora in tisoč dnevnih zneskov denarne kazni. S to sodbo sta bili spremenjeni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 374/2011 z dne 19. 8. 2011, s katero je bila obsojencu izrečena kazen trinajst let zapora in Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 6021/2010 z dne 9. 11. 2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1. 3. 2012, s katero je bila obsojencu izrečena kazen osem let in pet mesecev zapora in stranska denarna kazen tisoč dnevnih zneskov.

7. Razlog spremembe sodbe v postopku neprave obnove je bil, da je bila sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 6021/2010 z dne 9. 11. 2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1. 3. 2012, s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 6021/2010 z dne 5. 3. 2015 delno razveljavljena zaradi spremembe pravne opredelitve kaznivega dejanja izsiljevanja. To je imelo za posledico, da je bila obsojencu določena nižja kazen za to dejanje (štiri leta in šest mesecev zapora) ter mu bila posledično izrečena nižja enotna kazen (osem let zapora).

8. V sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 374/2011 z dne 19. 8. 2011 je bila v izrečeni enotni kazni vsebovana tudi kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Beogradu K 367/98, s katero je bil obsojenec spoznan storitve kaznivega dejanja umora, ki ga je storil dne 27. 6. 1997. 9. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi Up-200/2013 z dne 23. 10. 2014, s katero je razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 21381/2011 z dne 10. 1. 2013 presodilo, da je tudi enotno kazen, ne le kazen za posamezno kaznivo dejanje, treba v skladu načelom zakonitosti v kazenskem pravu izreči le na podlagi zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja oziroma na podlagi kasnejšega zakona, če je ta za storilca milejši. Vrhovno sodišče je pri ponovnem odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v sodbi I Ips 21381/2011 z dne 28. 5. 2015 sledilo stališču Ustavnega sodišča RS, da je glede časovne uporabe kazenskega zakona v postopku neprave obnove ključen trenutek, ko so se stekli pogoji za izrek enotne kazni, ne glede na to, kdaj se je odločalo o nepravi obnovi. V navedeni odločbi je Vrhovno sodišče presodilo še, da je po drugi strani izključeno, da bi se enotna kazen izrekala po pravilih, ki v času storitve kaznivega dejanja (kateregakoli od vključenih) niso več veljala. Enotne kazni torej za nobeno dejanje ni mogoče izreči po zakonu, ki je veljal pred njegovo storitvijo, ne pa več v času storitve, oziroma enotno kazen je mogoče izreči le po veljavnem ali kasnejšem zakonu. Povedano drugače: če se v nepravi obnovi odloča o izreku enotne kazni za kazniva dejanja, ki so bila storjena v času veljavnosti različnih kazenskih zakonov, se za izrek enotne kazni upošteva zakon, ki je veljal v času storitve zadnjega kaznivega dejanja.

10. V konkretnem primeru je sodišče v izpodbijani sodbi upoštevalo stališči Ustavnega in Vrhovnega sodišča ter v točki 8 razlogov sodbe sodišča prve stopnje podrobno pojasnilo, da je bilo v obravnavanem primeru treba uporabiti kasnejši zakon, ki je veljal v času najkasneje storjenega kaznivega dejanja, to je KZ-1. Po tem zakonu je bil namreč obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj, ki jih je storil v letu 2008 do 9. 6. 2009. Sodišče je pri tem upoštevalo, da se določbe prej veljavnega kazenskega zakona, to je zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja umora leta 1997, ne morejo razširiti na kazniva dejanja, ki v času njegove veljavnosti še sploh niso bila storjena.

C.

11. Glede na to, da v obravnavanem primeru zahteva za varstvo zakonitosti ni bila vložena zoper odločbo, s katero je bil kazenski postopek končan, temveč zoper drugo odločbo (sodbo, s katero je bila obsojencu za več kaznivih dejanj izrečena enotna kazen), se ta odločba v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP lahko izpodbija le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je o vprašanju časovne veljavnosti kazenskega zakona pri izreku enotne kazni v postopku neprave obnove, ki ga izpostavlja zahteva, že zavzeto stališče v odločbi Ustavnega sodišča Up-200/2013 z dne 23. 10. 2014 in sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 21381/2010 z dne 28. 5. 2015, zato vprašanje, ki ga odpira zahteva, po vsebini ni tako, da bi lahko v skladu z določbo prvega odstavka 420. člena ZKP pomembno prispevala k zagotovitvi pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoju prava preko sodne prakse. Zato je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.

13. Na podlagi 98. a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95 člena ZKP je obsojenca glede na njegove slabe gmotne razmere oprostilo plačila takse, kot stroške nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.